Prevod

»KOT-KOT-KO-DAK-KOT! Kot-kot-kot-ko-dak-kot!« je klicala dorkinška kokoš, ko se je ponosno sprehajala po perutninskem dvorišču. Glavo je držala zelo visoko in se vsakih nekaj minut ustavila, da je s svojimi sunkovitimi gibi pogledala naokrog in preverila, ali jo druge ptice poslušajo. Nekoč je celo obstala na levi nogi prav na poti šanghajskega petelina in mu kokodakala naravnost v ušesa.

Vsi so se pretvarjali, da je ne slišijo. Prebivalci perutninskega dvorišča dorkinške kokoši niso imeli posebno radi. Govorili so, da se nosi. Morda se je res. Vsekakor je zelo veliko pripovedovala o kraju, od koder sta prišla ona in dorkinški petelin. Prispela sta v majhni kletki z velike perutninske farme in dorkinška kokoš se nikoli ni naveličala pripovedovati o čudoviti, hrupni vožnji v temnem vagonu, ki ga je vleklo veliko, črno, puhajoče bitje. Pravila je, da so temu bitju noge rasle iz bokov in se vrtele, ko je teklo, dihalo pa je skozi vrh glave. Ko so druge ptice prvič slišale za to, jih je zgodba zelo zanimala, čez čas pa so začele odhajati stran ali se pretvarjati, da so zagledale kobilice, ki bi jih rade lovile.

Ko je opazila, da je ne poslušajo, je zakokodakala glasneje kot kdaj prej: »Kot-kot-ko-dak-kot! Poglejte jajce — jajce — jajce — jajce, ki sem ga znesla.«

»Ali je kak poseben razlog, da bi morali pogledati jajce — jajce — jajce — jajce, ki si ga znesla?« je vprašal šanghajski petelin, najbolj čemerna ptica na dvorišču.

Če bi kdo navadno tako spregovoril z dorkinško kokošjo, bi našopirila perje na glavi in odšla, toda tokrat je imela novico, ki jo je hotela povedati, zato je obrzdala jezo. »Razlog?« je zakokodakala. »Seveda! To je najlepše jajce, kar jih je bilo kdaj znesenih na tem perutninskem dvorišču.«

»Poslušajte jo no!« je rekla bantamska kokoš. »Meni se zdi zelo neokusno nesti tako velika jajca, kakršna nese večina tukajšnjih kokoši. Majhna so veliko bolj gosposka.«

»Očitno je pozabila na jajce z dvema rumenjakoma, ki sem ga znesla pred časom,« je rekla šanghajska kokoš. »To je bilo največje jajce, kar jih je bilo kdaj znesenih tukaj, in vedno mi je bilo žal, da ga nisem izvalila. Piščančja dvojčka bi bila tako zanimiva.«

»No,« je rekla dorkinška kokoš, ki ni mogla biti več tiho, »majhna jajca so morda gosposka in velika morda zanimiva, toda moje zadnje jajce je pre-čudovito.«

»Morda bi nam lahko tudi kaj povedala o njem, namesto da se samo hvališ?« je zagodrnjal šanghajski petelin. »Najbrž je travnato zeleno ali nebesno modro ali barve sena ali pa pegasto kakor vrabčje jajce.«

»Ne,« je odgovorila dorkinška kokoš, »belo je, vendar se sveti.« »Sveti!« so vzkliknili. »Kdo je pa že kdaj slišal za svetleče se jajce?« »Nihče,« je odvrnila, »in prav zato je tako čudovito.«

»Ne verjamem,« je rekel šanghajski petelin, se obrnil in začel brskati po tleh. Zdaj pa se je dorkinška kokoš zares razjezila. »Pridite ga pogledat, če mi ne verjamete,« je rekla in druge odpeljala v kokošnjak.

Zletela je k vrsti zabojev, v katerih so imele kokoši gnezda, in lahkotno stopala po njih, dokler ni prišla do najbolj oddaljenega. »Zdaj pa poglejte,« je rekla.

