Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Oče Priam ni vedel, da Ezak, ki je dobil krila, še živi, in ga je objokoval; ob praznem grobu, ki je nosil njegovo ime, je tudi Hektor z brati daroval daritve za umrlega. Pri tem žalostnem obredu ni bilo Parisa, ki je pozneje z ugrabljeno ženo v domovino prinesel dolgo vojno; za njim je prišlo tisoč ladij, povezanih s prisego, in z njimi vse pelaško ljudstvo.

Maščevanje se ne bi zavleklo, ko ne bi divji vetrovi napravili morja neprehodnega in ko ne bi beotska dežela v Avlidi, bogati z ribami, zadržala ladij, pripravljenih na odhod. Ko so tam po običaju prednikov pripravljali daritev Jupitru in je stari oltar zažarel v prižganem ognju, so Danajci zagledali modrikasto kačo, ki se je plazila na platano, stoječo tik ob kraju daritve.

Na vrhu drevesa je bilo gnezdo z osmimi ptiči: te je skupaj z materjo, ki je obletavala svoje pogubljene mladiče, kača pograbila in jih skrila v požrešno žrelo. Vsi so ostrmeli. A videc Testorid, ki je znal razbrati resnico, je dejal: »Zmagali bomo! Veselite se, Pelazgi! Troja bo padla, toda naše trpljenje bo trajalo dolgo,« in devet ptic je razložil kot devet let vojne.

Kača pa se je, kakor je objemala zelene veje drevesa, spremenila v kamen, in kamen je ohranil njeno podobo. Nerej je še naprej divjal v aonskih vodah in ni dopuščal, da bi se vojna prenesla čez morje; nekateri so verjeli, da Neptun prizanaša Troji, ker je mestu zgradil obzidje. A ne Testorid: vedel je in tudi ni zamolčal, da je treba jezo deviške boginje pomiriti z deviško krvjo. Ko je skupni blagor premagal očetovsko ljubezen in je kralj prevladal nad očetom, je Ifigenija, pripravljena preliti svojo čisto kri, stopila pred oltar med jokajoče svečenike; tedaj je bila boginja omehčana, z oblakom jim je zastrla pogled in sredi obreda, gneče ob daritvi in glasov molivcev

je, kakor pravijo, mikensko dekle zamenjala s košuto. Ko je bila torej Diana pomirjena s krvjo, ki ji je pripadala, in sta se hkrati polegli Febina jeza in jeza morja, je tisoč ladij dobilo veter v hrbet in po mnogih preizkušnjah doseglo frigijsko obalo. Sredi sveta je kraj med zemljo, morjem in nebesnimi širjavami, na meji trojnega sveta; od tam je mogoče videti vse, kar se kjer koli dogaja, naj bo še tako daleč, in vsak glas prodre do slušnih votlin.

Tam prebiva Govorica in si je izbrala dom na najvišjem vrhu; hiši je dodala nešteto vhodov in tisoč odprtin, pragov pa ni zaprla z nobenimi vrati: noč in dan je odprta. Vsa je iz donečega brona, vsa šumi, vrača glasove in ponavlja, kar sliši. Nikjer v njej ni miru in nikjer tišine, pa vendar ni hrupa, temveč le šepetajoče mrmranje, kakršno se navadno sliši iz morskih valov, če jim kdo prisluhne od daleč, ali kakršen je zvok poslednjega grmenja, ko Jupiter strese črne oblake.

Dvorane polni množica: lahkomiselna drhal prihaja in odhaja, povsod se izmišljotine mešajo z resnico, blodi na tisoče govoric in se valijo zmedene besede. Eni z njimi polnijo željna ušesa, drugi slišano nosijo drugam; izmišljija raste in vsak novi pripovedovalec slišanemu kaj doda. Tam so Lahkovernost, nepremišljena Zmota, prazno Veselje in preplašeni Strahovi, sveži Razdor in Šepetanja neznanega izvora.

Sama pa vidi, kaj se dogaja na nebu, na morju in na zemlji, ter poizveduje po vsem svetu. Razglasila je, da prihajajo grške ladje z junaškimi vojščaki, zato oboroženi sovražnik ni prišel nepričakovano: Trojanci branijo dostope in varujejo obalo. Ti, Protezilaj, prvi po usodi padeš pod Hektorjevim kopjem; začeti boji drago stanejo Danajce in Hektor zaslovi s smrtjo hrabrega moža.

