Prevod

Pripovedujejo tudi, da je kalifa Haruna ar Rašida neke noči mučila huda nespečnost. Poklical je Masrurja, in ko je ta prišel, mu je rekel: »Brž mi pripelji Džaferja.« Masrur je odšel ponj in ga pripeljal. Ko je Džafer stopil predenj, mu je kalif rekel: »Džafer, to noč me je obšla nespečnost in mi ne pusti zaspati. Ne vem, kaj bi jo pregnalo.« Džafer je odgovoril: »Vladar pravovernih, modreci pravijo, da pogled v ogledalo, obisk kopališča in poslušanje petja odganjajo skrbi in težke misli.« Kalif je rekel: »Džafer, vse to sem že storil, pa mi ni nič pomagalo. Pri svojih čistih prednikih prisegam: če ne najdeš načina, da me rešiš te nadloge, ti dam odsekati glavo!« Džafer je vprašal: »Vladar pravovernih, boš storil, kar ti svetujem?« »Kaj mi svetuješ?« »Da se z nami vkrcaš v čoln in se po toku Tigrisa spustiš do kraja, ki mu pravijo Karn as Sirat. Morda bomo slišali kaj, česar še nismo slišali, ali videli kaj, česar še nismo videli. Saj pravijo, da človeku skrbi olajša eno od trojega: da vidi, česar še ni videl, sliši, česar še ni slišal, ali stopi na zemljo, na katero še ni stopil. Morda bo to pregnalo tvoj nemir, vladar pravovernih.« Tedaj je ar Rašid vstal, z njim pa so šli Džafer, njegov brat al Fasl, dvorni družabnik Ishak, Abu Nuvas, Abu Dulaf in rabelj Masrur. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 947. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so kalif, Džafer in preostali spremljevalci, ko so vstali, odšli v garderobo in se vsi oblekli v trgovska oblačila. Nato so se napotili k Tigrisu in se vkrcali v čoln, okrašen z zlatom. Prepustili so se toku in prispeli do kraja, kamor so bili namenjeni. Tam so zaslišali glas dekleta, ki je igralo na lutnjo in pelo te verze:

Rečem mu, ko vino že prineso in v vejevju slavček poje: »Kako dolgo se boš še izmikal radosti? Zdrami se, življenje je le izposojeno! Vzemi čašo iz rok ljubega prijatelja, ki mu veke omamljeno omahujejo. Na njegovem licu sem zasadil svežo vrtnico, ob sencih pa je obrodila cvet granatovca. Sledi prask na njem bi imel za ugasel pepel, a lice samo je ogenj. Grajalec mi pravi: ‘Pozabi ga!’ Toda kako naj se opravičim, ko ga je izdal že prvi puh na licih?« Ko je kalif zaslišal ta glas, je rekel: »Džafer, kako lep glas!« Džafer je odgovoril: »Gospodar, nikoli še nisem slišal milejšega in lepšega petja. Toda, gospod, poslušati izza zidu pomeni slišati le polovico; kaj šele, če je pevka še za zastorom!« Kalif je rekel: »Pojdimo, Džafer, in se nepovabljeni pridružimo gospodarju te hiše. Morda bomo pevko videli na lastne oči.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril Džafer. Izkrcali so se in prosili za dovoljenje, da vstopijo. Nasproti jim je prišel mladenič prijetnega videza, milega govora in zgovornega jezika ter rekel: »Dobrodošli, gospodje, ki mi izkazujete to čast! Vstopite, prostora in gostoljubja je dovolj.« Stopili so noter, on pa je hodil pred njimi. Zagledali so hišo s štirimi krili, z zlatim stropom in stenami, poslikanimi z lazuritom. V njej je bila odprta dvorana s čudovitim podestom, na katerem je sedelo sto deklet, lepih kakor lune. Gospodar jim je zaklical in vstale so s svojih ležišč. Nato se je obrnil k Džaferju in rekel: »Gospod, ne vem, kdo med vami je imeniten in kdo še imenitnejši. V božjem imenu naj najvišji med vami sede na častno mesto, njegovi tovariši pa vsak tja, kamor mu pritiče.« Vsak je sedel na svoje mesto, Masrur pa je ostal pred njimi, da bi jim stregel. Gospodar hiše jih je vprašal: »Dragi gostje, ali smem prinesti kaj jedi?« Odgovorili so: »Seveda.« Dekletom je naročil, naj prinesejo hrano. Pristopile so štiri služabnice s prepasanim pasom in pred goste postavile mizo, polno nenavadnih jedi iz vsega, kar hodi po zemlji, leti po zraku in plava v morju: stepskih jerebic, prepelic, piščancev in golobov. Ob robovih prta so bili izpisani verzi, primerni za tako družbo. Jedli so, dokler niso bili siti, in si nato umili roke. Mladenič je rekel: »Gospodje, če imate še kakšno željo, nam jo povejte, da nam bo v čast, ko vam jo izpolnimo.« Odgovorili so: »Da, v tvojo hišo smo prišli samo zaradi glasu, ki smo ga slišali izza njenega zidu. Zaželeli smo si, da bi ga poslušali in spoznali njegovo lastnico. Če bi nam izkazal to milost, bi s tem pokazal svojo plemenitost, potem pa se bomo vrnili, od koder smo prišli.« Rekel je: »Z največjim veseljem.« Nato se je obrnil k temnopolti služabnici in ji naročil: »Pripelji svojo gospodarico, to in to.« Služabnica je odšla, se vrnila s stolom in ga postavila prednje. Nato je spet odšla in pripeljala dekle, lepo kakor polna luna. Sedlo je na stol, služabnica pa mu je podala zavitek iz atlasa. Iz njega je dekle vzelo lutnjo, posuto z dragulji in rubini, katere uglaševalni ključi so bili zlati. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 948. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle ob prihodu sedlo na stol in iz vreče vzelo lutnjo, posuto z dragulji in rubini, z zlatimi uglaševalnimi ključi. Strune je napelo, da bi lepo zazvenele. Zanjo in za njeno lutnjo so veljale pesnikove besede:

V naročje jo je vzela kakor nežna mati svojega otroka in razkrila njene uglaševalne ključe. Komaj je desnica segla, da preizkusi strune, že je levica popravila njihov zven. Nato je lutnjo stisnila k prsim in se sklonila nadnjo kakor mati nad otrokom. Dotaknila se je strun in lutnja je zajokala kakor otrok, ki kliče mater. Potem je zaigrala in zapela te verze:

Čas mi je naklonil ljubljenega in se odkupil za krivice. Prijatelj, podaj čaše in pijva vino, ki ne seže v nobeno srce, ne da bi ga preplavila radost. Lahki vetrič ga je v čaši prinesel: si že videl polno luno, ki nosi zvezdo? Koliko noči sem prebedel v družbi te lune, ki je nad Tigrisom razsvetlila mrak! Mesec se nagiba k zatonu, kakor da je nad vodo iztegnil pozlačen meč. Ko je končala pesem, je bridko zajokala. Vsi v hiši so ji pritegnili z glasnim jokom, da bi skoraj izdihnili. Ni bilo nikogar, ki ga lepota njenega petja ne bi prevzela do nezavesti, da si je trgal oblačila in se tolkel po obrazu. Ar Rašid je rekel: »Petje tega dekleta razodeva, da ljubi in je ločena od ljubljenega.« Njen gospodar je odgovoril: »Žaluje za materjo in očetom.« Ar Rašid je rekel: »To ni jok nekoga, ki je izgubil očeta in mater, temveč žalost človeka, ki je izgubil ljubljeno osebo.« Njeno petje ga je tako očaralo, da je rekel Ishaku: »Pri Bogu, nikoli še nisem videl njej enake.« Ishak je odgovoril: »Gospod, nadvse sem osupel nad njo in od prevzetosti se komaj še obvladujem.« Ob vsem tem je ar Rašid opazoval tudi gospodarja hiše, občudoval njegovo lepoto in prefinjenost njegovih kretenj. Na obrazu mu je opazil rumenkasto bledico, zato se je obrnil k njemu in ga nagovoril: »Mladenič!« »Na voljo sem ti, gospod,« je odgovoril ta. »Ali veš, kdo smo?« »Ne.« Džafer ga je vprašal: »Bi rad, da ti vsakega predstavim po imenu?« »Da.« Džafer je rekel: »To je vladar pravovernih in bratranec prvaka vseh božjih poslancev.« Nato mu je povedal še imena drugih spremljevalcev. Zatem je ar Rašid rekel: »Želim, da mi poveš o tej rumenkasti bledici na svojem obrazu. Si jo dobil pozneje ali jo imaš že od rojstva?« Mladenič je odgovoril: »Vladar pravovernih, moja zgodba je nenavadna in moja usoda čudovita. Če bi jo z iglami zapisali v očesne kotičke, bi bila v poduk vsakomur, ki zna sprejeti nauk.« »Povej mi jo. Morda boš po moji zaslugi ozdravel.« »Vladar pravovernih, prisluhni mi in potrpežljivo poslušaj.« »Pripoveduj, saj si mi vzbudil silno željo, da jo slišim.« Mladenič je začel: »Vedi, vladar pravovernih, da sem pomorski trgovec in po rodu iz mesta Oman. Moj oče je bil bogat trgovec in je imel trideset ladij, ki so plule po morju. Njihova najemnina mu je vsako leto prinesla trideset tisoč dinarjev. Bil je plemenit človek. Naučil me je pisati in me poučil o vsem, kar človek potrebuje. Ko se mu je bližala smrt, me je poklical in mi dal poslednje nasvete, kakor je v navadi. Nato ga je vzvišeni Bog sprejel v svoje usmiljenje; vladarja pravovernih pa naj Bog še dolgo ohrani pri življenju! Moj oče je imel družabnike, ki so trgovali z njegovim denarjem in potovali po morju. Nekega dne sem doma sedel v družbi trgovcev, ko je vstopil eden mojih služabnikov in rekel: ‘Gospod, pred vrati je človek, ki prosi za dovoljenje, da stopi predte.’ Dovolil sem mu in mož je vstopil s pokritim bremenom na glavi. Položil ga je predme in ga odkril. V njem je bilo sadje zunaj svojega letnega časa ter razne zanimivosti in redkosti, kakršnih v naših krajih ni. Zahvalil sem se mu in mu dal sto dinarjev, on pa je hvaležen odšel. Vse sem razdelil med navzoče prijatelje in trgovce vprašal: ‘Od kod je ta človek?’ Odgovorili so: ‘Iz Basre.’ Hvalili so ga in začeli opisovati lepote Basre, nato pa so se vsi strinjali, da med mesti ni lepšega od Bagdada in da njegovim prebivalcem ni enakih. Pripovedovali so mi o Bagdadu, o lepem vedenju njegovih ljudi, blagem zraku in čudoviti ureditvi mesta. V srcu se mi je vnela želja po njem in vse svoje upe sem navezal na to, da bi ga videl. Prodal sem zemljišča in posestva, ladje pa za sto tisoč dinarjev. Prodal sem sužnje in sužnje ter zbral svoj denar: naneslo je milijon dinarjev, poleg draguljev in dragocenih kamnov. Najel sem ladjo, jo natovoril z denarjem in vsem svojim imetjem ter potoval dneve in noči, dokler nisem prispel v Basro. Tam sem ostal nekaj časa, nato pa najel drugo ladjo in nanjo naložil svoje imetje. Nekaj dni smo pluli po toku, dokler nismo prišli v Bagdad. Vprašal sem, kje prebivajo trgovci in kateri kraj je najprijetnejši za bivanje. Odgovorili so mi: ‘V četrti al Karh.’ Odšel sem tja in najel hišo v ulici, imenovani az Zafaran. Vanjo sem prenesel vse svoje imetje in nekaj časa živel tam. Nekega dne sem se odpravil na sprehod in vzel s seboj nekaj denarja. Bil je petek. Prišel sem v mošejo al Mansur, kjer je potekala petkova molitev. Ko smo odmolili, sem se z drugimi napotil na kraj, imenovan Karn as Sirat. Tam sem zagledal lepo, visoko stavbo z izbočenim balkonom, ki je gledal na breg, in zamreženim oknom. Skupaj z drugimi sem stopil do nje in zagledal starca, ki je sedel v lepih oblačilih in prijetno dišal. Počesana brada se mu je na prsih delila na dva pramena, kakor bi bila iz srebrnih šib. Okrog njega so bile štiri služabnice in pet služabnikov. Nekoga sem vprašal: ‘Kako je ime temu starcu in s čim se ukvarja?’ Odgovoril je: ‘To je Tahir ibn al Ala, gospodar mladih spremljevalcev. Kdor pride k njemu, jé, pije in občuduje lepotice.’ Rekel sem mu: ‘Pri Bogu, že dolgo iščem prav tak kraj.’« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 949. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, potem ko je rekel: ‘Pri Bogu, že dolgo iščem prav tak kraj,’ nadaljeval: ‘Stopil sem k starcu, vladar pravovernih, ga pozdravil in rekel: »Gospod, nekaj bi te prosil.« Vprašal je: »Kaj želiš?« Rekel sem: »Rad bi bil to noč tvoj gost.« Odgovoril je: »Z veseljem in v čast mi bo.« Nato je dodal: »Sin moj, imam veliko deklet. Pri nekaterih noč stane deset dinarjev, pri drugih štirideset, pri tretjih še več. Izberi si katero hočeš.« Rekel sem: »Izbral bom tisto, pri kateri noč stane deset dinarjev.« Odštel sem mu tristo dinarjev za mesec dni in izročil me je služabniku. Ta me je odpeljal v kopališče v palači in me skrbno postregel. Ko sem prišel iz kopališča, me je odvedel do zasebne sobe in potrkal na vrata. Prikazalo se je dekle in rekel ji je: »Sprejmi svojega gosta.« Pozdravila me je prisrčno, smehljaje in vesela, ter me popeljala v čudovito, z zlatom okrašeno bivališče. Ogledal sem si jo in videl, da je kakor polna luna, stregli pa sta ji dve služabnici, lepi kakor zvezdi. Posadila me je in sedla poleg mene. Nato je pomignila služabnicama in prinesli sta mizo z raznimi mesnimi jedmi: piščanci, prepelicami, stepskimi jerebicami in golobi. Jedla sva do sitega in še nikoli v življenju nisem okusil slastnejše hrane. Ko sva končala, so mizo odnesli in prinesli drugo, na kateri so bili pijača, dišavnice, slaščice in sadje. Tako sem pri njej preživel mesec dni. Ko je mesec minil, sem šel v kopališče, nato pa k starcu in mu rekel: »Gospod, zdaj bi rad tisto, pri kateri noč stane dvajset dinarjev.« Odgovoril je: »Odtehtaj zlato.« Šel sem ponj in mu odštel šeststo dinarjev za mesec dni. Poklical je služabnika in mu rekel: »Odpelji svojega gospodarja.« Služabnik me je odpeljal v kopališče, in ko sem prišel iz njega, me je pospremil do vrat neke zasebne sobe ter potrkal. Prikazalo se je dekle in rekel ji je: »Sprejmi svojega gosta.« Sprejela me je nadvse prijazno, okrog nje pa so bile štiri služabnice. Naročila je, naj prinesejo jedi, in predme so postavili mizo z najrazličnejšo hrano. Jedel sem, in ko sem končal ter so mizo odnesli, je vzela lutnjo in zapela te verze:

O sapice, ki prinašate mošus iz babilonske dežele, pri moji ljubezni vas rotim, ponesite moja sporočila! V tistih krajih sem poznal domove naših ljubljenih; kako plemeniti so ti domovi! Tam je tudi ona, ki ji vsak zaljubljenec poje o svoji ljubezni, pa se od nje vrača praznih rok. Pri njej sem ostal mesec dni, nato pa šel k starcu in rekel: »Rad bi tisto za štirideset dinarjev.« Odgovoril je: »Odtehtaj mi zlato.« Odštel sem mu tisoč dvesto dinarjev za mesec dni in pri njej ostal mesec, ki se mi je ob njeni lepoti in prijetni družbi zdel kakor en sam dan. Nato sem spet odšel k starcu. Bil je že večer in zaslišal sem silen hrup ter glasne vzklike. Vprašal sem ga: »Kaj se dogaja?« Odgovoril je: »Ta noč je pri nas najbolj slavljena med vsemi nočmi. Vsi ljudje se tedaj razkazujejo drug drugemu. Bi se povzpel na streho in si jih ogledal?« Rekel sem: »Da.« Povzpel sem se na streho in zagledal lep zastor. Za njim je bil velik prostor s podestom, prekritim s čudovito posteljnino. Tam je sedelo dekle, ki je s svojo lepoto, ljubkostjo, postavo in skladnostjo osupnilo vsakogar, ki ga je videl. Poleg nje je bil mladenič, ki ji je položil roko okrog vratu. Poljubljal jo je in ona je poljubljala njega. Ko sem ju zagledal, vladar pravovernih, sem izgubil oblast nad seboj in nisem več vedel, kje sem, tako me je prevzela njena lepota. Ko sem se spustil s strehe, sem povprašal dekle, pri katerem sem bival, in ji jo opisal. Rekla je: »Kaj imaš ti z njo?« Odgovoril sem: »Pri Bogu, pamet mi je vzela!« Nasmehnila se je in vprašala: »Abu al Hasan, ali si jo želiš?« Rekel sem: »Da, pri Bogu! Zavladala je mojemu srcu in razumu.« Rekla je: »To je hči Tahirja ibn al Ala, naša gospodarica. Vse smo njene sužnje. Ali veš, Abu al Hasan, koliko staneta dan in noč pri njej?« »Ne.« »Petsto dinarjev. Še kralji zaman hrepenijo po njej.« Rekel sem: »Pri Bogu, vse svoje imetje bom porabil za to dekle!« Vso noč sem pretrpel v ljubezenskem hrepenenju. Zjutraj sem šel v kopališče, se oblekel v najrazkošnejša kraljevska oblačila in prišel k njenemu očetu. Rekel sem: »Gospod, rad bi tisto, pri kateri noč stane petsto dinarjev.« Odgovoril je: »Odtehtaj zlato.« Odštel sem mu petnajst tisoč dinarjev za mesec dni. Vzel jih je in služabniku rekel: »Odpelji ga k svoji gospodarici, tej in tej.« Služabnik me je popeljal v bivališče, lepše od vsega, kar so moje oči kdaj videle na zemlji. Vstopil sem in zagledal dekle, ki je sedelo v njem. Ko sem jo videl, vladar pravovernih, me je njena lepota povsem osupnila. Bila je kakor luna štirinajste noči.’« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 950. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, ko je vladarju pravovernih opisoval dekle, rekel: ‘Bila je kakor luna štirinajste noči, ljubka in lepa, vitka in skladna, njen glas pa je zasenčil zven glasbil. Zdelo se je, da prav njo opeva pesnik:

Ko ji je ljubezen razvnela telo sredi noči, ki je spustila črne zastore, je rekla: »O noč, ali imam v tvojem mraku družabnika? Ali je za to pičko kje kak fukač?« Z dlanjo se je udarila po njej in zavzdihnila kakor žalosten, objokan nesrečnik. Usta olepša paličica za zobe, kurac pa je pičkam kakor taka paličica. »O muslimani, mar vaši kurci ne vstanejo? Mar ni med vami nikogar, ki bi pomagal tožeči?« Tedaj je moj kurac vzravnan planil izpod oblačil in ji rekel: »Prihaja k tebi, prihaja!« Razvezal sem vozel njenega pasu, ona pa se je zdrznila: »Kdo si?« Rekel sem: »Mladenič, ki se je odzval tvojemu klicu.« Začel sem jo nabijati z udom, velikim kakor njena podlaket, z udarci, ki še tako nežni zabolijo v bokih. Ko sem po treh rundah vstal, je vprašala: »Ti je prijal fuk?« Rekel sem: »Naj prija tebi!« Kako lepo je rekel tudi drugi pesnik:

Če bi se pokazala malikovalcem, bi si jo namesto malikov izbrali za božanstvo. Če bi pljunila v slano morje, bi njegova voda od njene sline postala sladka. Če bi se na vzhodu prikazala menihu, bi opustil vzhodno pot in ji sledil na zahod. In kako lepo je rekel še drugi:

Enkrat sem jo pogledal in moje najglob­lje misli so obstale pred čudovitostjo njenih odlik. Slutnja ji je prišepnila, da jo ljubim, in ta slutnja ji je obarvala lica. Pozdravil sem jo in rekla je: »Dobrodošel, prisrčno dobrodošel!« Prijela me je za roko, vladar pravovernih, in me posadila poleg sebe. Od silnega hrepenenja sem v strahu pred ločitvijo zajokal. Solze so se mi ulile iz oči in izrekel sem ta dva verza:

Ljubim noči ločitve, ne ker bi me veselile, temveč v upanju, da jim čas nakloni snidenje. Sovražim dneve bližine, ker vidim, da vsaki stvari sledi njen konec. Nato me je razveseljevala z nežnimi besedami, jaz pa sem se utapljal v morju ljubezni. Čeprav sem bil ob njej, sem se od silne strasti in hrepenenja bal bolečine slovesa. Spomnil sem se muk oddaljenosti in ločitve ter izrekel ta dva verza:

Ob snidenju z njo sem pomislil na slovo in solze so mi stekle kakor rdeča zmajeva kri. Oči sem si začel brisati ob njen vrat: kafra vendar ustavlja kri. Nato je naročila, naj prinesejo jedi. Pristopile so štiri device z napetimi prsmi in pred naju postavile hrano, sadje, slaščice, dišavnice in vino, vredne kraljev. Jedla sva, vladar pravovernih, potem pa sedela ob vinu, obdana z dišečim cvetjem, v prostoru, ki bi se spodob­il le za kralja. Služabnica ji je prinesla svileno vrečo. Vzela jo je, iz nje potegnila lutnjo in si jo položila v naročje. Dotaknila se je strun in lutnja je zajokala kakor otrok, ki kliče mater. Zapela je ta dva verza:

Vina ne pij, razen iz rok mlade gazele, ki je po nežnosti podobna njemu in ono njej. Pivec ne uživa v vinu, dokler mu ga ne toči nekdo gladkih lic. Tako sem, vladar pravovernih, pri njej živel nekaj časa, dokler ni pošlo vse moje imetje. Ko sem sedel z njo, sem pomislil na slovo in solze so mi po licih stekle kakor reke. Nisem več ločil noči od dneva. Vprašala me je: »Zakaj jočeš?« Rekel sem: »Gospodarica, odkar sem prišel k tebi, mi tvoj oče vsako noč vzame petsto dinarjev. Zdaj mi ni ostalo nič denarja. Resnico je povedal pesnik:

Revščina nas v domovini naredi za tujce, bogastvo pa nam v tujini ustvari dom. Rekla je: »Vedi, da ima moj oče navado trgovca, ki pri njem obuboža, še tri dni gostiti, potem pa ga odslovi in nikoli več se ne sme vrniti k nam. Toda zamolči svojo skrivnost in prikrij svoj položaj. Domislila se bom zvijače, da bova ostala skupaj, dokler bo Bog hotel, kajti v srcu te silno ljubim. Vedi, da je ves očetov denar pri meni in on ne ve, koliko ga je. Vsak dan ti bom dala mošnjo s petsto dinarji. Ti jo boš izročil očetu in mu rekel: ‘Odslej bom plačeval samo dan za dnem.’ Vsakič ko mu jo boš dal, jo bo izročil meni, jaz pa jo bom vrnila tebi. Tako bova nadaljevala, dokler bo Bog hotel.« Zahvalil sem se ji in ji poljubil roko. Tako sem, vladar pravovernih, ostal pri njej celo leto. Nekega dne pa je hudo pretepla svojo služabnico. Ta ji je rekla: »Pri Bogu, prizadela ti bom srce, kakor si ti prizadela mene!« Odšla je k njenemu očetu in mu najino zgodbo razkrila od začetka do konca. Ko je Tahir ibn al Ala slišal njene besede, je pri priči vstal in prišel k meni, medtem ko sem sedel z njegovo hčerjo. Poklical me je: »Ti tam!« Odgovoril sem: »Na voljo sem ti.« Rekel je: »Naša navada je, da trgovca, ki pri nas obuboža, gostimo še tri dni. Ti pa si že leto dni pri nas, ješ, piješ in počneš, kar hočeš!« Nato se je obrnil k služabnikom in ukazal: »Slecite mu oblačila!« Ubogali so, mi dali slabo obleko, vredno pet dirhamov, in mi izročili deset dirhamov. Nato mi je rekel: »Pojdi! Ne bom te ne pretepel ne ozmerjal. Odidi svojo pot. Če pa ostaneš v tem mestu, bo tvoja kri prelita brez kazni.« Odšel sem, vladar pravovernih, čeprav proti svoji volji, in nisem vedel, kam naj grem. V srce so se mi zgrnile vse skrbi sveta in mučile so me težke misli. Rekel sem si: »Kako je mogoče, da sem po morju prišel s sto milijoni, v katerih je bila tudi kupnina za trideset ladij, vse to zapravil v hiši tega nesrečnega starca, nato pa jo zapustil gol in strtega srca? Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Veličastnem!« Tri dni sem ostal v Bagdadu in nisem okusil ne hrane ne pijače. Četrti dan sem zagledal ladjo, namenjeno v Basro. Vkrcal sem se in se z njenim lastnikom dogovoril za prevoz. Ko smo prispeli v Basro, sem odšel na trg, silno lačen. Zagledal me je neki trgovec z živili, vstal, prišel k meni in me objel. Bil je namreč moj prijatelj in pred tem tudi prijatelj mojega očeta. Vprašal me je, kako se mi godi, in povedal sem mu vse, kar se mi je zgodilo. Rekel je: »Pri Bogu, tako ne ravna razumen človek! Toda po vsem tem, kar te je doletelo, kaj nameravaš storiti?« Odgovoril sem: »Ne vem, kaj naj storim.« Rekel je: »Bi ostal pri meni in zapisoval moje izdatke in prihodke? Poleg hrane in pijače boš dobil še dva dirhama na dan.« Sprejel sem njegovo ponudbo in pri njem ostal celo leto, vladar pravovernih. Kupoval sem in prodajal, dokler nisem imel sto dinarjev. Nato sem najel sobo na morskem bregu, v upanju, da bo priplula ladja z blagom. Z dinarji bi kupil nekaj blaga in z njim odpotoval v Bagdad. Nekega dne je res prišla ladja in vsi trgovci so se odpravili k njej po nakupih. Šel sem z njimi. Iz ladijskega podpalubja sta prišla dva moža, si postavila stola in sedla nanju. Trgovci so pristopili, da bi kupovali, moža pa sta služabnikom naročila: »Prinesite preprogo.« Prinesli so jo, nekdo pa je prišel z bisago, iz nje vzel vrečo, jo odprl in stresel na preprogo. Njena vsebina je zaslepila oči: bili so dragulji, biseri, korale, rubini in ahati vseh barv.’« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 951. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, potem ko je kalifu povedal o trgovcih, vreči in vseh vrstah draguljev v njej, nadaljeval: ‘Vladar pravovernih, eden od mož, ki sta sedela na stolih, se je obrnil k trgovcem in rekel: »Trgovci, danes ne bom prodajal, ker sem utrujen.« Trgovci so višali ponudbe, dokler cena ni dosegla štiristo dinarjev. Lastnik vreče, s katerim sva se poznala že od nekdaj, me je vprašal: »Zakaj molčiš in ne ponujaš več kakor drugi trgovci?« Rekel sem mu: »Pri Bogu, gospod, od vsega na svetu mi je ostalo le sto dinarjev.« Pred njim me je bilo sram in oči so se mi orosile. Pogledal me je in moj položaj se mu je zasmilil. Trgovcem je rekel: »Bodite mi priče, da sem vse dragulje in dragocene kamne v tej vreči prodal temu človeku za sto dinarjev. Vem, da so vredni toliko in toliko tisoč dinarjev, toda to je moje darilo njemu.« Dal mi je bisago, vrečo, preprogo in vse dragulje na njej. Zahvalil sem se mu in vsi navzoči trgovci so ga pohvalili. Vzel sem vse skupaj in odšel na trg draguljev, kjer sem začel kupovati in prodajati. Med temi kamni je bil tudi okrogel talisman, delo izurjenih mojstrov, ki je tehtal pol ratla. Bil je živo rdeč, na obeh straneh pa so ga prekrivale vrstice, podobne sledem drobnih mravelj. Nisem vedel, čemu služi. Celo leto sem kupoval in prodajal, nato pa vzel talisman in si rekel: »Že dolgo ga imam, pa ne vem, kaj je in čemu koristi.« Izročil sem ga posredniku. Vzel ga je in ga ponujal naokrog, potem pa se vrnil in rekel: »Noben trgovec ni ponudil več kot deset dirhamov.« Odgovoril sem: »Za tako malo ga ne prodam!« Vrgel mi ga je v obraz in odšel. Nekega drugega dne sem ga znova ponudil v prodajo in cena je dosegla petnajst dirhamov. Jezen sem ga vzel posredniku in ga vrgel med svoje blago.

