Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je imel al-Hasib, vladar Egipta, sina, ki mu v njegovem času po lepoti ni bilo enakega. Ker se je bal zanj, mu ni dovoljeval od doma, razen k petkovi molitvi. Ko se je mladenič nekoč vračal od petkove molitve, je šel mimo starca, ki je imel pred seboj veliko knjig. Sestopil je s konja, sedel k njemu ter začel listati po knjigah in si jih ogledovati. V eni izmed njih je zagledal podobo ženske, ki je bila tako živa, da bi skoraj spregovorila. Lepše ni videl še nikjer na svetu. Vzela mu je pamet in ga povsem očarala, zato je rekel: »Starec, prodaj mi to podobo.« Mož je pred njim poljubil tla in odvrnil: »Gospod, dam vam jo brez plačila.« Mladenič mu je izročil sto dinarjev in vzel knjigo s podobo. Odtlej je dan in noč strmel vanjo in jokal, nič več ni jedel, pil ali spal. Nazadnje si je rekel: »Ko bi knjigarnarja vprašal, kdo je naslikal to podobo, bi mi morda povedal. Če ženska na njej živi, bom našel pot do nje; če pa je zgolj izmišljena podoba, se bom nehal vnemati zanjo in se ne bom več mučil zaradi nečesa, česar ni.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto triinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da si je mladenič rekel: »Ko bi knjigarnarja vprašal o tej podobi, bi mi morda povedal. Če pa je zgolj izmišljena podoba, se bom nehal vnemati zanjo in se ne bom več mučil zaradi nečesa, česar ni.« V petek je torej znova prišel mimo knjigarnarja, ki je vstal, da bi ga pozdravil. Mladenič ga je vprašal: »Stric, povej mi, kdo je naslikal to podobo.« Odgovoril mu je: »Gospod, naslikal jo je neki mož iz Bagdada, po imenu Abu al-Kasim as-Sandalani, ki živi v četrti Karkh. Ne vem pa, koga predstavlja.« Mladenič je odšel od njega, ne da bi komurkoli v očetovem kraljestvu razkril, kaj ga tare. Opravil je petkovo molitev in se vrnil domov, vzel popotno torbo ter jo napolnil z dragulji in zlatom; dragulji so bili vredni trideset tisoč dinarjev. Počakal je do jutra, nato pa odšel, ne da bi komu povedal. Dohitel je karavano in v njej zagledal beduina. Vprašal ga je: »Stric, kako daleč je od tod do Bagdada?« Mož mu je odvrnil: »Sin moj, kje si ti in kje je Bagdad! Dva meseca hoda sta do tja.« Mladenič mu je rekel: »Stric, če me pripelješ v Bagdad, ti dam sto dinarjev in tega konja, na katerem jezdim in ki je vreden tisoč dinarjev.« Beduin je dejal: »Bog naj bo priča tvojim besedam. Toda nocoj moraš prenočiti pri meni.« Mladenič je sprejel njegovo povabilo in prenočil pri njem. Ko se je zasvitalo, ga je beduin vzel s seboj in ga hitro vodil po bližnjici, saj ga je mikal obljubljeni konj. Potovala sta, dokler nista prišla do bagdadskega obzidja. Tedaj mu je beduin rekel: »Hvala Bogu za srečen prihod, gospod! To je Bagdad.« Mladenič se je silno razveselil, sestopil s konja in ga skupaj s sto dinarji izročil beduinu. Nato je vzel torbo in odšel povpraševat po četrti Karkh in trgovskem predelu. Usoda ga je pripeljala v ulico z desetimi stanovanji, petimi na eni in petimi na drugi strani. Na koncu ulice so stala dvokrilna vrata s srebrnim obročem. Ob njih sta bili dve marmornati klopi, prekriti z najlepšimi preprogami. Na eni je sedel dostojanstven mož lepega obraza v razkošnih oblačilih, pred njim pa je stalo pet mladih sužnjev, lepih kakor lune. Ko je mladenič to zagledal, je prepoznal znamenja, ki mu jih je opisal knjigarnar. Pozdravil je moža, ta pa mu je odzdravil, mu izrekel dobrodošlico, ga posedel in ga vprašal, kaj ga je prineslo tja. Mladenič je rekel: »Tujec sem. Prosim te, izkaži mi dobroto in mi poišči v tej ulici bivališče, kjer bi lahko stanoval.« Mož je zaklical: »Gazala!« Prišla je sužnja in rekla: »Na voljo sem ti, gospod.« Naročil ji je: »Vzemi s seboj nekaj služabnikov, pojdite v eno izmed sob, jo očistite in opremite ter vanjo postavite vso potrebno posodo in vse drugo, kar utegne potrebovati ta lepi mladenič.« Sužnja je odšla in storila, kakor ji je ukazal. Nato je starec mladeniča odpeljal in mu pokazal bivališče. Mladenič ga je vprašal: »Gospod, koliko znaša najemnina?« Odgovoril mu je: »Lepi mladenič, dokler boš stanoval v njem, ti ne bom računal najemnine.« Mladenič se mu je zahvalil.