Tudi Frigijci so ob nemajhnih izgubah spoznali, kaj zmore ahajska desnica. Že so sigejske obale rdečele od krvi, že je Neptunov sin Kiknos v smrt poslal tisoč mož, že je Ahil pritiskal z bojnim vozom in z udarci pelijskega kopja podiral cele čete; ko je med vrstami iskal Kiknosa ali Hektorja, se je spopadel s Kiknosom — Hektor je bil prihranjen za deseto leto. Tedaj je spodbudil konje, katerih bele vratove je stiskal jarem, in usmeril voz proti sovražniku; z rokami je zavihtel trepetajoče kopje in dejal: »Kdor koli si, mladenič, naj ti bo v smrti tolažba, da te je ubil tesalski Ahil.«

Toliko je dejal Eakid; besedam je sledilo težko kopje. A čeprav je bilo dobro pomerjeno in ni zgrešilo, ostra konica vrženega železa ni ničesar opravila: le prsi je udarila, kakor da bi bila topa. »Sin boginje, saj te že poznamo po slovesu,« je dejal oni, »zakaj se čudiš, da nisem ranjen?« Ahil se je namreč čudil. »Ne ta čelada, ki jo vidiš, rumenkasta od konjske grive, ne votli ščit, breme moje levice, me ne varujeta: nosim ju le za okras.

Tudi Mars si zato navadno nadene orožje! Odstrani vso zaščito, pa bom vendar odšel brez praske. Nekaj že pomeni, da me ni rodila Nereida, temveč tisti, ki vlada Nereju, njegovim hčeram in vsemu morju.« To je rekel in vrgel v Eakida kopje, ki naj bi se zarilo v obli ščit; prebilo je bron in za njim devet plasti volovskih kož, v deseti pa se je ustavilo. Junak ga je izpulil in s krepko roko znova zalučal trepetajoče kopje: telo je spet ostalo nepoškodovano in brez rane! Tudi tretja ost ni mogla oprasniti Kiknosa, ki se ji je razgaljen nastavljal.

Ahil je vzplamtel kakor bik v odprti areni, ko s strašnim rogom napade tisto, kar ga draži, škrlatno blago, in čuti, da njegovi sunki zadevajo v prazno. Pogledal je kopje, ali mu ni morda odpadla železna ost: še vedno je tičala v lesu. »Je torej moja roka oslabela in vsa moč,« je dejal, »ki jo je prej imela, pošla proti enemu? Saj je bila vendar močna, ko sem prvi porušil obzidje Lirnesa, ko sem Tenedos in Eetionove Tebe napolnil s krvjo njihovih prebivalcev, ko je Kajk tekel škrlaten od pokola svojega ljudstva in je Telef dvakrat občutil moč mojega kopja.

Tudi tu, ob tolikih pobitih, katerih kupe sem nagromadil po obali in jih gledam, je bila moja desnica močna in je še.« To je dejal in, kakor da bi slabo verjel preteklim dejanjem, zalučal kopje v nasproti stoječega Menojta iz likijskega ljudstva ter mu prebil oklep in prsi pod njim. Ko je umirajoči s prsmi udaril ob trdo zemljo, je Ahil iz tople rane izvlekel isto kopje in dejal: »To je moja roka, to kopje, s katerim sem pravkar zmagal: z istima bom napadel še njega; naj bo, prosim, tudi izid isti!« S temi besedami je spet napadel Kiknosa; jesenovo kopje ni zgrešilo, temveč je neovirano zazvenelo ob levi rami, nato pa se odbilo kakor od zidu ali trdne skale.

Vendar je Ahil videl, da je Kiknos tam, kjer ga je zadel, označen s krvjo, in se zaman razveselil: rane ni bilo, kri je bila Menojtova! Tedaj je srdit planil z visokega voza in od blizu z bleščečim mečem napadel sovražnika, ki se ni ničesar bal; videl je, da meč vdira v ščit in čelado, ob trdem telesu pa se tudi samo rezilo krha! Tega ni več prenesel: odmaknil je ščit in z njim trikrat, štirikrat udaril moža v obraz, z ročajem pa po votlih sencih; sledil mu je, ko se je umikal, pritiskal nanj, ga begal in podiral ter mu omamljenemu ni pustil oddiha. Kiknosa je obšel strah, pred očmi mu je plavala tema, in ko je ritensko

stopal nazaj, mu je pot zaprl kamen sredi polja. Ahil je Kiknosa sunil čezenj, da se je zvrnil na hrbet, in ga z vso silo treščil ob tla. Nato mu je s ščitom in trdimi koleni pritiskal na prsi ter vlekel za jermene čelade; zategnjeni pod brado so mu stisnili grlo in zaprli obe poti, po katerih prihaja življenjski dih. Že je hotel sleči premaganega, a je videl le zapuščeno orožje: bog morja je telo spremenil v belo ptico, katere ime je nosil že prej.