Waltey

Prevod

Odred je korakal že vse dopoldne in po kratkem postanku je bilo treba nadaljevati pot, da bi po mraku, kakor bi pač Bog dal, utaborili na robu gozda. Dež, v tistem podnebju decembra redek, je brez prestanka padal v gostih, debelih poševnih nitih. Muhavost oblakov je vojake in častnike presenetila brez odej in plaščev, zato so se vdali v usodo ali, bolje rečeno, so se z vodo šalili; in potrebni so bili vsa mladostna živahnost, ves vojaški pogum in vsa stoična trdoživost polotoškega značaja, da niso poslali vsega k vragu, ko so se čutili premočene kakor gobe. Bilo je vroče in zdelo se je, da voda, ki je tekla po njih, le še zgošča soparo, lepljivo, dušečo in med hojo neznosno. Potiti se do onemoglosti in biti obenem moker do kože, presneto! A drugega jim ni kazalo, kakor da korakajo naprej na pomoč mestecu, ki so ga obkolili uporniki in kjer so se prebivalci obupano in junaško branili pod vodstvom župnika, prav korenjaškega dominikanskega patra ... Misel, da bodo Špance in Španke rešili smrti in sramotenja, je odredu vlivala pogum in mu dajala peruti na noge, čeprav jim je blato, ki jim je segalo do kolen, obuvalo svinčene čevlje.

Po sili razmer, ker se ni nič več videlo, pa tudi zato, ker imajo človeške moči svoje meje, so se ustavili ob vhodu v pragozd. Skoraj isti hip je naliv ponehal, kakor da bi ga bil odnesel tajfun, in pokazal se je košček neba brez oblakov. Španci so imeli to za dobro znamenje in so se pripravili, da utaborijo pod staro, košato tamarindo, za katere kisle sadove so vedeli, da so zanesljivo zdravilo proti utrujenosti in vročici. Luno, ki je skozi gosto vejevje, prepleteno z ovijalkami in zastrto z orjaškimi praprotmi, precejala valove biserno sive svetlobe, so pozdravili kakor prijateljico; njeni svetlobi so pridružili plamenje ognja, ki kar ni hotel zagoreti, in vojaki in častniki so se napol osušili ter se pahljali s kokosovimi listi, saj jih je vlažna vročina dušila.

Ko so bile straže razpostavljene, so vojaki v spanju ali, bolje rečeno, v nemirni, težki omotici iskali počitek, ki so ga po tako napornem dnevu nujno potrebovali; stotnik, visok, temnolas in suh, naslonjen na deblo tamarinde, in poročnik, še zelo mlad, deškega videza in ljubkega, ženskega obraza, pa sta za hip obstala z odprtimi očmi, kakor da bi izpraševala noč.

— Pepe, — je nenadoma dejal stotnik, — veš, srce mi pravi, da se bodo do našega prihoda že vdali. Če bi bilo po mojem ... bi jih pri priči vse spravil pokonci, zajahal konja in bi šli naprej, ljubi moj, kar naprej!

— Moštvo se komaj še drži na nogah, — je ugovarjal poročnik, ki ga je kar zmanjkovalo od zaspanosti. — Pravijo, da jim stopala žarijo kakor razbeljeno oglje in da so premočeni do kosti ...

— Bah! Ko bodo oddremali četrt ure, jih poženem in bodo spet pokonci, sveži kakor rože ... Menda že poznam svoje ljudi! Iz železa so ... skovani v Eibarju.

— Ampak od kod ti misel, da so se tam vdali? Orožje imajo, strelivo in, tega ni treba posebej poudarjati, srce; cerkev in njen stolp sta trdna; imajo dobro bambusovo palisado in še obzidje iz zbite zemlje; še z manj se lahko upiraš celi vojski, tistih, ki hočejo vdreti v Arringuay, pa je le za peščico ...

