Prevod

Ko je bilo Siwashov, kakor so se imenovali Indijanci severozahoda, še malo, je nad goro Mount Hood bdel Duh neviht, ki je s stresanjem svojega plašča nad deželo priklical dež ali sneg, medtem ko je Duh ognja z gore Mount Adams bliskal s svojimi strelami. Čez dolino med njima se je razpenjal mogočen kamnit most, ki je povezoval vrhova, in nanj so Siwashi polagali darove lososov in strojenih kož. Tu so obhajali tudi plemenske praznike. Svečenica oboka, Mentonee, ki je vzdrževala ogenj na plemenskem oltarju, »ne da bi jo razvnel utrip smrtnega srca«, je osvojila ljubezen divjih gorskih tamanousov, vendar se ni menila ne za prilizovanje ne za grožnje in njeno srce je bilo zanje kakor marmor.

Duhova sta se iz ljubosumja drug do drugega spopadla in Indijanci so, zgroženi nad vrtincem ognja in oblakov, nad lomljenjem dreves in krušenjem skal, v strahu zbežali v nižavje. Ona pa je nepoškodovana in neustrašna ostala na svojem mestu ter še naprej slavila edinega boga. Vendar ni bila sama, kajti v senci skale je čuječe stal bojevnik, ki jo je tako dolgo ljubil brez upanja, kakršno gojijo zaljubljenci, da je tudi sam prerasel strah. Čeprav mu je namenila le bežne besede in nikoli nasmeha, je bilo njegovo srce zaradi bremena, ki ga je nosilo, še toplejše in težje; po svoji navadi jo je vselej opazoval od nekod, kjer je pogled nanj ne bi vznemirjal.

Boj je postajal vse silovitejši in naposled sta se duhova srečala na sredi oboka; med rjovenjem, potresi in nalivom se je veliki most zamajal in razpokal. Mladenič je planil naprej. Mentonee je zgrabil v naročje. Ostalo je ravno še dovolj časa za en objem, ki je smrti izmaknil bridkost. Nato so se ob grmenju, kakor da se razletava ves svet, milje kamnitega zidovja zrušile in oba za vselej pokopale pod seboj. Reka Columbia preskakuje ruševine mostu v brzicah, ki jim pravijo Cascades, in vode še vedno bučijo, medtem ko čemerni tamanousi s svojih gorskih vrhov opazujejo razpenjene tokove, vedoč, da nikoli več ne bodo videli bitja, tako lepega, kot je bila Mentonee.