Golob in ptičar

Besedilo

Golob in ptičar

Naj se v pepel spremeni žena, s katero njen mož ni zadovoljen!

Oče daje le omejeno, brat daje le omejeno, sin daje le omejeno;

katera žena torej ne bi častila moža, ki daje brez mere?

In spet je rekla:

»Pozorno prisluhni, ljubi, besedam, ki ti jih bom povedala v tvoje dobro.

Kdor se zateče k tebi, ga moraš vedno varovati, tudi za ceno svojega življenja.

Ta ptičar leži tu, potem ko je v tvojem bivališču poiskal zavetje.

Premražen je in lačen; izkaži mu gostoljubje.

Saj pravijo:

Kdor gosta, ki pride zvečer, ne pogosti po svojih močeh,

temu gost prepusti svoja slaba dejanja in mu odnese zasluge dobrih.

Ne sovraži ga z mislijo: ›Ta je ujel mojo ljubljeno.‹

Ujeta sem le zaradi svojih nekdanjih dejanj, ki me vežejo s sponami karme.

Revščina, bolezen, trpljenje, ujetništvo in nesreče

so za živa bitja plodovi drevesa njihovih lastnih prestopkov.

Zato opusti sovraštvo, ki ga je v tebi vzbudilo moje ujetništvo,

usmeri misli k pravičnosti in mu izkaži gostoljubje, kakor se spodobi.«

Ko je golob slišal njene besede, polne pravičnih razlogov,

je brez strahu stopil k lovcu in mu rekel:

»Dobri mož, prisrčno dobrodošel! Povej, kaj lahko storim zate.

Nikar ne bodi v skrbeh; tu si kakor doma.«

Ko je lovec slišal te besede, je ptici odgovoril:

»Golob, zelo me zebe. Poskrbi, da bom varen pred mrazom.«

Golob je odletel, prinesel žerjavico in zanetil ogenj,

nato pa ga hitro razpihal med suhim listjem.

Ko je ogenj močno zagorel, je rekel možu, ki je pri njem poiskal zavetje:

»Tu si brez skrbi in brez strahu pogrej ude.

Vsi gozdni prebivalci živimo od tega, kar sproti najdemo,

in nimam nobenih zalog, s katerimi bi ti lahko potešil lakoto.

Nekdo preživlja tisoč ljudi, drugi sto, tretji deset;

jaz, neznatno bitje brez zaslug dobrih del, pa komaj preživljam še samega sebe.

Kdor ne more dati hrane niti enemu samemu gostu,

kaj ima od življenja v domu, polnem tolikih nadlog?

Zato bom to telo, ki živi v trpljenju, uporabil tako,

da mi ob prihodu prosilca nikoli več ne bo treba reči: ›Nimam.‹«

Tako je grajal samega sebe, ne pa lovca.

Nato mu je rekel: »Nasitil te bom. Počakaj trenutek.«

Ko je ta pravični golob to izrekel, je z radostjo v srcu

obšel ogenj in stopil vanj, kakor bi vstopil v svoj dom.

Ko je lovec videl goloba pasti v ogenj,

ga je silno prevzelo sočutje in izrekel je te besede:

»Človeku, ki dela zlo, njegovo lastno življenje gotovo ni drago,

saj mora sam užiti posledice zla, ki ga je sam storil.

Jaz pa imam zle misli in se nenehno vdajam hudobnim dejanjem.

Brez dvoma bom padel v strašni pekel.

Ta plemeniti golob, ki mi je daroval svoje meso,

je meni, krutežu, pokazal resnično svetel zgled.

Odslej bom svojemu telesu odrekel vse užitke

in ga izsušil, kakor poletje izsuši plitvo vodo.

Prenašal bom mraz, veter in sončno pripeko, shujšan in umazan,

ter se z raznovrstnimi posti posvetil najvišji pravičnosti.« Nato je lovec palico, lovilne paličice, mrežo in kletko

polomil ter izpustil ubogo golobico.

Ko jo je lovec osvobodil in je zagledala moža, ki je padel v ogenj,

je golobica bridko zajokala, s srcem, razžarjenim od žalosti:

»Ljubi moj, zdaj mi življenja brez tebe ni več treba.

