Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel za svojim gradom lep vrt, v njem pa je raslo drevo z zlatimi jabolki. Ko so jabolka dozorela, so jih prešteli, a že naslednje jutro je eno manjkalo. To so sporočili kralju in ukazal je, naj vsako noč pod drevesom stoji straža. Kralj je imel tri sinove in ob mraku je poslal na vrt najstarejšega. Toda ob polnoči se ta ni mogel več ubraniti spanca in naslednje jutro je spet manjkalo jabolko. Naslednjo noč je moral stražiti drugi sin, vendar se mu ni godilo nič bolje. Ko je odbilo dvanajst, je zaspal in zjutraj je manjkalo jabolko. Zdaj je bil za stražo na vrsti tretji sin. Tudi on je bil pripravljen, a kralj mu ni kaj prida zaupal in je menil, da bo opravil še manj kakor njegova brata. Nazadnje pa mu je vendarle dovolil. Mladenič je legel pod drevo, bedel in ni pustil, da bi ga premagal spanec. Ko je odbilo dvanajst, je nekaj zašumelo po zraku in v mesečini je zagledal ptico, ki je priletela mimo, njeno perje pa se je bleščalo v samem zlatu. Ptica je sedla na drevo in ravno odtrgala jabolko, ko je mladenič izstrelil puščico vanjo. Ptica je odletela, a puščica je zadela njeno perje in eno zlatih peres je padlo na tla. Mladenič ga je pobral, ga naslednje jutro prinesel kralju in mu povedal, kaj je ponoči videl. Kralj je sklical svoje svetovalce in vsi so izjavili, da je takšno pero vredno več kakor vse kraljestvo. »Če je pero tako dragoceno,« je dejal kralj, »mi eno samo nič ne pomaga, temveč hočem in moram imeti celo ptico.«

Najstarejši sin se je odpravil na pot, zanašal se je na svojo pamet in bil prepričan, da bo že našel zlato ptico. Ko je prehodil kos poti, je na robu gozda zagledal lisjaka, ki je sedel tam, nameril puško in ga vzel na muho. Lisjak je zaklical: »Ne ustreli me, pa ti bom dal dober nasvet. Na poti si po zlato ptico in nocoj boš prišel v vas, kjer stojita dve gostilni druga nasproti drugi. Ena je močno razsvetljena in v njej je veselo, a ne zavij vanjo, temveč pojdi v drugo, čeprav se ti bo zdela neugledna.« Kako naj mi takšna neumna žival da pameten nasvet! si je mislil kraljevič in sprožil, vendar je lisjaka zgrešil; ta je iztegnil rep in hitro stekel v gozd. Nato je kraljevič nadaljeval pot in zvečer prišel v vas, kjer sta stali obe gostilni. V eni so peli in plesali, druga pa je bila videti revna in žalostna. Res bi bil norec, si je mislil, če bi šel v tisto zanikrno gostilno, lepo pa pustil pri miru. Zato je stopil v veselo gostilno, tam živel v razkošju in veseljačenju ter pozabil na ptico, očeta in vse dobre nauke.

Ko je minilo nekaj časa, najstarejšega sina pa še kar ni bilo domov, se je na pot odpravil drugi, da bi poiskal zlato ptico. Kakor najstarejšemu je tudi njemu prišel naproti lisjak in mu dal dober nasvet, ki pa ga ni upošteval. Prišel je do obeh gostiln, kjer je njegov brat stal pri oknu tiste, iz katere je odmevalo veselje, in ga poklical. Ni se mogel upreti, stopil je noter in živel le še za svoje užitke.

