Prevod

V katerem bralec spozna pravo vražjo babo, za prste oblizniti in za srce vznemiriti Leonorcica Michel je bila tisto, čemur bi danes rekli ognjevita Limčanka brez dlake na jeziku, v časih podkralja Amata pa so takšni pravili prebrisana mladenka, ena tistih, ki si podvezo zavezujejo nad kolenom. Sedemindvajset let, več izkušenj s svetom, kakor ga je odkril Kolumb, rožnata polt, oči z več vprašanji in odgovori kakor katekizem, pisarski nos, ves prebrisan, razigrane ustnice in oprsje, ki bi se ga lahko oprijel brodolomec: takšna je bila naša mladenka v nekaj potezah. Tem popolnostim dodajte še drobceno stopalo, lepo zaobljena meča, ozek pas ter predrzno in zapeljivo držo, ob kateri bi vztrepetali celo mrtveci na pokopališču. Skratka, mladenka ni bila boccato di cardinale, temveč boccato za ves ekumenski koncil.

Zdi se mi, da ta portret več kot zadošča, da si lahko marsikaj obetamo od tega premetenega dekleta, podobnega kanarčku, ki se gre okopat, nato pa se otresa spretno in prebrisano.

Leonorcica je bila za povrh vse te sreče poročena z nadvse poštenim španskim trgovcem, bolj neumnim od tistega, ki je pekel mast, in obenem bolj krotkim od vseh ovnov krščanskega in mavrskega sveta skupaj. Revež ni znal drugega kakor redčiti vino, prodajati mačka v žaklju in s trgovino služiti lepe denarce, ki jih je njegova malopridna žena prav lično zapravljala za trakove in volančke; pa ne zato, da bi se še bolj prikupila svojemu zakoncu, temveč da bi omrežila častnike kraljevih polkov. Dekle, že po naravi nestanovitno, je hudič zagrabil za vojaštvo in ... njeno poštenost bi zaman lovili celo s hrtom! Upravičeno je nekdo dejal: »Nekaj že mora biti narobe z zakonom, če potrebuje duhovnikov blagoslov.«

Kadar jo je njen mož, ta tepec, zalotil pri spletkah in nič kaj čednih igricah z vojaki, ni pograbil gorjače in ji polomil kosti, temveč se je zadovoljil z besedami:

»Poslušaj, žena, vojaških capinov nočem v hiši. Nekega dne me bodo pa le zbodle bolhe in napravil bom nekaj, da bo pošteno odmevalo.« »Kar začni, reva ničvredna!« mu je odvrnila mladenka, uprla roke v boke in svoji žrtvi strmo pogledala v oči.

Pripovedujejo, da se je trgovec nekoč šel pritožit k cerkvenemu sodniku in zahtevat ločitev, češ da žena z njim grdo ravna. »Za božjo voljo, človek! Ali te morda tepe?« ga je vprašal dostojanstvenik.

»Ne, gospod,« je odgovoril ubogi vrag, »ne tepe me ... samo rogove mi natika.« Ta mož je bil iz istega testa kakor oni drugi, ki je prepeval: Ženo so mi ukradli pred tremi dnevi; dovolj je že šale, vrnite mi jo!

Naposled je tudi njegovi potrpežljivosti pošla sapa in mož je napravil ... nekaj, kar je pošteno odmevalo. Je svoji boljši polovici polomil noge? Je kakšnemu ljubimcu razbil betico? Kje pa! Po filozofskem premisleku je sklenil, da bi bilo neumno, če bi si človek uničil življenje zaradi svinjarij neke malopridnice; da je ta pokvarjeni svet poln žensk in da so, kakor je rekel ne vem več kdo, ženske podobne žabam: ko ena skoči pod vodo, se štiri druge prikažejo na gladini.

Čez noč je torej prodal trgovino in se z denarjem, ki ga je iztržil zanjo, preselil v Čile, kjer je v Valdivii odprl točilnico.

Kakšno srečo imajo sardelice! Namesto da bi romale v lonec, jih pustijo mirno plavati v vodi. Ta prispodoba, povedana po domače, pomeni, da Leonorcica ni niti jokala niti si pulila las, temveč je zatrobila splošni zbor, pregledala svoje prijatelje iz vojašnice in med njimi brez odvečnega cincanja za paradnega ljubimca izbrala praporščaka córdobskega polka, dona Juana Francisca Pulida, mladeniča, ki je bil vselej bolj načičkan od kralja na imenitnem kompletu igralnih kart.

