Prevod
Zakoncema so se naposled izpolnile želje: deklica je prišla na svet 24. decembra, kar se jima je zdelo znamenje Božje naklonjenosti; pri krstu sta ji dala sladko ime Jesusa in jo obdala z vso nežnostjo, ki jo moreta svojemu edinemu otroku nakloniti premožna zakonca v zrelih letih, ki sta si od usode želela le bitje, na katero bi prenesla bogastvo in ime. Zibelko sta ji postlala z rožnimi lističi in celo zrak je postal topel in dišeč, da je božal nežni obrazek novorojenke ...
Vsi smo že kdaj pripovedovali žalostno zgodbo o revni, zapuščeni deklici, ki v raztrganih cunjah, prezebla, omotična od lakote in v tesnobi osamljenosti tava po ulicah in prosi miloščine, dokler se izčrpana ne zgrudi in je sneg ne ovije v bel mrtvaški prt. Krik bede, tožba praznega želodca, je predirljiv in človeški ... Toda tudi bogataš trpi in njegove bolečine, ki jim ne seže do živega lahka tolažba, deljena s prgiščem novcev, najdejo olajšanje le v Božjem usmiljenju ... Kdor primerja deklico brez kruha in doma z deklico, zavito v vato in presito radosti in igrač; tisto, ki ni nikoli prejela poljuba, s tisto, ki jo v naročju ljubkuje mati, slepo vdana svojemu otroku, se bo razsrdil nad družbeno krivico in se proti njej pritožil nezmotljivi pravičnosti.
Prečkajte ulico, stisnite pomoč v izsušeno roko beračice, nato pa vstopite v dom Jesusine družine. Nasprotje se vam bo sprva zdelo naravnost bogoskrunsko. Vsaka drobnarija, ki krasi salon, vsak okrasek iz svetle želvovine in cizeliranega srebra med tisočerimi, raztresenimi po toaletnih mizicah, je vreden več, kakor bi stalo celo leto oskrbovati s kruhom, lučjo in toploto nesrečnico, ki drgeta tam zunaj, na vogalu hišnega bloka, naslonjena na vrtna vratca, manj trda od nekaterih src.
Prestopite prag spalnice, obložene s svilo; približajte se deviški posteljici, belo in zlato emajlirani, ter se zazrite v glavico, ki počiva na batistu ... Poglejte ta obraz, prosojen kakor alabaster, te vijoličaste oči, tako neskončno otožne. Če bi mogli privzdigniti rjuho, ne da bi prizadeli sramežljivost deklice, ki je že dopolnila enajst let, bi se vam pred očmi pokazalo nekaj brez imena in oblike, eden tistih prizorov, ob katerih človeka spreleti groza: nekakšna uboga žuželka; noge kakor zvite niti, roke, kot bi jih skrčil ogenj, dvojna grba na prsih in hrbtu, shujšano telo z osušenim, od trpljenja izžetim mesom. In ko bi jo bolezen vsaj samo iznakazila! Toda njene muke so tako neprestane, tako raznovrstne, tako strašne, da pridejo črne ure, ko oče z zamolklim glasom zašepeta materi na uho:
— Ali ne bi bilo bolje odsloviti vseh teh zdravnikov ... opustiti vsa ta zdravila ... je ne mučiti več ... pustiti, da ...! In mati odgovori z glasom, v katerem drhtijo neustavljive solze:
— Ne, ne ... Dokler je življenje ... V trpinčenem telesu bedi um, ki se je prebudil že zelo zgodaj. Pri šestih letih je Jesusa izgovarjala stavke, ki zarežejo v dušo. Zgodnji prebliski spoznanja, prezgodnja zrelost, ki nas pri zdravem otroku razveseljujejo, nas pri bolnem navdajajo z žalostjo, globoko kakor brezno človeškega trpljenja.
— Mama, ali sem hudobna? — je ječala nedolžna deklica. — Ne, zelo dobra si, zelo dobra. — Zakaj me potem Bog kaznuje? — Saj te ne kaznuje ... — je ihtela mati. — Pozneje, ko ti bo bolje, boš zelo uživala ... In četudi si zdaj res bolna, imaš tudi več lepih reči kakor druge deklice, več punčk, več igrač, več rož, prekrasne škatlice ... — Bolnica je za hip umolknila, zaprla oči, podobne uvelim vijolicam, nato pa jih spet odprla in vzkliknila: — Pa daj vse to otrokom, ki nimajo ničesar ... oni pa naj mi dajo en dan brez bolezni ... Mama, vsaj en dan!
Sčasoma, ko so se znamenja Jesusine nenavadne živčne bolezni množila, se je v njeni glavi vse globlje ukoreninjala misel na zamenjavo in zdela se ji je mogoča, ali bolje rečeno, gotova. Zakaj ji starši niso ustregli? Mar je bilo kaj preprostejšega in naravnejšega? Naj razdelijo potepuškim otrokom in beračem njen nakit in drage punčke; naj jim pošiljajo polne košare slaščic; naj jim izročijo čipkaste rjuhe in odejo iz labodjega puha ... oni pa naj ji v zameno pomagajo z nekaj drobtinicami zdravja, tistega smejočega se zdravja, ki razveseljuje svet, ogreva kri, sije kakor sonce in lepša življenje. Vstati iz te postelje, hoditi, iti na ulico, dihati sveži zrak, brez bolečin, živahna, gibčna, vesela!