Ptice so druga za drugo pokukale v zaboj in res, v njem je ležalo lepo, svetleče se belo jajce. Mala bantamska kokoš, ki je bila v resnici veselo in dobrosrčno bitje, je rekla: »No, res je prekrasno. Tudi jaz bi bila ponosna nanj.«

»Bolj belo je, kot je meni všeč,« je rekel šanghajski petelin, »ampak sveti se pa res.« »Izvalila ga bom,« je odločno rekla dorkinška kokoš. »Izvalila ga bom in imela čudovitega piščančka s svetlečim se perjem. Ne bom valila vseh jajc v gnezdu, ampak bom tole odkotalila stran in sedla nanj.«

»Morda,« je rekla ena od njenih prijateljic, »ga je vendarle znesla katera druga, pa tega ni opazila. Saj veš, da ni edino v gnezdu.«

»Pha!« je rekla dorkinška kokoš. »Menda ja vem! Prepričana sem, da ga ni bilo tam, ko sem šla v gnezdo, in da je bilo tam, ko sem odšla. Torej sem ga morala znesti jaz.«

Ptice so odšle, ona pa je skušala svetleče se jajce odkotaliti stran od drugih, vendar je bilo spolzko in zelo lahko in ni hotelo ostati tam, kamor ga je položila. Potem ji je zmanjkalo potrpljenja in vsa druga jajca je skotalila iz gnezda. Dve sta padli na tla in se razbili, a ji ni bilo mar. »Tako in tako sta bili čisto navadni,« je rekla.

Ko je kmetova žena prišla pobirat jajca, jo je kljuvala in se zelo jezila nanjo. To je počela vsak dan, dokler je žena nazadnje ni pustila pri miru. Vsak dan je drugim pticam pripovedovala, kakšnega čudovitega piščančka pričakuje. »Seveda bo moje barve,« je pravila, »toda njegovo perje se bo bleščeče svetilo. Pa tudi odličen letalec bo. Prepričana sem, da prav to pomeni, če je jajce lahko.« Vsak dan je zapustila gnezdo le za toliko časa, da se je malo sprehodila in poklepetala s prijateljicami, jim pripovedovala, kakšne čudovite reči pričakuje, in jim ni nikoli pustila pozabiti, da je prav ona znesla svetleče se jajce. Vzvišeno je kljuvala hrano in zdelo se je, da meni, da kokoši, ki vali tako čudovitega piščančka, pripada vse najboljše. Vsak dan je povedala za kakšno novo odliko, ki naj bi krasila njenega otroka, dokler ni šanghajski petelin od nestrpnosti kar zaplahutal s perutmi.

Dnevi so minevali in na vrtu za skednjem so rasle vrste krepkih zelenih rastlin, kjer so bile prej le ravne gredice drobne rjave prsti. Lastovke, ki so gnezdile pod napuščem velikega skednja, so žvrgolele in čebljale o divjih cvetlicah v gozdu, štiri druge kokoši pa so zapustile gnezda z lepimi zarodi puhastih piščančkov. Dorkinška kokoš je še vedno sedela na svojem svetlečem se jajcu in pripovedovala, kakšnega čudovitega piščančka bo izvalila. Zdaj to ni bilo več edino jajce v gnezdu, bilo pa je edino, o katerem je govorila.

Nazadnje je iz enega navadnih jajc pokukal puhast piščanček ter se začel zvijati in pretegovati, da bi se osvobodil lupine. Njegova mati ga ni priganjala in mu ni pomagala. Vedela je, da ne sme zlesti iz nje, dokler vsa kri iz notranje opne lupine ne preide v njegovo nežno telesce. Če bi mu odstranila lupino, preden bi dobil vso to lepo rdečo kri, ne bi bil krepak piščanček, ona pa je hotela, da bi bili njeni otroci krepki.

Dorkinški petelin je prišel v kokošnjak in postaval na eni nogi. Prišel je pogledat, ali se je svetleče se jajce že izvalilo, vendar ni hotel vprašati. Zdel se je sam sebi preveč dostojanstven, da bi pred kokošjo pokazal zanimanje za pravkar izvaljene piščančke. Vseeno pa ni videl nič slabega v tem, da postava na eni nogi in pusti dorkinški kokoši, da mu kaj pove, če želi. Ko mu je povedala, da se je izvalilo eno od navadnih jajc, je bil silno razočaran in je brez besede odkorakal ven.

Resnica je bila, da se je pred drugimi petelini že precej hvalil, in le nekaj minut pozneje je ponosno govoril o času, ko se bo izvalilo »najino« svetleče se jajce. »Kajti,« je rekel, »z gospo Dorking sva bila tukaj povsem sama, kar zadeva najin rod. Nič čudnega ni, da sva tako ponosna na čudovito jajce in na piščančka, ki se bo izvalil iz njega. Dorking je navsezadnje le Dorking, prijatelji moji.« In zaplahutal je s perutmi, iztegnil vrat in zakikirikal, kolikor glasno je mogel.