II Nekaj zgodovine Če ti je, dragi bralec, prišla v roke moja prva knjiga IZROČIL, si že spoznal njegovo ekscelenco dona Manuela Amata y Junieta, enaintridesetega podkralja Peruja v službi njegovega veličanstva Ferdinanda VI. Danes bomo dopolnili zgodovinske podatke, ki smo jih o njem že zapisali.

Generalna kapetanija Čile je bila v prejšnjem stoletju stopnica do podkraljevskega položaja. Manso de Velazco, Amat, Jáuregui, O'Higgins in Avilés so po vladanju v Čilu postali podkralji Peruja.

Amat je prevzel oblast konec leta 1761. »S seboj je prinesel,« pravi neki zgodovinar, »sloves dejavnega človeka, sposobnega organizatorja, bistrega in do neizprosnosti pravičnega moža, ki je vneto skrbel za javne koristi, ne da bi pri tem pozabil na lastne.« Njegov osebni pogum se je izkazal med uporom zapornikov v Santiagu. Amat je sam vstopil v ječo in, čeprav so ga sprejeli s kamenjem, z mečem ukrotil upornike. Naslednji dan jih je dal osemnajst obesiti. Kot vidimo, mož ni poznal ovinkarjenja.

Amat je začel vladati v času, ko je bila vojna Španije z Anglijo in Portugalsko najhujša in so se ameriške kolonije bale vdora. Novi podkralj je odlično poskrbel za obrambo obale od Paname do Čila ter poslal izdatno pomoč v orožju in denarju v Paragvaj in Buenos Aires. V Limi je organiziral meščansko milico, ki je štela pet tisoč pešcev in dva tisoč konjenikov, sam pa se je dal priznati za polkovnika plemiškega polka s štiristo možmi. Po sklenitvi miru je Karel III. Amata odlikoval s križem svetega Januarija in v Limo poslal dvaindvajset viteških odlikovanj različnih redov za meščane, ki so se najbolj izkazali z vnemo pri ustanavljanju, opremljanju in urjenju milice.

Med njegovim vladanjem je bil leta 1772 pokrajinski koncil pod predsedstvom nadškofa dona Diega Parade, na katerem so potrdili kanone koncila svetega Toribija.

Zanimivost tega koncila je bila, da je moral Amat frančiškana brata Juana de Marimóna, svojega rojaka, spovednika in celo sorodnika, ki ga je sam imenoval za teološkega zastopnika kraljevega patronata, odstaviti in za dve leti izgnati v Trujillo. Oče Marimón je na seji 28. februarja v polemiki s škofom Espiñeyro in redovnikom Duránom, ki sta zagovarjala nauk probabilizma, svoje nasprotnike precej jedko obdelal. Ko so ga poklicali k redu, je z dlanjo udaril po govorniškem odru in odvrnil: »Nikar ne kričite, prevzvišeni gospod! Spoštovanje se vrača s spoštovanjem, in če boste spet kričali name, imam jaz močnejša pljuča in vas bom preglasil.« V enem izmed zvezkov Raznih spisov v limski knjižnici so shranjeni razprava očeta Durána iz reda za oskrbo umirajočih, pismo škofa brata Pedra Ángela de Espiñeyre, Amatov odlok in Marimónov odgovor, pa tudi pridiga, ki jo je ta imel pri pogrebnih obredih očeta Pachija, umrlega v sluhu svetosti.

Podkralj, čigar svobodomiselnost v verskih zadevah je prehitevala njegovo dobo, si je prizadeval, čeprav brez uspeha, da bi redovnike prisilili k skupnemu življenju in poboljšanju navad, ki prav gotovo niso bile evangeljske. Lima je tedaj znotraj svojega obzidja premogla nič manj kakor tisoč tristo redovnikov, v ženskih samostanih pa je lenarilo sedemsto žensk.

Da bi lahko vohunil za redovniki, ki so ubirali slaba pota po četrtih Abajo el Puente, je Amat dal zgraditi palačni balkon, obrnjen na mali trg Desamparados, in po več ur preždel skrit za njegovimi mrežastimi zasloni.

Redovniki reda milosti so mu morali dati razlog za posebno zamero, kajti vsakič, ko je zagledal njihovo redovno obleko, je skozi zobe zamrmral: »Lepa tarča!« Tisti, ki so ga slišali, so mislili, da meri na belo blago njihovega habita, dokler si neki radovednež ni drznil prositi za pojasnilo. Tedaj je Amat dejal: »Lepa tarča za topovsko kroglo!«

Ob drugi priložnosti smo že govorili o preudarnih in ustreznih ukrepih, s katerimi je Amat izvršil kraljevi ukaz o izgonu članov Družbe Jezusove. Podkralj je v prostorih jezuitskega kolegija nemudoma odprl znameniti konvikt San Carlos, ki je Ameriki dal toliko odličnih mož.

