Prevod

Nekega dne je bogat kmet stal na svojem dvorišču in se razgledoval po poljih in vrtovih: žito je bujno raslo in sadno drevje se je šibilo pod težo sadežev. Lansko žito je na podstrešju še vedno ležalo v tako velikanskih kupih, da so ga tramovi komaj držali. Nato je šel v hlev, kjer so stali pitani voli, debele krave in konji s svetlečo se dlako. Nazadnje se je vrnil v izbo in se ozrl po železnih skrinjah, v katerih je hranil denar. Ko je tako stal in si ogledoval svoje bogastvo, je nenadoma močno potrkalo. Vendar ni potrkalo na vrata njegove izbe, temveč na vrata njegovega srca. Odprla so se in zaslišal je glas, ki mu je govoril: »Si s tem kaj dobrega storil svojim bližnjim? Si se ozrl na stisko revežev? Si z lačnimi delil svoj kruh? Ti je bilo dovolj, kar si imel, ali si si zmeraj želel še več?« Srce ni odlašalo z odgovorom: »Trd in neizprosen sem bil in svojim bližnjim nisem nikoli storil nič dobrega. Če je prišel revež, sem odvrnil pogled. Za Boga se nisem menil, temveč sem mislil le na to, kako bi povečal svoje bogastvo. Tudi če bi bilo moje vse, kar pokriva nebo, še ne bi imel dovolj.« Ko je slišal ta odgovor, se je silno prestrašil: kolena so se mu začela tresti in moral je sesti. Tedaj je spet potrkalo, tokrat na vrata njegove izbe. Bil je njegov sosed, reven mož s kopico otrok, ki jih ni mogel več nasititi. »Vem,« je pomislil revež, »moj sosed je bogat, a prav tako trdosrčen. Ne verjamem, da mi bo pomagal, toda otroci mi jokajo za kruhom, zato bom vendarle poskusil.« Bogatašu je rekel: »Neradi dajete od svojega, toda voda mi sega že do grla: moji otroci stradajo, posodite mi štiri mernike žita.« Bogataš ga je dolgo gledal in tedaj je prvi sončni žarek dobrote odtalil kapljico ledu njegovega pohlepa. »Štirih mernikov ti ne bom posodil,« je odgovoril, »temveč ti jih bom osem podaril, vendar moraš izpolniti en pogoj.« – »Kaj naj storim?« je vprašal revež. »Ko umrem, moraš tri noči bedeti ob mojem grobu.« Kmeta je ob tej zahtevi spreletel srh, a v stiski, v kakršni se je znašel, bi privolil v kar koli: zato je obljubil in odnesel žito domov.

Kakor da bi bogataš slutil, kaj se bo zgodilo: čez tri dni se je nenadoma mrtev zgrudil na tla. Nihče ni prav vedel, kako se je to zgodilo, a tudi žaloval ni nihče za njim. Ko so ga pokopali, se je revež spomnil svoje obljube. Rad bi bil prost te dolžnosti, vendar si je mislil: »Vendarle je bil do tebe dobrotljiv, z njegovim žitom si nasitil svoje lačne otroke. Pa tudi če tega ne bi bilo, obljubo si dal in držati jo moraš.« Ko se je znočilo, je odšel na pokopališče in sedel na grobno gomilo. Vse je bilo tiho, le luna je svetila nad grobovi, tu in tam pa je mimo priletela sova in se oglasila s svojim tožečim glasom. Ob sončnem vzhodu se je revež brez nezgode vrnil domov in tudi druga noč je minila mirno. Zvečer tretjega dne ga je obšla nenavadna tesnoba, kakor da ga še nekaj čaka. Ko je prišel na pokopališče, je ob zidu zagledal moža, ki ga ni videl še nikoli. Ni bil več mlad, obraz so mu brazgotine zaznamovale, njegove oči pa so ostro in ognjevito pogledovale naokrog. Ves je bil zavit v star plašč, izpod katerega so se videli le veliki konjeniški škornji. »Kaj iščete tukaj?« ga je nagovoril kmet. »Vas ni strah na tem samotnem pokopališču?« – »Ničesar ne iščem,« je odgovoril mož, »pa tudi ničesar se ne bojim. Tak sem kakor tisti mladenič, ki je šel po svetu, da bi se naučil strahu, pa se je zaman trudil. Le da je on dobil kraljevo hčer za ženo in z njo veliko bogastvo, jaz pa sem zmeraj ostal reven. Samo odslužen vojak sem in tukaj bom prenočil, ker drugje nimam strehe nad glavo.« – »Če vas ni strah,« je rekel kmet, »ostanite z menoj in mi pomagajte stražiti tistole grobno gomilo.« – »Stražiti je vojakova naloga,« je odgovoril mož. »Kar naju tu doleti, dobrega ali slabega, bova skupaj prestala.« Kmet mu je segel v roko in skupaj sta sedla na grob.