— Prav imaš, — je pritrdil stotnik, — le glede peščice ne, saj jih je tam na stotine, če ne celo na tisoče; ampak veš, kaj me pri tem postanku najbolj spravlja v obup? Se ne spomniš, katera noč je nocoj? Ker že osem dni nimamo miru, ker je tukaj poletje, ko je tam zima ... kaj, ali res ne veš, da je ...?

— Sveti večer! — je globoko ganjen vzkliknil poročnik in njegove sivomodre oči je zastrlo domotožje. — Sveti večer! Jaz pa sem čisto pozabil, prijatelj! Sveti večer! O, ko bi lahko danes jedel mandljevo juhico in kompot s koščki cimeta pri teti Dolores! S sestričnami, poleg Fanny! Človek se že do grla naveliča gledati same rumene obraze s štrlečimi ličnicami! Živele ženske naše Španije!

— Tudi tukaj je Španija, — je resno odvrnil stotnik. — Kako je čuden svet! Ti se spominjaš deklet ... jaz pa svojega sinka, ki se je rodil pred tremi meseci ... Niti videl ga še nisem.

— Sveti večer! — je ponovil poročnik z ženstvenim obrazom. — Poglej; nemara je neumnost ali norost ... ampak pravkar me je nekaj čudnega zadelo v dušo, prijatelj, in zdaj se mi godi kakor tebi ... tudi jaz bi nocoj rad naredil kaj velikega.

— Da bi o tem pisal domov! — Ne, da bi o tem pripovedoval kitajskemu cesarju! Roki prijateljev sta se poiskali in se krepko stisnili; ogenj, ki je zaradi vlažnih tal skoraj ugasnil, je vrgel rdeč odsev na obraza obeh častnikov; in poročnik, zdaj ves prebujen in naelektren, je s pridušenim glasom, gorečim kakor prošnja, dejal:

— Zbudiva jih, prijatelj, zbudiva jih! Tiste tri ali štiri milje, ki nam še manjkajo, bomo hitro prehodili ... Vodnik mi je povedal, da pozna bližnjico ... Čez petnajst minut, nič prej in nič pozneje, je odred spet korakal ali, bolje rečeno, se mukoma vlekel naprej, s sekirami sekal gosto prepletene ovijalke in srobotje, se pogrezal v mlake, kjer so se jim rumenkaste pijavke s priseski oprijemale nog, in poslušal, kako skozi podrast drsita legvan in strupena kača palay. Luno so spet zakrili temni oblaki, tema je bila skoraj popolna in moštvo je napredovalo tipaje, se smejalo in preklinjalo, vendar se ni pritoževalo in ni obžalovalo prekinjenega počitka. Kdor se je spotaknil ob drevesno deblo in padel na obraz, je zaklel in se pobral, ne da bi sploh pomislil, da bi pogledal, kako se je poškodoval. Res, zdaj je bil ravno pravi čas za pestovanje! Ko pa morda Arringuay gori in prekleti uporniki parajo trebuhe njegovim prebivalcem! Le podvizajmo se! In vročica volje, hrepenenja in požrtvovalnosti je gnala izčrpana telesa, bistrila od dremavice težke glave in dajala moči najšibkejšim, tistim, ki so se komaj še premikali ... Hodili so kakor v morastih sanjah.

Bila je ravno polnoč, ko so zagledali sovražnika. Pravzaprav so zagledali naselje v plamenih, skupino koč, iz katerih so se razlegali kriki: stotnik je uganil; Arringuay je bil že v rokah napadalcev. Za zidovi cerkve se je pod poveljstvom župnika patra še branila peščica mož; s trga so odmevali streli; mestece, zdaj že brez obrambe, je bilo prepuščeno ropanju in pokolu. Španci so planili vanj in med sencami ali v soju požara se je vnel zmeden boj; stopali so po bledih mrtvecih, prerešetanih z ranami, in po živih, ki so še trepetali, se spoprijemali z razbojniki ter z njihovim čudnim divjaškim orožjem, njihovimi kampilani in krisi, valovitimi kakor kače, križali zveste sablje in svetle bajonete. Vendar boj ni trajal dolgo; drhal si je z nosljajočimi klici in vreščečimi kriki, iz katerih so hkrati odmevali bes, krvoločnost in previdnost, predajala ukaz za umik; in uporniki so se razbežali ter na trgu in po ulicah pustili novo kopico trupel — kajti moštvo je kljub utrujenosti krepko udrihalo —, branilci Arringuaya pa so v solzah radosti prišli iz stolpa, pod katerega ruševinami so se bili pripravljeni pokopati. Pater, ki je še zmeraj stiskal svoj remington, je stekel stotniku naproti in moža, ki se nista poznala in se nista še nikoli videla, a sta bila v trenutku srečanja ena sama misel v dveh različnih telesih, sta se objela v dolgem, gorečem izlivu čustev, kakor se objemajo le tisti, ki se imajo zelo radi ...

