Prevod
V katerem bralec spozna pravo vražjo babo, za prste oblizniti in za srce vznemiriti Leonorcica Michel je bila tisto, čemur bi danes rekli ognjevita Limčanka brez dlake na jeziku, v časih podkralja Amata pa so takšni pravili prebrisana mladenka, ena tistih, ki si podvezo zavezujejo nad kolenom. Sedemindvajset let, več izkušenj s svetom, kakor ga je odkril Kolumb, rožnata polt, oči z več vprašanji in odgovori kakor katekizem, pisarski nos, ves prebrisan, razigrane ustnice in oprsje, ki bi se ga lahko oprijel brodolomec: takšna je bila naša mladenka v nekaj potezah. Tem popolnostim dodajte še drobceno stopalo, lepo zaobljena meča, ozek pas ter predrzno in zapeljivo držo, ob kateri bi vztrepetali celo mrtveci na pokopališču. Skratka, mladenka ni bila boccato di cardinale, temveč boccato za ves ekumenski koncil.
Zdi se mi, da ta portret več kot zadošča, da si lahko marsikaj obetamo od tega premetenega dekleta, podobnega kanarčku, ki se gre okopat, nato pa se otresa spretno in prebrisano.
Leonorcica je bila za povrh vse te sreče poročena z nadvse poštenim španskim trgovcem, bolj neumnim od tistega, ki je pekel mast, in obenem bolj krotkim od vseh ovnov krščanskega in mavrskega sveta skupaj. Revež ni znal drugega kakor redčiti vino, prodajati mačka v žaklju in s trgovino služiti lepe denarce, ki jih je njegova malopridna žena prav lično zapravljala za trakove in volančke; pa ne zato, da bi se še bolj prikupila svojemu zakoncu, temveč da bi omrežila častnike kraljevih polkov. Dekle, že po naravi nestanovitno, je hudič zagrabil za vojaštvo in ... njeno poštenost bi zaman lovili celo s hrtom! Upravičeno je nekdo dejal: »Nekaj že mora biti narobe z zakonom, če potrebuje duhovnikov blagoslov.«
Kadar jo je njen mož, ta tepec, zalotil pri spletkah in nič kaj čednih igricah z vojaki, ni pograbil gorjače in ji polomil kosti, temveč se je zadovoljil z besedami:
»Poslušaj, žena, vojaških capinov nočem v hiši. Nekega dne me bodo pa le zbodle bolhe in napravil bom nekaj, da bo pošteno odmevalo.« »Kar začni, reva ničvredna!« mu je odvrnila mladenka, uprla roke v boke in svoji žrtvi strmo pogledala v oči.
Pripovedujejo, da se je trgovec nekoč šel pritožit k cerkvenemu sodniku in zahtevat ločitev, češ da žena z njim grdo ravna. »Za božjo voljo, človek! Ali te morda tepe?« ga je vprašal dostojanstvenik.
»Ne, gospod,« je odgovoril ubogi vrag, »ne tepe me ... samo rogove mi natika.« Ta mož je bil iz istega testa kakor oni drugi, ki je prepeval: Ženo so mi ukradli pred tremi dnevi; dovolj je že šale, vrnite mi jo!
Naposled je tudi njegovi potrpežljivosti pošla sapa in mož je napravil ... nekaj, kar je pošteno odmevalo. Je svoji boljši polovici polomil noge? Je kakšnemu ljubimcu razbil betico? Kje pa! Po filozofskem premisleku je sklenil, da bi bilo neumno, če bi si človek uničil življenje zaradi svinjarij neke malopridnice; da je ta pokvarjeni svet poln žensk in da so, kakor je rekel ne vem več kdo, ženske podobne žabam: ko ena skoči pod vodo, se štiri druge prikažejo na gladini.
Čez noč je torej prodal trgovino in se z denarjem, ki ga je iztržil zanjo, preselil v Čile, kjer je v Valdivii odprl točilnico.
Kakšno srečo imajo sardelice! Namesto da bi romale v lonec, jih pustijo mirno plavati v vodi. Ta prispodoba, povedana po domače, pomeni, da Leonorcica ni niti jokala niti si pulila las, temveč je zatrobila splošni zbor, pregledala svoje prijatelje iz vojašnice in med njimi brez odvečnega cincanja za paradnega ljubimca izbrala praporščaka córdobskega polka, dona Juana Francisca Pulida, mladeniča, ki je bil vselej bolj načičkan od kralja na imenitnem kompletu igralnih kart.