Spet je minilo nekaj časa in najmlajši kraljevič je hotel oditi v svet ter poskusiti srečo, toda oče mu ni hotel dovoliti. »Zaman je,« je rekel, »zlato ptico bo našel še teže kakor njegova brata, in če ga doleti nesreča, si ne bo znal pomagati, saj mu manjka pameti.« Nazadnje pa, ko ni bilo več miru pred njim, ga je pustil oditi. Pred gozdom je spet sedel lisjak, prosil za svoje življenje in mu dal dober nasvet. Mladenič je bil dobrosrčen in mu je rekel: »Nič se ne boj, lisjaček, nič hudega ti ne bom storil!« – »Ne bo ti žal,« je odgovoril lisjak, »in da boš hitreje potoval, mi zlezi zadaj na rep.« Komaj je sedel nanj, že je lisjak stekel in šlo je čez drn in strn, da je dlaka žvižgala v vetru. Ko sta prišla v vas, je mladenič sestopil, upošteval dobri nasvet in se, ne da bi se oziral naokrog, ustavil v skromni gostilni, kjer je mirno prenočil. Naslednje jutro, ko je prišel na polje, je tam že sedel lisjak in mu rekel: »Zdaj ti bom povedal, kaj moraš storiti naprej. Pojdi ves čas naravnost in nazadnje boš prišel do gradu, pred katerim leži cela četa vojakov. A ne meni se zanje, saj bodo vsi spali in smrčali. Pojdi sredi med njimi naravnost v grad in nato skozi vse sobe. Nazadnje boš prišel v kamrico, kjer v leseni kletki visi zlata ptica. Zraven stoji za okras prazna zlata kletka, toda varuj se, da ptice ne vzameš iz njene uboge kletke in je ne prestaviš v razkošno, sicer se ti utegne slabo goditi.« Po teh besedah je lisjak spet iztegnil rep in kraljevič je sedel nanj. Spet je šlo čez drn in strn, da je dlaka žvižgala v vetru. Ko je prispel do gradu, je našel vse tako, kakor je povedal lisjak. Kraljevič je prišel v kamrico, kjer je bila zlata ptica v leseni kletki, poleg pa je stala zlata; tri zlata jabolka so ležala raztresena po sobi. Pomislil je, da bi bilo smešno pustiti tako lepo ptico v navadni, grdi kletki, zato je odprl vratca, jo prijel in prestavil v zlato. V tistem hipu pa je ptica predirljivo zakričala. Vojaki so se prebudili, planili noter in ga odpeljali v ječo. Naslednje jutro so ga postavili pred sodišče in ker je vse priznal, so ga obsodili na smrt. Toda kralj je rekel, da mu bo pod enim pogojem podaril življenje: pripeljati mu mora zlatega konja, ki teče hitreje od vetra, potem pa bo za nagrado dobil še zlato ptico.

Kraljevič se je odpravil na pot, a je vzdihoval in bil žalosten, kajti kje naj najde zlatega konja? Tedaj je nenadoma zagledal svojega starega prijatelja lisjaka, ki je sedel ob poti. »Vidiš,« je rekel lisjak, »tako se je zgodilo, ker me nisi poslušal! A ne izgubi poguma, pomagal ti bom in ti povedal, kako prideš do zlatega konja. Iti moraš naravnost naprej in prišel boš do gradu, kjer konj stoji v hlevu. Pred hlevom bodo ležali hlevarji, a bodo spali in smrčali, tako da boš lahko mirno odpeljal zlatega konja. Le na eno moraš paziti: nadeni mu slabo sedlo iz lesa in usnja, nikakor pa ne zlatega, ki visi zraven, sicer se ti bo slabo godilo.« Nato je lisjak iztegnil rep, kraljevič je sedel nanj in šlo je čez drn in strn, da je dlaka žvižgala v vetru. Vse je bilo tako, kakor je povedal lisjak, in prišel je v hlev, kjer je stal zlati konj. Ko pa mu je hotel nadeti slabo sedlo, je pomislil: Tako lepo žival bi skazil, če ji ne bi nadel lepega sedla, ki ji pristoji. Toda komaj se je zlato sedlo dotaknilo konja, je ta glasno zarezgetal. Hlevarji so se prebudili, zgrabili mladeniča in ga vrgli v ječo. Naslednje jutro ga je sodišče obsodilo na smrt, vendar mu je kralj obljubil, da mu bo podaril življenje in še zlatega konja, če mu pripelje lepo kraljično iz zlatega gradu.

