Waltey

Waltey

Grofičini praški

Tradiciones peruanas

Tradiciones peruanas · Ricardo Palma
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Grofičini praški

Vir
Tradiciones peruanas
Avtor
Ricardo Palma
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
7 min branja
Obseg
6 strani
Naslov izvirnika
002 Los polvos de la condesa

O izvirniku

Tradiciones peruanas

Šestindvajset Palmovih avtorskih zgodovinskih tradicij iz konkretnega Gutenbergovega zvezka. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tradiciones peruanas v jeziku Español.

Besedilo

Grofičini praški

(Doktorju Ignaciu La-Puenteju.) I Nekega junijskega popoldneva leta 1631 so vsi zvonovi limskih cerkva žalostno vabili k molitvam za umirajoče, menihi štirih redov, ki so tedaj obstajali v mestu, pa so, vsi zbrani v koru, prepevali psalme in prošnje.

Prebivalci trikrat kronanega mesta so hodili čez kraje, kjer naj bi šestdeset let pozneje podkralj, grof de la Monclova, zgradil arkade pisarjev in gumbarskih mojstrov, ter se ustavljali pred stranskimi vrati palače.

V njej so se kar vrstili prihodi in odhodi bolj ali manj uglednih osebnosti. Človek bi pomislil, da je v Callau pravkar spustila sidro galeja z nadvse pomembnimi novicami iz Španije, tolikšen nemir je vladal v palači in med ljudstvom! Ali pa da se, kakor v naših demokratičnih časih, odvija eden tistih dramatičnih preobratov, ki jih zna pravica z vrvjo in grmado kaj hitro privesti do konca.

Dogodke je treba, kakor vodo, zajemati pri izviru; zato bova, bralec, če ti je moja družba po volji, z dovoljenjem stotnika arkebuzirjev, ki straži pri omenjenih vratih, vstopila v majhno sobano palače.

V njej sta bila njegova ekscelenca don Luis Jerónimo Fernández de Cabrera Bobadilla y Mendoza, grof Chinchónski, podkralj teh perujskih kraljestev v imenu njegovega veličanstva dona Filipa IV., in njegov zaupni prijatelj, markiz de Corpa. Oba sta molčala in z nestrpnim pogledom zrla proti stranskim vratom, ki so se odprla in skoznje je vstopila nova oseba.

Bil je starec. Nosil je črne suknene hlače do sredine meč, čevlje iz rebrastega žameta z zaponkami, okrašenimi s kamni, ter žametna suknjič in telovnik; z zadnjega je visela debela srebrna verižica s prelepimi pečatniki. Če dodamo, da je nosil rokavice iz jelenovega usnja, bo bralec v njem prepoznal popolno podobo Eskulapovega učenca tistega časa.

Doktor Juan de Vega, po rodu Katalonec, ki je pred kratkim prišel v Peru kot zdravnik podkraljeve hiše, je bil ena od svetlih zvezd znanosti, ki uči ubijati z receptom.

— No, don Juan? — ga je vprašal podkralj, bolj s pogledom kakor z besedo. — Gospod, ni upanja. Doño Francisco lahko reši le čudež.

In don Juan se je s skrušenim izrazom umaknil. Ta kratki pogovor zadošča, da tudi najmanj poučen bralec razume, za kaj gre. Podkralj je prispel v Limo januarja 1639, dva meseca pozneje pa še njegova prelepa mlada žena doña Francisca Henríquez de Ribera, ki jo je bil izkrcal v Paiti, da je ne bi izpostavljal nevarnostim morebitnega pomorskega spopada s pirati. Čez nekaj časa je podkraljico napadla tista občasna mrzlica, ki ji pravimo tretjednevna in ki so jo Inki poznali kot endemično bolezen doline Rimac.

Znano je, da je Pachacutec, ko je leta 1378 poslal trideset tisoč vojakov iz Cuzca osvajat Pachacamac, zaradi pustošenja tretjednevne mrzlice izgubil cvet svoje vojske. V prvih stoletjih evropske oblasti so tudi Španci, ki so se naselili v Limi, plačevali davek tej strašni bolezni; mnogi so ozdraveli brez znanega posebnega zdravila, nemalo pa jih je bolezen pokopala.

