Prevod

Ko se je don Julio Revenga že v mraku vračal domov — sedeč v tramvaju za četrt Salamanca, z rokami v žepih toplega plašča s krznenim ovratnikom in zavihki na rokavih — je prežvekoval mučne misli. Njegov položaj je bil kočljiv in resen, dvakrat resnejši za človeka, ki je bil po naravi pošten in odkrit, okoliščine pa so ga silile v pretvarjanje in laži. Kako drago je plačeval eno samo uro zablode! Mirna vest, spokojnost doma, dostojnost življenja — vse je šlo po vodi zaradi nekaj trenutkov, ko se ni znal obvarovati skušnjave.

Medtem ko je sprevodnik glasno oznanjal postajališča in se je voz praznil, je Revenga v mislih premleval zgodbo svojega prestopka. Kako se je zgodilo? Kako je bilo to sploh mogoče? Tako, kakor se take reči pač zgodijo: neumno. Če njegov prijatelj in rojak Costavilla ne bi bankrotiral, ne bi imel priložnosti tako pogosto prihajati v stik z njegovo sestro, tisto Anito Dolores — žensko, ki je bila že krepko čez trideset in bolj predrzna kakor nedolžna. Ob nesreči, ki ga je doletela z bankrotom, je Costavilla izgubil vso voljo in upanje; Anita Dolores pa je, nasprotno, pokazala obilo trgovske žilice, bila je iznajdljiva, dejavna in odločena, da bo podjetje tako ali drugače rešila. Pri svojih prizadevanjih se je posvetovala z Revengo, ga prosila za pomoč, za posojila, in njuni pogovori so trajali po več ur. Ob pregledovanju papirjev in preračunavanju možnosti za poravnavo se je med njima spletala šaljiva domačnost, ki se je pri Aniti nenadoma sprevrgla v nedvoumno naklonjenost. Ko je Revenga zaslutil, kam vse skupaj pelje, je bilo njegovo samoljubje že razvneto in domišljija vneta. Vendar vročica ni trajala dolgo: zvesti soprog, pošteni in načelni mož je spoznal, da mora v kali zatreti nekaj, kar nima ne prihodnosti ne opravičila. Rad je žrtvoval nekaj tisoč durov, da bi Costavilli pomagal splavati na površje, in se umaknil od Anite Dolores s trdnim namenom, da je ne bo nikoli več videl.

Ni pa računal z neizogibnostjo narave. Anita Dolores je skrivaj, v odročnem podeželskem kraju, rodila otroka. To je bila kazen previdnosti, ne le zanjo, temveč tudi za Revengo, ki v zakonu ni imel otrok niti upanja nanje. In ob drdranju tramvaja, ki je pospeševal vožnjo, ob trepetanju svetlobe iz svetilke, ki je padala na šipe, zamegljene od ledenega zraka zunaj, je Revenga skušal obvladati neutolažljivo žalost, grenkobo, ki ga je preplavljala kakor val žolča. Nikoli ne bo videl svoje deklice; nikoli je ne bo stisnil k sebi, nikoli je ne bo imel na kolenih in je smeje se poljubljal ... Anita Dolores, maščevalna in trdovratna, jo je skrila, poskrbela, da je izginila. Izginila? ... Koliko ugibanj dopušča ta glagol!

Kaj je z deklico? ... Ko bo zdaj stopil v svoj razkošni dom, v jedilnico, ki jo elektrika tako bleščeče razsvetljuje in jo grejejo hrastova drva, ki živahno prasketajo; ko se mu bo nasmehnila domačnost ognjišča in mu bodo dobrote svetega večera zbujale tek — kje bo tedaj zapuščena deklica? V kateri kmečki bajti, v kateri ledeni spalnici sirotišnice? Je sploh še živa? Je bolje, da živi?

