Prevod

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki nista imela otrok, čeprav sta bila poročena že mnogo let. Nazadnje pa se jima je le rodila hčerkica in po vsem kraljestvu je zavladalo veliko veselje.

Ko je napočil čas za krst male princeske, so pripravili veličastno gostijo, šest mogočnih vil pa so povabili, naj ji bodo botre. Žal je kraljica pozabila povabiti sedmo vilo, ki je bila najmogočnejša med vsemi, obenem pa tudi zelo hudobna in zlobna.

Na dan krsta je šest dobrih vil prispelo že zgodaj, v kočijah, ki so jih vlekli metulji, golobi, stržki ali druge ptice. Kralj in kraljica sta jih prijazno sprejela in jih po kratkem pogovoru odpeljala v dvorano, kjer je bila pripravljena gostija. Vse je bilo nadvse razkošno. Na mizah so bili slastno sadje, meso, pecivo, divjačina in vse, kar si je bilo mogoče zamisliti. Vse posodje je bilo zlato, za vsako vilo pa je bil pripravljen kelih, izrezan iz enega samega dragega kamna. Eden je bil iz diamanta, drugi iz safirja, tretji iz rubina, četrti iz smaragda, peti iz ametista in šesti iz topaza. Vile so bile navdušene nad vso to lepoto. Niti v svojih vilinskih palačah niso imele takšnih kelihov, kakršne je kralj dal izdelati zanje.

Ravno so hotele sesti za mizo, ko se je zunaj na terasi zaslišal strašen hrup. Kraljica je pogledala skozi okno in ob prizoru skoraj omedlela. Prispela je hudobna vila. Prišla je nepovabljena in kraljica je slutila, da njen prihod ne obeta nič dobrega. Njena kočija je bila iz črnega železa, vlekli pa so jo štirje zmaji z ognjenimi očmi in medeninastimi luskami. Vila je naglo skočila iz kočije in s palico v roki prikorakala v dvorano, udarjajoč po tleh.

»Kaj naj to pomeni? Kaj naj to pomeni?« je zavpila kraljici. »Vse moje sestre ste povabili, naj pridejo in obdarijo princesko, samo name ste pozabili.«

Kraljica ni vedela, kaj naj odgovori. Bilo jo je strah. Vendar je skušala svoj strah prikriti in je sedmo vilo sprejela prav tako prijazno kakor druge. Pripravili so ji prostor na kraljevi desnici, kralj in kraljica pa sta se trudila dajati vtis, da sta njen prihod pričakovala. Toda zanjo ni bilo dragocenega keliha, in ko je zagledala tiste, ki jih je dobilo preostalih šest vil, ji je obraz od zavisti pozelenel, oči pa so ji zabliskale kakor ogenj. Jedla je in pila, a ni spregovorila niti besede.

Po gostiji so v dvorano prinesli malo princesko. Tako ljubko se je smehljala in bila videti tako nedolžna, da bi ji le hudobno srce lahko želelo kaj slabega.

Prva vila je vzela otroka v naročje in rekla: »Princeski bom podarila zadovoljstvo, kajti zadovoljstvo je dragocenejše od zlata.«

»Vendar tudi zlato ni slabo,« je rekla druga vila, »zato ji bom jaz podarila bogastvo.« »Jaz ji bom podarila zdravje,« je rekla tretja, »kajti brez njega je bogastvo kaj malo vredno.«

»Jaz pa,« je rekla četrta, »ji bom podarila lepoto, s katero bo osvojila vsa srca.« »In duhovitost, s katero bo očarala vsakogar, ki jo bo poslušal,« je rekla peta. »To bo moj dar.«

Šesta vila je za trenutek omahovala in tedaj je hudobna vila stopila naprej. Medtem ko so druge govorile, se je od zlobe napihovala kakor krastača. »Jaz pa pravim,« je zavpila, »da se bo v sedemnajstem letu z vretenom zbodla v prst in mrtva obležala.«