»Da,« je pozneje rekel črni španski petelin, »Dorking je prav gotovo Dorking, čeprav nikoli nisem razumel, zakaj je treba okoli tega zganjati tolikšen hrup. Debeli so in na vsaki nogi imajo dodaten prst. Zakaj bi si ptica želela dodatne prste? Jaz imam na vsaki nogi štiri in z njimi lahko izbrskam toliko hrane, kolikor je hočem.«

»No,« je rekel čemerni stari šanghajski petelin, »meni je vsega tega že pošteno dovolj. Navadna jajca so dovolj dobra za šanghajske in črne španske in bantamske kokoši, zato bi si mislil —«

Prav tedaj so iz kokošnjaka zaslišali glasno prhutanje in vreščanje ter dorkinško kokoš, ki je vpila: »Podlasica! Podlasica!« Petelini so stekli odgnat podlasico, kokoši pa za njimi, da bi videle, kako bodo to storili. Vsepovsod sta zavladala hrup in naglica, od podlasice pa so videli le konico njenega košatega repa, ko je svoje vitko telo potegnila skozi odprtino v ograji.

Dorkinška kokoš je bila na eni od dolgih prečk, na katerih so ptice ponoči spale, pravkar izvaljeni piščanček je trepetal v gnezdu, na tleh pa so ležali koščki čudovitega svetlečega se jajca. Dorkinška kokoš ga je med begom zbila iz gnezda.

Dorkinški petelin je bil videti zelo jezen. Sam se podlasice ni bal in ni razumel, zakaj bi se je morala ona. »Čisto po kokošje!« je rekel. Črna španska kokoš se je obrnila k njemu, še preden je lahko dodal kaj drugega. »Čisto po petelinje!« je vzkliknila. »Sama nikoli ne vzrejam piščančkov. Pri črnih španskih kokoših to ni v navadi. Me znesejo jajca, kdo drug pa jih izvali. Ampak če bi jaz sedela v gnezdu tako dolgo kakor gospa Dorking, misliš, da bi kateri ptici dovolila govoriti z menoj tako, kakor si ti govoril z njo? Jaz bi — jaz bi —« Bila je tako jezna, da ni mogla izreči niti besede več, zato je le korakala sem in tja in kokodakala.

Materinska stara šanghajska kokoš je zletela h gospe Dorking. »Zelo nam je žal zate,« je rekla. »Vem, kako bi mi bilo, če bi razbila svoje jajce z dvema rumenjakoma ravno takrat, ko bi se moralo izvaliti.«

Bantamska kokoš je previdno stopila do gnezda. »Kako ljubek piščanček!« je vzkliknila s svojim najbolj tolažečim glasom. »Tako lepo okrogel je in tako živahen za svojo starost. Ampak, draga moja, zebe ga, in mislim, da bi ga morala stisniti pod peruti, dokler se mu puh ne posuši.«

Dorkinška kokoš je zletela dol. »Res je ljubek,« je rekla, »pa mi vendar, ko se je izvalil, ni bilo kaj dosti mar zanj, ker sem tako dolgo mislila samo na svetleče se jajce. Prav mi je, da sem ga izgubila, ko sem bila tako neumna. Vseeno pa ne vem, kako bi to prenesla, če ne bi imela tako dobrih sosedov.«

Medtem ko se je gospa Dorking ob svojem gnezdu pogovarjala z bantamsko kokošjo, je črna španska kokoš pod prečkami izpraskala jamico v zemljo, vanjo potisnila koščke svetlečega se jajca in jih zasula. »Sama nikoli ne vzrejam piščančkov,« je rekla, »ampak če bi jih —«

Šanghajski petelin je odšel z dorkinškim petelinom. »Žal mi je zate,« je rekel, »še bolj pa mi je žal za gospo Dorking. Predobra kokoš je, da bi kdo z njo govoril tako, kakor si ti danes zjutraj, in nočem več slišati tvojega godrnjanja nad njo. Razumeš?« Našopiril je vratno perje in se z obrazom približal dorkinškemu petelinu. Minuto sta si zrla v oči, potem pa je dorkinški petelin, ki ni bil tako velik in močan kot šanghajski, stresel z glavo in prijazno odgovoril: »Nevljuden sem bil. Ne bom več.«

Od tistega dne do danes na perutninskem dvorišču nihče ni več omenil svetlečega se jajca in druge ptice imajo dorkinško družino zelo rade. Pa vendar gospa Dorking in njeni sosedje nikoli ne bi postali tako dobri prijatelji, če je ne bi doletela nesreča. Mali dorkinški piščančki so lepi in imajo polne, zaobljene prsi ter na vsaki nogi dodaten prst, na katerega je vsa družina tako ponosna.