Nad grofico Chinchónsko so že obupali. Znanost je skozi usta svojega preročišča, dona Juana de Vege, izrekla sodbo. — Tako mlada in tako lepa! — je neutolažljivi soprog govoril prijatelju. — Uboga Francisca! Kdo bi ti bil rekel, da ne boš več videla kastiljskega neba in granadskih vrtov? Moj Bog! Čudež, Gospod, čudež! ...

— Grofica bo rešena, vaša ekscelenca — se je oglasil glas pri vratih sobane. Podkralj se je presenečeno obrnil. Te tolažilne besede je izrekel duhovnik, sin Ignacija Lojolskega.

Grof Chinchónski se je priklonil jezuitu. Ta je nadaljeval: — Rad bi videl podkraljico. Verujte, vaša ekscelenca, in Bog bo storil vse drugo. Podkralj je duhovnika odpeljal k postelji umirajoče.

II Prekinimo pripoved in v nekaj potezah orišimo dobo vladanja dona Luisa Jerónima Fernándeza de Cabrere, rojenega Madridčana, komturja Criptane v viteškem redu svetega Jakoba, poveljnika segovskega alkazarja, aragonskega zakladnika in četrtega grofa Chinchónskega, ki je oblast izvrševal od 14. januarja 1629 do 18. januarja 1639.

Ker so Tihi ocean ogrožali Portugalci in ladjevje nizozemskega pirata Lesene noge, je grof Chinchónski velik del svojih moči namenil pripravam Callaa in ladjevja na obrambo. Poleg tega je poslal v Čile tisoč mož proti Aravkanom in tri odprave proti nekaterim plemenom v Punu, Tucumánu in Paragvaju.

Da bi vzdrževala muhasto razkošje Filipa IV. in njegovih dvorjanov, je morala Amerika prispevati na škodo lastne blaginje. Davki in dajatve so čezmerno narasli in limski trgovci so jih bili prisiljeni prenašati.

V ta čas segata zaton rudnikov v Potosíju in Huancavelici ter odkritje rudnih žil v Bombónu in Cayllomi. Med vladanjem tega podkralja se je leta 1635 zgodil znameniti bankrot bankirja Juana de la Cueve, čigar banki — pravi Lorente — so zelo zaupali tako zasebniki kakor vlada. Še do nedavnega so se tega bankrota spominjali s pustno burko, imenovano Juan de la Cova, coscoroba.

Grof Chinchónski je bil tako goreč verski fanatik, kakor se je spodobilo za starega kristjana. To potrjujejo številni njegovi ukrepi. Noben ladjar ni smel sprejeti potnika na krov, če ta ni prej pokazal potrdila, da se je prejšnji dan spovedal in prejel obhajilo. Tudi vojaki so morali pod grožnjo hudih kazni vsako leto izpolniti to zapoved, prepovedano pa je bilo tudi, da bi se moški in ženske v postnih dneh zbirali v isti cerkvi.

Kakor smo zapisali v naših Analih limske inkvizicije, je bila to doba, ko je neizprosno sodišče vere žrtvovalo največ ljudi. Dovolj je bilo biti Portugalec in imeti premoženje, pa je človek že končal pokopan v ječah Svetega oficija. V enem samem od treh avtodafejev, ki se jih je udeležil grof Chinchónski, so sežgali enajst portugalskih Judov, bogatih limskih trgovcev.

V knjižici vojvode Fríaškega smo prebrali, da so grofu ob njegovem prvem obisku ječ poročali o postopku proti nekemu plemiču iz Quita, obtoženemu, da se je nameraval upreti monarhu. Podkralj je iz sodnih spisov razbral, da je vse skupaj obrekovanje, in ukazal jetnika izpustiti; dovolil mu je vrnitev v Quito ter mu dal šest mesecev časa, da ozemlje pripravi do upora. Pri tem je določil, da bodo ovaduhi, če mu to ne uspe, plačali stroške postopka in povrnili škodo, ki jo je utrpel plemič.