Moštvo, zdaj spet poživljeno, ni mislilo ne na jed ne na spanje. Hodili so od hiše do hiše in pomagali gasiti požar. Pater in stotnik pa sta razumela, da ni čas za izlivanje čustev, zato sta se v nekaj besedah sporazumela, začela dajati ukaze in jih tudi sama izvrševati. Prebivalci so se kakor čreda po volčjem napadu zbrali na trgu: mati je iskala sina, brat brata; klicali so se, se preštevali; nekateri so na ramenih prinašali ranjence. Neki seržant je v naročju prinesel dojenčka; pravkar ga je našel v hišici, ki je začenjala goreti in v kateri je bila le še mrtva ženska, plavajoča v mlaki krvi. Bitjece je bilo kot rumena punčka iz cunj, ki se je trgala od joka; a ob pogledu na to punčko so se v stotniku prebudila hrepenenja in skrbi, še življe to noč, ko so otročiči še posebej sveti; sklonil se je in nežno poljubil siroto, poročnik pa jo je z lepim mladostnim nasmehom dvignil v rokah in pokazal množici ter šaljivo rekel:

— Poglejte, kakšno Dete Jezus nam je nocoj padlo v naročje! — Prav grd je, vražiček, gospod poročnik, — je izjavil seržant. — Drugega pač nimamo ...! In otroku malajskega rodu so izkazovali veselje in sočutje ter ga glasno ogovarjali, dokler ga ni prevzela neka Kitajka in ga pristavila k svoji podolgovati dojki; stotnik pa ji je v roko stisnil ves denar, ki ga je imel pri sebi.

Izvirnik

El destacamento había marchado toda la mañana, y después de un breve alto, fue preciso seguir la caminata emprendida para acampar, ya anochecido, como Dios dispusiese, en la linde del bosque. La lluvia (rara en aquel clima durante el mes de Diciembre) no había cesado de caer en hilos oblícuos, apretados y gruesos. Sorprendidos por el capricho de las nubes, desprovistos de mantas y capotes, soldados y oficiales se resignaron, ó mejor dicho, se chancearon con el agua; y era preciso todo el azogue de la juventud, todo el ánimo del soldado, todo el estoicismo del carácter peninsular, para no darse al mismo demonio al sentirse empapados como esponjas. Hacía calor, y el chorreo del agua no parecía sino que aumentaba la densidad de la temperatura pegajosa, sofocante, y con la marcha, irresistible. ¡Sudar el quilo y mojarse á un tiempo, caramba! Y no había otro remedio que seguir andando, á socorrer al pueblecillo cercado por los insurrectos, donde hacían desesperada y heroica defensa los moradores, capitaneados por el párroco, un fraile dominico muy terne... La idea de salvar á españoles y españolas de la muerte y de los ultrajes, alentaba al destacamento y le ponía alas en los pies, aunque el barro, que subía hasta las rodillas, se los calzase de plomo.

