Prevod
Block Island ali Manisees je vzpetina glinastega resavja med Montaukom in Gay Headom. Za mornarje je bil to zlovešč kraj, za Indijance pa kraj »slabe magije«, kajti možje, ki so tam doživeli brodolom, so bili tudi oropani in trpinčeni — čeprav današnji pošteni otočani to zanikajo —, Indijance pa so pregnali z zemlje njihovih prednikov, potem ko jih je na stotine padlo v njeno obrambo. Pozimi leta 1750–51 je ladja Palatine odplula čez morje proti Filadelfiji z varčnimi nizozemskimi trgovci in izseljenci ter vsem njihovim imetjem. Vihar jih je zadržal in jih prisilil, da so po ledenem morju križarili sem ter tja, ne da bi mogli doseči kopno. Kapitan je umrl — domnevali so, da je bil umorjen —, mornarji, surova druščina celo za tiste čase, pa so opustili vsakršno disciplino, si prilastili zaloge in orožje ter s stradanjem prisilili potnike, da so jim izročili svoj denar.
Ko so tisti, ki jim je zmanjkalo denarja, umrli od lakote — za skodelico vode so namreč zahtevali dvajset goldinarjev, za prepečenec pa petdeset riksdalerjev —, so njihova trupla pometali v morje; in ko si je posadka prilastila vse, kar je vzbudilo njen pohlep, se je vkrcala v čolne ter prepustila ladjo in potnike usodi. V tolažbo nam je lahko, da mornarji nikoli niso dosegli pristanišča. Ladja brez krmarja, ki jo je kljub bližini kopnega premetaval vsak veter in na kateri so životarili hodeči okostnjaki, je nekega mirnega nedeljskega jutra nasedla ob Block Islandu, in ljudje, ki so živeli ob obali ter se ukvarjali z reševanjem razbitin, so se odpravili k njej. Najprej so rešili potnike; nato so se vrnili, da bi z ladijskega trupa pobrali vse, kar je posadka pustila za seboj. Ko pa so jo vzeli v vleko, se je dvignil vihar, in ker so videli, da jo bo neizogibno odneslo proč od obale, kjer bi lahko postala nevarna ovira ali zapuščena plavajoča razbitina, so jo zažgali. S skal so gledali, kako jo odnaša v megleno temo, toda ko so plameni segli do vrhov jamborov, je čez morje, ki se je belilo od pene, zadonel krik: na krovu so pozabili blazno žensko. Krik se je še večkrat ponovil, vsakokrat šibkeje, nato pa je ladja zdrsnila v meglo in izginila.
Leto dni pozneje, na večer istega dne v letu, je otočane preplašil pogled na ladjo na odprtem morju, ki so ji plameni oblizovali boke in vrvje, veter pa je pred seboj valil oblake dima. Pred očmi stotin ljudi je zgorela vse do vodne gladine. Naslednjo zimo se je spet prikazala in še leta zatem so jo v rednih presledkih videvali tisti, ki bi ta prizor najraje pozabili; eden izmed domačinov, Indijanec, je ob pogledu na njen sij vsakič zblaznel. Tisti, ki so prisluhnili, pa so nad bučanjem ognja in vode razločili ženski glas, ki je kričal v smrtni muki.
V bistvu enako zgodbo pripovedujejo o nekem rtu na obali Severne Karoline, le da so v tem primeru potnike, ki so prihajali z bavarskega Pfalškega, poklali, še preden so jim pobrali imetje. Kapitan in njegova posadka so napolnili čolne z zakladi in odveslali proti kopnemu, pred tem pa zažgali ladjo in njen grozljivi tovor prepustili plamenom. Ladja jim je sledila skoraj do obale, preden je razpadla, kakor da bi bila živo bitje, odločeno, da se maščuje. Pirati so se izkrcali, toda nobeden ni imel koristi od zločina; vsi so umrli revni in zapuščeni.
