Prevod

KRONIKA O TEM, KAKO JE PODKRALJ PESNIK RAZUMEL PRAVICO Ta pripoved nima drugega verodostojnega vira kakor ljudsko izročilo. V Cuzcu jo vsi poznajo takšno, kakršno jo danes podajam. Noben kronist je ne omenja in le v rokopisu bežnih zapiskov, ki sega od časa podkralja markiza de Salinas do časa vojvode de la Palata, najdem naslednje vrstice:

»V tem času, ko je vladal knez de Squillace, je v Cuzcu po hudičevi roki nesrečno umrl admiral Kastilje, znan kot izobčenec.«

Kakor vidimo, te vrstice zadevo le slabo osvetljujejo; in zagotavljajo mi, da tudi neobjavljeni Anali Cuzca, ki jih hrani gospod škof de Ochoa, ne povedo nič več, le da skrivnostni dogodek postavljajo v drug čas, kakor mu ga pripisujem jaz.

Da sem dal prednost času don Francisca de Borja y Aragón, me ni napeljal le že navedeni zapis, temveč tudi prav posebna okoliščina: če poznamo značaj podkralja pesnika, mu duhovite besede, s katerimi se ta legenda konča, povsem pristajajo.

Po teh pridržkih, s katerimi sem razbremenil svojo kronistično vest, postavljam dokončno piko in prehajam k stvari. I Don Francisco de Borja y Aragón, knez de Esquilache in grof de Mayalde, rojen v Madridu in vitez redov Santiago in Montesa, je štel dvaintrideset let, ko ga je Filip III., ki ga je zelo cenil, imenoval za podkralja Peruja. Dvorjani so imenovanje grajali, saj se je don Francisco dotlej ukvarjal le s pisanjem verzov, dvorjenjem in dvoboji. Toda Filip III., čigar kraljevska ušesa je v nasprotju z navado doseglo godrnjanje, je dejal: — Res je najmlajši podkralj, kar jih je doslej odšlo v Indije; toda Esquilache ima glavo, še bolj kakor glavo pa krepko roko.

Vladar se ni zmotil. Peruju so grozile gusarske flote; in naj je bil don Juan de Mendoza y Luna, markiz de Montesclaros, še tako dober vladar, manjkalo mu je mladostnega poleta. Jorge Spitberg se je z nizozemskim ladjevjem, potem ko je opustošil čilsko obalo, napotil proti Callau. Špansko ladjevje mu je 22. julija 1615 izplulo naproti in po petih urah srdečega in okrutnega boja pred Cerro Azulom oziroma Cañetejem je poveljniška ladja zagorela, več ladij se je potopilo, zmagoviti pirati pa so ujetnike pobili z meči.

Podkralj markiz de Montesclaros je odšel v Callao, da bi vodil odpor, bolj zato, da bi izpolnil svojo dolžnost, kakor iz upanja, da bo s skromnimi in slabimi sredstvi, ki jih je imel na voljo, preprečil izkrcanje piratov in posledično plenjenje Lime. V mestu kraljev je zavladala prava panika; cerkva niso preplavile le šibke ženske, temveč tudi moški, ki niso niti pomislili, da bi junaško branili svoje domove, ampak so prosili za božje varstvo pred nizozemskimi krivoverci. Ostareli in srčni podkralj je imel v Callau na voljo komaj tisoč mož; pri tem velja omeniti, da je po popisu iz leta 1614 Lima štela 25.454 prebivalcev.

Toda Spitberg se je zadovoljil z nekaj topovskimi streli, na katere so mu le medlo odgovorili, in odplul proti Paiti. Peralta v svoji Ustanovitvi Lime in grof de la Granja v pesnitvi o sveti Rozi navajata podrobnosti o tistih žalostnih dneh. Krščanska vera pripisuje umik piratov čudežu, ki ga je storila limska devica; ta je umrla dve leti pozneje, 24. avgusta 1617.