II Nekaj zgodovine Če ti je, dragi bralec, prišla v roke moja prva knjiga IZROČIL, si že spoznal njegovo ekscelenco dona Manuela Amata y Junieta, enaintridesetega podkralja Peruja v službi njegovega veličanstva Ferdinanda VI. Danes bomo dopolnili zgodovinske podatke, ki smo jih o njem že zapisali.
Generalna kapetanija Čile je bila v prejšnjem stoletju stopnica do podkraljevskega položaja. Manso de Velazco, Amat, Jáuregui, O'Higgins in Avilés so po vladanju v Čilu postali podkralji Peruja.
Amat je prevzel oblast konec leta 1761. »S seboj je prinesel,« pravi neki zgodovinar, »sloves dejavnega človeka, sposobnega organizatorja, bistrega in do neizprosnosti pravičnega moža, ki je vneto skrbel za javne koristi, ne da bi pri tem pozabil na lastne.« Njegov osebni pogum se je izkazal med uporom zapornikov v Santiagu. Amat je sam vstopil v ječo in, čeprav so ga sprejeli s kamenjem, z mečem ukrotil upornike. Naslednji dan jih je dal osemnajst obesiti. Kot vidimo, mož ni poznal ovinkarjenja.
Amat je začel vladati v času, ko je bila vojna Španije z Anglijo in Portugalsko najhujša in so se ameriške kolonije bale vdora. Novi podkralj je odlično poskrbel za obrambo obale od Paname do Čila ter poslal izdatno pomoč v orožju in denarju v Paragvaj in Buenos Aires. V Limi je organiziral meščansko milico, ki je štela pet tisoč pešcev in dva tisoč konjenikov, sam pa se je dal priznati za polkovnika plemiškega polka s štiristo možmi. Po sklenitvi miru je Karel III. Amata odlikoval s križem svetega Januarija in v Limo poslal dvaindvajset viteških odlikovanj različnih redov za meščane, ki so se najbolj izkazali z vnemo pri ustanavljanju, opremljanju in urjenju milice.
Med njegovim vladanjem je bil leta 1772 pokrajinski koncil pod predsedstvom nadškofa dona Diega Parade, na katerem so potrdili kanone koncila svetega Toribija.
Zanimivost tega koncila je bila, da je moral Amat frančiškana brata Juana de Marimóna, svojega rojaka, spovednika in celo sorodnika, ki ga je sam imenoval za teološkega zastopnika kraljevega patronata, odstaviti in za dve leti izgnati v Trujillo. Oče Marimón je na seji 28. februarja v polemiki s škofom Espiñeyro in redovnikom Duránom, ki sta zagovarjala nauk probabilizma, svoje nasprotnike precej jedko obdelal. Ko so ga poklicali k redu, je z dlanjo udaril po govorniškem odru in odvrnil: »Nikar ne kričite, prevzvišeni gospod! Spoštovanje se vrača s spoštovanjem, in če boste spet kričali name, imam jaz močnejša pljuča in vas bom preglasil.« V enem izmed zvezkov Raznih spisov v limski knjižnici so shranjeni razprava očeta Durána iz reda za oskrbo umirajočih, pismo škofa brata Pedra Ángela de Espiñeyre, Amatov odlok in Marimónov odgovor, pa tudi pridiga, ki jo je ta imel pri pogrebnih obredih očeta Pachija, umrlega v sluhu svetosti.
Podkralj, čigar svobodomiselnost v verskih zadevah je prehitevala njegovo dobo, si je prizadeval, čeprav brez uspeha, da bi redovnike prisilili k skupnemu življenju in poboljšanju navad, ki prav gotovo niso bile evangeljske. Lima je tedaj znotraj svojega obzidja premogla nič manj kakor tisoč tristo redovnikov, v ženskih samostanih pa je lenarilo sedemsto žensk.
Da bi lahko vohunil za redovniki, ki so ubirali slaba pota po četrtih Abajo el Puente, je Amat dal zgraditi palačni balkon, obrnjen na mali trg Desamparados, in po več ur preždel skrit za njegovimi mrežastimi zasloni.
