Prevod
Boben lesnega klopa skliče vilince ob polnoči na vrh gore Cro' Nest. Iz svojih postelj v cvetnih čašah in visečih mrež iz pajčevine priplezajo ter poletijo na zbor, ne da bi se razposajeno podili po travi ali gostili za gobjo mizo, temveč da bi slišali sodbo nad vilincem, ki je pozabil na svojo zaobljubo čistosti in vzljubil zemeljsko dekle. S prestola pod baldahinom iz tulipanovih venčnih listov, ki ga nosijo stebri iz školjkovine, kralj zapove tišino ter s strogim pogledom, a z omehčanim glasom pove krivcu, da je sicer prezirljivo prekršil kraljevi ukaz, vendar se je obvaroval najhujše kazni, ječe v orehovih lupinah in pajčevinastih temnicah, ker je vzljubil blago in čisto dekle. Zato bo dovolj, če se spusti k Hudsonu in ujame kapljico iz megličastega loka, ki ga jeseter pusti za seboj, ko skoči iz vode; nato pa mora svojo ugaslo svetilko iz plamenečega lesa prižgati ob utrinkovi iskri. Vilin se prikloni in se brez besede počasi spusti po skalnem strmem pobočju, saj so njegova krila omadeževana in so izgubila moč; ko pa pride do reke, na vso moč vleče školjčno lupino, dokler je ne spravi na vodo. Nato skoči vanjo in z močnim travnim listom odvesla do kraja, kjer plava jeseter, čeprav ga vodni duhovi nadlegujejo in premetavajo njegov čolnič, ribe in pijavke pa butajo vanj in ga vlečejo; tedaj pa jeseter nenadoma šine iz vode in še preden izgine megličasti lok, ki ga zariše v zraku, vilinec v drobcen cvet ujame kapljico pršca ter si v njej očisti krila.
Vodni škrati ga ne mučijo več. Čolnič mu potisnejo k bregu, kjer se izkrca in jim pošlje poljub, nato pa lahno kakor mehurček odleti nazaj na gorski vrh, si nadene čelado iz želoda, oklep iz čebelje kože in ščit iz pikapoloničinega pokrova ter s sulico, okovano z osjim želom, v roki zajaha svojega kresničjega konjiča in šine proč kakor blisk. Svet se pod njim razprostre in nato postaja vse manjši, on pa leti naravnost naprej. Ledeni duhovi se mu zlobno režijo iz najvišjih oblakov in meglice valovijo okoli njega, a on stresa sulico in piska svoj klic, dokler naposled ne prispe do Rimske ceste. Tam ga nebesne silfide popeljejo k svoji kraljici, ki počiva v palači s stropom iz zvezd, katere kupolo podpirajo severni siji, zavese pa so stkane iz jutranje zarje. Njen plašč je škrlaten kakor somrak, spet z zlatimi nitmi vzhodne zarje, njen obraz pa je lep kakor srebrna luna.
Prosi vilinca, naj ostane pri njej in na veke uživa nebeške radosti, toda viteški vilin ukroti razbijanje svojega srca, saj se spominja obraza na zemlji, lepšega od njenega, in jo prosi, naj ga pusti oditi. Z vzdihom mu pripravi voz iz oblaka, zadaj priveže njegovega kresničjega konjiča in vilinec odhiti na severno nebo, od koder med hrumenjem in vrtinčenjem prileti utrinek ter se ob preletu razplamti. Ob žareči iskri prižge svojo svetilko, nato pa obrne in odleti v vilinsko deželo. Kralj in bratje ga bučno pozdravijo s pesmijo in vzkliki, z gostijo in plesom, rajanje pa traja, dokler se na vzhodnem nebu ne zariše rdečkasta proga. Tedaj petelin predirljivo zakikirika in vilincev ni več.