Kako spretno je kaznoval zavistneže in nizkotne ovaduhe! Njegova ekscelenca je morala imeti z Limčankami kakšen spor, saj je dvakrat razglasila odlok proti tapadam, ženskam, ki so si zakrivale obraz; te pa so, to moramo povedati, iz odlokov napravile papirčke za kodranje las in si navile kodre. Postavljati zakone ženskam je bilo in bo vedno pridiganje v prazno.

Vrnimo se k podkraljici, ki smo jo pustili umirajočo v postelji. III Mesec dni pozneje so v palači priredili veliko slavje ob ozdravitvi doñe Francisce.

Odkrita je bila moč kininove skorje, ki preganja mrzlico. Indijanec iz Loje, po imenu Pedro de Leyva, je med napadom mrzlice pil vodo iz tolmuna, da bi pogasil žgočo žejo; na njegovih bregovih je raslo nekaj kininovcev. Ker je tako ozdravel, je poskusil še drugim bolnikom z isto boleznijo dajati piti vodo iz vrčev, v katere je položil korenine kininovca. S svojim odkritjem je prišel v Limo in ga zaupal jezuitu, ki je s srečno ozdravitvijo podkraljice človeštvu storil večjo uslugo kakor menih, ki je izumil smodnik.

Jezuiti so skrivnost nekaj let obdržali zase in nanje se je obračal vsakdo, ki ga je napadla tretjednevna mrzlica. Zato je bil prah iz kininove skorje dolgo znan kot jezuitski prašek.

Doktor Scrivener pravi, da je angleški zdravnik, gospod Talbot, s kininom ozdravil kneza Condéjskega, dofena, Colberta in druge ugledne osebnosti ter skrivnost prodal francoski vladi za znatno vsoto in dosmrtno rento.

Linné je v poklon podkraljici, grofici Chinchónski, kininovcu dal ime, ki ga znanost uporablja še danes: Chinchona. Mendiburu pravi, da je uporaba kininove skorje v Evropi sprva naletela na močno nasprotovanje in da so v Salamanci trdili, da zdravnik, ki jo predpisuje, zagreši smrtni greh, saj njene zdravilne moči izvirajo iz pogodbe dveh Perujcev s hudičem.

Limsko ljudstvo pa je še pred nekaj leti prah iz skorje tega čudovitega drevesa poznalo pod imenom grofičin prašek.[1]

[Opomba 1: Prva žena grofa Chinchónskega se je imenovala doña Ana de Osorio in mnogi so verjeli, da so prav njo rešile zdravilne moči kininove skorje. Zanimiva zgodovinska študija, ki jo je don Félix Cipriano Zegarra leta 1879 objavil v reviji Revista Peruana, nas je prepričala, da se je podkraljica, ki je bivala v Limi, imenovala doña Francisca Henríquez de Ribera. S to opombo torej popravljamo hudo zmoto, ki smo jo zagrešili.]

Izvirnik

002 Los polvos de la condesa

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

CRÓNICA DE LA ÉPOCA DEL DECIMOCUARTO VIRREY DEL PERÚ

(Al doctor Ignacio La-Puente.)

I

En una tarde de junio de 1631 las campanas todas de las iglesias de Lima plañían fúnebres rogativas, y los monjes de las cuatro órdenes religiosas que a la sazón existían, congregados en pleno coro, entonaban salmos y preces.

Los habitantes de la tres veces coronada ciudad cruzaban por los sitios en que, sesenta años después, el virrey conde de la Monclova debía construir los portales de Escribanos y Botoneros, deteniéndose frente a la puerta lateral de palacio.

En éste todo se volvía entradas y salidas de personajes, más o menos caracterizados.

No se diría sino que acababa de dar fondo en el Callao un galeón con importantísimas nuevas de España, ¡tanta era la agitación palaciega y popular! o que, como en nuestros democráticos días, se estaba realizando uno de aquellos golpes de teatro a que sabe dar pronto término la justicia de cuerda y hoguera.

Los sucesos, como el agua, deben beberse en la fuente; y por esto, con venia del capitán de arcabuceros que está de facción en la susodicha puerta, penetraremos, lector, si te place mi compañía, en un recamarín de palacio.