Redovniki reda milosti so mu morali dati razlog za posebno zamero, kajti vsakič, ko je zagledal njihovo redovno obleko, je skozi zobe zamrmral: »Lepa tarča!« Tisti, ki so ga slišali, so mislili, da meri na belo blago njihovega habita, dokler si neki radovednež ni drznil prositi za pojasnilo. Tedaj je Amat dejal: »Lepa tarča za topovsko kroglo!«
Ob drugi priložnosti smo že govorili o preudarnih in ustreznih ukrepih, s katerimi je Amat izvršil kraljevi ukaz o izgonu članov Družbe Jezusove. Podkralj je v prostorih jezuitskega kolegija nemudoma odprl znameniti konvikt San Carlos, ki je Ameriki dal toliko odličnih mož.
Ko sta se v Callau zaradi zamude pri izplačilu plač uprli posadki ladij Septentrión in Astuto z vzkliki: »Živel kralj in smrt njegovi slabi vladi!«, je podkralj na obrambnem stolpu razobesil zastavo pravice in jo podkrepil s sedmimi topovskimi streli. Nato je odšel na ladjo in po prav kratki preiskavi ukazal oba kolovodja obesiti na jadrovne drogove, uporniške mornarje pa zdesetkal: sedemnajst jih je dal ustreliti. Amat je govoril, da mora biti pravica kakor blisk.
Amat je zelo skrbel za javni red, čistočo in lep videz Lime. Iz njegovega časa so bolnišnica za mornarje v Bellavisti, cerkev nazarenk, pri gradnji katere je včasih delal kot tesar, drevored Alameda in arena Acho za bikoborbe ter Coliseo, ki ga ni več, za petelinje boje. Lotil se je tudi gradnje sprehajališča Paseo de Aguas, ki ni bilo dokončano, a bi po tem, kar je še videti, lahko tekmovalo s Saint-Cloudom in Versaillesem.
Razuzdanih navad, kakor je bil, je s svojimi ljubezenskimi pustolovščinami precej pohujšal deželo. Številne strani bi zapolnile pikantne zgodbice, v katerih je Amatovo ime povezano z Micaelo Villegas, imenovano Perricholi, igralko limskega gledališča.
Sodobniki so Amata obtoževali nepoštenega ravnanja z javnim denarjem in kot dokaz navajali, da je iz Čila prišel z majhnim premoženjem, oblast pa zapustil kot milijonar, čeprav je toliko zapravil za Perricholi, ki je živela v prav žaljivem razkošju. Mi ne bomo ničesar ne dodajali ne odvzemali, ne bomo se spuščali v te globine, temveč bomo dobrohotno rekli, da je podkralj na preiskavi ob koncu svojega mandata znal doseči oprostitev te obtožbe kot sadu človeške zavisti in obrekovanja.
Julija 1776 ga je po skoraj petnajstih letih vladanja zamenjala njegova ekscelenca don Manuel Guirior. Amat se je umaknil v rodno Katalonijo, kjer se je, čeprav že osemdesetleten in bolehav, poročil s svojo mlado nečakinjo. Amatov grb je bil zlat ščit z modro sedmeroglavo ptico.
III Kjer bo bralec našel tri besedne igre, ki niso privlečene za lase, temveč zgodovinske Okoli leta 1772 je prebivalce tega mesta kraljev, ki je danes po svoji ureditvi republikansko, prevzemala najgloblja groza. Kdo je bil tak junak, da bi po deseti zvečer pomolil nos na njegove ulice? Že dirjanje mačk ali miši po strehi je bilo dovolj, da so po hiši ženske omedlevale, moški zganjali preplah in je nastal velikanski direndaj.
Položaj tudi ni dopuščal nič manj. Vsako drugo ali tretjo noč se je zgodil večji rop in po pripovedovanju kronistov tistega časa so se ti zločini po izvedbi razlikovali od dotedanjih navad Kakusovih učencev. Podzemni rovi, odprtine, narejene z ognjem, žične lestve in druge mehanske domislice so poleg zanesljivosti njihovih podvigov razkrivale, da tatovi niso le odločni možje z dlakami na prsih, temveč tudi ljudje z domišljijo in računico. V noči na 10. julij so izvedli rop, katerega plen so ocenili na trideset tisoč pesov.
