Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Ta napor, ta boj je prinesel večdnevni predah in obe strani sta odložili orožje ter obstali. Medtem ko je budna straža varovala frigijsko obzidje in budna straža varovala argoške jarke, je napočil praznični dan, ko je Ahil, Kiknov zmagovalec, s krvjo zaklane krave pridobival Paladino naklonjenost.
Ko je njene izbrane dele položil na razgrete oltarje in se je dim, bogovom ljub, dvignil v nebo, je daritev dobila svoj delež, preostalo pa so odnesli na mize. Prvaki so legli na ležišča in si telesa krepili s pečenim mesom, z vinom pa blažili skrbi in žejo. Ni jih razveseljevala ne kitara ne petje glasov ne dolga piščal iz pušpanovega lesa z mnogimi luknjicami, temveč so si krajšali noč s pogovorom, njegova snov pa je bil pogum: pripovedovali so o bojih, sovražnikovih in svojih, in radi so se drug za drugim znova spominjali nevarnosti, ki so jih prestali in premagali — o čem drugem naj bi govoril Ahil in o čem naj bi raje govorili v družbi velikega Ahila?
Predvsem je beseda tekla o nedavni zmagi nad Kiknom. Vsem se je zdelo čudežno, da mladeničevega telesa ni moglo prebosti nobeno orožje, da je bilo nedovzetno za rane in je krhalo železo. Temu so se čudili sam Eakov vnuk in Ahajci, ko je Nestor takole spregovoril: »V vašem času je bil le eden, ki je preziral železo in ga noben udarec ni mogel predreti: Kiknos. Sam pa sem nekoč videl perajbskega Kajneja, ki je prestal tisoč udarcev, ne da bi bilo njegovo telo ranjeno, perajbskega Kajneja, ki je slovel po dejanjih in prebival na Otrisu; da bi bilo čudo pri njem še večje, se je rodil kot ženska.« Vse navzoče prevzame
nenavadnost tega čudeža in prosijo ga, naj pripoveduje. Med njimi tudi Ahil: »Daj, povej! Vsi si enako želimo slišati, o zgovorni starec, modrost naše dobe, kdo je bil Kajnej, zakaj se mu je spremenil spol, na katerem pohodu, v spopadu katere bitke si ga spoznal in kdo ga je premagal, če ga je sploh kdo.« Tedaj starec: »Čeprav me ovira počasna starost in mi marsikaj, kar sem videl v mladih letih, uhaja iz spomina, se vendar spominjam še več reči. Med tolikimi dogodki v vojni in miru pa ni nobenega, ki bi se mi globlje vtisnil v srce. In če je dolga starost lahko koga napravila za pričo mnogih dejanj: živel sem že
dvesto let, zdaj pa teče moje tretje stoletje. Elatova hči Kajnis je slovela po lepoti, najlepša med tesalskimi dekleti; po bližnjih mestih in po tvojih krajih — saj je bila tvoja rojakinja, Ahil — so mnogi snubci zaman hrepeneli po njej. Morda bi si tudi Pelej prizadeval za zakon z njo, a je bil tedaj že poročen s tvojo materjo ali pa mu je bila že obljubljena. Kajnis se ni poročila z nikomer; ko pa je hodila po samotnem obrežju, jo je bog morja posilil — tako je šla govorica — in ko je Neptun okusil naslado te nove ljubezni, je dejal: ‘Tvojim željam se ni treba bati zavrnitve:
izberi, kaj si želiš!’ Tudi to je pravila ista govorica. ‘Ta krivica,’ je rekla Kajnis, ‘mi narekuje veliko željo: naj ne bom nikoli več mogla pretrpeti česa takega; daj, da ne bom ženska, in izpolnil mi boš vse.’ Zadnje besede je izgovorila z globljim glasom, ki bi ga lahko imeli za moškega, kakor je tudi bil; bog globokega morja je namreč že uslišal njeno željo in ji povrhu naklonil, da je noben udarec ne bi mogel raniti in da ne bi mogla umreti od železa.
Vesel tega daru je atraški junak odšel in življenje posvečal moškim opravilom ter prehodil penejske poljane.