Po nekaterih pričevanjih je knez de Esquilache vstopil v Limo 18., po drugih pa 23. decembra 1615, potem ko ga je previdnost med plovbo iz Paname v Callao obvarovala pred tem, da bi padel v roke piratom.

Sprejem tega podkralja je bil razkošen in mestni svet ni varčeval pri stroških, da bi mu dal sijaj. Njegova prva skrb je bila urediti in utrditi pristanišče, kar je krotilo predrznost gusarjev vse do vladavine njegovega naslednika, ko se je Nizozemec Jacobo L'Heremite lotil svojega strahovitega piratskega podviga. Knez de Esquilache, potomec papeža Aleksandra VI. (Rodriga Borgia) in svetega Francisca de Borja, vojvode Gandíe, je vladal Peruju pod vplivom jezuitov, kakor leta pozneje njegov naslednik in sorodnik, grof de Lemos.

Ko se je polegel nemir, ki so ga zbujale gusarske grožnje, se je don Francisco posvetil urejanju javnih financ, izdal modre predpise za rudnike v Potosíju in Huancavelici ter 20. decembra 1619 ustanovil sodišče trgovskega konzulata.

Kot mož peresa je ustanovil znameniti Knežji kolegij za šolanje sinov poglavarjev in ni dovoljeval uprizarjanja komedij ali verskih iger, ki jih ne bi prej sam pregledal. »Dolžnost vladarja,« je govoril, »je skrbeti, da se okus ne izpridi.«

Cenzura, ki jo je izvajal knez de Esquilache, je bila izključno literarna, in pri moji veri, bolj poklicanega sodnika bi težko našli. Med množico pesnikov sedemnajstega stoletja, stoletja, ki je rodilo Cervantesa, Calderóna, Lopeja, Queveda, Tirsa de Molina, Alarcóna in Moreta, je knez de Esquilache eden najodličnejših, če že ne zaradi veličine misli, pa zaradi svežine in dovršenosti oblike. Njegove posamezne pesmi in zgodovinska pesnitev Ponovno osvojeni Neapelj zadostujejo, da mu zagotovijo ugledno mesto na španskem Parnasu.

Nič manj imeniten ni kot pisec jezikovno čiste in elegantne proze. V enem izmed zvezkov dela Spomini podkraljev je njegovo Poročilo o času vladanja, spis, ki ga je izročil kraljevemu sodnemu svetu, da bi ga ta predal njegovemu nasledniku don Diegu Fernándezu de Córdova, markizu de Guadalcázar. V tem delu izstopata čistost izraza in jasnost misli; resnično si zasluži manj strnjeno presojo.

Da bi si ustvarili predstavo o Esquilachejevem čaščenju književnosti, bo dovolj omeniti, da je v Limi ustanovil akademijo ali literarni klub, kakor bi rekli danes; srečanja so potekala ob sobotah v eni izmed palačnih dvoran. Po besedah mojega prijatelja, pisatelja, ki se je posvečal kronikam, udeležencev ni bilo več kot dvanajst, bili pa so to najuglednejši možje iz pravniških, vojaških in cerkvenih krogov. »Tja so prihajali globokoumni teolog in humanist don Pedro de Yarpe Montenegro, vojaški polkovnik; don Baltasar de Laza y Rebolledo, sodnik kraljevega sodnega sveta; don Luis de la Puente, znameniti odvetnik; brat Baldomero Illescas, frančiškan in velik poznavalec grških in latinskih klasikov; don Baltasar Moreyra, pesnik, in drugi, katerih imena niso preživela dveh stoletij in pol, ki nas ločujeta od njihovega časa. Podkralj jih je sprejemal z izbrano vljudnostjo; žemljice, sladko pecivo, čokolada in sorbeti pa so prijetno prekinjali literarne pogovore njegovih gostov. Škoda, da o teh srečanjih niso pisali zapisnikov, ki bi bili zagotovo boljši od zapisnikov naših kongresov.«

Med duhovitostmi kneza de Esquilache pripovedujejo tudi, da je nekemu precej trdoglavemu možu, ki je veliko bral, vendar od branja ni imel nobenega sadu, dejal: — Pustite knjige, prijatelj, in si zapomnite: dlje ko jajce kuhate, trše postane.