Da tatovi niso bili kakršnakoli ničvredna drhal, je priznaval sam podkralj. Ko se je nekega popoldneva pri mizi pogovarjal s častniki straže, ki so mu delali družbo, je v svojem močnem katalonskem naglasu dejal:
»Pravi hudiči, ti tatovi!« »Res je, vaša ekscelenca,« mu je odvrnil praporščak don Juan Francisco Pulido. »Priznati moramo, da kradejo prav gladko.«
Tedaj mu je segel v besedo topniški poročnik don José Manuel Martínez Ruda: »Naj mi praporščak oprosti. Prav nič gladkega ne vidim v tem; nasprotno, ker hišo izropajo proti volji njenega lastnika, pravim, da ravnajo grobo.«
»Lepo! Gospoda častnika, vidi se, da vama ne manjka iskrivosti,« je pristavil mestni sodnik don Tomás Muñoz, ki je bil tako pretanjenega duha, da bi slišal celo topot konja na igralni karti. »Toda ne držim zaman v roki oblastne palice: znal jo bom spretno spustiti na te malopridneže, zaradi katerih meščani ves čas molijo veroizpoved.«
IV Kjer se potrdi, da bik nazadnje konča v klavnici, tat pa na vislicah Ob mraku 31. julija omenjenega leta 1772 je neki vojak previdno vstopil v hišo mestnega sodnika dona Tomása Muñoza in se z njim celo uro skrivaj pogovarjal.
Kmalu zatem so po mestu krožile patrulje sodnih stražnikov in pripadnikov policije, ki jo je Amat ustanovil pod imenom »ogrinjeni«. Zjutraj 1. avgusta je ves svet izvedel, da so v sodni ječi, vklenjeni v težke okove, nastanjeni poročnik Ruda, praporščak Pulido, šest vojakov savojskega polka, trije iz córdobskega polka in osem civilistov. Družbo sta jim delali tudi doña Leonor Michel in doña Manuela Sánchez, ljubici obeh častnikov, ter tri ženske iz ljudstva, priležnice vojakov. Prav je bilo, da so tisti, ki so si delili sladko, okusili tudi grenko. Kdor je pojedel meso, naj ogloda še kost.
Sodni spis, v resnici nadvse zanimiv in ohranjen v arhivu visokega vrhovnega sodišča, je predolg, da bi ga povzemali. Dovolj naj bo podatek, da 13. avgusta v Limi ni bilo žive duše, ki ne bi prišla na glavni trg, kjer so bile postrojene redne čete in meščanska milica.
Potem ko so častnika Rudo in Pulida po slovesnem obredu vojaških predpisov degradirali, sta se skupaj z devetimi sostorilci zazibala na vislicah, postavljenih nasproti uličice Petateros. Rabelj jim je nato odsekal glave, ki so jih nasadili na železne konice v Callau in Limi.
Preostali obsojenci so dobili kazen prisilnega dela, štirje pa so bili oproščeni; med njimi je bila doña Manuela Sánchez, Rudova ljubica. Iz sodnega spisa je razvidno, da je sicer uživala sadove, vendar nikoli ni vedela, od kod prihaja denar zanje.
V V katerem je prepisana sodba, ki bi lahko gorela v oljenki »Kar zadeva doño Leonor Michel, prejemnico ukradenega blaga, jo obsojam na petdeset udarcev z bičem, ki ji jih bo v ječi zadal rabelj, ter na obritje glave in obrvi; potem ko bo trikrat odvedena pod vislice, jo bodo odpeljali v kraljevo pobožno hišo Amparadas de la Concepción v tem mestu, kjer bo opravljala najnižja in najpodlejša hišna dela. Materi prednici se izrecno nalaga, naj jo najskrbneje varuje in nadzoruje, dokler se ne ponudi priložnost za odhod ladje proti mestu Valdivia, kamor bo prepeljana kot uradno popisana oseba, da bo živela skupaj s svojim možem, in v omenjenem mestu bo morala ostati za vselej. — To sodbo je izdal in razglasil njegova ekscelenca don Manuel de Amat y Juniet, vitez reda svetega Janeza, član sveta njegovega veličanstva, njegov komornik s pravico vstopa, generalpodpolkovnik njegovih kraljevih vojsk, podkralj, guverner in generalni kapitan teh kraljestev Peruja in Čila; podpisal jo je med opravljanjem sodne obravnave v svojem kabinetu v mestu kraljev dne 11. avgusta 1772, ob navzočnosti prič dona Pedra Juana Sanza, svojega kabinetnega tajnika, in dona Joséja Garmendie, tajnika za pisma. — Gregorio González de Mendoza, notar njegovega veličanstva in vojaških zadev.«
Presneto! Se vam ne zdi, da ima ta sodba kar tri pare rogov? Ne vemo, ali se je mož pritožil kralju zaradi prisile v tistem delu, ki mu je, čeprav pri vsej stvari ni bil nič kriv, nalagal skupno življenje z boljšo polovico, ki mu jo je dala Cerkev, ali pa je zatisnil oči in sprejel nakazilo; tudi to bi bilo mogoče, kajti v Gospodovem vinogradu rastejo najrazličnejši značaji.