S težkim srcem se je mladenič odpravil na pot, a na svojo srečo je kmalu našel zvestega lisjaka. »Moral bi te prepustiti tvoji nesreči,« je rekel lisjak, »vendar se mi smiliš in še enkrat ti bom pomagal iz stiske. Tvoja pot vodi naravnost do zlatega gradu. Prispel boš zvečer, ponoči, ko bo vse tiho, pa bo lepa kraljična odšla v kopališče, da bi se okopala. Ko bo vstopila, skoči k njej in jo poljubi. Potem bo šla za teboj in jo boš lahko odpeljal s seboj. Le tega ji ne dovoli, da bi se prej poslovila od staršev, sicer se ti utegne slabo goditi.« Nato je lisjak iztegnil rep, kraljevič je sedel nanj in šlo je čez drn in strn, da je dlaka žvižgala v vetru. Ko je prišel do zlatega gradu, je bilo tako, kakor je povedal lisjak. Počakal je do polnoči, ko je vse trdno spalo in je lepa deklica odšla v kopališče, nato pa planil iz skrivališča in jo poljubil. Rekla je, da bi rada šla z njim, vendar ga je s solzami v očeh rotila, naj ji dovoli, da se prej poslovi od staršev. Sprva se je upiral njenim prošnjam, ko pa je čedalje bolj jokala in mu padla pred noge, je nazadnje popustil. Komaj je deklica stopila k očetovi postelji, so se on in vsi drugi v gradu prebudili, mladeniča pa so prijeli in ga zaprli v ječo.

Naslednje jutro mu je kralj rekel: »Zapravil si svoje življenje in milost lahko dobiš le, če odstraniš goro, ki stoji pred mojimi okni in mi zastira razgled. To moraš opraviti v osmih dneh. Če ti uspe, boš za nagrado dobil mojo hčer.« Kraljevič se je lotil dela, kopal in premetaval zemljo brez počitka, ko pa je po sedmih dneh videl, kako malo je opravil in da je vse njegovo delo skoraj zaman, ga je prevzela velika žalost in izgubil je vsako upanje. Toda zvečer sedmega dne se je prikazal lisjak in rekel: »Ne zaslužiš si, da bi ti pomagal, a le pojdi in lezi spat, jaz bom opravil delo namesto tebe.« Ko se je naslednje jutro zbudil in pogledal skozi okno, je gora izginila. Mladenič je ves vesel pohitel h kralju in mu povedal, da je pogoj izpolnjen. Kralj je moral, če mu je bilo prav ali ne, držati besedo in mu dati svojo hčer.

Zdaj sta skupaj odšla in ni minilo dolgo, ko je k njima prišel zvesti lisjak. »Najboljše sicer že imaš,« je rekel, »a k deklici iz zlatega gradu spada tudi zlati konj.« – »Kako naj ga dobim?« je vprašal mladenič. »To ti bom povedal,« je odgovoril lisjak. »Najprej odpelji lepo deklico h kralju, ki te je poslal v zlati grad. Tam bo neizmerno veselje, radi ti bodo dali zlatega konja in ga pripeljali predte. Takoj ga zajahaj in vsem v slovo podaj roko s konja, nazadnje lepi deklici. Ko jo primeš, jo z enim zamahom potegni k sebi in oddirjaj. Nihče te ne bo mogel dohiteti, saj konj teče hitreje od vetra.«

Vse se je srečno izteklo in kraljevič je lepo deklico odpeljal na zlatem konju. Lisjak ni zaostal in je mladeniču rekel: »Zdaj ti bom pomagal še do zlate ptice. Ko prideš v bližino gradu, kjer je ptica, naj deklica sestopi, jaz pa jo bom vzel v varstvo. Nato z zlatim konjem odjezdi na grajsko dvorišče. Ko ga bodo zagledali, bo veliko veselja in prinesli ti bodo zlato ptico. Brž ko boš imel kletko v roki, oddirjaj nazaj k nama in vzemi deklico s seboj.« Ko je načrt uspel in je kraljevič s svojimi zakladi hotel odjezditi domov, mu je lisjak rekel: »Zdaj me moraš nagraditi za mojo pomoč.« – »Kaj hočeš v zameno?« je vprašal mladenič. »Ko prideva tja v gozd, me ustreli in mi odsekaj glavo ter tace.« – »To bi bila pa lepa hvaležnost!« je rekel kraljevič. »Tega ti nikakor ne morem izpolniti.« Lisjak je dejal: »Če tega nočeš storiti, te moram zapustiti. A preden odidem, ti bom dal še en dober nasvet. Dveh stvari se varuj: ne odkupuj obešenjakov in ne sedaj na rob vodnjaka!« S temi besedami je stekel v gozd.