Por necesidad, porque no se veía, y también porque las fuerzas humanas tienen un límite, se detuvieron á la entrada de la selva. Casi en el mismo instante cesó el aguacero, cual si algún tifón lo hubiese barrido, y apareció un trozo de cielo limpio de nubes. A buen presagio lo tuvieron los españoles, que se dispusieron á acampar al pie de un copudo y añoso tamarindo, cuyos frutos, de ácida pulpa, sabían que son seguro remedio contra el cansancio y la fiebre. La luna, que filtraba ondas de luz gris perla al través del espeso ramaje enredado de lianas y tupido por los helechos colosales, fue acogida como una amiga; á su claridad añadieron la llama de una hoguera que no quería arder, y soldados y oficiales medio se secaron, abanicándose con hojas de cocotero, porque aquel calor húmedo asfixiaba.

Colocados ya los centinelas, los soldados buscaron en el sueño, ó más bien en un inquieto y pesado letargo, el descanso indispensable después de tan fatigosa jornada; pero el capitán, alto, moreno, enjuto, apoyado en el tronco del tamarindo, y el teniente, muy joven, aniñado, de dulce cara femenil, se quedaron un instante en pie, abiertos los ojos, como si interrogasen á la noche.

--Pepe--dijo de pronto el capitán,--¿sabes que me da el corazón que cuando lleguemos se habrán rendido? Por mi gusto... ¡ahora mismo los hago levantar á todos y monto á caballo, y seguimos, hombre, seguimos para adelante!

--La tropa está que no puede con su alma--objetó el teniente, que se caía de sueño.--Dicen que tienen los pies como carbones ardiendo y los huesos calados...

--¡Bah! en cuanto dormiten un cuarto de hora, los azuzo y se enderezan frescos como lechugas... ¡Si conoceré yo á mi gente! Son de hierro... forjados en Eibar.

--¿Pero de dónde sacas tú que allá se han rendido? Hay armas, municiones, y por sabido se calla, corazón; la iglesia y su torre son fuertes; hay una buena empalizada de bambú y otra de tapial; con menos que eso se resiste á un ejército; y los que quieren entrar en Arringuay son cuatro gatos...

--Tienes razón--declaró el capitán,--menos en lo de los cuatro gatos, porque son centenares y no sé si millares de gatos los que están allí; ¿pero sabes lo que más me desespera de esta parada? ¿Tú no te acuerdas de la noche que es hoy? Como van ocho días que no sosegamos, como aquí hace verano cuando allá invierno... qué, ¿no sabes que es...?

--¡Nochebuena!--exclamó con acento penetrado el teniente, cuyos ojos garzos se velaron de nostalgia.--¡Nochebuena! ¡Y yo que no me acordaba, chico! ¡Nochebuena! ¡Ay, quién comiese hoy la sopita de almendra y la compota rajada de canela, en casa de tía Dolores! ¡Con las primillas, al lado de Fanny! ¡Está uno tan harto de ver caras amarillas y juanetudas! ¡Olé las mujeres de nuestra España!

--España es también aquí--respondió seriamente el capitán.--¡Lo que es el mundo! Tú te acuerdas de las muchachas... y yo de mi nene, que ha nacido hace tres meses... No le conozco aún.

--¡Nochebuena!--repitió el teniente de la cara afeminada.--Mira tú; ello será tontería ó chifladura... pero me acaba de dar por el alma no sé qué cosa rara, chico, y me pasa como á ti... que me gustaría hacer algo gordo esta noche.

--¡Para escribirlo allá!

--¡No, que sería para contárselo al emperador de la China!

Las manos de los amigos se buscaron y se estrecharon enérgicamente; la hoguera, casi extinguida por la humedad del suelo, lanzó un reflejo rojo sobre el semblante de los dos oficiales; y el teniente, despabilado, electrizado, dijo en voz opaca y ardiente como un ruego:

--¡A despertarlos, chico, á despertarlos! Tres ó cuatro leguas que faltan se andan pronto... El guía me ha dicho á mí que sabe un atajo...