Izvirnik
CRÓNICA DE LA ÉPOCA DEL VIRREY AMAT
I
En que el lector hace conocimiento con una hembra del coco, de Rechupete y Tilín
Leonorcica Michel era lo que hoy llamaríamos una limeña de rompe y rasga, lo que en los tiempos del virrey Amat se conocía por una mocita del tecum y de las que se amarran la liga encima de la rodilla. Veintisiete años con más mundo que el que descubrió Colón, color sonrosado, ojos de más preguntas y respuestas que el catecismo, nariz de escribano por lo picaresca, labios retozones, y una tabla de pecho como para asirse de ella un náufrago, tal era en compendio la muchacha. Añádase a estas perfecciones brevísimo pie, torneada pantorrilla, cintura estrecha, aire de taco y sandunguero, de esos que hacen estremecer hasta a los muertos del campo santo. La moza, en fin, no era boccato di cardinale, sino boccato de concilio ecuménico.
Paréceme que con el retrato basta y sobra para esperar mucho de esa pieza de tela emplástica, que
era como el canario que va y se baña, y luego se sacude con arte y maña.
Leonorcica, para colmo de venturanza, era casada con un honradísimo pulpero español, más bruto que el que asó la manteca, y a la vez más manso que todos los carneros juntos de la cristiandad y morería. El pobrete no sabía otra cosa que aguar el vino, vender gato por liebre y ganar en su comercio muy buenos cuartos, que su bellaca mujer se encargaba de gastar bonitamente en cintajos y faralares, no para más encariñar a su cónyuge, sino para engatusar a los oficiales de los regimientos del rey. A la chica, que de suyo era tornadiza, la había agarrado el diablo por la, milicia y... ¡échele usted un galgo a su honestidad! Con razón decía uno:--Algo tendrá, el matrimonio, cuando necesita bendición de cura.
El pazguato del marido, siempre que la sorprendía en gatuperios y juegos nada limpios con los militares, en vez de coger una tranca y derrengarla, se conformaba con decir:
--Mira, mujer, que no me gustan militronchos en casa y que un día me pican las pulgas y hago una que sea sonada.
--Pues mira, ¡arrastrado!, no tienes más que empezar--contestaba la mozuela, puesta en jarras y mirando entre ceja y ceja a su víctima.
Cuentan que una vez fué el pulpero a querellarse ante el provisor y a solicitar divorcio, alegando que su conjunta lo trataba mal.
--¡Hombre de Dios! ¿Acaso te pega?--le preguntó su señoría.
--No, señor--contestó el pobre diablo--, no me pega..., pero me la pega.
Este marido era de la misma masa de aquel otro que cantaba:
mi mujer me han robado tres días ha: ya para bromas basta: vuelvanmelá.
Al fin la cachaza tuvo su límite, y el marido hizo... una que fué sonada. ¿Perniquebró a su costilla? ¿Le rompió el bautismo a algún galán? ¡Quia! Razonando filosóficamente, pensó que era tontuna perderse un hombre por perrerías de una mala pécora; que de hembras está más poblado este pícaro mundo, y que como dijo no sé quién, las mujeres son como las ranas, que por una que zambulle salen cuatro a flor de agua.
De la noche a la mañana traspasó, pues, la pulpería, y con los reales que el negocio le produjo se trasladó a Chile, donde en Valdivia puso una cantina.