Revenga je zadrgetal od mraza v duši, si privzdignil ovratnik plašča in potegnil klobuk globlje na čelo. Neizmerna potrtost mu je legala na dušo. Pravkar je namreč pri nekih Costavillovih prijateljih, kjer je navadno pod pretvezo povpraševal po Aniti Dolores, izvedel nekaj vznemirljivega. Anita Dolores se moži! Ženin je bil Costavillov novi družabnik, podjeten in spreten mladenič. Revegne ni mučilo ljubosumje; spomini na preteklost mu niso kratili spanca ... Mislil je na usodo svoje deklice in ta poroka je skrivnost njene prihodnosti še bolj zagrinjala v temo. Ah! Če mislijo, da bo kar tako obstal križem rok, z vso britansko hladnokrvnostjo! Že jutri — navsezgodaj — naj bo Anita Dolores pripravljena! Šel bo tja, zahteval deklico in, če bo treba, napravil škandal! Škandal se je upiral njegovi naravi; škandal bi lahko zadal smrten udarec Isabel, njegovi ženi, saj bi ji razkril nekaj, česar nikoli ne bi smela izvedeti ... Nič zato, napravil ga bo, pri vseh svetnikih! Povedal bo naravnost; preprečil bo poroko; po potrebi bo spravil na noge policijo ... toda izročiti mu bodo morali njegovo deklico in zaupal jo bo ljudem, ki bodo lepo skrbeli zanjo, dal jo bo vzgojiti in poskrbel, da ji ne bo ničesar manjkalo ... predvsem pa jo bo videval, jo obsipal s poljubi, ji prihodnji božič prinašal igrače ... S trdno odločnostjo je stisnil pesti in zobe. Osvitni že, jutrišnji dan!

Medtem se je Isabel, Revegneva žena, v svoji toaletni sobi ravno nehala urejati. Sobarica ji je zapenjala temnomodro svileno krilo s cvetličnim vzorcem in z bucikami pripenjala čipkasto ogrinjalo, ki ga je na prsih držal križ iz briljantov in safirjev — zadnje Revegnevo darilo, prineseno iz Pariza. Z nedolžno spogledljivostjo si je gladila valovite lase in se ogledovala v trodelnem zrcalu, da bi se prepričala, ali so sledovi solz po umivanju s kolonjsko vodo in rahlem nanosu žametnega pudra povsem izginili. Saj ni bilo treba, da bi se ji jok poznal!

Oblečena in okrašena je odšla v sobico ob spalnici, kjer je navadno hranila skrinje, a je bila zdaj videti čisto drugače kakor sicer. Po stenah so visela razkošna pregrinjala in zavese iz atlasa in damasta; po stropu se je vila vrsta električnih lučk, tla pa je prekrivala mehka preproga. Ob zadnji steni je stal približno en vatel visok oder, na njem pa jaslice, tiste značilne španske jaslice, z mahom po travnikih, s koščki stekla in pločevine, ki so ponazarjali jezera in potoke, z gozdovi iz rožmarinovih vejic, s koničastimi stolpi iz lepenke, glinenimi pastirčki, rumenimi dromedarji in modrimi v živo rdečih plaščih, zelo podobnimi kraljem na igralnih kartah. Drobna vodometa sta s srebrnim žuborenjem oblivala pritlikavo rastlinje, med katerim se je skrival hlevček. Isabel je obstala, se zazrla v tanke curke in prisluhnila njihovemu spevnemu ritmu; spomnila se je lastnih solz in spet začutila, kako ji zalivajo oči in kako ji prekipeva srce ... Krivica, hudobija in laž so jo bolele še bolj kakor sama žalitev. Zakaj so varali prav njo, ki sama ni bila zmožna prevare, ki je sovražila hinavščino in laž? Kako je bilo mogoče oditi od doma, se posloviti z nasmehom in nežnim dotikom, potem pa ure in ure preživljati z drugo žensko? Vodometa sta kapljala in tiho ječala in tudi Isabel je zaječala; zvok padajoče vode se enako prilega veselju kakor žalosti; za nekatere je nebeška glasba, za druge pretresljiva tožba. Isabelina duša je tožila, terjala odgovor, naštevala krivice, se sklicevala na pravico in resnico. Mar ni izpolnila svojih obljub, vsega, kar je prisegla pred tistim oltarjem, podnožjem in bivališčem svojega Boga? Mar ni bila vedno zvesta, blaga, ljubeča, krotka, čista, skratka dobra? Zakaj je njen tovariš, njen družabnik v družini, skrivaj prelamljal njuno zavezo?