Kaj ima od življenja nesrečna žena, ki je ostala brez moža?

Čast, ponos, samozavest, ugled rodu, spoštovanje med sorodniki

in oblast nad služabniki — vse to z vdovstvom izgine.«

Potem ko je tako dolgo in pretresljivo žalovala, je v globoki bolečini

ta možu zvesta žena stopila v isti, svetlo goreči ogenj.

Nato je golobica, odeta v nebeška oblačila in okrašena z nebeškim nakitom,

zagledala svojega moža v nebeškem vozu.

Tudi on je dobil nebeško telo in ji povedal, kakor je bilo prav:

»O, ljuba, dobro si storila, da si mi sledila!

Tri in pol desetine milijona dlačic je na človeškem telesu;

toliko let prebiva v nebesih žena, ki sledi svojemu možu.

Ko sem imel golobje telo, sem vsak dan ob sončnem zahodu užival srečo;

tudi tisto blagostanje v golobjem telesu je izviralo iz prejšnjih dobrih del.«

Lovec pa je, poln radosti in globokega kesanja, odšel v gost gozd

ter se odrekel vsakršnemu nasilju nad živimi bitji.

Ko je tam zagledal gozdni požar, je brez sleherne želje stopil vanj.

Ogenj je sežgal njegove grehe in dosegel je nebeško blaženost.

***********************************************************************

Zato pravim: »Slišati je, da je golob …« (134) in tako dalje.

Ko je Arimardana to slišal, je vprašal Dīptākṣo: »Kaj meniš, ko je položaj takšen?« Ta je odgovoril: »Gospodar! Nikakor ga ne smemo ubiti. Kajti:

Ta, ki se me vedno ogiba, me danes objema.

Dobrotnik, sreča naj te spremlja! Vzemi, kar imam.

Tat pa je rekel:

Ne vidim ničesar, kar bi ti lahko ukradel. Če bo kaj vrednega kraje,

bom spet prišel, če te ta ne bo objemala.«

Arimardana je vprašal: »Katera ga ne objema? In kdo je ta tat? Rad bi slišal vso zgodbo.«

Dīptākṣa je pripovedoval: »Zgodba 8. Zgodba o trgovcu Kāmāturi. V nekem mestu je živel star trgovec po imenu Kāmātura. Ko mu je umrla žena, ga je poželenje tako prevzelo, da je za veliko denarja vzel za ženo hčer nekega revnega trgovca. Dekle pa je bilo tako nesrečno, da starega trgovca ni moglo niti pogledati. In to je razumljivo:

Beli predel las na glavi

je za moške najhujši vir ponižanja.

Mladenke se glave, na katero se je, kakor kaže, prilepil košček kosti, ognejo

in odidejo daleč stran, kakor od vodnjaka čandale.

Pravijo tudi: Telo je zgrbljeno, korak omahujoč, zobje so izpadli,

pogled tava, lepota je izginila in iz ust se cedi slina.

Sorodniki ne poslušajo več njegovih besed, žena mu ne streže;

o, bridka usoda človeka, ki ga je premagala starost — celo sin ga prezira!

Nekoč je ležala z njim na isti postelji, obrnjena stran od njega, ko je v hišo stopil tat. Ko ga je zagledala, jo je obšel tolikšen strah, da je svojega moža, čeprav je bil star, tesno objela. Od začudenja mu je šel srh po vsem telesu in pomislil je: ›O, zakaj me danes objema?‹ Pozorneje se je ozrl in v kotu hiše zagledal tatu. Tedaj je pomislil: ›Gotovo me objema iz strahu pred njim.‹ Ko je to spoznal, je tatu rekel: ›Ta, ki se me vedno ogiba …‹ (186) in tako dalje. Tat mu je odgovoril: ›Ne vidim ničesar, kar bi ti lahko ukradel …‹ (187) in tako dalje. Če torej celo tatu, ki nam je storil kaj dobrega, želimo dobro, koliko bolj moramo želeti dobro tistemu, ki pri nas išče zavetje! Poleg tega so z njim grdo ravnali, zato nam bo koristil: okrepil nas bo in nam razkril njihove šibke točke. Zaradi tega ga ne smemo ubiti.« Ko je Arimardana to slišal, je vprašal drugega svetovalca, Vakranāso: »Dobri mož, kaj naj storimo zdaj, ko je položaj takšen?«

Ta je odgovoril: »Gospodar! Ne smemo ga ubiti. Kajti:

Celo sovražniki nam koristijo, kadar se med seboj prepirajo.