¡Qué fortuna la de las anchovetas! En vez de ir al puchero se las deja tranquilamente en el agua.
Esta metáfora traducida a buen romance quiere decir que Leonorcica, lejos de lloriquear y tirarse de las greñas, tocó generala, revistó a sus amigos de cuartel, y de entre ellos, sin más recancamusas, escogió para amante de relumbrón al alférez del regimiento de Córdoba don Juan Francisco Pulido, mocito que andaba siempre más emperejilado que rey de baraja fina.
II
Mano de Historia
Si ha caído bajo tu dominio, lector amable, mi primer libro de TRADICIONES, habrás hecho conocimiento con el excelentísimo señor don Manuel Amat y Juniet, trigésimo primo virrey del Perú por su majestad Fernando VI. Ampliaremos hoy las noticias históricas que sobre él teníamos consignadas.
La capitanía general de Chile fué, en el siglo pasado, un escalón para subir al virreinato. Manso de Velazco, Amat, Jáuregui, O'Higgins y Avilés, después de haber gobernado en Chile, vinieron a ser virreyes del Perú.
A fines de 1761 se hizo Amat cargo del gobierno. «Traía--dice un historiador--la reputación de activo, organizador, inteligente, recto hasta el rigorismo y muy celoso de los intereses públicos, sin olvidar la propia conveniencia». Su valor personal lo había puesto a prueba en una sublevación de presos en Santiago. Amat entró solo en la cárcel, y recibido a pedradas, contuvo con su espada a los rebeldes. Al otro día ahorcó docena y media de ellos. Como se ve, el hombre no se andaba con repulgos.
Amat principió a ejercer el gobierno cuando hallándose más encarnizada la guerra de España con Inglaterra y Portugal, las colonias de América recelaban una invasión. El nuevo virrey atendió perfectamente a poner en pie de defensa la costa desde Panamá a Chile, y envió eficaces auxilios de armas y dinero al Paraguay y Buenos Aires. Organizó en Lima milicias cívicas, que subieron a cinco mil hombres de infantería y dos mil de caballería, y él mismo se hizo reconocer por coronel del regimiento de nobles, que contaba con cuatrocientas plazas. Efectuada la paz, Carlos III premió a Amat con la cruz de San Jenaro, y mandó a Lima veintidós hábitos de caballeros de diversas Ordenes para los vecinos que más se habían distinguido por su entusiasmo en la formación, equipo y disciplina de las milicias.
Bajo su gobierno se verificó el Concilio provincial de 1772, presidido por el arzobispo don Diego Parada, en que fueron confirmados los cánones del Concilio de Santo Toribio.
Hubo de curioso en este Concilio que habiendo investido Amat al franciscano fray Juan de Marimón, su paisano, confesor y aun pariente, con el carácter de teólogo representante del real patronato, se vió en el conflicto de tener que destituirlo y desterrarlo por dos años a Trujillo. El padre Marimón, combatiendo en la sesión del 28 de febrero al obispo Espiñeyra y al crucífero Durán, que defendían la doctrina del probabilismo, anduvo algo cáustico con sus adversarios. Llamado al orden Marimón, contestó, dando una palmada sobre la tribuna:--Nada de gritos, ilustrísimo señor, que respetos guardan respetos, y si su señoría vuelve a gritarme, yo tengo pulmón más fuerte y le sacaré ventaja--. En uno de los volúmenes de Papeles varios de la Biblioteca de Lima se encuentran un opúsculo del padre agonizante Durán, una carta del obispo fray Pedro Ángel de Espiñeyra, el decreto de Amat y una réplica de Marimón, así como el sermón que pronunció éste en las exequias del padre Pachi, muerto en olor de santidad.
El virrey, cuyo liberalismo en materia religiosa se adelantaba a su época, influyó, aunque sin éxito, para que se obligase a los frailes a hacer vida común y a reformar sus costumbres, que no eran ciertamente evangélicas. Lima encerraba entonces entre sus murallas la bicoca de mil trescientos frailes, y los monasterios de monjas de pigricia de setecientas mujeres.
Para espiar a los frailes que andaban en malos pasos por los barrios de Abajo el Puente, hizo Amat construir el balcón de palacio que da a la plazuela de los Desamparados, y se pasaba muchas horas escondido tras de las celosías.
