Zgodba o lažnem kalifu

Besedilo

Zgodba o lažnem kalifu

Pripovedujejo tudi, da je kalifa Haruna ar Rašida neke noči obšel hud nemir. Poklical je svojega vezirja Džafarja Barmakija in mu rekel: »Tesno mi je pri srcu. Nocoj bi se rad sprehodil po bagdadskih ulicah in pogledal, kako gre ljudem. Toda preobleči se moramo v trgovce, da nas nihče ne prepozna.« Vezir mu je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Še tisti hip so vstali, slekli svoja razkošna oblačila in se oblekli kakor trgovci. Bili so trije: kalif, Džafar in mečenosec Masrur. Hodili so od kraja do kraja, dokler niso prišli do Tigrisa. Tam so zagledali starca, ki je sedel v čolnu. Stopili so k njemu, ga pozdravili in rekli: »Starec, prosimo te, bodi tako prijazen in nas popelji na izlet s svojim čolnom. Za plačilo vzemi tale dinar.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 286. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so starcu rekli: ›Radi bi, da nas popelješ na izlet s svojim čolnom. Vzemi tale dinar.‹ Odgovoril jim je: ›Kdo pa si še upa na izlet? Kalif Harun ar Rašid se vsako noč vozi po Tigrisu v majhnem čolnu. Z njim je glasnik, ki kliče: »Vsi ljudje, veliki in mali, imenitni in preprosti, dečki in mladeniči! Kdor stopi v čoln in zapluje po Tigrisu, mu bom odsekal glavo ali ga obesil na jambor njegovega čolna!« In prav zdaj bo tu, njegov čoln se že približuje.‹ Kalif in Džafar sta rekla: ›Starec, vzemi ta dva dinarja in nas skrij v katerega teh pokritih zalivčkov, dokler kalifov čoln ne odpluje mimo.‹ Starec jim je odgovoril: ›Dajte zlato, pa se zanesimo na vzvišenega Boga.‹ Vzel je zlato in z njimi malo odveslal, ko se je sredi Tigrisa prikazal čoln, razsvetljen s svečami in baklami. Starec jim je rekel: ›Ali vam nisem povedal, da kalif vsako noč pluje po reki?‹ Nato je začel ponavljati: ›O ti, ki zakrivaš, ne odgrni zastorov!‹ Zavil je z njimi v pokrit zalivček in jih ogrnil s črnim pregrinjalom. Iznad njegovega roba so opazovali čoln. Na premcu so zagledali moža, ki je v roki držal baklo iz rdečega zlata in jo kuril z dišečim alojinim lesom. Oblečen je bil v kaftan iz rdečega atlasa, čez ramo je imel rumeno vezeno ogrinjalo, na glavi mosulski turban, na drugi rami pa vrečo iz zelene svile, polno dišečega alojinega lesa, s katerim je namesto drv hranil plamen. Na krmi so videli še enega moža, oblečenega prav tako, z enako baklo v roki. V čolnu je na desni in levi stalo dvesto mamelukov. Sredi njega je bil postavljen prestol iz rdečega zlata, na katerem je sedel mladenič, lep kakor mesec. Nosil je črno častno oblačilo, izvezeno z rumenim zlatom. Pred njim je stal mož, podoben vezirju Džafarju, ob njem pa služabnik, podoben Masrurju, z golim mečem v roki. Videli so tudi dvajset družabnikov. Ko je kalif to zagledal, je rekel: ›Džafar!‹ Ta je odgovoril: ›Na voljo sem ti, poveljnik vernikov.‹ Kalif je rekel: ›Morda je to kateri mojih sinov, bodisi al Mamun bodisi al Amin.‹ Pozorneje si je ogledal mladeniča na prestolu in videl, da je izredno lep, krasne postave in skladnih udov. Nato se je obrnil k vezirju in rekel: ›Vezir!‹ Ta je odgovoril: ›Na voljo sem ti.‹ Kalif je rekel: ›Pri Bogu, ta, ki tam sedi, si je nadel prav vsa znamenja kalifovega dostojanstva. Mož pred njim je tak, kakor da bi bil ti, Džafar, služabnik ob njem pa kakor Masrur. Tudi njegovi družabniki so podobni mojim. Nič več ne vem, kaj naj si mislim.‹«