Ko sta se v Callau zaradi zamude pri izplačilu plač uprli posadki ladij Septentrión in Astuto z vzkliki: »Živel kralj in smrt njegovi slabi vladi!«, je podkralj na obrambnem stolpu razobesil zastavo pravice in jo podkrepil s sedmimi topovskimi streli. Nato je odšel na ladjo in po prav kratki preiskavi ukazal oba kolovodja obesiti na jadrovne drogove, uporniške mornarje pa zdesetkal: sedemnajst jih je dal ustreliti. Amat je govoril, da mora biti pravica kakor blisk.

Amat je zelo skrbel za javni red, čistočo in lep videz Lime. Iz njegovega časa so bolnišnica za mornarje v Bellavisti, cerkev nazarenk, pri gradnji katere je včasih delal kot tesar, drevored Alameda in arena Acho za bikoborbe ter Coliseo, ki ga ni več, za petelinje boje. Lotil se je tudi gradnje sprehajališča Paseo de Aguas, ki ni bilo dokončano, a bi po tem, kar je še videti, lahko tekmovalo s Saint-Cloudom in Versaillesem.

Razuzdanih navad, kakor je bil, je s svojimi ljubezenskimi pustolovščinami precej pohujšal deželo. Številne strani bi zapolnile pikantne zgodbice, v katerih je Amatovo ime povezano z Micaelo Villegas, imenovano Perricholi, igralko limskega gledališča.

Sodobniki so Amata obtoževali nepoštenega ravnanja z javnim denarjem in kot dokaz navajali, da je iz Čila prišel z majhnim premoženjem, oblast pa zapustil kot milijonar, čeprav je toliko zapravil za Perricholi, ki je živela v prav žaljivem razkošju. Mi ne bomo ničesar ne dodajali ne odvzemali, ne bomo se spuščali v te globine, temveč bomo dobrohotno rekli, da je podkralj na preiskavi ob koncu svojega mandata znal doseči oprostitev te obtožbe kot sadu človeške zavisti in obrekovanja.

Julija 1776 ga je po skoraj petnajstih letih vladanja zamenjala njegova ekscelenca don Manuel Guirior. Amat se je umaknil v rodno Katalonijo, kjer se je, čeprav že osemdesetleten in bolehav, poročil s svojo mlado nečakinjo. Amatov grb je bil zlat ščit z modro sedmeroglavo ptico.

III Kjer bo bralec našel tri besedne igre, ki niso privlečene za lase, temveč zgodovinske Okoli leta 1772 je prebivalce tega mesta kraljev, ki je danes po svoji ureditvi republikansko, prevzemala najgloblja groza. Kdo je bil tak junak, da bi po deseti zvečer pomolil nos na njegove ulice? Že dirjanje mačk ali miši po strehi je bilo dovolj, da so po hiši ženske omedlevale, moški zganjali preplah in je nastal velikanski direndaj.

Položaj tudi ni dopuščal nič manj. Vsako drugo ali tretjo noč se je zgodil večji rop in po pripovedovanju kronistov tistega časa so se ti zločini po izvedbi razlikovali od dotedanjih navad Kakusovih učencev. Podzemni rovi, odprtine, narejene z ognjem, žične lestve in druge mehanske domislice so poleg zanesljivosti njihovih podvigov razkrivale, da tatovi niso le odločni možje z dlakami na prsih, temveč tudi ljudje z domišljijo in računico. V noči na 10. julij so izvedli rop, katerega plen so ocenili na trideset tisoč pesov.