Algún motivo de tirria debieron darle los frailes de la Merced, pues siempre que divisaba hábito de esa comunidad murmuraba entre dientes: «¡Buen blanco!» Los que lo oían pensaban que el virrey se refería a la tela del traje, hasta que un curioso se atrevió a pedirle aclaración, y entonces dijo Amat: «¡Buen blanco para una bala de cañón!»
En otra ocasión hemos hablado de las medidas prudentes y acertadas que tomó Amat para cumplir la real orden por la que fueron expulsados los miembros de la Compañía de Jesús. El virrey inauguró inmediatamente en el local del colegio de los jesuítas el famoso Convictorio de San Carlos, que tantos hombres ilustres ha dado a la América.
Amotinada en el Callao a los gritos de ¡Viva el rey y muera su mal gobierno! la tripulación de los navíos Septentrión y Astuto, por retardo en el pagamento de sueldos, el virrey enarboló en un torreón la bandera de justicia, asegurándola con siete cañonazos. Fué luego a bordo, y tras brevísima información mandó colgar de las antenas a los dos cabecillas y diezmó la marinería insurrecta, fusilando diez y siete. Amat decía que la justicia debe ser como el relámpago.
Amat cuidó mucho de la buena policía, limpieza y ornato de Lima. Un hospital para marineros en Bellavista; un templo de las Nazarenas, en cuya obra trabajaba a veces como carpintero; la Alameda y plaza de Acho para la corrida de toros, y el Coliseo, que ya no existe, para las lidias de gallos, fueron de su época. Emprendió también la fábrica, que no llegó a terminarse, del Paseo de Aguas y que, a juzgar por lo que aun se ve, habría hecho competencia a Saint-Cloud y a Versalles.
Licencioso en sus costumbres, escandalizó bastante al país con sus aventuras amorosas. Muchas páginas ocuparían las historietas picantes en que figura el nombre de Amat unido al de Micaela Villegas, la Perricholi, actriz del teatro de Lima.
Sus contemporáneos acusaron a Amat de poca pureza en el manejo de los fondos públicos, y daban por prueba de su acusación que vino de Chile con pequeña fortuna y que, a pesar de lo mucho que derrochó con la Perricholi, que gastaba un lujo insultante, salió del mando millonario. Nosotros ni quitamos ni ponemos, no entramos en esas honduras y decimos caritativamente que el virrey supo, en el juicio de residencia, hacerse absolver de este cargo, como hijo de la envidia y de la maledicencia humanas.
En julio de 1776, después de cerca de quince años de gobierno, lo reemplazó el excelentísimo señor don Manuel Guirior.
Amat se retiró a Cataluña, país de su nacimiento, en donde, aunque octogenario y achacoso, contrajo matrimonio con una joven sobrina suya. Las armas de Amat eran: escudo en oro con una ave de siete cabezas de azur.
III
Donde el lector hallará tres retruécanos no rebuscados sino históricos
Por el año de 1772 los habitantes de esta, hoy prácticamente republicana, ciudad de los Reyes, se hallaban poseídos del más profundo pánico. ¿Quien era el guapo que después de las diez de la noche asomaba las narices por esas calles? Una carrera de gatos o ratones en el techo bastaba para producir en una casa soponcios femeniles, alarmas masculinas y barullópolis mayúsculo.
La situación no era para menos. Cada dos o tres noches se realizaba algún robo de magnitud, y según los cronistas de esos tiempos, tales delitos salían, en la forma, de las prácticas hasta entonces usadas por los discípulos de Caco. Caminos subterráneos, forados abiertos por medio del fuego, escalas de alambre y otras invenciones mecánicas revelaban, amén de la seguridad de sus golpes, que los ladrones no sólo eran hombres de enjundia y pelo en pecho, sino de imaginativa y cálculo. En la noche del 10 de julio ejecutaron un robo que se estimó en treinta mil pesos.
Que los ladrones no eran gentuza de poco más o menos, lo reconocía el mismo virrey, quien, conversando una tarde con los oficiales de guardia que lo acompañaban a la mesa, dijo con su acento de catalán cerrado.
--¡Muchi diablus de latrons!
