Prevod

Kanjon Oak Creeka zapira skalna gmota, oblikovana kakor sklepnik in zagozdena v žrelo soteske. Ostareli Ute o njej pripoveduje tole zgodbo. Acantow, eden izmed poglavarjev njegovega plemena, je navadno postavljal svoj šotor ob izviru, ki je žuborel iz goščave divjih vrtnic tam, kjer danes stoji Rosita v Koloradu. Ženo Manetabee (Rožni popek) je pustil v šotoru, sam pa odšel čez gore na posvet in ga ni bilo štiri noči. Ko se je vrnil, ni našel ne žene ne šotora, toda odtisi stopal in kopit v zemlji so njegovemu ostremu očesu razkrili, da so bili tam Arapahi.

Ubral je njihovo sled in besno oddirjal po njej ter ponoči prispel v kanjon Oak, po katerem je potoval, dokler ni pred seboj zagledal sija majhnega ognja. Bližala se je nevihta in v njenem hrumenju bi se bil morda lahko v galopu pognal naravnost med ljudi, ki jih je videl stiskati se ob plamenih; toda takšno ravnanje ni v naravi Indijanca, zato je privezal konja in se splazil naprej.

Arapahov je bilo petnajst in s kockanjem so odločali, komu bo pripadla Manetabee, ki je zvezana sedela pod vrbo v njihovi bližini. Divjaki so bili tako zatopljeni v igro, da niso opazili Acantowa, ki se je približal kakor kača, prerezal jermene, s katerimi je imela Manetabee zvezana zapestja in gležnje — ni zakričala, saj je pričakovala rešitev — in se z njo neopazno splazil proč. Tedaj je eden izmed igralcev zavpil in pokazal na oddaljujoči se postavi, vseh petnajst pa se je nemudoma pognalo za njima.

Acantow si je ženo z lahkoto zavihtel na ramena in stekel. Bil je že skoraj pri konju, ko se mu je noga zataknila ob korenino in je strmoglavil na tla. Zasledovalci so ga že skoraj dosegli, ko je nevihta z vso silo izbruhnila. Iz oblakov je privrel ognjen plaz in s strašnim gromom udaril v zemljo. Drevesa so se lomila, skale drobile in mimo je završal vrtinčast vihar. Acantow je nekaj časa ležal skoraj brez zavesti — nato pa je na licu začutil dotik dlani svojega Rožnega popka. Skupaj sta vstala in se ozrla naokrog. V kanjonu je ležal ogromen odlomljen granitni blok, s katerega je kapljala kri. O njunih sovražnikih ni bilo sledu.

»Poti ni več,« je rekel Acantow. »Manitu jo je prelomil, da Arapahi nikoli več ne bi mogli po njej. Ni jim hotel dovoliti, da te odpeljejo. Zahvaliva se Manituju.« In tako sta se vrnila tja, kjer je sredi grmov divjih vrtnic na dan privrel izvir.