Nato je starec poklical drugo sužnjo. Prišla je deklica, lepa kakor sonce, in rekel ji je: »Prinesi šah.« Prinesla ga je, suženj pa je razgrnil šahovnico. Starec je vprašal mladeniča: »Bi igral z menoj?« »Da,« je odvrnil. Odigrala sta več partij in mladenič ga je vsakokrat premagal. Starec je rekel: »Odlično, mladenič! Res si popoln v vseh odlikah. Pri Bogu, v Bagdadu ni nikogar, ki bi me premagal, ti pa si me.« Ko so bivališče opremili s preprogami in vsem potrebnim, mu je izročil ključe ter rekel: »Gospod, ali ne bi prišel k meni in jedel za mojo mizo? S svojim obiskom bi nam izkazal čast.« Mladenič je privolil in odšel z njim. Ko sta prispela, je zagledal krasno hišo, okrašeno z zlatom in najrazličnejšimi podobami, polno tako čudovitih preprog in opreme, da jih jezik ne bi mogel opisati. Gostitelj ga je prijazno sprejel in ukazal prinesti hrano. Prinesli so mizo, izdelano v Sani v Jemnu, jo postavili prednju in nanjo naložili nenavadne jedi, od katerih ni bilo ne imenitnejših ne okusnejših. Mladenič se je najedel in si nato umil roke. Ogledoval si je hišo in preproge, potem pa se ozrl po torbi, ki jo je prinesel s seboj, vendar je ni bilo nikjer. Rekel si je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem in Veličastnem! Pojedel sem grižljaj, vreden dirham ali dva, izgubil pa torbo s trideset tisoč dinarji. Toda v Boga polagam svoje upanje.« Nato je obmolknil in ni mogel izgovoriti besede. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto štiriinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je mladeniča, ko je opazil, da torbe ni več, obšla huda tesnoba, zato je obmolknil in ni mogel izgovoriti besede. Starec je prinesel šah in ga vprašal: »Bi igral z menoj?« »Da,« je odvrnil. Igrala sta in starec ga je premagal. Mladenič je rekel: »Dobro si igral.« Potem je pustil igro in vstal. Starec ga je vprašal: »Kaj ti je, mladenič?« Odvrnil je: »Rad bi svojo torbo.« Starec je vstal, mu jo prinesel in rekel: »Tukaj je, gospod. Se boš vrnil k igri z menoj?« »Da,« je rekel mladenič. Znova sta igrala in tokrat je zmagal mladenič. Mož je dejal: »Dokler so ti misli uhajale k torbi, sem te premagal; ko sem ti jo prinesel, pa si ti premagal mene.« Nato ga je vprašal: »Sin moj, povej mi, iz katere dežele si.« »Iz Egipta,« je odvrnil. »In kaj te je pripeljalo v Bagdad?« Mladenič je vzel podobo in mu jo pokazal. »Vedi, stric, da sem sin al-Hasiba, vladarja Egipta. To podobo sem videl pri nekem knjigarnarju in vzela mi je pamet. Povprašal sem, kdo jo je naslikal, in povedali so mi, da je slikar neki mož iz Bagdada, iz četrti Karkh, po imenu Abu al-Kasim as-Sandalani, ki živi v ulici, imenovani Žafranova ulica. Vzel sem nekaj denarja in sam prišel sem, ne da bi kdo vedel za to. Prosim te, dopolni svojo dobroto in me napoti k njemu, da ga vprašam, zakaj je naslikal to podobo in koga predstavlja. Karkoli bo zahteval od mene, mu bom dal.« Mož je odgovoril: »Pri Bogu, sin moj, jaz sem Abu al-Kasim as-Sandalani. Kako nenavadno! Kako te je usoda pripeljala prav k meni?« Ko je mladenič zaslišal te besede, je vstal, ga objel ter mu poljubil glavo in roke. Rekel je: »Pri Bogu te prosim, povej mi, koga predstavlja ta podoba!« Mož je odvrnil: »Rad ti povem.« Vstal je, odprl omaro in iz nje vzel več knjig, v katere je naslikal to podobo. Rekel je: »Vedi, sin moj, da je ženska na tej podobi moja sestrična. Živi v Basri, njen oče pa je tamkajšnji vladar, ki mu pravijo Abu al-Lajs. Njej je ime Džamila in nikjer na svetu ni lepše od nje. Toda moških se ogiba in v svoji družbi ne prenese niti omembe moškega. Šel sem k stricu, da bi ga prosil za njeno roko, in mu ponujal veliko bogastvo, vendar ni privolil. Ko je njegova hči izvedela za to, se je razjezila in mi poslala sporočilo, v katerem je med drugim rekla: ‘Če imaš kaj pameti, ne ostajaj v tem mestu, sicer boš pogubljen in krivda bo tvoja.’ Neizprosna je kakor najhujši tirani. Zato sem strtega srca zapustil Basro, naslikal njeno podobo v knjige in jih razposlal po deželah. Upal sem, da bo katera prišla v roke lepemu mladeniču, kakršen si ti, in da bo ta našel pot do nje. Morda bi ga vzljubila; jaz pa bi si od njega prej izprosil obljubo, da mi jo bo, če jo osvoji, pokazal, četudi samo za hip in od daleč.« Ko je Ibrahim, al-Hasibov sin, slišal njegove besede, je za nekaj časa sklonil glavo in se zamislil. As-Sandalani mu je rekel: »Sin moj, v Bagdadu nisem videl nikogar, ki bi bil lepši od tebe. Mislim, da te bo vzljubila, če te zagleda. Ali bi mi jo, če prideš do nje in jo osvojiš, lahko pokazal, četudi samo za hip in od daleč?« »Da,« je odvrnil. Mož je rekel: »Potem ostani pri meni, dokler ne odpotuješ.« Mladenič je odgovoril: »Ne morem ostati; v srcu mi zaradi ljubezni do nje gori prehud ogenj.« Mož mu je rekel: »Potrpi tri dni, da ti pripravim ladjo, s katero boš odplul v Basro.« Mladenič je počakal, dokler mu ni pripravil ladje in nanjo naložil vsega, kar je potreboval: hrane, pijače in drugih potrebščin. Po treh dneh mu je rekel: »Pripravi se na pot. Pripravil sem ti ladjo z vsem, kar potrebuješ. Ladja je moja in mornarji so moji ljudje. Na njej imaš dovolj zalog do vrnitve, mornarjem pa sem naročil, naj ti strežejo, dokler se srečno ne vrneš.« Mladenič je vstal, se vkrcal, poslovil od njega in odplul v Basro. Ko je prispel, je mornarjem ponudil sto dinarjev. Rekli so mu: »Naš gospodar nas je že plačal.« Odvrnil jim je: »Vzemite jih kot darilo. Ne bom mu povedal.« Vzeli so denar in molili zanj.