Quince minutos después, ni uno más, ni uno menos, el destacamento caminaba otra vez, mejor dicho, se arrastraba penosamente, cortando con hachas las espesas lianas y los bejucales, hundiéndose en charcos donde la amarillenta sanguijuela les adhería á las piernas su ventosa, y oyendo deslizarse en la maleza la iguana y la venenosa serpiente palay. Cubierta otra vez la luna por nubarrones, la obscuridad era casi total, y la tropa avanzaba á tientas, riendo y renegando, pero sin quejarse, sin echar de menos el interrumpido reposo. El que tropezaba en un tronco de árbol y daba de bruces, juraba y se incorporaba, sin pensar siquiera en enterarse del daño recibido. ¡Sí, para mimitos estaba el tiempo! ¡Cuando tal vez ardía Arringuay y destripaban á sus moradores los condenados rebeldes! ¡A menear las patas! Y una calentura de voluntad, de deseo, de abnegación, impulsaba los cuerpos exhaustos, despejaba las cabezas cargadas de modorra, y prestaba fuerzas á los más endebles, á los que menos podían consigo... Iban como se va en una pesadilla.

Media noche era por filo cuando avistaron al enemigo. Para decir verdad, lo que avistaron fue un caserío envuelto en llamas, un grupo de chozas de donde salían clamores: el capitán había adivinado: Arringuay se encontraba ya en poder de los asaltantes. Parapetados en la iglesia resistían aún algunos hombres, mandados por el párroco fraile; hacia la plaza sonaban disparos; el pueblo, inerme ya, encontrábase entregado al saqueo y á la matanza. Los españoles se precipitaron en él, y se luchó confusamente entre las sombras ó á la luz del incendio, pisando muertos lívidos, acribillados de heridas, vivos palpitantes aún, agarrándose con los bandidos y cruzando con sus raras armas de salvajes, sus campilanes y sus krises ondeados como sierpes, las leales espadas y las limpias bayonetas. La pelea, sin embargo, duró poco; la horda, con exclamaciones nasales, con atiplados chillidos, que delataban á la vez el despecho, la ferocidad y la cautela, se comunicó la orden de retirada, y dejando en la plaza y en las calles otra nueva hornada de cadáveres--porque la tropa, cansada y todo, pegaba duro,--huyeron á la desbandada los rebeldes, y los defensores de Arringuay, llorando de gozo, bajaron de la torre, en cuyos escombros pensaron envolverse. El fraile, empuñando todavía su Remington, corrió al encuentro del capitán, y aquellos dos hombres que no se conocían, que no se habían visto nunca, pero que eran, en el momento de encontrarse, una misma idea habitando dos cuerpos diferentes, se abrazaron con esa efusión larga, ardorosa, con que sólo se abrazan los que se quieren mucho...

La tropa, reanimada ya, ni pensaba en comer ni en dormir. Iban de casa en casa ayudando á apagar el incendio. Y el fraile y el capitán, comprendiendo que no era hora de entregarse á desahogos, se pusieron de acuerdo en breves palabras, empezaron á dar órdenes y á ejecutarlas en persona. Los moradores, como el rebaño después de la acometida del lobo, juntáronse en la plaza: la madre buscaba al hijo, el hermano al hermano; se llamaban, se contaban; algunos sacaban á cuestas á los heridos. Un sargento trajo en brazos á un niño de pecho; acababa de encontrarlo en una casuca que empezaba á arder, y donde sólo había una mujer muerta, nadando en un charco de sangre. Era la criatura un muñeco amarillo, que se descuajaba llorando; pero al capitán la vista del muñeco le avivó deseos y afanes, con más viveza en aquella noche, en que especialmente son sagrados los pequeñuelos; inclinóse y besó tiernamente al huérfano, y el teniente, con bonita sonrisa juvenil, le alzó entre sus manos y le enseñó á la multitud, diciendo humorísticamente:

--¡Miren qué Niño Dios nos cae hoy!

--Es bien feo el condenado, mi teniente--declaró el sargento.

--¡No tenemos otro...!

Y el niño, de raza malaya, fue festejado y compadecido, y chillado, hasta que le tomó de su cuenta una china que le acercó á su seno oblongo, y á la cual el capitán deslizó en la mano todo el dinero que llevaba.

Nalagam bralnik