Da tatovi niso bili kakršnakoli ničvredna drhal, je priznaval sam podkralj. Ko se je nekega popoldneva pri mizi pogovarjal s častniki straže, ki so mu delali družbo, je v svojem močnem katalonskem naglasu dejal:

»Pravi hudiči, ti tatovi!« »Res je, vaša ekscelenca,« mu je odvrnil praporščak don Juan Francisco Pulido. »Priznati moramo, da kradejo prav gladko.«

Tedaj mu je segel v besedo topniški poročnik don José Manuel Martínez Ruda: »Naj mi praporščak oprosti. Prav nič gladkega ne vidim v tem; nasprotno, ker hišo izropajo proti volji njenega lastnika, pravim, da ravnajo grobo.«

»Lepo! Gospoda častnika, vidi se, da vama ne manjka iskrivosti,« je pristavil mestni sodnik don Tomás Muñoz, ki je bil tako pretanjenega duha, da bi slišal celo topot konja na igralni karti. »Toda ne držim zaman v roki oblastne palice: znal jo bom spretno spustiti na te malopridneže, zaradi katerih meščani ves čas molijo veroizpoved.«

IV Kjer se potrdi, da bik nazadnje konča v klavnici, tat pa na vislicah Ob mraku 31. julija omenjenega leta 1772 je neki vojak previdno vstopil v hišo mestnega sodnika dona Tomása Muñoza in se z njim celo uro skrivaj pogovarjal.

Kmalu zatem so po mestu krožile patrulje sodnih stražnikov in pripadnikov policije, ki jo je Amat ustanovil pod imenom »ogrinjeni«. Zjutraj 1. avgusta je ves svet izvedel, da so v sodni ječi, vklenjeni v težke okove, nastanjeni poročnik Ruda, praporščak Pulido, šest vojakov savojskega polka, trije iz córdobskega polka in osem civilistov. Družbo sta jim delali tudi doña Leonor Michel in doña Manuela Sánchez, ljubici obeh častnikov, ter tri ženske iz ljudstva, priležnice vojakov. Prav je bilo, da so tisti, ki so si delili sladko, okusili tudi grenko. Kdor je pojedel meso, naj ogloda še kost.

Sodni spis, v resnici nadvse zanimiv in ohranjen v arhivu visokega vrhovnega sodišča, je predolg, da bi ga povzemali. Dovolj naj bo podatek, da 13. avgusta v Limi ni bilo žive duše, ki ne bi prišla na glavni trg, kjer so bile postrojene redne čete in meščanska milica.

Potem ko so častnika Rudo in Pulida po slovesnem obredu vojaških predpisov degradirali, sta se skupaj z devetimi sostorilci zazibala na vislicah, postavljenih nasproti uličice Petateros. Rabelj jim je nato odsekal glave, ki so jih nasadili na železne konice v Callau in Limi.

Preostali obsojenci so dobili kazen prisilnega dela, štirje pa so bili oproščeni; med njimi je bila doña Manuela Sánchez, Rudova ljubica. Iz sodnega spisa je razvidno, da je sicer uživala sadove, vendar nikoli ni vedela, od kod prihaja denar zanje.

V V katerem je prepisana sodba, ki bi lahko gorela v oljenki »Kar zadeva doño Leonor Michel, prejemnico ukradenega blaga, jo obsojam na petdeset udarcev z bičem, ki ji jih bo v ječi zadal rabelj, ter na obritje glave in obrvi; potem ko bo trikrat odvedena pod vislice, jo bodo odpeljali v kraljevo pobožno hišo Amparadas de la Concepción v tem mestu, kjer bo opravljala najnižja in najpodlejša hišna dela. Materi prednici se izrecno nalaga, naj jo najskrbneje varuje in nadzoruje, dokler se ne ponudi priložnost za odhod ladje proti mestu Valdivia, kamor bo prepeljana kot uradno popisana oseba, da bo živela skupaj s svojim možem, in v omenjenem mestu bo morala ostati za vselej. — To sodbo je izdal in razglasil njegova ekscelenca don Manuel de Amat y Juniet, vitez reda svetega Janeza, član sveta njegovega veličanstva, njegov komornik s pravico vstopa, generalpodpolkovnik njegovih kraljevih vojsk, podkralj, guverner in generalni kapitan teh kraljestev Peruja in Čila; podpisal jo je med opravljanjem sodne obravnave v svojem kabinetu v mestu kraljev dne 11. avgusta 1772, ob navzočnosti prič dona Pedra Juana Sanza, svojega kabinetnega tajnika, in dona Joséja Garmendie, tajnika za pisma. — Gregorio González de Mendoza, notar njegovega veličanstva in vojaških zadev.«

Presneto! Se vam ne zdi, da ima ta sodba kar tri pare rogov? Ne vemo, ali se je mož pritožil kralju zaradi prisile v tistem delu, ki mu je, čeprav pri vsej stvari ni bil nič kriv, nalagal skupno življenje z boljšo polovico, ki mu jo je dala Cerkev, ali pa je zatisnil oči in sprejel nakazilo; tudi to bi bilo mogoče, kajti v Gospodovem vinogradu rastejo najrazličnejši značaji.