Tat je nekomu rešil življenje, rakšasa pa par goved.

Arimardana je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Vakranāsa je pripovedoval: »Zgodba 10. Zgodba o brahmanu Droṇi. V nekem mestu je živel reven brahman po imenu Droṇa, ki se je preživljal z darovi. Nikoli ni užival razkošja lepih oblačil, mazil, dišav, cvetličnih vencev, nakita, betela in podobnega. Lasje, brada, nohti in dlake so mu bujno rasli, telo pa so mu izčrpavali mraz, vročina, veter in dež. Nekdo, za kogar je opravljal obrede, mu je iz usmiljenja podaril dve teleti. Brahman ju je od mladih nog hranil z izprošenim prečiščenim maslom, oljem, krmo in drugim ter ju vzredil v krepki živali. Ko ju je zagledal neki tat, je takoj pomislil: ›Temu brahmanu bom ukradel obe govedi.‹ Tako se je odločil, ponoči vzel vrv in se odpravil na pot. Na pol poti pa je zagledal bitje z redkimi, ostrimi zobmi, visoko nosno kostjo, izrazitimi, krvavo obrobljenimi očmi, žilavim telesom in vdrtimi lici,

z brado, lasmi in dlakami rjavkastimi kakor močno razplamtel ogenj. Tat se je ob tem pogledu silno prestrašil in vprašal: ›Kdo si?‹

Odgovoril je: ›Jaz sem tat Krūrakarman. Odpravil sem se ukrast par goved revnemu brahmanu.‹

Rakšasa mu je tedaj zaupljivo rekel: ›Dobri mož! Jem vsakih šest dni. Zato bom danes požrl prav tega brahmana.‹

Odšla sta tja in se skrila na samem, kjer sta čakala na pravi trenutek. Ko je brahman zaspal in se je rakšasa odpravil, da bi ga požrl, mu je tat rekel: ›Dobri mož! To ni prav. Najprej bom jaz odpeljal obe govedi, potem pa ti požri brahmana.‹

Rakšasa je odgovoril: ›Brahman bi se lahko zbudil ob mukanju goveda in tedaj bi bil moj podvig zaman.‹

Tat pa je rekel: ›Če te bo, ko ga boš hotel požreti, kaj zmotilo, tudi jaz ne bom mogel ukrasti goved. Zato moram najprej jaz odpeljati živali, šele potem smeš ti požreti brahmana.‹ Tako sta se prepirala, ker je vsak hotel biti prvi, in njuno glasno prerekanje je prebudilo brahmana.

Tat mu je tedaj rekel: ›Brahman! Ta rakšasa te hoče požreti!‹

Rakšasa pa je rekel: ›Brahman! Ta tat ti hoče ukrasti obe govedi!‹

Ko je brahman to slišal, je vstal in se previdno pripravil: z zbranimi mislimi je izgovarjal mantro svojega izbranega božanstva in se tako obvaroval rakšase, z dvignjenim kijem pa je pred tatom obranil obe govedi.

***********************************************************************

Zato pravim: ›Celo sovražniki nam koristijo …‹ (190).«

Ko je Arimardana premislil njegove besede, je vprašal še Prākārakarṇo: »Povej, kaj pa ti meniš o tem?« Ta je odgovoril: »Gospodar! Nikakor ga ne smemo ubiti. Če ga obvarujemo, bomo morda zaradi medsebojne naklonjenosti srečno preživljali čas. Saj pravijo:

Bitja, ki ne varujejo skrivnosti drug drugega,

sama poginejo, kakor kači v mravljišču in trebuhu.«

Arimardana je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Prākārakarṇa je pripovedoval: »Zgodba 10. Zgodba o kačah v mravljišču in trebuhu. V nekem mestu je živel kralj po imenu Devaśakti. Njegov sin je iz dneva v dan hiral po vsem telesu zaradi kače, ki si je njegov trebuh izbrala za svoje mravljišče. Čeprav so ga dobri zdravniki zdravili na številne načine, z zdravili in postopki, predpisanimi v verodostojnih knjigah, ni ozdravel. Kraljevič je zato v obupu odšel v tujo deželo. V nekem mestu se je preživljal z beračenjem in prebival v velikem svetišču. V tem mestu je vladal kralj Bali. Imel je dve hčeri, obe že godni za možitev. Vsak dan sta ob sončnem vzhodu prišli k očetovim nogam in se mu poklonili. Ena je rekla: ›Zmaga naj te spremlja, veliki kralj, po čigar milosti smo deležni vse sreče!‹

Druga pa je rekla: ›Uživaj, kar ti je usojeno, veliki kralj!‹

Ko je kralj to slišal, se je razjezil in rekel: ›Svetovalci! To dekle, ki tako hudobno govori, dajte kakemu tujcu. Tako bo sama užila, kar ji je usojeno.‹

Svetovalci so odgovorili: ›Naj bo tako,‹ in jo z majhnim spremstvom dali za ženo kraljeviču, ki je bival v svetišču. Ona pa ga je z veselim srcem sprejela za moža, ga častila kakor boga in z njim odšla v drugo deželo. V bližini nekega oddaljenega mesta sta se ustavila na bregu ribnika. Kraljeviča je pustila, da je čuval začasno bivališče, sama pa je s spremstvom odšla kupovat prečiščeno maslo, olje, sol, riž in druge potrebščine. Ko je opravila nakupe in se vrnila, je kraljevič spal z glavo na mravljišču. Iz ust mu je kača pomolila razprti vrat in srkala zrak. Tudi iz mravljišča je prilezla druga kača in počela enako. Ko sta se zagledali, so jima oči pordele od jeze in kača iz mravljišča je rekla: ›Hej, hudobnica! Zakaj tako mučiš tega kraljeviča, ki je lep po vsem telesu?‹

Kača v ustih je odgovorila: ›Hej! Zakaj pa ti, hudobnica, v tem mravljišču onečaščaš dva vrča, polna zlata?‹ Tako sta druga drugi razkrili skrivnosti.

Kača iz mravljišča je spet rekla: ›Hudobnica! Mar nihče ne pozna zdravila zoper tebe? Če bi popil prevreto mešanico stare, kisle riževe tekočine in gorčičnih semen, bi poginila!‹

Kača v trebuhu je odgovorila: ›Mar tudi zdravila zoper tebe nihče ne pozna? Vroče olje ali vrela voda bi te pokončala!‹ Kraljeva hči je, skrita za drevesom, slišala njun pogovor, v katerem sta razkrili svoje šibke točke, in ravnala natanko po njunih besedah. Moža, ki ga je bolezen izčrpala, je ozdravila, prišla do velikega zaklada in se odpravila proti domači deželi. Oče, mati in sorodniki so jo častno sprejeli in srečno je živela ter uživala, kar ji je bilo usojeno. Zato pravim: ›Bitja, ki ne varujejo skrivnosti drug drugega …‹« *********************************************************************** Ko je Arimardana to slišal, je tudi sam pritrdil takšnemu mnenju in ukrepali so temu primerno. Raktākṣa se je ob tem potiho zasmejal in spet rekel: »Gorje! S svojimi napačnimi nasveti ste pogubili našega gospodarja. Saj pravijo:

Kjer častijo tiste, ki si časti ne zaslužijo, zaslužne pa ponižujejo,

se pojavijo tri nadloge: lakota, smrt in strah.

In tudi:

Neumneža pomirijo prijazne besede, čeprav je na lastne oči videl pregreho.

Kolar je svojo ženo skupaj z ljubimcem nosil na glavi.«

Svetovalci so vprašali: »Kako se je to zgodilo?« Raktākṣa je pripovedoval: »Zgodba 11. Zgodba o kolarju Vīravari in njegovi ženi. V nekem mestu je živel kolar po imenu Vīravara. Njegovi ženi je bilo ime Kāmadamanī. Bila je nezvesta in ljudje so o njej slabo govorili. Da bi jo preizkusil, je pomislil: ›Zdaj jo moram postaviti na preizkušnjo. Saj pravijo:

Če bi ogenj postal hladen in luna vroča,

če bi bil hudobnež dobronameren, tedaj bi bile tudi ženske zveste.