Ker je Jesusa toliko govorila o zamenjavi, je nazadnje s to mislijo okužila še očeta. Nesrečneži imajo vselej razprte roke, da bi objeli privid. Upanje je iznajdljivo in vraževerno. — Boš videla, punčka moja ... Ustregel ti bom, pomagal bom revnim otročičkom ... Ko jim bom storil dovolj dobrega, boš ozdravela ... — In podal se je na pot človekoljubja ter v neizčrpnem rudniku bede vsak dan odkrival nove žile, ki bi jih lahko izkoriščal, ob vsakem odkritju pa sanjal, da se morda prav tam skriva ozdravljenje njegove bolnice. Povzpel se je na mnoga podstrešja, s polno mošnjo in z zdravnikom v pripravljenosti; pozno ponoči je pobiral in v naročju odnašal potepuške otroke, ki so premrli in onemogli od lakote spali na klopi ali počez pred vrati, ter se radostil čarobnega pretresa, ko se je otrok prebudil pred obilno večerjo in z obetom mehke postelje; iz ponižanja je reševal deklice, ki se greha še niso niti zavedale, in jih vodil v dobrodelne ustanove, kjer naj bi jim privzgojili delavnost in poštenost; nebogljenim sirotam je plačeval dojilje; za skrofulozne malčke je dal teči reko ribjega olja, poleti pa je na morsko obalo pošiljal delavske otroke, ki jih je izčrpavala slabokrvnost ... Toda Jesusa je ob novicah o teh svetih dejanjih le zmajevala z upadlo glavico in boleče zapirala uvele vijolice svojih oči. Ni bilo dovolj; Bog s tem še vedno ni bil zadovoljen.
Nedvomno je zahteval večjo žrtev ... Dokaz, da je bil trud jalov, je bil v tem, da je bilo Jesusi vse huje, da se je njeno trpljenje podvajalo, da jo je vročica razjedala, da se ji je od bolezni razžarjena koža lepila na kosti in da je med napadi, ki so bili vse pogostejši, čutila zdaj kakor žerjavico v drobovju, zdaj kakor velikansko ledeno gmoto v srcu, ki je bilo tik pred tem, da neha biti. Bo to peklensko mučenje trajalo večno? Se je Bog ne bo usmilil? Je ne bo nenadoma povsem ozdravil in ji dovolil, da vstane, močna in vesela, v mladostnem zagonu, da bi uživala življenje, se smejala, tekala in poskakovala kakor srečne ptice?
Prišel je sveti večer, Jesusin rojstni dan. Na ta dan sta jo starša zasipala z darili in si izmišljala želje, da bi si lahko privoščila veselje in jih izpolnila. Postavljala sta jaslice, vsakič prenovljene, vse razkošnejše, z vse lepšimi figuricami in vse bolj zapleteno pokrajino; toda tisto leto je mati, misleč, da je bolnica že naveličana vseh teh pastirčkov, ovac in kamel, sklenila v jasli na šop slame položiti prekrasnega Jezuščka v naravni velikosti, pravi kiparski biser. Preprosta podoba je pritegnila potrto bolnico. Videti je bila kakor človeško dete, ki tam leži povsem golo. In ko jo je Jesusa gledala ter si mislila, kako zelo jo mora zebsti, se ji je zazdelo, da je uganila, zakaj je Bog ne ozdravi ... Ni bilo dovolj drugim otrokom dajati miloščino in pomoč: treba je bilo postati kakor oni, sprejeti njihovo usodo, se okleniti ponižnosti in pomanjkanja ter posnemati Jezusa, ki je počival v slami na grobih deskah ... Deklica je vsa vneta poklicala mater in jo, drhteča od upanja in hrepenenja, prosila:
— Mama, za božjo voljo ... Stori, kar te prosim, pa boš videla, ali bom ozdravela ... Položi me tako, kakor ležijo revni otročički ... Nastelji slamo po tleh in me položi nanjo ... Z ničimer me ne pokrij, pusti me, da bom drgetala ...
Mati se je upirala in trepetala od strahu ob misli, da bi hči prezebala na golih deskah; toda proti njeni volji se je nora sanja polaščala tudi njenega duha. Kdo ve? Kdo ve? ... Krila privida so skrivnostno utripala v zraku naokrog ... Odslovila je služinčad, pogledala, ali kdo prihaja ... in dvignila lahko telo bolnice ter jo položila na nastlano slamo v iste jasli, kjer se je Jezušček smehljal in blagoslavljal; Jesusa je odprla oči, se hrepeneče zazrla v podobo in jih nato počasi zaprla. Njen izmučeni, skrivenčeni obrazek je nenadoma obšel najgloblji mir; nekakšna blaženost ji je oblila poteze in razsvetlila čelo; iz pomodrelih ust je ušel rahel vzdih ... Mati se je zgrožena sklonila k njej, jo poklicala po imenu, jo potipala ... Ni se odzvala; sanja se je uresničevala; Jesusine bolečine so ponehale; nikoli več ne bo trpela.
