Prevod
Severna plemena so veličastne reke in samotna jezera Wisconsina spoštovala ali se jih bala; z njimi povezani, danes že pozabljeni dogodki in vraže so prav toliko kot obmejna naklonjenost udarnim imenom prispevali k temu, da so deli te pokrajine dobili mračna, peklenska poimenovanja. Tako so se ohranili spomini na hudiče, čarovnice, čarovnike in manituje, Indijanci, katerih junaštvo je veljalo za nadnaravno, pa so tu in tam zapustili zabrisane sledove o sebi — denimo blizu sotesk reke Wisconsin, kjer kažejo petdeset čevljev široko brezno, ki naj bi ga poglavar Black Hawk preskočil med begom pred belci. Jezero Devil's Lake je bilo dom manituja, ki, kot kaže, ni bil posebno zloben duh, čeprav je imel nenavadno moč. Jezero zapolnjuje kotanjo, ki jo domačini imajo za krater ugaslega ognjenika, in hladnost ter čistost vode, ki se ohranjata kljub temu, da ni videti ne pritokov ne odtokov, sta bili eden od razlogov, da so ga imeli za skrivnostno in srhljivo.
Ta manitu je nakopičil težke skalne klade, imenovane Devil's Door-Way, ter postavil Black Monument in Pedestalled Bowlder kot prestola, na katerih je lahko podnevi sedel in opazoval pokrajino — saj so Indijanci cenili lepoto narave in domnevali, da jo cenijo tudi njihovi bogovi — ponoči pa je lahko gledal ples duhov mraza, severni sij. Cleft Rock je razklal z eno svojih puščic, ki jo je izstrelil proti Indijancu, ker se mu je ta zameril; ta je svoje življenje dolgoval manitujevemu slabemu merjenju. Kažejo tudi Sacrifice Stone, kjer so ob neki drugi priložnosti žrtvovali dekle, da bi pomirili njegovo jezo. Cleopatra's Needle, kakor skalo imenujejo danes, je telo starodavnega poglavarja, ki so ga za kazen spremenili v kamen, ker je radovedno brskal po skrivnostih jezera; kamen na East Mountain pa je ostanek Indijanke, ki se je pregrešila na podoben način. Ob reki St. Croix kažejo Devil's Chair, kjer je manitu sedel v vsej svoji veličini. Tudi igrivost ga je včasih obšla, kakor lahko sklepate, ko vidite njegovo sankališče v kanjonu Weber v Utahu; goro Cinnabar v pokrajini Yellowstone pa je med spustom po njej ožgal do rdečega.
Lovec, ki je taval po tej wisconsinski divjini, je obstal, ko je zagledal jezero, kajti vsa divjad v njegovi okolici je bila pod manitujevim varstvom; ni bilo dovoljeno ujeti niti ene ribe, niti zajeti kapljice vode, da bi si popotnik osvežil ustnice. Strah, da bi užalili manituja, je bil tako močan, da Indijanci, ki so umirali zaradi ran ali bolezni in hrepeneli po požirku vode, niso hoteli oskruniti jezera s tem, da bi se ga dotaknili z ustnicami.