Nato je mladenič vstopil v Basro in vprašal: »Kje stanujejo trgovci?« Povedali so mu: »V gostišču, ki mu pravijo Hamdanov han.« Odšel je do tržnice, kjer je stal han, in zaradi njegove izredne lepote so se vse oči obračale za njim. Z enim izmed mornarjev je vstopil v han in vprašal po vratarju. Pokazali so mu ga; bil je zelo star in dostojanstven mož. Mladenič ga je pozdravil in ta mu je odzdravil. »Stric,« je vprašal mladenič, »ali imaš kakšno lepo sobo?« »Da,« je odvrnil. Odpeljal je njega in mornarja ter jima odprl lepo sobo, okrašeno z zlatom. Rekel je: »Mladenič, ta soba je primerna zate.« Mladenič je vzel dva dinarja in mu rekel: »Vzemi ju kot darilo za ključ.« Vratar ju je vzel in molil zanj. Mladenič je mornarju naročil, naj se vrne na ladjo, sam pa vstopil v sobo. Vratar je ostal pri njem in mu stregel. Rekel mu je: »Gospod, vaš prihod nas je razveselil.« Mladenič mu je dal dinar in naročil: »Prinesi nam kruha, mesa, sladkarij in pijače.« Vratar je vzel denar, odšel na tržnico in se vrnil z naročenim, za kar je porabil deset dirhamov. Mladeniču je ponudil preostanek, ta pa mu je rekel: »Porabi ga zase.« Vratar se je silno razveselil. Mladenič je od vsega naročenega pojedel le en hlebček z malo prikuhe, nato pa vratarju rekel: »Odnesi to svojim domačim.« Vratar je vzel hrano, jo odnesel družini in rekel: »Mislim, da na svetu ni nikogar, ki bi bil radodarnejši in lepši od mladeniča, ki se je danes nastanil pri nas. Če bo ostal, bomo obogateli.« Potem se je vrnil k Ibrahimu in ga našel v solzah. Sedel je k njemu, mu začel masirati noge, nato pa jih poljubil in vprašal: »Gospod, zakaj jokate? Bog naj vas obvaruje solz!« Mladenič je odvrnil: »Stric, nocoj bi rad pil s teboj.« »Z veseljem,« je odgovoril vratar. Mladenič mu je dal pet dinarjev in rekel: »Kupi nama sadja in vina.« Nato mu je dal še pet dinarjev in dodal: »S tem kupi prigrizke, dišave in pet tolstih kokoši, pa tudi lutnjo mi prinesi.« Vratar je odšel, kupil vse naročeno in rekel ženi: »Pripravi to hrano in precedi vino. Potrudi se, da bo vse dobro, kajti ta mladenič nas je obsul s svojo dobroto.« Žena je vse pripravila natanko tako, kakor je želel. Nato je vzel pripravljeno in odnesel k Ibrahimu, sultanovemu sinu. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto petinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je vratar, ko je njegova žena pripravila hrano in pijačo, vse odnesel k sultanovemu sinu. Jedla sta, pila in se veselila. Nato je mladenič zajokal in izrekel ta dva verza:

Prijatelj moj, ko bi vso dušo dal in vse bogastvo, ves ta svet in vse, kar je na njem, pa še večni raj in vse njegove vrtove za uro združitve, bi jo srce kupilo. Nato je globoko zastokal in se zgrudil v nezavest. Vratar je vzdihnil. Ko je mladenič prišel k sebi, ga je vprašal: »Gospod, kaj vas spravlja v jok? Kdo je tista, po kateri hrepenite v teh verzih? Saj ni vredna niti prahu pod vašimi nogami.« Mladenič je vstal, vzel sveženj najlepših ženskih oblačil in mu rekel: »Odnesi to svoji ženi.« Vratar jih je vzel in izročil ženi, ta pa je prišla z njim k mladeniču. Našla sta ga v solzah in rekla mu je: »Srce ste nama raztrgali. Povejte nama, katero lepotico si želite; saj si zasluži kvečjemu, da bi bila vaša služabnica.« Rekel je: »Stric, vedi, da sem sin al-Hasiba, vladarja Egipta, in da ljubim Džamilo, hčer vladarja al-Lajsa.« Vratarjeva žena je vzkliknila: »Za božjo voljo, brat, nehajte govoriti o tem, da nas kdo ne sliši in vsi ne poginemo! Na svetu ni nikogar, ki bi bil bolj neizprosen od nje. Nihče si pred njo ne upa omeniti moškega, ker se moških ogiba. Sin moj, pozabite nanjo in si poiščite drugo.« Ko je slišal njene besede, se je bridko razjokal. Vratar mu je rekel: »Ničesar nimam razen svojega življenja, a za vašo ljubezen ga bom tvegal. Domislil se bom nečesa, kar vas bo pripeljalo do cilja.« Nato sta odšla. Naslednje jutro je mladenič obiskal kopališče in oblekel oblačila, kakršna nosijo kralji. Tedaj sta prišla vratar in njegova žena ter mu rekla: »Gospod, tukaj živi grbast krojač, ki šiva za gospo Džamilo. Pojdite k njemu in mu povejte svojo zgodbo; morda vam bo pokazal pot do tega, kar si želite.« Mladenič je vstal in odšel v grbčevo delavnico. Ko je vstopil, je tam našel deset mladih sužnjev, lepih kakor lune. Pozdravil jih je in odzdravili so mu, se razveselili njegovega prihoda, ga posedli ter občudovali njegovo lepoto. Tudi grbec je ob pogledu nanj osupnil. Mladenič mu je rekel: »Rad bi, da mi zašiješ žep.« Krojač je pristopil, vzel svileno nit in ga zašil; mladenič si ga je namreč namenoma razparal. Ko ga je zašil, mu je mladenič dal pet dinarjev in se vrnil v svojo sobo. Krojač si je rekel: »Kaj neki sem storil za tega mladeniča, da mi je dal pet dinarjev?« Vso noč je razmišljal o njegovi lepoti in radodarnosti. Naslednje jutro je mladenič znova prišel v grbčevo delavnico. Vstopil je in ga pozdravil, krojač pa mu je odzdravil, ga počastil in mu izrekel dobrodošlico. Ko je mladenič sedel, mu je rekel: »Stric, zašij mi žep, spet se je razparal.« Krojač je odvrnil: »Z veseljem, sin moj.« Pristopil je in ga zašil, mladenič pa mu je dal deset dinarjev. Vzel jih je, ves osupel nad njegovo lepoto in radodarnostjo, nato pa rekel: »Pri Bogu, mladenič, za tvojim ravnanjem mora tičati kak razlog. Ne gre le za šivanje žepa. Povej mi, kaj te v resnici muči. Če si se zaljubil v katerega izmed teh fantov, prisežem pri Bogu, da nobeden ni lepši od tebe. Vsi so prah pod tvojimi nogami in tukaj so ti na voljo kot tvoji sužnji. Če pa gre za kaj drugega, mi povej.« Mladenič je odvrnil: »Stric, to ni kraj za tak pogovor. Moja zgodba je nenavadna in moja usoda čudna.« Krojač je rekel: »Če je tako, pojdiva nekam na samo.«