Ko se je Esquilache leta 1622 vrnil v Španijo, ga je novi vladar Filip IV. zelo cenil; umrl je leta 1658 v kraljevskem mestu medveda in jagodičnice.

Grb rodbine Borja je predstavljal rdečega bika na zlatem polju, z zeleno obrobo in osmimi zlatimi vresami. Zdaj ko smo predstavili podkralja pesnika, preidimo k ljudskemu izročilu.

II V mestu Cuzco stoji veličastna hiša, znana kot Admiralova; in zdi se, da je imel ta admiral toliko pomorskih izkušenj kakor nekdo, ki ga poznam in je morje videl le na sliki. Resnica je, da je bil naslov deden in je prehajal z očetov na sinove.

Hiša je bila izredno imenitna stavba. Posebno pozornost zbujata vodovod in rezbarija stropov; na enem od njih je izdelano doprsje admirala, ki jo je dal zgraditi.

Da so v Cuzcu živeli štirje admirali, dokazuje rodovnik, ki ga je leta 1861 gospod don Sixto Laza predložil suverenemu kongresu Peruja, da bi ga razglasili za zakonitega in edinega predstavnika Inke Huáscarja, s pravico do deleža nahajališč gvana, do vojvodine Medina de Ríoseco, markizata Oropesa in raznih drugih sladkih ugodnosti. Kar drago bi nas stalo veselje, da bi imeli princa doma! A naj bo to zapisano za čas, ko se bomo naveličali republike, teoretične ali praktične, in bomo za spremembo jedilnika razglasili monarhijo, absolutno ali ustavno; kajti z božjo pomočjo in ob našem živahnem stopicanju sem ter tja se lahko zgodi prav vse.

Po tem rodovniku je bil prvi admiral don Manuel de Castilla, drugi don Cristóbal de Castilla Espinosa y Lugo, ki ga je nasledil sin don Gabriel de Castilla Vázquez de Vargas, četrti in zadnji pa don Juan de Castilla y González, čigar potomstvo se izgubi v ženski veji.

O rodbini Castilla pripovedujejo, v dokaz, kako prevzetni so bili zaradi svojega porekla, da so pri molitvi zdravamarije uporabljali te besede: Sveta Marija, mati božja, naša sorodnica in gospa, prosi za nas.

Grb rodbine Castilla je bil takšen: poševno razdeljen ščit; na prvem, rdečem polju zlat grad z modrimi odprtinami; na drugem, srebrnem polju rdeč vzpenjajoč se lev in zelen poševni pas z dvema prav tako zelenima zmajskima glavama.

Drzno bi bilo določiti, kateri od četverice je junak te pripovedi; v tej negotovosti lahko bralec krivdo naprti kateremu koli, saj se ta zagotovo ne bo vrnil z onega sveta, da bi vložil tožbo zaradi obrekovanja.

Ta admiral je bil mož, ki se je napihoval bolj kot dimnik kadi, silno ponosen na svoje plemiške listine in bolj tog od svojega poškrobljenega ovratnika. Na dvorišču hiše se je razkazoval veličasten kamnit vodnjak, h kateremu so sosedje hodili po vodo, dobesedno zvesti pregovoru, da se voda in ogenj nikomur ne odrečeta.

Toda nekega jutra je njegova milost vstala vražje slabe volje in svojim služabnikom ukazala, naj s palicami pošteno premlatijo vsako golazen iz drhali, ki bi si drznila prestopiti prag v iskanju osvežilne tekočine.