Vse je ostalo tiho do polnoči, tedaj pa je po zraku nenadoma zarezalo predirljivo žvižganje in stražarja sta zagledala samega vraga, ki je v svoji pravi podobi stal pred njima. »Poberita se, malopridneža,« jima je zavpil, »ta, ki leži v grobu, je moj! Ponj sem prišel, in če se ne umakneta, vama zavijem vrat!« – »Gospod z rdečim peresom,« je rekel vojak, »vi niste moj stotnik, zato vas nisem dolžan ubogati, strahu pa se še nisem naučil. Pojdite svojo pot, midva ostaneva tukaj.« Vrag je pomislil: »Ta dva capina boš najlaže ujel z zlatom,« ubral prijaznejše strune in ju prav zaupljivo vprašal, ali bi vzela mošnjiček zlata in odšla domov. »To se pa že bolje sliši,« je odgovoril vojak, »vendar nama en mošnjiček zlata ne zaleže. Če nama daste toliko zlata, kolikor ga gre v enega mojih škornjev, vam prepustiva prostor in odideva.« – »Toliko ga nimam pri sebi,« je rekel vrag, »a ga bom prinesel. V sosednjem mestu živi menjalec denarja, ki je moj dober prijatelj in mi ga bo z veseljem posodil.« Ko je vrag izginil, je vojak sezul levi škorenj in rekel: »Temu oglarju bova že ponagajala. Le nož mi dajte, prijatelj.« S škornja je odrezal podplat in ga postavil ob gomilo v visoko travo na rob napol zaraščene jame. »Tako, zdaj je vse nared,« je rekel. »Zdaj lahko pride dimnikar.«

Oba sta sedla in čakala. Ni minilo dolgo, ko se je vrag vrnil z vrečico zlata v roki. »Kar nasujte ga vanj,« je rekel vojak in nekoliko privzdignil škorenj, »vendar to ne bo dovolj.« Črni je izpraznil vrečico, zlato je padlo skoznjo in škorenj je ostal prazen. »Neumni vrag,« je zavpil vojak, »ni dovolj! Ali nisem takoj povedal? Kar obrnite se in prinesite še.« Vrag je zmajal z glavo, odšel in se čez uro vrnil s precej večjo vrečo pod pazduho. »Kar nasujte,« je zaklical vojak, »vendar dvomim, da bo škorenj poln.« Zlato je žvenketalo, ko je padalo navzdol, škorenj pa je ostal prazen. Vrag je s svojimi žarečimi očmi sam pogledal vanj in se prepričal, da je res. »Nesramno debela meča imate,« je vzkliknil in spačil usta. »Mislite,« je odvrnil vojak, »da imam konjsko kopito kakor vi? Od kdaj ste tako skopuški? Brž prinesite še zlata, sicer ne bo nič z najino kupčijo.« Hudobec se je znova pobral. Tokrat ga dlje ni bilo in ko se je naposled prikazal, je sopel pod težo vreče, ki jo je nosil na rami. Izpraznil jo je v škorenj, vendar se ta ni napolnil nič bolj kakor prej. Razbesnel se je in hotel vojaku iztrgati škorenj iz rok, toda prav tisti hip se je na nebu prikazal prvi žarek vzhajajočega sonca in hudobni duh je z glasnim krikom pobegnil. Uboga duša je bila rešena.

Kmet je hotel zlato razdeliti, toda vojak je rekel: »Kar pripada meni, daj revežem. Preselil se bom k tebi v tvojo kočo in s preostalim bova skupaj živela v miru in slogi, dokler bo Bogu po volji.«