Iz tega, kar govorijo ljudje, vem, da je nezvesta. Saj pravijo:

Kar ni bilo niti v Vedah niti v učenih knjigah videno ali slišano,

vse to ljudje vedo, če se le dogaja znotraj vesoljnega jajca.

Ko je tako premislil, je rekel ženi: ›Ljuba! Jutri zjutraj pojdem v drugo vas. Tam bom ostal nekaj dni. Zato mi pripravi primerno hrano za na pot.‹

Ko je slišala njegove besede, se je v srcu razveselila. V vnemi je pustila vsa druga opravila in mu pripravila jedi z obilico prečiščenega masla in sladkorja. Prav res velja rek:

V slabem vremenu, v gosti temi, ko iz oblakov lije, v globokem gozdu in podobnih krajih

ter ob moževem odhodu na tuje je razuzdana žena najsrečnejša.

Ob zori je vstal in zapustil hišo. Ko je vedela, da je odšel, je z nasmehom na obrazu lepotičila svoje telo in komaj dočakala konec dneva. Nato je šla v hišo ljubimca, ki ga je poznala že od prej, in mu rekla: ›Moj zoprni mož je odšel v drugo vas. Pridi k nam, ko bodo vsi zaspali.‹ Medtem je kolar preživel dan v gozdu, zvečer pa se je skozi stranska vrata vrnil v svojo hišo in se tiho skril pod posteljo. Kmalu je prišel Devadatta in sedel na posteljo. Ko ga je kolar zagledal, ga je prevzela jeza in pomislil je: ›Naj vstanem in ga ubijem? Ali naj oba zlahka pokončam, ko bosta zaspala? Toda najprej bom videl, kaj bo počela, in poslušal, kaj bo govorila z njim.‹ Medtem je ona tiho zaprla hišna vrata in splezala na posteljo. Pri tem se je z nogo dotaknila kolarjevega telesa. Tedaj je pomislila: ›Gotovo se je ta zoprni kolar skril sem, da bi me preizkusil. Zdaj moram pokazati nekaj ženske zvijačnosti.‹ Medtem ko je tako razmišljala, se je Devadatta že hotel dotakniti njenega telesa. Ona pa je sklenila dlani in rekla: ›Plemeniti gospod! Ne smeš se dotakniti mojega telesa, kajti jaz sem možu zvesta in nadvse krepostna žena. Če se me dotakneš, te bom s prekletstvom spremenila v pepel!‹ Rekel je: ›Če je tako, zakaj si me potem povabila?‹

Odgovorila je: ›Pozorno me poslušaj. Danes ob zori sem šla v svetišče Caṇḍike, da bi počastila boginjo. Nenadoma je iz neba spregovoril glas: »Hči, kaj naj storim? Predana si mi, toda po odredbi usode boš v šestih mesecih postala vdova.« Tedaj sem rekla: »Boginja! Kakor poznaš nesrečo, gotovo poznaš tudi sredstvo proti njej. Ali obstaja kak način, da bi moj mož živel sto let?«

Odgovorila je: »Otrok moj, obstaja, pa vendar ga ni, kajti to sredstvo je odvisno od tebe.«

Ko sem to slišala, sem rekla: »Boginja! Tudi če bo treba dati življenje, mi povej, kaj naj storim, in storila bom.«

Boginja pa je rekla: »Če se danes z drugim moškim povzpneš na isto posteljo in ga objameš, se bo prezgodnja smrt, ki grozi tvojemu možu, prenesla nanj. Tvoj mož pa bo potem živel še sto let.« Zato sem te povabila. Stori torej, kar koli želiš storiti. Gotovo je, da se besede boginje ne morejo izkazati za lažne.‹ Devadatta se je ob tem skrivaj nasmehnil, obraz mu je zažarel in storil je, kar je bilo v takih okoliščinah primerno.«