Krojač je vstal, ga prijel za roko in ga odpeljal v sobo za delavnico. Rekel mu je: »Mladenič, povej mi.« Mladenič mu je povedal svojo zgodbo od začetka do konca. Krojač je osupnil in rekel: »Mladenič, boj se Boga in varuj svoje življenje. Ženska, ki jo omenjaš, je neizprosna in se ogiba moških. Brat moj, pazi na jezik, sicer se boš pogubil.« Ko je mladenič zaslišal te besede, je bridko zajokal, zgrabil rob krojačevega oblačila in rekel: »Reši me, stric, saj bom umrl! Zapustil sem svoje kraljestvo, kraljestvo svojega očeta in deda, zdaj pa sem v tujih deželah samoten tujec. Brez nje ne morem živeti.« Ko je krojač videl njegovo gorje, se mu je zasmilil. Rekel je: »Sin moj, ničesar nimam razen svojega življenja, a za tvojo ljubezen ga bom tvegal, saj si mi ranil srce. Jutri se bom domislil nečesa, kar ti bo olajšalo srce.« Mladenič je molil zanj in se vrnil v han. Vratarju je povedal, kaj mu je obljubil grbec, in ta je rekel: »Lepo je ravnal s teboj.« Naslednje jutro je mladenič oblekel svoja najlepša oblačila, vzel mošnjo z dinarji in odšel h grbcu. Pozdravil ga je, sedel in rekel: »Stric, izpolni svojo obljubo.« Krojač mu je odgovoril: »Takoj pojdi in kupi tri tolste kokoši, tri unče kristalnega sladkorja in dva lepa vrča, ki ju napolni z vinom. Vzemi še čašo in vse poveži v sveženj. Po jutranji molitvi se vkrcaj v čoln in reci čolnarju: ‘Rad bi, da me pelješ dolvodno od Basre.’ Če ti reče: ‘Ne morem te peljati dlje kot eno parasango,’ mu odgovori: ‘Kakor želiš.’ Ko odrineta, ga z denarjem pregovori, da te odpelje naprej. Prvi vrt, ki ga boš zagledal, ko prispeta, je vrt gospe Džamile. Pojdi k njegovim vratom. Tam boš videl dve visoki stopnici, prekriti s svilenim brokatom, na njiju pa bo sedel grbast mož, kakršen sem jaz. Potoži mu o svojem gorju in ga prosi za pomoč. Morda se te bo usmilil in ti omogočil, da jo vidiš, četudi samo za hip in od daleč. Druge možnosti ne vidim. Če pa se te ne usmili, sva oba pogubljena. To je moj nasvet; vse drugo je v rokah vzvišenega Boga.« Mladenič je odvrnil: »V Boga polagam svoje upanje. Kar Bog hoče, se zgodi; ni moči ne sile razen pri Bogu.« Nato je vstal, zapustil grbastega krojača in se vrnil v svojo sobo. Vse, kar mu je krojač naročil, je pripravil v ličen sveženj. Naslednje jutro je odšel na breg Tigrisa, kjer je zagledal spečega čolnarja. Zbudil ga je, mu dal deset dinarjev in rekel: »Odpelji me dolvodno od Basre.« Čolnar je odgovoril: »Gospod, vendar pod pogojem, da vas ne peljem dlje kot eno parasango. Če to mejo prestopim le za ped, sva oba pogubljena.« Mladenič mu je rekel: »Kakor želiš.« Čolnar ga je vzel v čoln in z njim odplul po toku navzdol. Ko sta se približala vrtu, je rekel: »Sin moj, od tod te ne morem peljati naprej. Če prestopim to mejo, sva oba pogubljena.« Mladenič je vzel še deset dinarjev in mu rekel: »Vzemi ta denar, da si z njim olajšaš življenje.« Čolnarju je bilo pred njim nerodno in rekel je: »Vse prepuščam vzvišenemu Bogu.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto šestinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je čolnar, ko mu je mladenič dal še deset dinarjev, denar vzel in rekel: »Vse prepuščam vzvišenemu Bogu.« Nato ga je odpeljal naprej po toku. Ko sta prispela do vrta, je mladenič od veselja planil pokonci in skočil iz čolna tako daleč, kot bi vrgel sulico, ter se pognal na breg. Čolnar je pobegnil nazaj, mladenič pa stopil naprej in zagledal vse, kar mu je grbec opisal. Vrata vrta so bila odprta, v veži pa je stal sedež iz slonovine, na katerem je sedel prijeten grbast mož v z zlatom okrašenih oblačilih. V roki je držal pozlačen srebrn kij. Mladenič je pohitel k njemu, se sklonil nad njegovo roko in jo poljubil. Mož ga je vprašal: »Kdo si? Od kod si prišel? In kdo te je pripeljal sem, sin moj?« Ob pogledu na Ibrahima, al-Hasibovega sina, je bil namreč očaran nad njegovo lepoto. Ibrahim mu je rekel: »Stric, neveden mladenič sem in tujec.« Nato je zajokal. Mož se ga je usmilil, ga posedel k sebi, mu obrisal solze in rekel: »Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Če si zadolžen, naj Bog poravna tvoj dolg; če te je strah, naj te Bog obvaruje pred tem, česar se bojiš.« Mladenič je odvrnil: »Stric, ničesar se ne bojim in nikomur nisem dolžan. Po božji milosti in z njegovo pomočjo imam tudi veliko denarja.« Mož ga je vprašal: »Sin moj, kaj si želiš, da si svoje življenje in svojo lepoto izpostavil nevarnosti ter prišel na kraj, kjer te čaka poguba?« Mladenič mu je povedal svojo zgodbo in mu razložil, kaj ga je prineslo tja. Ko ga je mož poslušal, je za nekaj časa sklonil glavo proti tlom, nato pa vprašal: »Ali te je k meni napotil grbasti krojač?« »Da,« je odgovoril. Mož je rekel: »To je moj brat, blagoslovljen človek.« Nato je dodal: »Sin moj, ko se mi ne bi tako priljubil in ko se te ne bi usmilil, bi bili pogubljeni ti, moj brat, vratar hana in njegova žena. Vedi, da temu vrtu ni enakega na svetu. Pravijo mu Biserni vrt. V vsem mojem življenju ni vanj stopil nihče razen sultana, mene in njegove lastnice Džamile. Tukaj živim že dvajset let, pa še nisem videl, da bi kdo drug prišel sem. Vsakih štirideset dni se pripelje z ladjo in se v spremstvu svojih suženj povzpne na breg. Oblečena je v atlasno oblačilo, katerega robove deset suženj drži z zlatimi kavlji, dokler ne vstopi. Tako je še nikoli nisem zares videl. Toda ničesar nimam razen svojega življenja in zate ga bom tvegal.« Mladenič mu je poljubil roko, mož pa mu je rekel: »Sedi pri meni, da se domislim, kako bi ti pomagal.« Nato ga je prijel za roko in odpeljal na vrt.