Motni in vlažni pogled Revegneve žene je obstal na jaslicah in luč zvezdice, obešene nad skromnim hlevčkom, jo je pritegnila k skupini, ki sta jo sestavljala Dete in njegova Mati. Isabel ju je dolgo gledala in oster nož bolečine se ji je zasadil v prsi. »Ne terjaj odgovora ...« kakor da ji je govoril glas iz jaslic. »Ne pritožuj se ... Možu si dala le polovico doma; nisi mu dala Deteta ...« Četrt ure je stala tam, ne da bi videla jaslice; v notranji temi svojih bridkosti je videla le tisto, kar vsakdo v odločilnih trenutkih, od katerih je odvisna prihodnost, vidi s kruto jasnostjo: zgrešenost svojega življenja, špranjo, skozi katero je morala neogibno vstopiti nesreča ... Globoko je vzdihnila, kakor da bi hotela iz sebe pregnati vso težo, in se polagoma pomirila; v njeni naravi je bilo, da se vda, sprejme sladko, grenko pa krotko in vztrajno zavrača. »Božje Dete mi govori, da sem prav storila, zelo prav ...« Nasmeh se ji je vrnil na ustnice, čeprav so bile njene oči zalite s solzami, ki niso stekle. Prav tedaj so se na hodniku zaslišali težki koraki in prikazal se je Julio Revenga.

— Kaj pa je to? — je z veselim začudenjem vprašal ženo. — Si si postavila jaslice za razvedrilo? — Zase že ne, — je pomenljivo odgovorila Isabel, zdaj že povsem mirna. — Moje kosti so že pretrde, da bi se kratkočasila z jaslicami ... To je ... za razvedrilo nekemu otročičku! ...

— Otročičku! — je mehanično ponovil mož. — Najin ta otročiček že ne bo! — je nepremišljeno dodal, morda pod vplivom svojih skritih skrbi.

— Kaj pa ti veš! — je mirno zamrmrala Isabel. Revenga je moral prebledeti. Povesil je glavo in obrnil obraz vstran. Te besede so v njegovi duši zbujale nenavaden odmev. In kako je Isabel izgovorila ta preprosti stavek!

— Ne razumem ... — je zajecljal nezvesti mož, poln čudnih slutenj in nenavadnih sumov. — Zdaj boš razumel ... Ali nimaš otrok, Julio? — ga je vprašala s toliko nežnosti in sočutja, v katera se je po nenavadnem naključju mešala nehotena užaljenost.

Ni odgovoril. Napol kleče, napol seseden je omahnil na žametno pručko pred jaslicami. Svet se mu je podiral na glavo: to, kar je slutil, je bilo tako veliko, tako neverjetno! Hotel je prositi odpuščanja, se opravičiti, razložiti ... toda grlo ga ni ubogalo. Isabel je stopila k možu in mu ovila roke okoli vratu, dušeča se od ogorčenja, a veličastna v svoji velikodušnosti.

— Ne govoriva več o tem ... Pomiri se ... Tako in tako sva bila zelo sama, včasih nama je bilo v tej ogromni hiši strašno dolgčas. Tako zelo, tako zelo sem si želela otročička, veš? Nisem ti govorila, da te ne bi žalostila. Štirinajst let je že, odkar sva se poročila, tako da je upanje že ... Kaj hočemo! O teh rečeh pač ne odločamo sami ... Daj, ne bodi tak, Julio, dragi moj ... Veseli se. Danes se nama je rodila deklica! ...

Revenga ji je molče poljubljal roke, slepo pritiskal poljube na obraz in obleko. Trepetal je, bolj od sramu in kesanja — to je treba po pravici povedati — kakor od veselja. Ustnice so se mu naposled razklenile, a le zato, da je zmedeno ponavljal:

— Kako si izvedela ...? Poglej, te ženske ne videvam ..., prisežem ti, da ne, da je ne videvam ... Prisežem ti, da mi nič ne pomeni, da jo sovražim, da ... — Dobro sem poučena, — je mirno, nekoliko prezirljivo odgovorila Isabel. — Vem, da je ne vidiš in ne slišiš. Maščevala se ti je, ker si jo zapustil, tako, da mi je vse povedala ..., za veliki finale pa mi je poslala še deklico ... In ko mi jo je že poslala ... za vraga, nisem je več izpustila iz rok, veš? Pri meni je ... Priznala jo bova, uredila pravne zadeve. Da tista ne bo imela več nobene pravice do nje ...

Ko je njun ponovni objem popustil, je Revenga zaprosil: — Prinesi mi jo! ... Saj je še ne poznam ...