Med prvimi je kazen doletela ubogo starko, kar je med ljudmi povzročilo precej zgražanja. Naslednji dan je njen sin, mlad duhovnik, ki je služboval v župniji San Jerónimo nekaj milj od Cuzca, prišel v mesto in izvedel za žalitev, storjeno njegovi ostareli materi. Nemudoma se je odpravil v admiralovo hišo; mož plemiških listin pa ga je ozmerjal s kozjim sinom in zeleno svečo, iz svojih aristokratskih ust izbruhal vse mogoče psovke in zmerljivke ter nazadnje duhovnika še pošteno pretepel.

Razburjenje, ki ga je povzročil ta napad, je bilo neizmerno. Oblasti se niso upale odkrito postaviti proti velikašu in so pustile času čas, saj ta nazadnje vse pomiri. Toda cerkveni ljudje in ljudstvo so ošabnega admirala razglasili za izobčenca.

Razžaljeni duhovnik se je le nekaj ur po utrpljeni krivici napotil v stolnico in pokleknil k molitvi pred Kristusovo podobo, ki jo je mestu podaril Karel V. Ko je končal molitev, je k nogam vrhovnega Sodnika položil prošnjo, v kateri je opisal svojo pritožbo in zahteval božjo pravico, prepričan, da je pri ljudeh ne bo našel. Pravijo, da se je naslednji dan vrnil v cerkev in pobral pritožbo, na robu katere je bil pripisan sklep: Prošnji se ugodi; pravici bo zadoščeno. Tako so minili trije meseci, dokler ni nekega jutra pred hišo stalo vešalo, z njega pa viselo izobčenčevo truplo; nihče ni mogel odkriti storilcev zločina, čeprav je sum močno padal na duhovnika, ki pa je z mnogimi pričevanji dokazal svoj alibi.

V sodnem postopku, ki je sledil, sta dve sosedi izjavili, da sta videli skupino mož z velikimi glavami in drobcenimi telesi, po domače škratov, ki so pripravljali vešalo; ko je bilo to postavljeno, so trikrat potrkali na hišna vrata, ki so se odprla ob tretjem udarcu trkala. Kmalu zatem je admiral, svečano oblečen, stopil ven med škrati, ti pa so ga brez nadaljnjih ceremonij obesili kakor grozd.

Ob takih izjavah je pravosodje ostalo v temi in ker ni moglo ukrepati proti škratom, je presodilo, da bo najpametneje postopek ustaviti. Če ljudstvo verjame kakor v versko resnico, da so škrati pokončali izobčenega admirala, se kronist pač ne bo zapletal v težave, da bi ga prepričal o nasprotnem, četudi so neverniki tistega časa potihem mrmrali, da je bilo vse, kar se je zgodilo, delo jezuitov, ki so hoteli povečati pomen duhovniškega stanu in spoštovanje, ki mu pripada.

III Intendant in župani Cuzca so o vsem poročali podkralju, ta pa je, potem ko je poslušal branje podrobnega poročila, dejal svojemu tajniku:

— Tema za mavrsko romanco mi je prav po volji! Kaj meniš o tem, moj dobri Estúñiga? — Da bi morala vaša ekscelenca pošteno ošteti tiste neumne pravdarske ovratnike, ki niso znali najti sledi storilcev zločina.

— Potem pa bi dogodek izgubil svojo pesniško draž, je z nasmeškom odvrnil Esquilache. — Res je, gospod; toda pravici bi bilo zadoščeno. Podkralj je nekaj trenutkov ostal zamišljen; nato je vstal s svojega sedeža in položil roko tajniku na ramo:

— Prijatelj moj, kar je bilo storjeno, je bilo prav storjeno; in svet bi bil boljši, če bi v določenih primerih pravico delili škrati, ne pa spletkarski pravdarji in drugi Temidini krokarji. S tem pa lahko noč; naj nas Bog in sveta Marija vzameta v svoje sveto varstvo ter nas obvarujeta škratov in očitkov vesti.