Ko je kraljica to slišala, je glasno zakričala, kralj pa je postal bled kakor smrt. Toda šesta vila je stopila naprej. »Počakajte malo,« je rekla. »Jaz še nisem spregovorila. Ne morem razveljaviti tega, kar je storila naša sestra, toda pravim, da princeska ne bo zares umrla. Pogreznila se bo v globok spanec, ki bo trajal sto let, in vsi na gradu bodo spali z njo. Ko bo ta čas minil, jo bo prebudil poljub.«

Ko je hudobna vila to slišala, jo je popadel bes, vendar je svojo besedo že izrekla in ničesar več ni mogla storiti. Planila je iz gradu in skočila v kočijo, zmaji pa so jo odnesli. Kam je odšla, ni nihče vedel in nikomur ni bilo mar.

Tudi druge vile so odšle, žalostne zaradi tega, kar je čakalo princesko. Kralj pa je nemudoma ukazal uničiti vse kolovrate in vsa vretena v deželi. Ko je bilo to opravljeno, je bil spet povsem srečen. Če ni bilo več nobenega vretena, se princeska pač ni mogla zbosti z njim; in če se ni zbodla v prst, ni mogla utoniti v začarani spanec.

Tako sta kralj in kraljica brezskrbno živela in sedemnajst let je bilo na gradu vse lepo in prav. Vse, kar so vile obljubile princeski, se je uresničilo. Bila je tako lepa, da so se ji čudili vsi, ki so jo videli, in tako duhovita ter blagega srca, da so jo vsi ljubili. Poleg tega je bila zdrava, bogata in zadovoljna ter nasmejana in vesela od jutra do večera.

Nekega dne sta se kralj in kraljica odpravila na pot, princeska pa si je vtepla v glavo, da se bo povzpela na visok stolp, kjer še nikoli ni bila, in od tam oprezala za njuno vrnitvijo.

Našla je stopnice, ki so vodile v stolp, in se začela vzpenjati, više in više in više, dokler ni bila visoko nad grajskimi strehami. Nazadnje je prispela na sam vrh stolpa, kjer so bila železna vrata z zarjavelim ključem v ključavnici.

Princeska je obrnila ključ in vrata so se odprla. Za njimi je zagledala sobo, v kateri je ob kolovratu sedela zelo, zelo stara, zgubana ženica in predla. Princeska še nikoli ni videla kolovrata. Zdel se ji je nenavaden. Vstopila je in stopila k starki, da bi si ga bolje ogledala.

»Kaj pa delate?« je vprašala. »Predem,« je odgovorila starka. »In kaj je tista drobna stvar, ki se tako hitro vrti?« »To je vreteno.«

»Kako nenavadna stvarca,« je rekla princeska in iztegnila roko, da bi se je dotaknila. Tedaj jo je konica vretena zbodla v prst. Princeska je v hipu vzdihnila, oči so se ji zaprle in zgrudila se je na ležišče ter globoko zaspala.

V istem trenutku je tišina legla tudi na vse druge na gradu. Kralj in kraljica sta se pravkar vrnila s poti; razjahala sta in stopila v grad, in ravno tedaj ju je premagal spanec. Zaspali so tudi dvorjani, ki so šli za njima. Spali so psi in konji na dvorišču ter golobi na napuščih. Zaspal je fant, ki je v kuhinji obračal raženj, in kuharica ga ni oštela, saj je spala tudi sama. Meso se ni prismodilo, kajti ogenj je spal. Celo muhe na gradu in čebele med cvetlicami so negibno obstale. Vse je spalo.

Tedaj je okoli gradu zrasel začaran gozd in ga obdal kakor zid. Gozd je postal tako temen in visok, da nazadnje ni bilo več mogoče videti niti najvišjega grajskega stolpa.

Čeprav je princeska spala, pa ni bila pozabljena. Prihajali so številni pogumni princi in junaki ter se skušali prebiti skozi gozd, da bi jo rešili. Toda veje in vejice so bile trde kakor železo, povrhu pa so zrasle nazaj takoj, ko so jih odsekali; tudi prepletale so se tako tesno, da se nihče ni mogel splaziti med njimi. Leta so minevala in pogumni junaki, ki so iskali princesko, so se postarali in dobili svoje otroke. Tudi ti so odrasli v može in se poročili, nazadnje pa so vsi pozabili na princesko ali pa so se je spominjali le še iz stare pripovedi.