Mladenič je pomislil: »To je čudna žival s čudaškimi muhami. Kdo pa bi odkupoval obešenjake! In tudi sesti na rob vodnjaka mi še nikoli ni prišlo na misel.« Z lepo deklico je jezdil naprej in pot ga je spet vodila skozi vas, v kateri sta ostala njegova brata. Tam je bila velika gneča in hrup, in ko je vprašal, kaj se dogaja, so mu povedali, da bodo obesili dva človeka. Ko je prišel bliže, je videl, da sta to njegova brata, ki sta zagrešila najrazličnejše hudobije in zapravila vse svoje premoženje. Vprašal je, ali ju ne bi mogli izpustiti. »Če hočete plačati zanju,« so odgovorili ljudje, »a zakaj bi zapravljali denar za ta malopridneža in ju odkupili?« Toda ni se pomišljal, plačal je zanju, in ko so ju izpustili, so skupaj nadaljevali pot.

Prišli so v gozd, kjer so prvič srečali lisjaka, in ker je bilo tam hladno in prijetno, sonce pa je vroče pripekalo, sta brata rekla: »Tukaj pri vodnjaku si malo odpočijmo ter nekaj pojejmo in popijmo!« Privolil je in med pogovorom pozabil na previdnost, sedel na rob vodnjaka in ni slutil nič hudega. Toda brata sta ga zvrnila vznak v vodnjak, vzela deklico, konja in ptico ter odšla domov k očetu. »Ne prinašava le zlate ptice,« sta rekla, »dobila sva tudi zlatega konja in deklico iz zlatega gradu.« Zavladalo je veliko veselje, vendar konj ni jedel, ptica ni pela, deklica pa je sedela in jokala.

Najmlajši brat pa ni umrl. Vodnjak je bil na srečo suh in padel je na mehak mah, ne da bi se poškodoval, vendar ni mogel več ven. Tudi v tej stiski ga zvesti lisjak ni zapustil. Skočil je dol k njemu in ga okaral, ker je pozabil na njegov nasvet. »A si vendar ne morem pomagati,« je rekel, »spet ti bom pomagal na svetlo.« Naročil mu je, naj ga prime za rep in se ga trdno oprime, nato pa ga je potegnil navzgor. »Še nisi zunaj nevarnosti,« je rekel lisjak. »Tvoja brata nista bila prepričana, da si mrtev, zato sta okoli gozda postavila stražarje, ki naj te ubijejo, če se pokažeš.« Ob poti je sedel revež in mladenič je z njim zamenjal obleko ter tako prišel na kraljevi dvor. Nihče ga ni prepoznal, toda ptica je začela peti, konj je začel jesti in lepa deklica je nehala jokati. Kralj je začudeno vprašal: »Kaj to pomeni?« Deklica je rekla: »Ne vem, a prej sem bila tako žalostna, zdaj pa sem tako vesela. Zdi se mi, kakor da bi prišel moj pravi ženin.« Povedala mu je vse, kar se je zgodilo, čeprav sta ji brata zagrozila s smrtjo, če bi kaj izdala. Kralj je ukazal, naj predenj pripeljejo vse ljudi, ki so bili v njegovem gradu. Prišel je tudi mladenič, oblečen kakor revež v razcapano obleko, a deklica ga je takoj prepoznala in se mu vrgla okoli vratu. Hudobna brata so prijeli in usmrtili, on pa se je poročil z lepo deklico in postal kraljev naslednik.

Kaj pa se je zgodilo z ubogim lisjakom? Dolgo zatem je šel kraljevič nekoč spet v gozd. Tam je srečal lisjaka, ki mu je rekel: »Zdaj imaš vse, kar si lahko želiš, moje nesreče pa še vedno ni konec, čeprav je v tvoji moči, da me rešiš.« In spet ga je roteče prosil, naj ga ustreli ter mu odseka glavo in tace. Tokrat je tako storil in komaj je bilo opravljeno, se je lisjak spremenil v človeka. Bil je nihče drug kakor brat lepe kraljične, ki je bil zdaj končno rešen uroka. In odtlej jim do konca življenja ni nič več kalilo sreče.