Prevod
Zamisel o dolgem blodenju kot kazni, kakršno simbolizirajo »Večni Jud«, »Leteči Holandec« in lik Kundry v »Parsifalu«, najdemo tudi v legendi o Petru Ruggu. Ta nenavadni mož, ki je z ženo in hčerko živel na ulici Middle Street v Bostonu, je veljal za poštenega in lepo vzgojenega človeka, razen kadar so ga popadli napadi preklinjanja. Bil je namreč nagnjen k izbruhom besa, med katerimi je vrata raje brcnil in se prebil skoznje, kakor da bi jih odprl, pregriznil debele žeblje na dvoje in tako silovito preklinjal, da mu je lasulja letela z glave. Jeseni leta 1770 je s svojo deklico obiskal Concord, na poti domov pa ju je ujela huda nevihta. Zatekel se je k prijatelju v Menotomyju, ki ga je prigovarjal, naj ostane čez noč, saj je dež iz trenutka v trenutek močneje lil. Toda Rugga ni bilo mogoče zadržati, in ko je videl, da ni nobenega upanja, da bi se v mesto vrnil suh, je zarjovel strašno kletev in zavpil: »Naj se nevihta še okrepi! Nocoj bom kljub njej prišel domov, ali pa naj doma nikoli več ne vidim!« Nato je vrgel otroka v odprto kočijo, skočil za njo, oplazil konja z bičem in oddrvel.
Nekaj noči pozneje, ko so Ruggovi sosedje z laternami hodili naokrog in skušali odkriti vzrok silnega tresenja, ki jih je ob slabem vremenu začelo vznemirjati, je ta vzkipljivi gospod, ki ga od obiska v Concordu ni nihče več videl, v svoji kočiji pridrvel po tlakovani ulici. Ob njem je sedela hčerka, njegov črni konj pa je divjal naprej kljub vsem njegovim poskusom, da bi ga ustavil. Lanterne, ki so za hip obsvetile Petrov obraz, so razkrile premočenega in izmučenega moža, ki je hrepeneče upiral oči k oknom, za katerimi ga je čakala žena. Nato je izginil in tla so se zatresla kakor ob potresu, dež pa je začel še močneje liti.
Gospa Rugg je v letu dni umrla, Peter pa ni nikoli prišel domov. Toda iz vseh koncev Nove Anglije so prihajale zgodbe o možu in otroku, ki sta z veliko hitrostjo drvela po cestah in se ustavljala le toliko, da sta vprašala za pot v Boston. V polovici primerov je mož potoval v nasprotno smer od tiste, v katero je očitno želel iti, in ko so mu pokazali pravo pot, je zavpil, da ga zavajajo. Včasih so ga slišali zamrmrati: »Nocoj ne bo doma.« V Hartfordu, Providenceu, Newburyportu in med griči New Hampshira je njegov zaskrbljeni obraz postal znan in pravili so mu »prinašalec neviht«, saj so v uri po njegovem prihodu vselej nastopili dež, veter, bliskanje, grmenje in tema.
Pred nekaj leti je neki mož v mestu v Connecticutu ustavil tega hitečega popotnika, ki mu je na vprašanje odgovoril: »Izgubil sem pot v Boston. Ime mi je Peter Rugg.« Tedaj so se tisti, ki so imeli dober spomin, spomnili Ruggovega izginotja pred pol stoletja, in ljudje so Petra začeli gledati postrani ter mu ob srečanju puščali veliko prostora na cesti. Pobiralec mostnine na mostu v Charlestownu je izjavil, da ga je vznemirjalo in strašilo silovito topotanje kopit in ropotanje koles, ki je, kakor se je zdelo, tik pred njegovim obrazom drvelo proti Bostonu, pa vendar ni mogel ničesar videti. Neke noči je zbral pogum in se s trinožnim stolčkom postavil na sredo mostu. Ko se je zvok približal, je v mraku razločil velikega črnega konja, ki ga je vozil utrujen mož z otrokom ob sebi. Stolček je zalučal konju v glavo, vendar je ta šel skozi žival kakor skozi dim in poskakoval po vozišču mostu. Toliko je povedal pobiralec mostnine, ko pa so ga vprašali, ali se je Rugg še kdaj prikazal, ni odgovoril.
