Prevod

Odpuščeni vojak ni imel od česa živeti in ni več vedel, kako naj si pomaga. Odpravil se je v gozd in po kratki hoji srečal možička, ki pa ni bil nihče drug kot hudič. Možiček ga je vprašal: »Kaj ti manjka? Tako potrt si videti.« Vojak je odgovoril: »Lačen sem, denarja pa nimam.« Hudič je rekel: »Če se hočeš udinjati pri meni in mi služiti za hlapca, boš imel do konca življenja vsega dovolj. Sedem let mi boš služil, potem pa boš spet svoboden. Toda nekaj ti povem: ne smeš se umivati, česati in usekovati, ne smeš si striči nohtov in las niti si brisati solz iz oči.« Vojak je rekel: »Pa naj bo, če ne gre drugače,« in odšel z možičkom, ta pa ga je odpeljal naravnost v pekel. Tam mu je povedal, kaj mora delati: kuriti mora pod kotli, v katerih so se pekli pogubljenci, čistiti hišo, nositi smeti za vrata in povsod skrbeti za red; če pa samo enkrat pogleda v kotel, se mu bo slabo godilo. Vojak je rekel: »Prav, bom že poskrbel za vse.« Stari hudič se je nato spet odpravil po svetu, vojak pa je nastopil službo, nalagal na ogenj, pometal in nosil smeti za vrata, vse tako, kakor mu je bilo naročeno. Ko se je stari hudič vrnil, je pregledal, ali je vse opravljeno, bil zadovoljen in spet odšel. Vojak se je zdaj temeljito razgledal. Vsepovsod po peklu so stali kotli, pod njimi je gorel silen ogenj, v njih pa je vrelo in cvrčalo. Na vso moč si je želel pokukati vanje, ko mu le ne bi bil hudič tega tako strogo prepovedal. Nazadnje se ni mogel več zadržati, malce je privzdignil pokrov prvega kotla in pogledal vanj. V njem je sedel njegov nekdanji podčastnik. »Aha, ti ptiček,« je rekel, »tukaj te torej najdem! Prej si imel ti mene v rokah, zdaj imam pa jaz tebe.« Hitro je spustil pokrov, podkuril in naložil še več drv. Nato je stopil k drugemu kotlu, tudi tam malce privzdignil pokrov in pogledal vanj; v njem je sedel njegov praporščak. »Aha, ti ptiček, tukaj te torej najdem! Prej si imel ti mene v rokah, zdaj imam pa jaz tebe.« Spet je zaprl pokrov in prinesel še debelo poleno, da bi mu bilo pošteno vroče. Zdaj je hotel videti še, kdo sedi v tretjem kotlu; tam je bil celo general. »Aha, ti ptiček, tukaj te torej najdem! Prej si imel ti mene v rokah, zdaj imam pa jaz tebe.« Prinesel je meh in razpihal peklenski ogenj, da je pod njim silovito zaplapolal. Tako je sedem let služil v peklu, se ni umival, česal in usekoval, ni si strigel nohtov in las niti si brisal solz iz oči; teh sedem let pa mu je minilo tako hitro, da se mu je zdelo, kakor da je preteklo komaj pol leta. Ko se je njegov čas iztekel, je prišel hudič in vprašal: »No, Hans, kaj si delal?« – »Kuril sem pod kotli, pometal in nosil smeti za vrata.« – »Toda tudi v kotle si gledal. Še sreča zate, da si potem naložil več drv, sicer bi bil ob življenje. Zdaj se je tvoj čas iztekel. Bi rad šel domov?« – »Da,« je rekel vojak, »rad bi tudi videl, kako se godi mojemu očetu doma.« Hudič je rekel: »Da boš dobil zasluženo plačilo, pojdi, napolni si nahrbtnik s smetmi in jih odnesi domov. Oditi moraš neumit in nepočesan, z dolgimi lasmi in brado, neostriženimi nohti in motnimi očmi. Če te kdo vpraša, od kod prihajaš, reci: ‘Iz pekla.’ Če te kdo vpraša, kdo si, pa reci: ‘Hudičev sajasti brat in tudi svoj lastni kralj.’« Vojak je molčal in storil, kar mu je hudič naročil, s plačilom pa nikakor ni bil zadovoljen.

Brž ko je bil spet zgoraj v gozdu, je snel nahrbtnik s hrbta in ga hotel izprazniti. Ko pa ga je odprl, so se smeti spremenile v čisto zlato. »Tega pa ne bi nikoli pomislil,« je rekel in vesel odšel v mesto. Pred gostilno je stal gostilničar. Ko ga je zagledal prihajati, se je prestrašil, saj je bil Hans videti grozno, še huje kot ptičje strašilo. Poklical ga je in vprašal: »Od kod prihajaš?« – »Iz pekla!« – »Kdo si?« – »Hudičev sajasti brat in tudi svoj lastni kralj!« Gostilničar ga ni hotel spustiti noter, ko pa mu je pokazal zlato, je stopil k vratom in mu jih sam odprl. Hans si je dal pripraviti najboljšo sobo in si postreči z najizbranejšo jedačo. Najedel in napil se je do sitega, umil in počesal pa se ni, kakor mu je bil naročil hudič, in nazadnje je legel spat. Gostilničarju pa nahrbtnik, poln zlata, ni šel iz glave in mu ni dal miru, dokler se ni ponoči pritihotapil v sobo in ga ukradel.

Ko je Hans naslednje jutro vstal ter hotel plačati gostilničarju in iti naprej, njegovega nahrbtnika ni bilo več. A hitro se je zbral in si mislil: Brez svoje krivde si zabredel v nesrečo. Obrnil se je in šel naravnost nazaj v pekel. Tam je staremu hudiču potožil o svoji stiski in ga prosil za pomoč. Hudič je rekel: »Sedi, umil te bom, počesal, ti očistil nos, ostrigel lase in nohte ter obrisal oči.« Ko je končal, mu je spet napolnil nahrbtnik s smetmi in rekel: »Pojdi in povej gostilničarju, naj ti vrne zlato, sicer pridem ponj in bo moral namesto tebe kuriti pod kotli.« Hans se je vrnil na svet in rekel gostilničarju: »Ukradel si mi zlato. Če mi ga ne vrneš, boš šel namesto mene v pekel in boš videti tako grozno, kakor sem bil jaz.« Gostilničar mu je vrnil zlato in mu dal še nekaj povrhu ter ga prosil, naj o vsem molči. Hans je bil zdaj bogat mož.

Hans se je odpravil domov k očetu, si kupil navadno platneno haljo, hodil naokrog in igral, saj se je tega naučil pri hudiču v peklu. V deželi je živel star kralj, pred katerim je moral zaigrati, in ta se je njegovega igranja tako razveselil, da mu je obljubil svojo najstarejšo hčer za ženo. Ko pa je ta slišala, da naj bi se poročila s takim navadnim človekom v beli halji, je rekla: »Preden bi storila kaj takega, bi se raje vrgla v najglobljo vodo!« Kralj mu je tedaj dal najmlajšo hčer, ki je očetu na ljubo rada privolila. Tako je hudičev sajasti brat dobil kraljevo hčer, ko je stari kralj umrl, pa še vse kraljestvo.