Nekega dne sem sedel v trgovini, ko je k meni prišel mož, me pozdravil in vprašal: »Ali smem pregledati tvoje blago?« Rekel sem: »Da.« Bil sem, vladar pravovernih, nejevoljen, ker talismana nisem mogel prodati. Mož je pregledal blago, vendar ni vzel v roke ničesar razen talismana. Ko ga je zagledal, vladar pravovernih, si je poljubil roko in rekel: »Hvala Bogu!« Nato me je vprašal: »Gospod, ali to prodajaš?« Še bolj me je razjezilo in rekel sem: »Da.« »Koliko stane?« »Koliko pa ponujaš?« »Dvajset dinarjev.« Pomislil sem, da se norčuje iz mene, in mu rekel: »Pojdi svojo pot.« Rekel je: »Dam petdeset dinarjev.« Nisem ga ogovoril, on pa je rekel: »Tisoč dinarjev.« Ves ta čas sem, vladar pravovernih, molčal in mu nisem odgovarjal. Smejal se je mojemu molku in vprašal: »Zakaj mi ne odgovoriš?« Rekel sem: »Pojdi svojo pot.« Hotel sem se spreti z njim, on pa je dodajal tisoč za tisočem. Nisem mu odgovoril, dokler ni vprašal: »Ga prodaš za dvajset tisoč dinarjev?« Še vedno sem mislil, da se norčuje iz mene. Okrog naju so se zbrali ljudje in vsak mi je govoril: »Prodaj mu ga! Če ne bo plačal, bomo vsi stopili proti njemu, ga pretepli in izgnali iz mesta.« Vprašal sem ga: »Ali kupuješ ali se norčuješ?« Odgovoril je: »Ali prodajaš ali se norčuješ?« »Prodajam.« Rekel je: »Trideset tisoč dinarjev. Vzemi jih in skleni kupčijo.« Navzočim sem rekel: »Bodite mu priče! Toda moj pogoj je, da mi poveš, čemu talisman služi in kakšna je njegova korist.« Odgovoril je: »Skleni kupčijo in povedal ti bom, čemu služi in kakšna je njegova korist.« Rekel sem: »Prodal sem ti ga.« Odvrnil je: »Bog je porok mojim besedam.« Nato je vzel zlato in mi ga izročil, talisman pa spravil v žep. Vprašal me je: »Si zadovoljen?« »Da.« Rekel je: »Bodite mu priče, da je sklenil kupčijo in prejel kupnino trideset tisoč dinarjev.« Nato se je obrnil k meni in rekel: »Nesrečnik, pri Bogu, če bi še malo odlašal s prodajo, bi ti ponudili sto tisoč dinarjev, celo milijon!« Ko sem to slišal, vladar pravovernih, mi je kri odtekla iz obraza. Od tistega dne ga prekriva rumenkasta bledica, ki jo vidiš. Vprašal sem ga: »Povej mi, zakaj je tako in čemu koristi ta talisman.« Odgovoril je: »Vedi, da ima indijski kralj hčer, lepše od katere še nihče ni videl. Muči jo glavobol. Kralj je dal pripeljati učenjake, poznavalce znanosti in vedeže, vendar je niso mogli ozdraviti. Bil sem navzoč na dvoru in mu rekel: ‘O kralj, poznam moža po imenu Sad Allah al Babili. Na vsej zemlji ni nikogar, ki bi te reči poznal bolje od njega. Če se ti zdi prav, me pošlji k njemu.’ Rekel je: ‘Pojdi k njemu.’ Prosil sem ga: ‘Prinesi mi kos ahata.’ Prinesel mi je velik kos ahata, sto tisoč dinarjev in darilo. Vzel sem vse to in odpotoval v babilonsko deželo. Povprašal sem po učenjaku in pokazali so mi pot do njega. Izročil sem mu sto tisoč dinarjev in darilo in sprejel ju je. Nato je vzel ahat in poklical rezbarja, ki je iz njega izdelal ta talisman. Učenjak je sedem mesecev opazoval zvezde, dokler ni izbral ugodnega trenutka za pisanje. Tedaj je vanj vrezal čarobne znake, ki jih vidiš. Nato sem ga odnesel kralju.«’« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 952. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič vladarju pravovernih rekel: ‘Mož mi je pripovedoval: »Vzel sem talisman in ga odnesel kralju. Ko ga je položil na svojo hčer, je pri priči ozdravela. Dotlej je bila priklenjena s štirimi verigami in vsako noč je ob njej bedela služabnica, ki so jo zjutraj našli zaklano. Brž ko so ji nadeli talisman, je ozdravela. Kralj se je tega silno razveselil, me obdaril s častnim oblačilom in razdelil veliko denarja v miloščino. Nato je talisman vdelal v njeno ogrlico. Nekega dne se je s svojimi služabnicami vkrcala na ladjo, da bi se razvedrila na morju. Ena od služabnic je iztegnila roko proti njej, da bi se z njo poigrala, pri tem pa se je ogrlica pretrgala in padla v morje. V tistem trenutku se je kraljevi hčeri vrnila nadloga. Kralja je prevzela neizmerna žalost. Dal mi je veliko denarja in rekel: ‘Pojdi k učenjaku, da ji izdela drug talisman namesto izgubljenega.’ Odpotoval sem k njemu, vendar sem izvedel, da je umrl. Vrnil sem se h kralju in mu to povedal. Poslal je mene in še deset mož, da bi hodili po deželah in morda našli zdravilo zanjo. Bog pa mi je naklonil, da sem talisman našel pri tebi.« Vzel ga je in odšel, vladar pravovernih. Ta dogodek je bil vzrok rumenkaste bledice na mojem obrazu.