Ko je Ibrahim zagledal vrt, je pomislil, da je v raju. Videl je prepletene krošnje dreves, visoke palme, tekoče vode in ptice, ki so se oglašale z najrazličnejšimi glasovi. Mož ga je odpeljal do kupolastega paviljona in mu rekel: »Tukaj sedi gospa Džamila.« Mladenič si je ogledal paviljon in ugotovil, da je to eden najčudovitejših krajev za oddih. Krasile so ga najrazličnejše podobe v zlatu in lazuritu. Imel je štiri vrata, do katerih je vodilo pet stopnic. Sredi njega je bil bazen, v katerega so se spuščale zlate stopnice, okrašene s kovinskimi vložki. Sredi bazena je stal zlat vodomet z velikimi in majhnimi figurami, ki jim je iz ust tekla voda. Ko so figure ob iztekanju vode ploskale in oddajale različne glasove, se je poslušalcu zazdelo, da je v raju. Okrog paviljona je bila vodna naprava s srebrnimi zajemalkami, prekrita z brokatom. Na njeni levi strani je bilo srebrno zamreženo okno, ki je gledalo na zeleno ogrado, v kateri so živele najrazličnejše divje živali, gazele in zajci. Na desni strani je bilo okno, ki je gledalo na prostor, poln vseh vrst ptic. Vse so prepevale z različnimi glasovi in očarale poslušalca. Ob tem pogledu je mladeniča prevzelo veselje. Sedel je pri vhodu v vrt, vrtnar pa je sedel poleg njega in ga vprašal: »Kako se ti zdi moj vrt?« Mladenič mu je odgovoril: »To je raj na zemlji.« Vrtnar se je zasmejal, nato pa vstal in za nekaj časa izginil. Vrnil se je s pladnjem, na katerem so bili piščanci, prepelice, okusne jedi in sladkorne slaščice. Postavil ga je pred mladeniča in rekel: »Jej do sitega.« Ibrahim je pripovedoval: »Jedel sem, dokler nisem bil sit. Ko je videl, da sem jedel, se je razveselil in rekel: ‘Pri Bogu, tako se vedejo kralji, sinovi kraljev.’ Nato me je vprašal: ‘Ibrahim, kaj imaš v tem svežnju?’ Razvezal sem ga pred njim, on pa je rekel: ‘Vzemi ga s seboj, saj ti bo prišel prav, ko pride gospa Džamila. Ko bo tukaj, ti ne bom mogel prinesti hrane.’ Nato je vstal, me prijel za roko in me odpeljal na kraj nasproti Džamilinega paviljona. Med drevesi je naredil uto in mi rekel: ‘Povzpni se sem. Ko pride, jo boš lahko videl, ona pa tebe ne. To je največ, kar lahko storim; vse drugo prepuščava Bogu. Ko bo pela, pij ob njenem petju. Ko odide, se vrni po poti, po kateri si prišel, in naj ti Bog nakloni srečno vrnitev.’« Mladenič se mu je zahvalil in mu hotel poljubiti roko, a mu vrtnar ni dovolil. Nato je sveženj položil v uto, ki mu jo je naredil. Vrtnar mu je rekel: »Ibrahim, sprehajaj se po vrtu in jej njegove sadeže. Tvoja izvoljenka pride jutri.« Ibrahim se je torej sprehajal po vrtu, jedel sadje in prenočil pri vrtnarju. Ko je prišlo jutro in se razlila dnevna svetloba, je opravil jutranjo molitev. Tedaj je k njemu prišel vrtnar, ves bled, in mu rekel: »Vstani, sin moj, in se povzpni v uto. Sužnje so že prišle, da pripravijo prostor, ona pa pride za njimi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto sedeminpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je vrtnar prišel k Ibrahimu, al-Hasibovemu sinu, na vrt in mu rekel: »Vstani, sin moj, in se povzpni v uto. Sužnje so že prišle, da pripravijo prostor, ona pa pride za njimi. Pazi, da ne boš pljunil, se useknil ali kihnil, sicer sva oba pogubljena.« Mladenič je vstal in se povzpel v uto, vrtnar pa je odšel z besedami: »Naj te Bog obvaruje, sin moj.« Medtem ko je mladenič sedel v uti, je prišlo pet suženj, kakršnih še nihče ni videl. Vstopile so v paviljon, slekle oblačila, ga pomile in poškropile z rožno vodo, prižgale alojev les in ambro ter razgrnile brokatne preproge. Za njimi je prišlo petdeset suženj z glasbili, med njimi pa Džamila, skrita v rdečem brokatnem šotoru. Sužnje so z zlatimi kavlji dvigovale njegove robove, dokler ni vstopila v paviljon. Mladenič ni videl ne nje ne njenih oblačil in si je rekel: »Pri Bogu, ves moj trud je bil zaman. Toda potrpeti moram in počakati, kaj se bo zgodilo.« Sužnje so prinesle hrano in pijačo. Jedle so in si umile roke, nato pa ji postavile stol, na katerega je sedla. Vse so začele igrati na glasbila in peti s tako očarljivimi glasovi, da jim ni bilo enakih. Tedaj je prišla stara oskrbnica, zaploskala in zaplesala. Sužnje so jo potegnile medse, zavesa se je dvignila in prikazala se je smejoča se Džamila. Ibrahim jo je zagledal v dragocenih oblačilih in nakitu. Na glavi je imela krono, posuto z biseri in dragulji, okrog vratu biserno ogrlico, okoli pasu pa pas iz krizolitnih ploščic, povezanih z nizi rubinov in biserov. Sužnje so vstale in pred njo poljubile tla, ona pa se je smejala. Ibrahim, al-Hasibov sin, je pripovedoval: »Ko sem jo zagledal, sem pozabil nase. Pamet mi je zastala in misli so se mi zmedle pred njeno osupljivo lepoto, kakršne ni bilo nikjer na svetu. Omedlel sem, ko pa sem prišel k sebi, so mi po licih tekle solze in izrekel sem ta dva verza:

Gledam te in ne odvrnem oči, da veke ne bi zastrle pogleda nate. Tudi če bi te gledal z vsakim pogledom, moje oči ne bi mogle zajeti vse tvoje lepote.« Starka je rekla sužnjam: »Naj jih deset izmed vas vstane, pleše in poje.« Ko jih je Ibrahim gledal, si je rekel: »Kako si želim, da bi zaplesala gospa Džamila!« Ko je deset suženj končalo ples, so se zbrale okrog nje in ji rekle: »Gospa naša, želimo si, da bi tukaj zaplesala še ti in tako dopolnila naše veselje, saj lepšega dne še nismo doživele.« Ibrahim, al-Hasibov sin, si je rekel: »Nedvomno so se odprla nebeška vrata in Bog je uslišal mojo molitev.« Sužnje so ji poljubile noge in rekle: »Pri Bogu, še nikoli te nismo videle tako vedre kot danes.« Tako dolgo so jo prigovarjale, da je slekla vrhnja oblačila in ostala v srajci, tkani iz zlatih niti in izvezeni z najrazličnejšimi dragulji. Razkrila je prsi, podobne granatnim jabolkom, in obraz, lep kakor polna luna. Ibrahim je videl gibe, kakršnih še ni videl v svojem življenju. Plesala je tako nenavadno in izvirno, da smo pozabili na ples mehurčkov v čašah in se spomnili turbanov, ki drsijo z glav. Bila je takšna, kakor jo je opisal pesnik:

Ustvarjena je bila po svoji želji, v kalupu lepote skladno oblikovana, ne previsoka ne prenizka. Kakor da je nastala iz bisernega soka; v vsakem delu njenega lepega telesa sije luna. In kakor je rekel drugi:

Plesalec, po postavi kakor vitka veja, mi z vsakim gibom skoraj vzame dušo. Med plesom mu noga nikdar ne miruje, kakor da mu pod stopali gori ogenj mojega srca. Ibrahim je pripovedoval: »Medtem ko sem jo gledal, se je nenadoma obrnila proti meni in me zagledala. Ko me je uzrla, se ji je obraz spremenil. Sužnjam je rekla: ‘Ve pojte, dokler se ne vrnem.’ Nato je vzela nož, dolg pol komolca, in prišla proti meni. Rekla je: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem in Veličastnem!’ Ko se mi je približala, sem izgubil zavest. Ko pa me je videla od blizu in se je njen obraz znašel pred mojim, ji je nož padel iz rok. Rekla je: ‘Slava njemu, ki obrača srca!’ Nato mi je dejala: ‘Mladenič, pomiri se. Varen si pred tem, česar se bojiš.’ Začel sem jokati, ona pa mi je z roko brisala solze in rekla: ‘Mladenič, povej mi, kdo si in kaj te je pripeljalo sem.’ Pred njo sem poljubil tla in se oprijel roba njenega oblačila. Rekla je: ‘Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Pri Bogu, še nikoli nisem nobenega moškega pogledala tako kakor tebe. Povej mi, kdo si.’« Ibrahim je nadaljeval: »Povedal sem ji svojo zgodbo od začetka do konca. Začudila se je in rekla: ‘Gospod, pri Bogu te prosim, ali si ti Ibrahim, al-Hasibov sin?’ Odgovoril sem: ‘Da.’ Tedaj se je sklonila k meni in rekla: ‘Gospod moj, zaradi tebe sem se odrekla moškim. Ko sem namreč slišala, da v Egiptu živi mladenič, ki mu po lepoti ni enakega na svetu, sem se zaljubila vate že po pripovedovanju. Moje srce se je navezalo nate zaradi zgodb o tvoji osupljivi lepoti. Godilo se mi je, kakor pravi pesnik:

Moje uho se je zaljubilo vanj, še preden ga je videlo oko; včasih se uho zaljubi pred očmi. Hvala Bogu, ki mi je pokazal tvoj obraz! Pri Bogu, če bi bil kdorkoli drug, bi dala križati vrtnarja, vratarja hana, krojača in vse, ki so z njimi povezani.’ Nato me je vprašala: ‘Kako naj ti priskrbim kaj za pod zob, ne da bi moje sužnje izvedele?’ Rekel sem ji: ‘S seboj imam hrano in pijačo za naju.’ Pred njo sem razvezal sveženj. Vzela je kokoš in mi začela podajati grižljaje, jaz pa sem jih podajal njej. Ob njenem ravnanju sem pomislil, da sanjam. Nato sem ponudil vino in pila sva. Ves ta čas je bila pri meni, sužnje pa so pele. Tako sva ostala od jutra do poldneva. Tedaj je vstala in rekla: ‘Zdaj pojdi, pripravi si ladjo in me počakaj na tem in tem kraju, dokler ne pridem k tebi. Ne morem več prenašati ločitve od tebe.’ Rekel sem: ‘Gospa moja, ladjo že imam. Moja je, mornarji so v moji službi in me čakajo.’ Odgovorila je: ‘Prav to potrebujemo.’ Nato se je vrnila k sužnjam.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto oseminpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je gospa Džamila, ko se je vrnila k sužnjam, rekla: »Vstanite, vrnimo se v našo palačo.« Vprašale so jo: »Kako naj odidemo že zdaj, ko pa navadno ostanemo tri dni?« Odgovorila je: »Čutim hudo slabost, kakor da sem bolna, in bojim se, da se mi bo stanje poslabšalo.« Rekle so: »Kakor želiš.« Oblekle so se, odšle na breg in se vkrcale v čoln. Tedaj je vrtnar prišel k Ibrahimu, ne da bi vedel, kaj se mu je zgodilo, in mu rekel: »Ibrahim, ni ti bilo usojeno, da bi užival v pogledu nanjo. Navadno ostane tukaj tri dni. Bojim se, da te je videla.« Ibrahim mu je odvrnil: »Ni me videla, pa tudi jaz nje ne; še iz paviljona nisem prišel.« Vrtnar je rekel: »Res je, sin moj. Če bi te videla, bi bili vsi pogubljeni. Toda ostani pri meni, dokler ne pride naslednji teden. Takrat jo boš videl in se je do sitega nagledal.« Ibrahim je odgovoril: »Gospod, s seboj imam denar in skrbi me zanj. Za menoj so ostali tudi ljudje, ki me čakajo, in bojim se, da me bodo začeli pogrešati.