Naposled je minilo sto let in mimo je prišel mlad in čeden princ. Bil je na lovu in je jezdil tako hitro in vneto, da je svoje lovce pustil daleč za seboj. Zdaj mu je bilo vroče in bil je utrujen, zato se je ustavil pri koči, ki jo je zagledal, in prosil za požirek vode.

Mož, ki je živel v koči, je bil zelo star. Prinesel je vodo, za katero je princ prosil, in ko se je ta odžejal, je še malo posedel in se razgledoval naokoli. »Kaj je tista temna gmota, podobna oblaku, ki jo vidim tam daleč?« je vprašal.

»Tega vam ne morem z gotovostjo povedati,« je rekel starec, »saj je zelo daleč in si je nikoli nisem šel ogledat. Toda moj ded mi je nekoč povedal, da je to začaran gozd. Rekel je, da globoko v njem stoji skrit grad in da v tem gradu spi princeska. Ta princeska je bila, tako je pravil, najlepša princeska na vsem svetu, a so jo začarali in mora spati sto let. Ko bo ta čas minil, bo prišel princ in jo prebudil s poljubom.«

»In koliko časa že spi?« je vprašal princ, srce pa mu je v prsih utripalo kakor ptica. »Tega ne vem,« je odgovoril starec, »a že zelo, zelo dolgo. Moj ded je bil star mož, ko mi je to pripovedoval, pa se je niti on ni spominjal.«

Princ se je starcu zahvalil za pripoved, nato pa odjezdil proti začaranemu gozdu. Tako se mu je mudilo, da se mu nobena hitrost ni zdela dovolj velika.

Od daleč je bil gozd videti kakor temen oblak, ko pa se mu je princ približal, je začel dobivati rožnat nadih. Vse veje in trnje so začeli brsteti. Ko je prijezdil bliže, so bili že v polnem cvetju, in ko je dosegel gozdni rob, so se veje razmaknile ter pred njim odprle pot. Princ je jezdil po njej in kmalu prispel do palače. Zapeljal je na dvorišče in se začudeno razgledal. Psi so spali na soncu in se ob njegovem prihodu niso prebudili. Konji so stali kakor kipi. Stražarji so spali, naslonjeni na svoje orožje.

Princ je razjahal in stopil v palačo. Šel je iz sobe v sobo in nihče se ni prebudil, da bi ga ustavil ali zadržal. Nazadnje je prišel do stopnišča, ki je vodilo v stolp, in se povzpel po njem — više in više, kakor se je pred njim vzpenjala princeska. Prišel je v sobo na vrhu stolpa, nato pa obstal in strmel od začudenja. Na ležišču je ležala mladenka, lepša od vseh, o katerih je kdaj sanjal. Komaj je verjel, da na svetu obstaja takšna lepota. Dolgo jo je gledal, nato pa se sklonil in jo poljubil.

Pri priči — v istem trenutku — je po vsem gradu zašumelo prebujajoče se življenje. Kralj in kraljica sta se spodaj v prestolni dvorani premaknila in si pomela oči. Stražarji so se zdrznili iz spanja. Konji so zacepetali, psi pa poskočili in zalajali. Meso v kuhinji se je začelo smoditi in kuharica je fantu primazala zaušnico. Dvorjani so se nasmihali, priklanjali in se priliznjeno smehljali.

Zgoraj v stolpu je princeska odprla oči in takoj, ko je zagledala princa, ga je vzljubila. Prijel jo je za roko in ji pomagal vstati z ležišča. »Boš moja ljuba nevesta?« jo je vprašal. In princeska je privolila.

Tako sta se poročila ob velikem veselju in vseh šest vil je prišlo na poroko ter prineslo darila, lepša od vseh, kar jih je kdo kdaj videl. Sedma vila pa, če ni počila od zlobe, morda živi še danes. Princ in princesa pa sta srečno živela do konca svojih dni.