Prevod

Odred je korakal že vse dopoldne in po kratkem postanku je bilo treba nadaljevati pot, da bi po mraku, kakor bi pač Bog dal, utaborili na robu gozda. Dež, v tistem podnebju decembra redek, je brez prestanka padal v gostih, debelih poševnih nitih. Muhavost oblakov je vojake in častnike presenetila brez odej in plaščev, zato so se vdali v usodo ali, bolje rečeno, so se z vodo šalili; in potrebni so bili vsa mladostna živahnost, ves vojaški pogum in vsa stoična trdoživost polotoškega značaja, da niso poslali vsega k vragu, ko so se čutili premočene kakor gobe. Bilo je vroče in zdelo se je, da voda, ki je tekla po njih, le še zgošča soparo, lepljivo, dušečo in med hojo neznosno. Potiti se do onemoglosti in biti obenem moker do kože, presneto! A drugega jim ni kazalo, kakor da korakajo naprej na pomoč mestecu, ki so ga obkolili uporniki in kjer so se prebivalci obupano in junaško branili pod vodstvom župnika, prav korenjaškega dominikanskega patra ... Misel, da bodo Špance in Španke rešili smrti in sramotenja, je odredu vlivala pogum in mu dajala peruti na noge, čeprav jim je blato, ki jim je segalo do kolen, obuvalo svinčene čevlje.

Po sili razmer, ker se ni nič več videlo, pa tudi zato, ker imajo človeške moči svoje meje, so se ustavili ob vhodu v pragozd. Skoraj isti hip je naliv ponehal, kakor da bi ga bil odnesel tajfun, in pokazal se je košček neba brez oblakov. Španci so imeli to za dobro znamenje in so se pripravili, da utaborijo pod staro, košato tamarindo, za katere kisle sadove so vedeli, da so zanesljivo zdravilo proti utrujenosti in vročici. Luno, ki je skozi gosto vejevje, prepleteno z ovijalkami in zastrto z orjaškimi praprotmi, precejala valove biserno sive svetlobe, so pozdravili kakor prijateljico; njeni svetlobi so pridružili plamenje ognja, ki kar ni hotel zagoreti, in vojaki in častniki so se napol osušili ter se pahljali s kokosovimi listi, saj jih je vlažna vročina dušila.

Ko so bile straže razpostavljene, so vojaki v spanju ali, bolje rečeno, v nemirni, težki omotici iskali počitek, ki so ga po tako napornem dnevu nujno potrebovali; stotnik, visok, temnolas in suh, naslonjen na deblo tamarinde, in poročnik, še zelo mlad, deškega videza in ljubkega, ženskega obraza, pa sta za hip obstala z odprtimi očmi, kakor da bi izpraševala noč.

— Pepe, — je nenadoma dejal stotnik, — veš, srce mi pravi, da se bodo do našega prihoda že vdali. Če bi bilo po mojem ... bi jih pri priči vse spravil pokonci, zajahal konja in bi šli naprej, ljubi moj, kar naprej!

— Moštvo se komaj še drži na nogah, — je ugovarjal poročnik, ki ga je kar zmanjkovalo od zaspanosti. — Pravijo, da jim stopala žarijo kakor razbeljeno oglje in da so premočeni do kosti ...

— Bah! Ko bodo oddremali četrt ure, jih poženem in bodo spet pokonci, sveži kakor rože ... Menda že poznam svoje ljudi! Iz železa so ... skovani v Eibarju.

— Ampak od kod ti misel, da so se tam vdali? Orožje imajo, strelivo in, tega ni treba posebej poudarjati, srce; cerkev in njen stolp sta trdna; imajo dobro bambusovo palisado in še obzidje iz zbite zemlje; še z manj se lahko upiraš celi vojski, tistih, ki hočejo vdreti v Arringuay, pa je le za peščico ...

— Prav imaš, — je pritrdil stotnik, — le glede peščice ne, saj jih je tam na stotine, če ne celo na tisoče; ampak veš, kaj me pri tem postanku najbolj spravlja v obup? Se ne spomniš, katera noč je nocoj? Ker že osem dni nimamo miru, ker je tukaj poletje, ko je tam zima ... kaj, ali res ne veš, da je ...?

— Sveti večer! — je globoko ganjen vzkliknil poročnik in njegove sivomodre oči je zastrlo domotožje. — Sveti večer! Jaz pa sem čisto pozabil, prijatelj! Sveti večer! O, ko bi lahko danes jedel mandljevo juhico in kompot s koščki cimeta pri teti Dolores! S sestričnami, poleg Fanny! Človek se že do grla naveliča gledati same rumene obraze s štrlečimi ličnicami! Živele ženske naše Španije!

— Tudi tukaj je Španija, — je resno odvrnil stotnik. — Kako je čuden svet! Ti se spominjaš deklet ... jaz pa svojega sinka, ki se je rodil pred tremi meseci ... Niti videl ga še nisem.

— Sveti večer! — je ponovil poročnik z ženstvenim obrazom. — Poglej; nemara je neumnost ali norost ... ampak pravkar me je nekaj čudnega zadelo v dušo, prijatelj, in zdaj se mi godi kakor tebi ... tudi jaz bi nocoj rad naredil kaj velikega.

