Prevod

Winnepurkit, sagamor obalnih naselbin med Nahantom in rtom Ann, se je poročil z Weetamoo, hčerjo Passaconawaya, kralja ljudstva Pennacook, in jo odpeljal na svoj dom. Njuni medeni tedni so bili srečni, toda stare vezi so močne in kmalu je nevesta zahrepenela po tem, da bi spet videla svoje ljudi. Ko je izrazila to željo, mož ni le privolil v njen obisk, temveč ji je dal tudi spremstvo svojih najzvestejših lovcev, ki so jo varno pripeljali v očetovo kočo (blizu kraja, kjer danes stoji Concord v New Hampshiru), nato pa se takoj vrnili. Kmalu zatem je prišel Passaconawayev sel in zetu sporočil, da je Weetamoo končala obisk in si spet želi biti pri možu, od katerega je oče pričakoval spremstvo, ki bi jo vodilo skozi divjino. Winnepurkit je v tej zadnji zahtevi videl žalitev svojega poglavarskega dostojanstva in odgovoril, da ji je sam priskrbel spremstvo za pot tja, zato je očetova dolžnost, da jo pošlje nazaj, »saj se z Winnepurkitovim ugledom ni skladalo, da bi sebe ali svoje može tako ponižal v služabnike in šel znova ponjo«.

Passaconaway mu je poslal oster odgovor, ki je Winnepurkita še bolj razdražil, mladi sagamor pa mu je sporočil, da lahko hčer pošlje nazaj ali jo obdrži, saj ponjo ne bo poslal nikogar. V tem nesrečnem sporu za prvenstvo, kakršen se je pozneje še ponavljal med knezi in ljudmi iz visoke družbe, se je zdelo, da je mladi ženi usojeno postati neprostovoljna žrtev; vendar je zbrala pogum, zapustila očetov vigvam in spustila kanu na Merrimack v upanju, da bo po tej vodni poti dosegla moževo ozemlje. Bila je zima in reka je bila polna plavajočega ledu; tudi v najugodnejših razmerah ni bilo lahko krhkega čolna iz lubja obdržati v toku in proč od brzic. Neki potujoči lovec je poročal, da se je po reki spustil kanu, ki ga je krmarila ženska, da ga je zaneslo v skale pri Amoskeagu, kjer danes stoji Manchester, in da je nekaj trenutkov pozneje priplul v mirnejši del reke, razbit in prazen. Weetamoo ni nihče nikoli več videl.