Hallábanse en él el excelentísimo señor don Luis Jerónimo Fernández de Cabrera Bobadilla y Mendoza, conde de Chinchón, virrey de estos reinos del Perú por S. M. don Felipe IV, y su íntimo amigo el marqués de Corpa. Ambos estaban silenciosos y mirando con avidez hacia una puerta de escape, la que al abrirse dió paso a un nuevo personaje.

Era éste un anciano. Vestía calzón de paño negro a media pierna, zapatos de pana con hebillas de piedra, casaca y chaleco de terciopelo, pendiendo de este último una gruesa cadena de plata con hermosísimos sellos. Si añadimos que gastaba guantes de gamuza, habrá el lector conocido el perfecto tipo de un esculapio de aquella época.

El doctor Juan de Vega, nativo de Cataluña y recién llegado al Perú, en calidad de médico de la casa del virrey, era una de las lumbreras de la ciencia que enseña a matar por medio de un récipe.

--¿Y bien, don Juan?--le interrogó el virrey, más con la mirada que con la palabra.

--Señor, no hay esperanza. Sólo un milagro puede salvar a doña Francisca.

Y don Juan se retiró con aire compungido.

Este corto diálogo basta para que el lector menos avisado conozca de qué se trata.

El virrey había llegado a Lima en enero de 1639, y dos meses más tarde su bellísima y joven esposa doña Francisca Henríquez de Ribera, a la que había desembarcado en Paita para no exponerla a los azares de un probable combate naval con los piratas. Algún tiempo después se sintió la virreina atacada de esa fiebre periódica que se designa con el nombre de terciana, y que era conocida por los Incas como endémica en el valle de Rimac.

Sabido es que cuando, en 1378, Pachacutec envió un ejército de treinta mil cuzqueños a la conquista de Pachacamac, perdió lo más florido de sus tropas a estragos de la terciana. En los primeros siglos de la dominación europea, los españoles que se avecindaban en Lima pagaban también tributo a esta terrible enfermedad, de la que muchos sanaban sin específico conocido, y a no pocos arrebataba el mal.

La condesa de Chinchón estaba desahuciada. La ciencia, por boca de su oráculo don Juan de Vega, había fallado.

--¡Tan joven y tan bella!--decía a su amigo el desconsolado esposo--. ¡Pobre Francisca! ¿Quién te habría dicho que no volveríais a ver tu cielo de Castilla ni los cármenes de Granada? ¡Dios mío! ¡Un milagro, Señor, un milagro!...

--Se salvará la condesa, excelentísimo señor--contestó una voz en la puerta de la habitación.

El virrey se volvió sorprendido. Era un sacerdote, un hijo de Ignacio de Loyola, el que había pronunciado tan consoladoras palabras.

El conde de Chinchón se inclinó ante el jesuíta. Este continuó:

--Quiero ver a la virreina, tenga vuecencia fe, y Dios hará el resto.

El virrey condujo al sacerdote al lecho de la moribunda.

II

Suspendamos nuestra narración para trazar muy a la ligera el cuadro de la época del gobierno de don Luis Jerónimo Fernández de Cabrera, hijo de Madrid, comendador de Criptana entre los caballeros de Santiago, alcaide del alcázar de Segovia, tesorero de Aragón, y cuarto conde de Chinchón, que ejerció el mando desde el 14 de enero de 1629 hasta el 18 del mismo mes de 1639.

Amenazado el Pacífico por los portugueses y por la flotilla del pirata holandés Pie de palo, gran parte de la actividad del conde de Chinchón se consagró a poner el Callao y la escuadra en actitud de defensa. Envió además a Chile mil hombres contra los araucanos, y tres expediciones contra algunas tribus de Puno, Tucumán y Paraguay.

Para sostener el caprichoso lujo de Felipe IV y sus cortesanos, tuvo la América que contribuir con daño de su prosperidad. Hubo exceso de impuestos y gabelas, que el comercio de Lima se vió forzado a soportar.

Data de entonces la decadencia de los minerales de Potosí y Huancavelica, a la vez que el descubrimiento de las vetas de Bombón y Caylloma.

Fué bajo el gobierno de este virrey cuando, en 1635, aconteció la famosa quiebra del banquero Juan de la Cueva, en cuyo Banco--dice Lorente--tenían suma confianza así los particulares como el Gobierno. Esa quiebra se conmemoró, hasta hace poco, con la mojiganga llamada Juan de la Cova, coscoroba.