— Da bi o tem pisal domov! — Ne, da bi o tem pripovedoval kitajskemu cesarju! Roki prijateljev sta se poiskali in se krepko stisnili; ogenj, ki je zaradi vlažnih tal skoraj ugasnil, je vrgel rdeč odsev na obraza obeh častnikov; in poročnik, zdaj ves prebujen in naelektren, je s pridušenim glasom, gorečim kakor prošnja, dejal:

— Zbudiva jih, prijatelj, zbudiva jih! Tiste tri ali štiri milje, ki nam še manjkajo, bomo hitro prehodili ... Vodnik mi je povedal, da pozna bližnjico ... Čez petnajst minut, nič prej in nič pozneje, je odred spet korakal ali, bolje rečeno, se mukoma vlekel naprej, s sekirami sekal gosto prepletene ovijalke in srobotje, se pogrezal v mlake, kjer so se jim rumenkaste pijavke s priseski oprijemale nog, in poslušal, kako skozi podrast drsita legvan in strupena kača palay. Luno so spet zakrili temni oblaki, tema je bila skoraj popolna in moštvo je napredovalo tipaje, se smejalo in preklinjalo, vendar se ni pritoževalo in ni obžalovalo prekinjenega počitka. Kdor se je spotaknil ob drevesno deblo in padel na obraz, je zaklel in se pobral, ne da bi sploh pomislil, da bi pogledal, kako se je poškodoval. Res, zdaj je bil ravno pravi čas za pestovanje! Ko pa morda Arringuay gori in prekleti uporniki parajo trebuhe njegovim prebivalcem! Le podvizajmo se! In vročica volje, hrepenenja in požrtvovalnosti je gnala izčrpana telesa, bistrila od dremavice težke glave in dajala moči najšibkejšim, tistim, ki so se komaj še premikali ... Hodili so kakor v morastih sanjah.

Bila je ravno polnoč, ko so zagledali sovražnika. Pravzaprav so zagledali naselje v plamenih, skupino koč, iz katerih so se razlegali kriki: stotnik je uganil; Arringuay je bil že v rokah napadalcev. Za zidovi cerkve se je pod poveljstvom župnika patra še branila peščica mož; s trga so odmevali streli; mestece, zdaj že brez obrambe, je bilo prepuščeno ropanju in pokolu. Španci so planili vanj in med sencami ali v soju požara se je vnel zmeden boj; stopali so po bledih mrtvecih, prerešetanih z ranami, in po živih, ki so še trepetali, se spoprijemali z razbojniki ter z njihovim čudnim divjaškim orožjem, njihovimi kampilani in krisi, valovitimi kakor kače, križali zveste sablje in svetle bajonete. Vendar boj ni trajal dolgo; drhal si je z nosljajočimi klici in vreščečimi kriki, iz katerih so hkrati odmevali bes, krvoločnost in previdnost, predajala ukaz za umik; in uporniki so se razbežali ter na trgu in po ulicah pustili novo kopico trupel — kajti moštvo je kljub utrujenosti krepko udrihalo —, branilci Arringuaya pa so v solzah radosti prišli iz stolpa, pod katerega ruševinami so se bili pripravljeni pokopati. Pater, ki je še zmeraj stiskal svoj remington, je stekel stotniku naproti in moža, ki se nista poznala in se nista še nikoli videla, a sta bila v trenutku srečanja ena sama misel v dveh različnih telesih, sta se objela v dolgem, gorečem izlivu čustev, kakor se objemajo le tisti, ki se imajo zelo radi ...

Moštvo, zdaj spet poživljeno, ni mislilo ne na jed ne na spanje. Hodili so od hiše do hiše in pomagali gasiti požar. Pater in stotnik pa sta razumela, da ni čas za izlivanje čustev, zato sta se v nekaj besedah sporazumela, začela dajati ukaze in jih tudi sama izvrševati. Prebivalci so se kakor čreda po volčjem napadu zbrali na trgu: mati je iskala sina, brat brata; klicali so se, se preštevali; nekateri so na ramenih prinašali ranjence. Neki seržant je v naročju prinesel dojenčka; pravkar ga je našel v hišici, ki je začenjala goreti in v kateri je bila le še mrtva ženska, plavajoča v mlaki krvi. Bitjece je bilo kot rumena punčka iz cunj, ki se je trgala od joka; a ob pogledu na to punčko so se v stotniku prebudila hrepenenja in skrbi, še življe to noč, ko so otročiči še posebej sveti; sklonil se je in nežno poljubil siroto, poročnik pa jo je z lepim mladostnim nasmehom dvignil v rokah in pokazal množici ter šaljivo rekel:

— Poglejte, kakšno Dete Jezus nam je nocoj padlo v naročje! — Prav grd je, vražiček, gospod poročnik, — je izjavil seržant. — Drugega pač nimamo ...! In otroku malajskega rodu so izkazovali veselje in sočutje ter ga glasno ogovarjali, dokler ga ni prevzela neka Kitajka in ga pristavila k svoji podolgovati dojki; stotnik pa ji je v roko stisnil ves denar, ki ga je imel pri sebi.