--En efecto, excelentísimo señor--le repuso el alférez don Juan Francisco Pulido--. Hay que convenir en que roban pulidamente.
Entonces el teniente de artillería don José Manuel Martínez Ruda le interrumpió:
--Perdone el alférez. Nada de pulido encuentro; y lejos de eso, desde que desvalijan una casa contra la voluntad de su dueño, digo que proceden rudamente.
--¡Bien! Señores oficiales, se conoce que hay chispa--añadió el alcalde ordinario don Tomás Muñoz, y que era, en cuanto a sutileza, capaz de sentir el galope del caballo de copas--. Pero no en vano empuño yo una vara que hacer caer mañosamente sobre esos pícaros que traen al vecindario con el credo en la boca.
IV
Donde se comprueba que a la larga el toro fina en el matadero y el ladrón en la horca
Al anochecer del 31 de julio del susodicho año de 1772, un soldado entró cautelosamente en la casa del alcalde ordinario don Tomás Muñoz y se entretuvo con él una hora en secreta plática.
Poco después circulaban por la ciudad rondas de alguaciles y agentes de la policía que fundó Amat con el nombre de encapados.
En la mañana del 1º de agosto todo el mundo supo que en la cárcel de corte y con gruesas garras de grillos se hallaban aposentados el teniente Ruda, el alférez Pulido, seis soldados del regimiento de Saboya, tres del regimiento de Córdoba y ocho paisanos. Hacíanles también compañía doña Leonor Michel y doña Manuela Sánchez, queridas de los dos oficiales, y tres mujeres del pueblo, mancebas de soldados. Era justo que quienes estuvieron a las maduras participasen de las duras. Quien comió la carne que roa el hueso.
El proceso, curiosísimo en verdad y que existe en los archivos de la excelentísima Corte Suprema, es largo para extractarlo. Baste saber que el 13 de agosto no quedó en Lima títere que no concurriese a la Plaza mayor, en la que estaban formadas las tropas regulares y milicias cívicas.
Después de degradados con el solemne ceremonial de las ordenanzas militares los oficiales Ruda y Pulido, pasaron junto con nueve de sus cómplices a balancearse en la horca, alzada frente al callejón de Petateros. El verdugo cortó luego las cabezas que fueron colocadas en escarpias en el Callao y en Lima.
Los demás reos obtuvieron pena de presidio, y cuatro fueron absueltos, contándose entre éstos doña Manuela Sánchez, la querida de Ruda. El proceso demuestra que si bien fué cierto que ella percibió los provechos, ignoró siempre de dónde salían las misas.
V
En que se copia una sentencia que puede arder en un candil
«En cuanto a doña Leonor Michel, receptora de especies furtivas, la condeno a que sufra cincuenta azotes, que le darán en su prisión de mano del verdugo, y a ser rapada la cabeza y cejas, y después de pasada tres veces por la horca, será conducida al real beaterio de Amparadas de la Concepción de esta ciudad a servir en los oficios más bajos y viles de la casa, reencargándola a la madre superiora para que la mantenga con la mayor custodia y precaución, ínterin se presenta ocasión de navío que salga para la plaza de Valdivia, adonde será trasladada en partida de registro a vivir en unión de su marido, y se mantendrá perpetuamente en dicha plaza.--Dió y pronunció esta sentencia el excelentísimo señor don Manuel de Amat y Juniet, caballero de la Orden de San Juan, del Consejo de su Majestad, su gentilhombre de cámara con entrada, teniente general de sus reales ejércitos, virrey, gobernador y capitán general de estos reinos del Perú y Chile; y en ella firmó su nombre estando haciendo audiencia en su gabinete, en los Reves, a 11 de agosto de 1772, siendo testigo don Pedro Juan Sanz, su secretario de cámara, y don José Garmendia, que lo es de cartas.--Gregorio González de Mendoza, escribano de su majestad y Guerra.»
¡Cáscaras! ¿No le parece a ustedes que la sentencia tiene tres pares de perendengues?
Ignoramos si el marido entablaría recurso de fuerza al rey por la parte en que, sin comerlo ni beberlo, se le obligaba a vivir en ayuntamiento con la media naranja que le dió la Iglesia, o si cerró los ojos y aceptó la libranza, que bien pudo ser; pues para todo hay genios en la viña del Señor.