El conde de Chinchón fué tan fanático como cumplía a un cristiano viejo. Lo comprueban muchas de sus disposiciones. Ningún naviero podía recibir pasajeros a bordo, si previamente no exhibía una cédula de constancia de haber confesado y comulgado la víspera. Los soldados estaban también obligados, bajo severas penas, a llenar cada año este precepto, y se prohibió que en los días de Cuaresma se juntasen hombres y mujeres en un mismo templo.

Como lo hemos escrito en nuestro Anales de la Inquisición de Lima, fué ésta la época en que más víctimas sacrificó el implacable tribunal de la fe. Bastaba ser portugués y tener fortuna para verse sepultado en las mazmorras del Santo Oficio. En uno solo de los tres autos de fe a que asistió el conde de Chinchón fueron quemados once judíos portugueses, acaudalados comerciantes de Lima.

Hemos leído en el librejo del duque de Frías que, en la primera visita de cárceles a que asistió el conde, se le hizo relación de una causa seguida a un caballero de Quito, acusado de haber pretendido sublevarse contra el monarca. De los autos dedujo el virrey que todo era calumnia, y mandó poner en libertad al preso, autorizándolo para volver a Quito y dándole seis meses de plazo para que sublevase el territorio; entendiéndose que si no lo conseguía, pagarían los delatores las costas del proceso y los perjuicios sufridos por el caballero.

¡Hábil manera de castigar envidiosos y denunciantes infames!

Alguna quisquilla debió tener su excelencia con las limeñas cuando en dos ocasiones promulgó bando contra las tapadas; las que, forzoso es decirlo, hicieron con ellos papillotas y tirabuzones. Legislar contra las mujeres ha sido y será siempre sermón perdido.

Volvamos a la virreina, que dejamos moribunda en el lecho.

III

Un mes después se daba una gran fiesta en palacio en celebración del restablecimiento de doña Francisca.

La virtud febrífuga de la cascarilla quedaba descubierta.

Atacado de fiebres un indio de Loja llamado Pedro de Leyva bebió, para calmar los ardores de la sed, del agua de un remanso, en cuyas orillas crecían algunos árboles de quina. Salvado así, hizo la experiencia de dar de beber a otros enfermos del mismo mal cántaros de agua, en los que depositaba raíces de cascarilla. Con su descubrimiento vino a Lima y lo comunicó a un jesuíta, el que, realizando la feliz curación de la virreina, prestó a la humanidad mayor servicio que el fraile que inventó la pólvora.

Los jesuítas guardaron por algunos años el secreto, y a ellos acudía todo el que era atacado de terciana. Por eso, durante mucho tiempo, los polvos de la corteza de quina se conocieron con el nombre de polvos de los jesuítas.

El doctor Scrivener dice que un médico inglés, Mr. Talbot, curó con la quinina al príncipe de Condé, al delfín, a Colbert y otros personajes, vendiendo el secreto al gobierno francés por una suma considerable y una pensión vitalicia.

Linneo, tributando en ello un homenaje a la virreina condesa de Chinchón, señala a la quina el nombre que hoy le da la ciencia: Chinchona.

Mendiburu dice que, al principio, encontró el uso de la quina fuerte oposición en Europa, y que en Salamanca se sostuvo que caía en pecado mortal el médico que la recetaba, pues sus virtudes eran debidas a pacto de dos peruanos con el diablo.

En cuanto al pueblo de Lima, hasta hace pocos años conocía los polvos de la corteza de este árbol maravilloso con el nombre de polvos de la condesa.[1]

[Nota 1: La primera esposa del conde de Chinchón llamóse doña Ana de Osorio, y por muchos se ha creído que fué ella la salvada por las virtudes de la quina. Un interesante estudio histórico publicado por don Félix Cipriano Zegarra en la Revista Peruana, en 1879, nos ha convencido de que la virreina que estuvo en Lima se llamó doña Francisca Henríquez de Ribera. Rectificamos, pues, con esta nota la grave equivocación en que habíamos incurrido.]