Nato sem se z vsem svojim denarjem odpravil v Bagdad in se naselil v hiši, kjer sem bival nekoč. Ko se je zdanilo, sem se oblekel in odšel k hiši Tahirja ibn al Ala, v upanju, da bom videl svojo ljubljeno, saj je moja ljubezen do nje v srcu samo še rasla. Ko sem prišel do njegove hiše, sem videl, da je zamreženo okno porušeno. Nekega služabnika sem vprašal: »Kaj je Bog storil s starcem?« Odgovoril je: »Brat, pred leti je k njemu prišel trgovec po imenu Abu al Hasan al Omani. Nekaj časa je živel z njegovo hčerjo. Ko mu je pošel denar, pa ga je starec odslovil strtega srca. Dekle ga je silno ljubilo. Ko jo je zapustil, je hudo zbolela in bila že na robu smrti. Oče je izvedel za to in poslal ljudi, da bi ga iskali po deželah. Tistemu, ki bi ga pripeljal, je obljubil sto tisoč dinarjev. Toda nihče ga ni videl in nihče ni našel njegove sledi. Ona pa je še zdaj tik pred smrtjo.« Vprašal sem: »Kako se godi njenemu očetu?« Odgovoril je: »Zaradi velike nesreče, ki ga je doletela, je prodal sužnje.« Rekel sem mu: »Bi rad, da ti pokažem Abu al Hasana al Omanija?« Odgovoril je: »Pri Bogu te prosim, brat, pokaži mi ga!« Rekel sem: »Pojdi k njenemu očetu in mu reci: ‘Prinašam ti veselo novico: Abu al Hasan al Omani stoji pred vrati.’« Mož je stekel kakor mula, ki so jo spustili iz mlina. Nekaj časa ga ni bilo, nato pa se je vrnil s starcem. Ko me je starec zagledal, se je vrnil v hišo in dal možu sto tisoč dinarjev. Vzel jih je in odšel ter molil zame. Starec je pristopil, me objel, zajokal in rekel: »Gospod, kje si bil ves ta čas? Moja hči umira zaradi ločitve od tebe. Vstopi z menoj v hišo.« Ko sem vstopil, se je v zahvalo vzvišenemu Bogu priklonil do tal in rekel: »Hvala Bogu, ki nas je spet združil s teboj!« Nato je odšel k hčeri in ji rekel: »Bog te je ozdravil te bolezni.« Odgovorila je: »Oče, ne bom ozdravela, dokler ne zagledam obraza Abu al Hasana.« Rekel je: »Ko boš nekaj pojedla in šla v kopališče, vaju bom združil.« Ko je slišala njegove besede, je vprašala: »Je res, kar praviš?« Odgovoril je: »Pri veličastnem Bogu, res je, kar sem rekel.« Rekla je: »Pri Bogu, če zagledam njegov obraz, ne bom potrebovala hrane.« Služabniku je naročil: »Pripelji svojega gospodarja.« Vstopil sem, in ko me je zagledala, vladar pravovernih, je padla v nezavest. Ko se je zavedela, je izrekla ta verz:

Bog lahko združi dva ločena, potem ko sta že povsem prepričana, da se nikoli več ne bosta srečala. Nato se je vzravnala in rekla: »Pri Bogu, gospod, mislila sem, da bom tvoj obraz videla samo še v sanjah.« Objela me je, zajokala in rekla: »Abu al Hasan, zdaj bom jedla in pila.« Prinesli so hrano in pijačo. Nekaj časa sem ostal pri njih, vladar pravovernih, in vrnila se ji je nekdanja lepota. Nato je njen oče poklical kadija in priče ter sklenil najino poročno pogodbo. Priredil je veliko gostijo in ona je še danes moja žena.’«

Nato je mladenič odšel od kalifa in se vrnil z dečkom izredne lepote, vitke in skladne postave, ter mu rekel: »Poljubi tla pred vladarjem pravovernih.« Deček je poljubil tla pred kalifom, ta pa se je začudil njegovi lepoti in slavil njegovega Stvarnika. Potem je Rašid s spremstvom odšel in rekel: »O Džafar, to je res nekaj čudovitega! Še nikoli nisem videl niti slišal česa bolj nenavadnega!« Ko je Rašid sedel v kalifovi palači, je poklical: »O Masrur!« Ta je odgovoril: »Na voljo sem ti, moj gospod.« Kalif mu je naročil: »Prinesi v ta ivan davčne prihodke iz Basre, Bagdada in Horasana.« Masrur jih je zbral in nastalo je tolikšno bogastvo, da bi ga mogel prešteti le Bog. Nato je kalif poklical: »O Džafar!« Ta je odgovoril: »Na voljo sem ti.« Kalif je rekel: »Pripelji mi Abuja al Hasana.« »Slišim in ubogam,« je odvrnil Džafar in ga pripeljal. Ko je Abu al Hasan prišel, je poljubil tla pred kalifom, v strahu, da ga je ta poklical zaradi kake napake, ki jo je zagrešil med njegovim obiskom v svoji hiši. Rašid mu je rekel: »O Omanec!« Odgovoril je: »Na voljo sem ti, vladar pravovernih. Naj te Bog večno obdaja s svojimi milostmi.« Kalif mu je velel: »Odgrni to zaveso.« Ukazal je namreč, naj bogastvo iz treh pokrajin položijo v ivan in ga zakrijejo z zaveso. Ko jo je Omanec odgrnil, je ob pogledu na tolikšno bogastvo osupnil. Kalif ga je vprašal: »O Abu al Hasan, je tega denarja več ali tistega, ki si ga izgubil zaradi talismanske ploščice?« Odgovoril je: »Tega je mnogokrat več, vladar pravovernih.« Rašid je rekel: »Vsi navzoči bodite priče, da sem to bogastvo podaril temu mladeniču.« Ta je poljubil tla in ves prevzet od sramežljivosti in silne radosti zajokal pred Rašidom. Ko so mu solze spolzele iz oči po licih, se je vanje vrnila kri in njegov obraz je zasijal kakor polna luna. Kalif je vzkliknil: »Ni boga razen Boga! Slavljen bodi On, ki spreminja eno stanje v drugo, sam pa ostaja nespremenjen!« Nato je prinesel zrcalo in mu v njem pokazal njegov obraz. Ko ga je mladenič zagledal, se je v zahvalo vzvišenemu Bogu priklonil do tal. Kalif je ukazal, naj mu odnesejo denar, in ga prosil, naj ga še naprej obiskuje in mu dela družbo. Tako je prihajal k njemu, dokler kalif ni odšel v usmiljenje vzvišenega Boga. Slavljen bodi Živi, ki nikoli ne umre in ki mu pripadata vsa oblast in nebeško kraljestvo.