« Vrtnar mu je rekel: »Sin moj, težko se bom ločil od tebe.« Nato ga je objel in se poslovil od njega. Ibrahim se je vrnil v han, kjer je stanoval, poiskal vratarja in vzel svoj denar. Vratar mu je rekel: »Upam, da prinašaš dobre novice.« Ibrahim je odgovoril: »Nisem našel poti do tega, kar si želim, zato se hočem vrniti k domačim.« Vratar je zajokal, se poslovil od njega, vzel njegovo prtljago in ga pospremil do ladje. Nato je Ibrahim odšel na kraj, ki mu ga je določila Džamila, in jo tam čakal. Ko se je znočilo, je prišla k njemu, preoblečena v bojevnika, z zaokroženo brado in pasom okrog životа. V eni roki je držala lok in puščice, v drugi pa gol meč. Vprašala ga je: »Ali si ti sin al-Hasiba, vladarja Egipta?« Ibrahim je odgovoril: »Jaz sem.« Rekla mu je: »Kakšen ničvrednež si, da si prišel zapeljevat kraljevske hčere? Vstani in pojdi odgovarjat sultanu!« Ibrahim je pripovedoval: »Tedaj sem se zgrudil v nezavest, mornarji pa so od strahu skoraj umrli. Ko je videla, kaj me je doletelo, je snela brado, odvrgla meč in si razvezala pas. Spoznal sem, da je gospa Džamila, in ji rekel: ‘Pri Bogu, srce si mi raztrgala!’«

Nato sem rekel mornarjem: »Pospešite plovbo!« Razpeli so jadro in pohiteli, tako da smo že čez nekaj dni prispeli v Bagdad. Ob rečnem bregu je stala ladja, in ko so nas mornarji na njej zagledali, so zaklicali našim mornarjem in jih pozdravljali po imenih: »Veseli nas, da ste se srečno vrnili!« Nato so svojo ladjo približali naši. Pogledali smo in na njej zagledali Abu al Kasima as Sandalanija. Ko nas je uzrl, je dejal: »Prav to sem iskal. Pojdite pod Božjim varstvom, jaz pa moram po opravku.« Pred njim je gorela sveča. Nato mi je rekel: »Hvala Bogu, da si se srečno vrnil. Si opravil, kar si nameraval?« Odgovoril sem: »Da.« Približal nam je svečo, in ko ga je Džamila zagledala, se je vsa spremenila in prebledela. Ko pa je as Sandalani uzrl njo, je rekel: »Pojdite v Božjem miru. Jaz odhajam v Basro po sultanovem opravku, toda darilo naj dobi, kdor je navzoč.« Nato je prinesel škatlo slaščic in jo vrgel na našo ladjo; v njih je bila primešana bunika. Ibrahim je rekel: »O luč mojih oči, vzemi kaj od tega.« Ona pa je zajokala in rekla: »Ibrahim, ali veš, kdo je ta človek?« Odvrnil sem: »Da, vem, kdo je.« Rekla je: »Moj bratranec je. Nekoč je mojega očeta prosil za mojo roko, vendar ga nisem hotela. Zdaj je namenjen v Basro in utegne očetu povedati za naju.« Rekel sem: »Moja gospa, še preden bo prispel v Basro, bova midva že v Mosulu.« Nista pa vedela, kaj jima je skrivalo nevidno. Pojedel sem nekaj slaščic, in komaj so mi prišle v želodec, sem z glavo treščil ob tla. Tik pred svitom sem kihnil, bunika mi je prišla iz nosnic in odprl sem oči. Zagledal sem se golega, zavrženega med razvalinami. Udaril sem se po obrazu in si rekel: »To je zvijača, ki mi jo je nastavil as Sandalani!« Nisem vedel, kam naj grem, na sebi pa sem imel le hlače. Vstal sem in naredil nekaj korakov, ko se mi je približal mestni upravitelj s skupino mož, oboroženih z meči in kijem podobnimi kladivi. Prestrašil sem se, zagledal razpadajoče kopališče in se skril vanj. Z nogo sem zadel ob nekaj, položil roko na tisto in se umazal s krvjo. Obrisal sem jo ob hlače, ne da bi vedel, česa sem se dotaknil. Nato sem še enkrat segel tja, z roko zadel ob umorjeno telo in v dlani mi je ostala glava. Odvrgel sem jo in rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem!« Umaknil sem se v kot kopališča, tedaj pa je upravitelj obstal pri vhodu in ukazal: »Vstopite in preiščite ta kraj!« Deset mož je vstopilo z baklami, jaz pa sem se od strahu skril za zid. Pobliže sem pogledal umorjeno in videl, da je mlado dekle z obrazom kakor polna luna; glava je ležala na eni strani, telo na drugi, oblečena pa je bila v dragocena oblačila. Ko sem jo zagledal, mi je srce vztrepetalo. Upravitelj je vstopil in rekel: »Preiščite vse kotičke kopališča!« Prišli so v prostor, kjer sem bil, in eden izmed njih me je opazil. Pristopil je k meni z nožem, dolgim pol lakta. Ko se mi je približal, je rekel: »Slava Bogu, ki je ustvaril ta lepi obraz! Mladenič, od kod si?« Nato me je prijel za roko in vprašal: »Mladenič, zakaj si umoril to dekle?« Odgovoril sem: »Pri Bogu, nisem je umoril in ne vem, kdo jo je. Semkaj sem se zatekel samo iz strahu pred vami.« Povedal sem mu svojo zgodbo in dodal: »Pri Bogu te prosim, ne stori mi krivice, saj imam že svojih tegob dovolj.« Prijel me je in odpeljal pred upravitelja. Ko je ta na moji roki zagledal sled krvi, je rekel: »Tu ne potrebujemo nobenega dokaza. Odsekajte mu glavo!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 959. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ibn al Hasib pripovedoval: Ko so me privedli pred upravitelja in je ta na moji roki zagledal sled krvi, je rekel: ‘Tu ne potrebujemo nobenega dokaza. Odsekajte mu glavo!’ Ko sem slišal te besede, sem bridko zajokal, solze so mi tekle iz oči in izrekel sem ta dva verza:

Hodili smo po poti, ki nam je bila zapisana; kdor ima korake zapisane, jih mora prehoditi. In komur je usojena smrt v neki deželi, ne more umreti v nobeni drugi. Nato sem kriknil in padel v nezavest. Rablju se je srce omehčalo in dejal je: »Pri Bogu, to ni obraz morilca!« Upravitelj pa je ukazal: »Odsekajte mu glavo!« Posedli so me na usnjeno podlogo za usmrtitve in mi prevezali oči. Rabelj je vzel meč, prosil upravitelja za dovoljenje in mi že hotel odsekati glavo, ko sem zavpil: »Gorje meni v tujini!« Tedaj so se približali konjeniki in nekdo je zaklical: »Pustite ga! Zadrži roko, rabelj!« To se je zgodilo iz nenavadnega razloga in po čudnem spletu okoliščin. Al Hasib, vladar Egipta, je namreč poslal svojega dvornega komornika h kalifu Harunu ar Rašidu z darili in dragocenostmi. S seboj je imel tudi pismo, v katerem je pisalo: »Moj sin je izginil pred letom dni in slišal sem, da je v Bagdadu. Božjega namestnika prosim za milost, naj poizve o njem, si prizadeva, da ga najde, in mi ga pošlje s komornikom.« Ko je kalif prebral pismo, je upravitelju ukazal, naj razišče, kaj se je z mladeničem zgodilo. Upravitelj in kalif sta vztrajno poizvedovala po njem, dokler nista izvedela, da je v Basri. Ko so to sporočili kalifu, je napisal pismo, ga izročil egiptovskemu komorniku ter mu ukazal, naj odpotuje v Basro in vzame s seboj nekaj vezirjevih spremljevalcev. Ker je komornika tako skrbelo za gospodarjevega sina, se je nemudoma odpravil na pot in našel mladeniča na podlogi za usmrtitve pred upraviteljem. Ko je upravitelj zagledal komornika in ga prepoznal, je sestopil s konja ter mu stopil naproti. Komornik ga je vprašal: »Kdo je ta mladenič? Kaj je z njim?« Upravitelj mu je povedal, kaj se je zgodilo. Čeprav komornik še ni vedel, da je to sultanov sin, je dejal: »Ta mladenič nima obraza človeka, ki bi moril.« Ukazal je, naj mu razvežejo vezi, in razvezali so mu jih. Nato je rekel: »Privedite ga k meni.« Privedli so ga predenj; zaradi vsega hudega, kar je prestal, je njegova lepota zbledela. Komornik mu je rekel: »Povej mi svojo zgodbo, mladenič. Kaj imaš opraviti s tem umorjenim dekletom?« Ko je Ibrahim pogledal komornika, ga je prepoznal in rekel: »Gorje ti! Ali me ne poznaš? Mar nisem Ibrahim, sin tvojega gospodarja? Najbrž si me prišel iskat.« Komornik se je pozorno zazrl vanj in ga docela prepoznal. Ko je spoznal, kdo je, mu je padel k nogam. Upravitelj je ob tem prizoru prebledel, komornik pa mu je rekel: »Gorje ti, nasilnež! Mar si hotel ubiti sina mojega gospodarja al Hasiba, vladarja Egipta?« Upravitelj je poljubil rob komornikovega oblačila in rekel: »Moj gospod, kako naj bi ga poznal? Našli smo ga v takšnem stanju, ob njem pa umorjeno dekle.« Komornik mu je odvrnil: »Gorje ti! Nisi vreden svoje službe. Ta mladenič ima petnajst let in še vrabca ni ubil. Kako bi mogel umoriti človeka? Zakaj mu nisi dal časa in ga povprašal o njegovih okoliščinah?« Nato sta komornik in upravitelj ukazala: »Poiščite dekletovega morilca!« Možje so znova vstopili v kopališče, tam našli morilca, ga prijeli in privedli pred upravitelja. Ta ga je odpeljal v kalifovo palačo in kalifu povedal, kaj se je zgodilo. Ar Rašid je ukazal usmrtiti dekletovega morilca, nato pa velel privesti Ibn al Hasiba. Ko je mladenič stopil predenj, se je ar Rašid nasmehnil in rekel: »Povej mi svojo zgodbo in vse, kar se ti je zgodilo.« Povedal mu jo je od začetka do konca in kalifa je globoko pretresla. Poklical je rablja Masrurja in mu ukazal: »Takoj pojdi, vdrí v hišo Abu al Kasima as Sandalanija ter mi privedi njega in dekle.« Masrur je nemudoma odšel in vdrl v njegovo hišo. Tam je našel dekle, privezano za lase in že blizu smrti. Osvobodil jo je ter njo in as Sandalanija privedel pred kalifa. Ko jo je ar Rašid zagledal, se je začudil njeni lepoti, nato pa se obrnil k as Sandalaniju in ukazal: »Primite ga, odsekajte mu roki, s katerima je pretepal to dekle, in ga križajte. Njegovo premoženje in posesti izročite Ibrahimu.« Storili so, kakor jim je velel. Medtem pa je prišel Abu al Lajs, upravitelj Basre in oče gospe Džamile, ter kalifa prosil za pomoč proti Ibrahimu, sinu al Hasiba, vladarja Egipta. Pritoževal se je, da mu je odpeljal hčer. Ar Rašid mu je rekel: »Prav on jo je rešil muk in smrti.« Ukazal je privesti Ibn al Hasiba, in ko je prišel, je vprašal Abu al Lajsa: »Ali ne bi bil zadovoljen, če bi ta mladenič, sin egiptovskega sultana, postal mož tvoje hčere?« Odgovoril je: »Slišim in ubogam Boga in tebe, o vladar vernikov.« Kalif je poklical sodnika in priče ter dekle poročil z Ibrahimom ibn al Hasibom. Podaril mu je vse as Sandalanijevo premoženje in ga oskrbel za vrnitev v njegovo deželo. Ibrahim je z njo živel v popolni sreči in neizmernem veselju, dokler ni prišel rušilec užitkov in razdiralec druščin. Slava Živemu, ki nikdar ne umre!«