Njena sestra Dunjazada ji je rekla: »Kako lepa je tvoja pripoved, kako prijetna, sladka in očarljiva!« Šeherezada je odgovorila: »Pa kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in mi bo kralj prizanesel!« Kralj si je rekel: »Pri Bogu, ne bom je dal ubiti, dokler ne slišim nadaljevanja njene pripovedi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 287. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je bil kalif ob tem prizoru ves zmeden in je rekel: ›Pri Bogu, Džafar, kako čudna reč!‹ Džafar mu je odgovoril: ›Pri Bogu, tudi meni se zdi tako, poveljnik vernikov.‹ Čoln je plul naprej, dokler ni izginil izpred oči. Tedaj je starec pripeljal svoj čoln iz skrivališča in rekel: ›Hvala Bogu, srečno smo jo odnesli in nihče nas ni opazil.‹ Kalif ga je vprašal: ›Starec, ali kalif res vsako noč pluje po Tigrisu?‹ Odgovoril je: ›Da, gospod, in to že celo leto.‹ Kalif je rekel: ›Starec, prosimo te, počakaj nas tukaj tudi jutri zvečer. Dali ti bomo pet zlatih dinarjev. Tujci smo in radi bi se malo razvedrili; nastanjeni smo v Handaku.‹ Starec mu je odgovoril: ›Z veseljem in v čast mi bo.‹ Nato so se kalif, Džafar in Masrur poslovili od starca in odšli v palačo. Slekli so trgovska oblačila in si nadeli dvorna. Vsak je sedel na svoje mesto, vstopili so knezi, vezirji, komorniki in namestniki in zbrani so napolnili sprejemno dvorano. Ko je dan minil, se je množica razšla in je vsak odšel po svojih opravkih, je kalif Harun ar Rašid rekel: ›Džafar, pojdimo pogledat drugega kalifa.‹ Džafar in Masrur sta se zasmejala. Oblekli so se v trgovce in odšli na pot, vsi prav dobre volje. Palačo so zapustili skozi skrivna vrata. Ko so prišli do Tigrisa, so našli starega čolnarja, ki jih je že čakal. Stopili so k njemu v čoln in komaj so se dobro posedli, se je prikazal čoln drugega kalifa ter se jim približal. Obrnili so se k njemu in ga skrbno opazovali. V njem so videli dvesto mamelukov, drugih kakor prejšnji večer, baklonosci pa so vzklikali kakor navadno. Kalif je rekel: ›Vezir, če bi mi kdo o tem pripovedoval, mu ne bi verjel, a zdaj vidim na lastne oči.‹ Nato je rekel lastniku čolna, v katerem so sedeli: ›Starec, vzemi teh deset dinarjev in pluj ob njih. Oni so v svetlobi, mi pa v temi, zato jih bomo lahko gledali in opazovali, ne da bi nas videli.‹ Starec je vzel deset dinarjev in zaplul ob njihovem čolnu, skrit v njegovi senci. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 288. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif Harun ar Rašid rekel starcu: ›Vzemi teh deset dinarjev in pluj ob njih.‹ Starec je odgovoril: ›Slišim in ubogam.‹ Vzel je dinarje in jih popeljal naprej. V senci drugega čolna so pluli vse do vrtov. Ko so prispeli tja, so videli preprogo, ob kateri je čoln pristal, in služabnike, ki so čakali z osedlano in obrzdano mulo. Drugi kalif se je izkrcal, zajahal mulo in odšel med svojimi družabniki. Baklonosci so vzklikali, spremstvo pa se je sukalo okoli njega. Harun ar Rašid, Džafar in Masrur so stopili na breg, se prerinili med mameluke in šli pred njimi. Tedaj se je kateri od baklonoscev ozrl in opazil tri ljudi v trgovskih oblačilih, tujce v mestu. Zdeli so se jim sumljivi, zato so drug drugemu pomignili, jih prijeli in privedli pred drugega kalifa. Ko jih je ta zagledal, jih je vprašal: ›Kako ste prišli sem? Kaj vas je pripeljalo ob tej uri?‹ Odgovorili so: ›Gospod, trgovci smo iz tujih krajev in šele danes smo prispeli. Nocoj smo se odpravili na sprehod, ko ste se prikazali vi. Ti možje so nas prijeli in privedli predte. To je vsa naša zgodba.‹ Drugi kalif je rekel: ›Nič hudega se vam ne bo zgodilo, ker ste tujci. Če bi bili iz Bagdada, bi vam dal odsekati glave.‹ Nato se je obrnil k svojemu vezirju in mu rekel: ›Vzemi jih s seboj, nocoj so naši gostje.‹ Ta je odgovoril: ›Slišim in ubogam, gospod.‹ Šli so z njim, dokler niso prišli do visoke, veličastne palače, trdno grajene, kakršne ni imel noben vladar. Dvigala se je iz zemlje in segala do ramen oblakov. Njena vrata iz tikovine so bila okrašena z bleščečim zlatom. Kdor je stopil skoznje, je prišel v ivan z vodnim bazenom in vodometom, s preprogami in blazinami iz brokata, z naslonjali in dolgimi sedežnimi blazinami. Tam so viseli zastori in ležale preproge, ki so jemale razum in jih besede niso mogle opisati. Nad vrati sta bila zapisana ta verza:

Tej palači pozdrav in mir naj veljata, dnevi so jo s svojo lepoto odeli. V njej čuda in redkosti vseh vrst so zbrana, da so peresa pred njihovo umetnostjo onemela. Nato je drugi kalif vstopil s svojim spremstvom in sedel na zlati prestol, posut z dragulji, na katerem je ležala preproga iz rumene svile. Družabniki so posedli, pred njim pa je stal krvnik z mečem. Razgrnili so obedno pregrinjalo in jedli. Potem so odnesli posodo, umili so si roke in prinesli so vinsko opravo. Razvrstili so steklenice in čaše, ki so začele krožiti. Ko je prišla vrsta na kalifa Haruna ar Rašida, je ta odklonil pijačo. Drugi kalif je vprašal Džafarja: ›Zakaj tvoj prijatelj ne pije?‹ Odgovoril je: ›Gospod, že nekaj časa ne pije tega.‹ Drugi kalif je rekel: ›Imam drugo pijačo, ki bo primerna zanj: jabolčni napitek.‹ Ukazal je, naj ga prinesejo, in takoj so ga postavili predenj. Nato je stopil pred Haruna ar Rašida in mu rekel: ›Vsakič, ko prideš na vrsto, pij to pijačo.‹ Še naprej so se veselili in si podajali vinske čaše, dokler jim pijača ni stopila v glavo in jim omamila razuma. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 289. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so drugi kalif in njegovi družabniki pili, dokler jim pijača ni stopila v glavo in jim omamila razuma. Kalif Harun ar Rašid je rekel svojemu vezirju: ›Džafar, pri Bogu, še mi nimamo takšnih posod. Ko bi le vedel, kaj je s tem mladeničem!‹ Medtem ko sta se tiho pogovarjala, se je mladenič ozrl in opazil, da vezir šepeta s kalifom. Rekel je: ›Šepetanje pomeni zdraho.‹ Vezir je odgovoril: ›Nobene zdrahe ni. Moj prijatelj pravi le: »Prepotoval sem večino dežel, posedal z največjimi kralji in se družil z vojščaki, a še nikjer nisem videl tako lepe ureditve in doživel tako prijetnega večera. Toda Bagdadčani pravijo, da pijača brez glasbe rada povzroči glavobol.«‹ Ko je drugi kalif slišal te besede, se je nasmehnil in razvedril. V roki je držal paličico in z njo udaril po okrogli blazini. Odprla so se vrata in skoznje je prišel služabnik, ki je nosil stol iz slonovine, prevlečen z bleščečim zlatom. Za njim je stopala sužnja izredne lepote, sijaja in popolnosti. Služabnik je postavil stol in sužnja je sedla nanj, kakor bleščeče sonce na jasnem nebu. V rokah je držala lutnjo, delo indijskih mojstrov. Položila jo je v naročje in se sklonila nadnjo kakor mati nad otroka. Zaigrala je, nato pa zapela in prešla skozi štiriindvajset napevov, da je vsem jemalo razum. Nazadnje se je vrnila k prvemu napevu, jih očarala z melodijo in zapela te verze:

Jezik ljubezni v mojem srcu govori tebi in ti razodeva, da sem zaljubljena vate. Priča mi je žar trpečega srca, ranjeno oko in solze, ki hitijo iz njega. Preden sem te ljubila, nisem vedela, kaj je ljubezen, toda Božja volja je ljudem usodo že zdavnaj določila. Ko je drugi kalif slišal sužnjine verze, je silovito zakričal in raztrgal svojo obleko vse do roba. Spustili so zastor okoli njega in mu prinesli drugo obleko, lepšo od prejšnje. Oblekel jo je in spet sedel kakor prej. Ko je čaša prišla do njega, je s paličico udaril po okrogli blazini. Odprla so se vrata in skoznje je prišel služabnik z zlatim stolom, za njim pa sužnja, še lepša od prve. Sedla je na stol z lutnjo v roki, ob kateri bi zavistnežu srce zatemnelo, in ob njeni spremljavi zapela ta verza:

Kako naj bom potrpežljiva, ko mi v drobovju gori hrepenenje in mi iz oči brez konca derejo solze? Pri Bogu, življenje mi ne daje več nobenega veselja; kako naj se raduje srce, polno žalosti? Ko je mladenič slišal te verze, je silovito zakričal in raztrgal oblačila vse do roba. Zastor se je spustil okoli njega in prinesli so mu drugo obleko. Oblekel jo je, se vzravnal na sedežu in bil spet kakor prej. Veselo se je pogovarjal, ko pa je čaša prišla do njega, je udaril po okrogli blazini. Prišel je služabnik s stolom, za njim pa sužnja, še lepša od prejšnje. Sedla je na stol, v rokah držala lutnjo in ob njej zapela te verze:

Skrajšajte ločitev in omilite svojo trdoto, kajti pri vas prisegam, moje srce vas ni pozabilo. Usmilite se izčrpane, potrte in žalostne duše, ki v ljubezni do vas vsa omamljena gine. Bolezen jo je izjedla od prevelikega hrepenenja, zato Boga prosi le za vašo naklonjenost. O polni meseci, ki prebivate v mojem srcu, kako naj med ljudmi izberem koga drugega kot vas? Ko je mladenič slišal te verze, je silovito zakričal in raztrgal svoja oblačila. Spustili so zastor okoli njega in mu prinesli druga. Nato se je spet pridružil svojim družabnikom in čaše so krožile naprej. Ko je čaša prišla do njega, je udaril po okrogli blazini. Vrata so se odprla in skoznje je prišel mlad služabnik s stolom, za njim pa sužnja. Postavil ji je stol in sedla je nanj, vzela lutnjo, jo uglasila in ob njej zapela te verze:

Kako dolgo bosta še trajali ločitev in nenaklonjenost, kdaj se mi bo vrnilo, kar sem nekoč imela? Še včeraj nas je isti dom združeval v sreči in zavistneži so bili brez moči. Čas nas je izdal in razgnal našo družbo, za nami pa pustil prazne domove. Ali od mene, grajavec, terjaš pozabo, ko moje srce grajavcev ne uboga? Pusti očitke in me prepusti hrepenenju, saj srce še ni izgubilo bližine ljubih. O vi, ki ste prelomili zaveze in se spremenili, nikar ne mislite, da vas je moje zaljubljeno srce pozabilo. Ko je drugi kalif slišal sužnjino petje, je silovito zakričal in raztrgal svoja oblačila. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 290. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je drugi kalif ob sužnjinih verzih silovito zakričal, raztrgal svoja oblačila in se nezavesten zgrudil. Hoteli so kakor po navadi spustiti zastor okoli njega, a vrvi so se zataknile. Harun ar Rašid se je tedaj ozrl k njemu in na njegovem telesu zagledal sledi udarcev z bičem. Ko si jih je dobro ogledal in se prepričal, je rekel: ›Džafar, pri Bogu, lep mladenič je, a grd tat.‹ Džafar ga je vprašal: ›Kako si to ugotovil, poveljnik vernikov?‹ Odgovoril je: ›Ali nisi videl sledov bičanja po njegovih bokih?‹ Nato so vendarle spustili zastor okoli njega in mu prinesli drugo obleko. Oblekel jo je ter spet sedel med svoje družabnike kakor prej. Ko se je ozrl, je opazil, da se kalif in Džafar tiho pogovarjata, in ju vprašal: ›Kaj je, prijatelja?‹ Džafar je odgovoril: ›Nič hudega, gospod. Saj ti ni skrito, da je moj prijatelj trgovec, ki je prepotoval vsa mesta in dežele ter se družil s kralji in odličnimi ljudmi. Pravi mi: »Naš gospod kalif je nocoj strašno potraten. V vseh deželah nisem videl nikogar, ki bi ravnal tako. Raztrgal je toliko in toliko oblek, vsaka pa je vredna tisoč dinarjev. To je čezmerna potrata.«‹ Drugi kalif je rekel: ›Poslušaj, denar je moj in oblačila so moja. To je le del darov, ki jih namenjam služabnikom in spremstvu. Vsaka obleka, ki sem jo raztrgal, pripada enemu od tukajšnjih družabnikov, in z vsako sem jim odredil še petsto dinarjev.‹ Vezir Džafar je rekel: ›Lepo si storil, gospod.‹ Nato je izrekel ta verza:

Plemenitost si je sredi tvoje dlani zgradila dom, ti pa si svoje imetje ponudil vsem ljudem. In kadar plemenitost zapre svoja vrata, sta tvoji roki ključ njene ključavnice. Ko je mladenič slišal te verze iz ust vezirja Džafarja, mu je odredil tisoč dinarjev in obleko. Čaše so še naprej krožile in vino jim je prijalo. Tedaj je ar Rašid rekel: ›Džafar, vprašaj ga o sledovih udarcev na njegovih bokih, da slišimo, kaj bo odgovoril.‹ Vezir je rekel: ›Ne hiti, gospod, in se pomiri. Potrpežljivost je lepša.‹ Kalif je odvrnil: ›Pri svoji glavi in Abasovem grobu prisegam: če ga ne vprašaš, ti bom ugasnil dih!‹ Tedaj se je mladenič obrnil k vezirju in mu rekel: ›Zakaj s prijateljem šepetata? Povej mi, kaj imata.‹ Odgovoril je: ›Nič hudega.‹ Mladenič je rekel: ›Pri Bogu te prosim, povej mi, kaj je z vami, in mi ničesar ne prikrivaj.‹ Džafar je odgovoril: ›Gospod, na tvojih bokih je opazil sledi udarcev, bičev in šib. Silno se je začudil in rekel: »Kako je mogoče, da kalifa pretepajo?« Rad bi izvedel razlog.‹ Ko je mladenič to slišal, se je nasmehnil in rekel: ›Vedite, da je moja zgodba nenavadna in moja usoda čudovita. Če bi jo z iglami zapisali v očesne kotičke, bi bila v poduk vsem, ki znajo sprejeti nauk.‹ Nato je globoko zavzdihnil in izrekel te verze:

Moja zgodba je čudna, čudnejša od vseh čudes; pri ljubezni, vse poti so se mi zožile. Če želite, da spregovorim, prisluhnite in naj ta družba na vseh straneh utihne. Poslušajte moje besede, v njih je znamenje; resnične so in v njih ni laži. Ljubezen in hrepenenje sta me pokončala, moja morilka pa presega vse mlade lepotice. Njeno temno oko je kakor indijski meč, iz lokov obrvi pa strelja puščice. Moje srce je začutilo, da je med vami naš imam, današnji kalif, potomec plemenitih. Drugi med vami, ki mu pravijo Džafar, je njegov vezir, tovariš in sin tovariša. Tretji je Masrur, krvnik z mečem. Če moje besede niso lažne, sem dosegel vse, kar sem si želel, in radost je od vsepovsod napolnila moje srce. Ko so slišali te besede, mu je Džafar prisegel, da niso tisti ljudje, ki jih je imenoval, vendar je prisego izrekel z dvoumnim pomenom. Mladenič se je zasmejal in rekel: ›Vedite, gospodje, da nisem poveljnik vernikov. To ime sem si nadel samo zato, da bi pri meščanih dosegel, kar sem hotel. Moje pravo ime je Mohamed Ali ibn Ali al Džavhari. Moj oče je bil ugleden mož. Ko je umrl, mi je zapustil veliko premoženja: zlata, srebra, biserov, koral, rubinov, krizolitov in drugih draguljev, pa posestva, kopališča, polja, vrtove, trgovine, pekarne, sužnje, sužnje in mlade služabnike. Nekega dne sem sedel v svoji trgovini, obdan s služabniki in spremstvom, ko se je pripeljala mladenka na muli. Spremljale so jo tri sužnje, lepe kakor meseci. Ko je prišla do mene, je razjahala, vstopila v trgovino, sedla k meni in me vprašala: »Ali si ti Mohamed al Džavhari?« Odgovoril sem: »Da, jaz sem, tvoj suženj in služabnik.« Vprašala je: »Ali imaš ogrlico iz draguljev, ki bi mi pristajala?« Rekel sem: »Gospa, pokazal ti bom, kar imam, in položil predte. Če ti bo kaj všeč, bo tvoj služabnik srečen; če ti ne bo všeč nič, je kriva moja smola.« Imel sem sto ogrlic iz draguljev in pokazal sem ji vse, a nobena ji ni ugajala. Rekla je: »Hočem kaj lepšega od tega, kar sem videla.« Imel sem še majhno ogrlico, ki jo je moj oče kupil za sto tisoč dinarjev in ji ni bilo enake pri nobenem od velikih vladarjev. Rekel sem ji: »Gospa, ostala mi je še ogrlica z dragimi kamni in biseri, kakršne nima nihče, ne velik ne majhen.« Rekla je: »Pokaži mi jo.« Ko jo je videla, je rekla: »To sem iskala, takšne si želim že vse življenje.« Nato me je vprašala: »Koliko stane?« Odgovoril sem: »Moj oče je zanjo plačal sto tisoč dinarjev.« Rekla je: »Tebi pa pripada še pet tisoč dinarjev dobička.« Odgovoril sem: »Gospa, ogrlica in njen lastnik sta ti na voljo, ničesar ne ugovarjam.« Rekla je: »Dobiček ti vsekakor pripada, hvaležna pa ti bom še povrh.« Nato je takoj vstala, hitro zajahala mulo in mi rekla: »Gospod, v Božjem imenu pojdi z nami, da prejmeš plačilo. Današnji dan ti bo po naši zaslugi bel kakor mleko.« Vstal sem, zaprl trgovino in brez skrbi odšel z njo do hiše. Na njej so bila vidna znamenja blaginje. Vrata so bila okrašena z zlatom, srebrom in lazuritom, na njih pa sta bila zapisana ta verza:

O hiša, naj žalost nikoli ne stopi vate in naj čas ne izda tvojega gospodarja. Kako dober dom si vsakemu gostu, kadar mu drugje zmanjka prostora! Mladenka je razjahala in vstopila v hišo, meni pa naročila, naj sedem na klop pri vratih, dokler ne pride menjalec. Nekaj časa sem sedel pred hišo, ko je prišla k meni sužnja in rekla: »Gospod, stopi v vežo, ni primerno, da sediš pred vrati.« Vstal sem, stopil v vežo in sedel na klop. Medtem ko sem sedel tam, je prišla druga sužnja in mi rekla: »Gospod, moja gospa ti naroča, da vstopiš in sedeš pred ivan, dokler ne prejmeš denarja.« Vstal sem, stopil v hišo in za hip sedel. Tedaj sem zagledal zlat stol, obdan s svilenim zastorom. Zastor se je dvignil in za njim se je pokazala mladenka, ki je od mene kupila ogrlico. Odkrila je obraz, okrogel kakor mesec, okoli vratu pa je nosila ogrlico. Ob pogledu na njeno izredno lepoto sem izgubil pamet in ves ostrmel. Ko me je zagledala, je vstala s stola, pohitela proti meni in rekla: »Luč mojih oči, ali se tako lep človek, kakor si ti, ne usmili svoje ljubljene?« Odgovoril sem: »Gospa, vsa lepota je v tebi in še ta je le del tvojih odlik.« Rekla je: »Draguljar, vedi, da te ljubim. Komaj sem dočakala, da te pripeljem k sebi.« Nato se je nagnila k meni. Poljubil sem jo in ona mene, potegnila me je k sebi in me privila na prsi.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 291. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je draguljar pripovedoval: ›Nato se je nagnila k meni, me poljubila, potegnila k sebi in privila na prsi. Spoznala je, da si želim združitve z njo, in rekla: »Gospod, ali se hočeš z menoj združiti v grehu? Pri Bogu, nikar naj ne bo med nami človeka, ki bi počel takšne pregrehe in privolil v sramoto. Devica sem, nihče se mi še ni približal, in v mestu nisem neznana. Ali veš, kdo sem?« Odgovoril sem: »Ne, pri Bogu, gospa.« Rekla je: »Jaz sem gospa Dunja, hči Jahje ibn Halida Barmakija, moj brat pa je Džafar, kalifov vezir.« Ko sem to slišal, sem se v mislih umaknil od nje in rekel: »Gospa, nisem kriv, da sem si te tako drznil objeti. Ti si mi vzbudila upanje na združitev, ko si me pripeljala k sebi.« Rekla je: »Nič hudega. Svoj cilj boš gotovo dosegel tako, da bo Bogu po volji. Sama odločam o sebi in kadija je skrbnik moje poročne pogodbe. Želim postati tvoja žena, ti pa boš moj mož.« Nato je poklicala kadijo in priče ter se potrudila, da je bilo vse pripravljeno. Ko so prišli, jim je rekla: »Mohamed Ali ibn Ali al Džavhari me je zaprosil in mi dal to ogrlico za poročno darilo. Sprejela sem jo in privolila.« Zapisali so najino poročno pogodbo in vzel sem jo za ženo. Prinesli so vinsko opravo in čaše so krožile v najlepšem redu. Ko nam je vino zaigralo v glavah, je naročila sužnji, ki je igrala lutnjo, naj zapoje. Ta je vzela lutnjo, nas očarala z melodijami in zapela te verze:

Prikazal se je in v njem sem videla gazelo, vejo in polni mesec; gorje srcu, ki ponoči ne hrepeni po njem! Lepotec je, Bog je hotel z brado na njegovih licih pogasiti čar, a z njo je vzniknil nov čar. Zavajam svoje grajavce, kadar govorijo o njem, kakor da njegovega imena ne slišim rada. In kadar govorijo o čem drugem, jih z ušesi poslušam, v mislih pa se v njem vsa raztapljam. Prerok lepote je, vse na njem je čudežno lepo, toda njegov obraz je največje znamenje. Polmesec lepotne pege se je naselil na njegovo lice in v siju njegovega čela čaka zarjo. Grajavci v svoji nevednosti hočejo, da ga pozabim, jaz pa po veri ne bi nikoli sprejela nevere. Sužnja nas je očarala z zvoki strun in nežnimi verzi. Nato so sužnje druga za drugo pele in izrekale pesmi, dokler jih ni zapelo deset. Zatem je gospa Dunja vzela lutnjo, nas prevzela z melodijami in zapela te verze:

Pri mehkobi tvoje zibajoče se postave prisegam, da trpim v ognju ločitve od tebe. Usmili se srca, ki žari v plamenih ljubezni do tebe, o polni mesec sredi najgloblje nočne teme. Nakloni mi združitev s teboj, saj tvojo lepoto nenehno gledam v svetlobi čaše, med vrtnicami različnih barv, katerih krasota se razcveta sredi mirte. Ko je končala pesem, sem ji vzel lutnjo, zaigral nanjo nenavadne napeve in zapel te verze:

Slavljen bodi Gospod, ki ti je dal vso lepoto, da sem postal eden tvojih ujetnikov. O ti, ki s pogledom zasužnjuješ ljudi, izprosi nam varnost pred puščico svojih oči. Dve nasprotji, vodo in ogenj v bleščečem plamenu, sta tvoji lici čudežno združili. Ti si ogenj v mojem srcu in njegov raj; kako grenka si mu in kako sladka! Ko je slišala moje besede, se je silno razveselila. Nato je odslovila sužnje in odšla sva v najlepši prostor, kjer so nama pripravili ležišče vseh mogočih barv. Slekla je oblačila in ostala sva sama kakor zaljubljenca. Spoznal sem, da je biser, ki še ni bil prevrtan, in žrebička, ki je še nihče ni zajahal. Veselil sem se je in nikoli v življenju nisem doživel prijetnejše noči.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 292. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Mohamed ibn Ali al Džavhari pripovedoval: ›Ko sem se združil z gospo Dunjo, hčerjo Jahje ibn Halida Barmakija, sem spoznal, da je biser, ki še ni bil prevrtan, in žrebička, ki je še nihče ni zajahal. Izrekel sem ta verza:

Z roko sem jo obdal kakor z golobjim ovratnikom, svojo dlan pa ponudil njenim poljubom. To je velika zmaga; ostajala sva v objemu in si nisva želela narazen. Nato sem pri njej ostal cel mesec in zapustil trgovino, domače in svoj dom. Nekega dne mi je rekla: »Luč mojih oči, moj gospod Mohamed, danes sem se namenila v kopališče. Ostani na tem ležišču in se ne premakni s svojega mesta, dokler se ne vrnem.« Zahtevala je, naj ji to prisežem, in odgovoril sem: »Slišim in ubogam.« Še enkrat me je zaprisegla, da se ne bom premaknil, nato pa vzela svoje sužnje in odšla v kopališče. Pri Bogu, bratje moji, še do konca ulice ni prišla, ko so se odprla vrata in je vstopila starka. Rekla je: »Gospod Mohamed, gospa Zubajda te vabi k sebi. Slišala je za tvojo omiko, duhovitost in lepo petje.« Odgovoril sem ji: »Pri Bogu, ne bom vstal s svojega mesta, dokler se ne vrne gospa Dunja.« Starka je rekla: »Gospod, nikar ne dopusti, da bi se gospa Zubajda razjezila nate in postala tvoja sovražnica. Vstani, spregovori z njo, potem pa se vrni na svoje mesto.« Takoj sem vstal in odšel z njo. Starka je hodila pred menoj, dokler me ni pripeljala h gospe Zubajdi. Ko sem prišel prednjo, mi je rekla: »Luč mojih oči, ali si ti ljubljenec gospe Dunje?« Odgovoril sem: »Tvoj suženj in služabnik sem.« Rekla je: »Prav je imel, kdor mi je opisal tvojo lepoto, omiko in popolnost. Presegaš vsak opis in vsako besedo. Zdaj pa mi zapoj, da te slišim.« Odgovoril sem: »Slišim in ubogam.« Prinesla mi je lutnjo in ob njej sem zapel te verze:

Srce zaljubljenca trpi zaradi ljubljenih, njegovo telo pa je plen bolezni. Ko so njihovi jezdni konji že osedlani, ostane za karavano le zaljubljenec, čigar ljubljena potuje z njo. Bogu zaupam mesec pod vašimi šotorskimi vrvmi, ki ga moje srce ljubi, a je skrit mojim očem. Zdaj je prijazen, zdaj se jezi — kako sladko je njegovo spogledovanje! Vse, kar ljubljeni stori, je ljubo. Ko sem končal petje, mi je rekla: »Naj Bog ohrani tvoje telo zdravo in tvoj dih prijeten! Popoln si v lepoti, omiki in petju. Zdaj vstani in se vrni na svoje mesto, preden pride gospa Dunja in te ne najde, pa se razjezi nate.« Poljubil sem tla pred njo in odšel. Starka je hodila pred menoj, dokler nisem prišel do vrat, skozi katera sem bil odšel. Vstopil sem in prišel do ležišča. Gospa Dunja se je že vrnila iz kopališča in spala na njem. Sedel sem ji k nogam in jih začel masirati. Odprla je oči, me zagledala, potegnila noge k sebi in me brcnila, da sem zletel z ležišča. Rekla je: »Izdajalec! Izdal si prisego in jo prelomil! Obljubil si mi, da se ne boš premaknil s svojega mesta, pa si prelomil obljubo in odšel h gospe Zubajdi. Pri Bogu, če se ne bi bala sramote, bi ji podrla palačo na glavo!« Nato je rekla svojemu sužnju: »Savab, vstani in odsekaj temu lažnivcu glavo. Ne potrebujemo ga več.« Suženj je stopil naprej, odtrgal kos roba svojega oblačila, mi z njim zavezal oči in mi hotel odsekati glavo.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 293. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je draguljar Mohamed pripovedoval: ›Suženj je stopil naprej, odtrgal kos roba svojega oblačila, mi z njim zavezal oči in mi hotel odsekati glavo. Tedaj so stopile h gospe vse sužnje, starejše in mlajše, ter ji rekle: »Gospa, ni prvi, ki je storil napako. Ne pozna tvoje narave in ni zagrešil ničesar, kar bi zaslužilo smrt.« Rekla je: »Pri Bogu, vsekakor mu moram pustiti znamenje!« Nato je ukazala, naj me pretepejo. Tepli so me po rebrih in to, kar ste videli, so sledi tistega pretepanja. Zatem je ukazala, naj me vržejo ven. Odnesli so me iz palače in me zavrgli daleč proč. Zbral sem moči in počasi, korak za korakom, prišel domov. Poklical sem ranocelnika in mu pokazal poškodbe. Nežno je ravnal z menoj in se trudil, da bi me ozdravil. Ko sem okreval, obiskal kopališče in se znebil bolečin in bolezni, sem šel v trgovino. Vse, kar je bilo v njej, sem prodal, zbral izkupiček in si kupil štiristo mamelukov, kakršnih ni zbral noben kralj. Vsak dan me spremlja dvesto izmed njih. Dal sem zgraditi ta čoln in zanj porabil pet tisoč zlatih dinarjev. Nadél sem si ime kalif in vsakemu od svojih služabnikov določil službo, kakršno opravlja kdo iz kalifovega spremstva, ter mu dal tudi enako opravo. Razglasil sem: »Kdor se bo vozil po Tigrisu, mu bom nemudoma odsekal glavo!« Tako živim že celo leto, a o njej nisem slišal nobene novice in našel nisem nobene sledi.‹ Nato je zajokal, potočil obilne solze in izrekel te verze:

Pri Bogu, ves ta čas je nisem nikoli pozabil in se nisem približal nikomur, ki ni blizu nje. V svoji podobi je kakor polni mesec; slavljen njen stvarnik, slavljen njen oblikovalec! Naredila me je žalostnega, neprespanega in bolnega, moje srce pa je zbegano zaradi njenih skrivnosti. Ko je Harun ar Rašid slišal njegove besede ter spoznal njegovo hrepenenje, bolečino in ljubezen, ga je prevzelo sočutje in je ves osupnil. Rekel je: ›Slavljen bodi Bog, ki je vsaki stvari določil vzrok!‹ Nato so mladeniča prosili za dovoljenje, da odidejo, in jim je dovolil. Ar Rašid je v srcu sklenil, da mu bo dal pravico in ga bogato obdaroval. Poslovili so se od njega in se odpravili proti kalifovi palači. Ko so se tam namestili, zamenjali oblačila in si nadeli slavnostno opravo, je prednje stopil Masrur, krvnik z mečem. Kalif je rekel Džafarju: ›Vezir, pripelji mi mladeniča.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 294. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif rekel vezirju: ›Pripelji mi mladeniča, pri katerem smo bili sinoči.‹ Odgovoril je: ›Slišim in ubogam.‹ Nato je odšel k njemu, ga pozdravil in mu rekel: ›Odzovi se vabilu poveljnika vernikov, kalifa Haruna ar Rašida.‹ Mladenič je šel z njim v palačo, tesnoben, ker so ga privedli pod nadzorom. Ko je stopil pred kalifa, je poljubil tla pred njim in mu zaželel trajno moč in srečo, uresničitev želja, obilje blagoslovov ter konec nesreč in nadlog. Lepo je spregovoril, ko je rekel: ›Mir s teboj, poveljnik vernikov in varuh vere!‹ Nato je izrekel ta verza:

»Naj tvoja vrata ostanejo Kaba, h kateri romarji hitijo, in njen prah naj pušča sled na čelih, dokler po vsej deželi ne razglasijo: To je sveti kraj in ti si Ibrahim!« Kalif se mu je nasmehnil, mu odzdravil in ga pogledal z naklonjenostjo. Povabil ga je bliže, ga posadil predse in mu dejal: »Mohamed Ali, želim, da mi poveš, kaj se je zgodilo to noč, saj je vse skupaj nadvse čudno in nenavadno.« Mladenič je odgovoril: »Prizanesi mi, vladar pravovernih! Daj mi robec v znamenje zagotovila, da se mi ne bo nič zgodilo, da se moj strah poleže in srce pomiri.« Kalif mu je rekel: »Zagotavljam ti varnost pred strahom in bridkostjo.« Mladenič mu je nato začel pripovedovati vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Kalif je tako spoznal, da je mladenič zaljubljen in ločen od svoje ljubljene, zato ga je vprašal: »Bi rad, da ti jo vrnem?« Odgovoril je: »To bi bila milost vladarja pravovernih.« Nato je izrekel ta dva verza:

»Poljubi mu prste, saj to niso prsti, temveč ključi do preživetja. Zahvali se mu za dobrote, saj to niso dobrote, temveč ogrlice, ki krasijo vratove.« Tedaj se je kalif obrnil k vezirju in mu rekel: »Džafar, pripelji mi svojo sestro, gospo Dunjo, hčer vezirja Jahje ibn Halida.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam, vladar pravovernih.« Nemudoma jo je pripeljal, in ko je stopila pred kalifa, jo je ta vprašal: »Ali veš, kdo je to?« Odgovorila je: »Vladar pravovernih, od kod naj bi ženske poznale moške?« Kalif se je nasmehnil in ji rekel: »Dunja, to je tvoj ljubljeni Mohamed Ali ibn al Džavhari. Izvedeli smo, kaj se je zgodilo, slišali zgodbo od začetka do konca ter razumeli njen očitni in skriti pomen. Nič nam ni ostalo neznano, četudi je bilo prikrito.« Rekla je: »Vladar pravovernih, tako je bilo zapisano v knjigi usode. Vsemogočnega Boga prosim odpuščanja za vse, kar sem storila, tebe pa prosim, da mi v svoji milosti odpustiš.« Kalif Harun ar Rašid se je zasmejal, poklical kadija in priče ter obnovil njeno poročno pogodbo z možem Mohamedom Alijem ibn al Džavharijem. Oba je doletela največja sreča, zavistneže pa je žgala nevoščljivost. Kalif je mladeniča sprejel med svoje družabnike in živeli so v veselju, užitkih in radosti, dokler jih ni obiskala rušilka naslad in ločevalka družb.