Prevod

Nekaj dni po prihodu na travnik je Pedic srečal Kobilice. Vsi so že slišali, da si Gosenice želijo biti po modi, in nekaj mladih Kobilic, ki niso vedele, da je vse skupaj le šala, je reklo, da bi Pedicu rade dale lekcijo ali dve. Ko so ga torej srečale, so se začele norčevati iz njega in ga spraševati, kaj stori, kadar bi rad tekel, in ali si ne želi, da bi mu glava rasla sredi hrbta, saj bi tako med hojo bolje videl.

Pedic je bil dobrodušen in je rekel samo, da mu glava čisto dobro služi tam, kjer je. Kmalu ga je neka postavna Kobilica izzvala na tekmo. »Tako se bo pokazalo,« je rekla, »kdo je boljši popotnik.«

Pedic je rekel: »Seveda, jutri bom tekmoval s teboj in vse prijatelje bova povabila, naj pridejo gledat.« Nato je začel govoriti o nečem drugem. Bil je preudaren mladenič, pa tudi veseljak, in vedel je, da so Kobilice prepričane o njegovem porazu. »Če tekme ne morem dobiti s hitrim tekom,« je pomislil, »jo moram poskusiti dobiti z dobrim načrtom.« Zato je Kobilice zvabil s seboj tja, kjer je rasla sladka mlada trava, in vsi skupaj so se lotili jedi.

Pedic je le tu in tam malo pogrizljal, zato pa je veliko govoril o tem, kako sladka je trava in kako je dolgo ne bodo več imeli, ker jo bo vročina uničila. In Kobilice so govorile druga drugi: »Prav ima. Zdaj, ko jo imamo, je moramo pojesti, kolikor le moremo.« Tako so jedle in jedle in jedle in jedle vse do sončnega zahoda, zjutraj pa so se zbudile in spet začele jesti. Ko je prišel čas za tekmo, so bile od obilice hrane vse težke in otopele — natanko tako, kot si je Pedic želel.

Za sodnike so izbrali Rego, debelega starega Črička in Gosenico, proga pa naj bi bila dolga — od gozdnega roba do ograje. Ko so se vsi prebivalci travnika zbrali, da bi gledali tekmo, je Čriček predirljivo zacvrčal, kar je pomenilo »Zdaj!«, in tekmovalca sta se pognala na pot. Pravzaprav se je pognal samo Pedic. Kobilica je bila tako prepričana, da ga lahko premaga, da mu je hotela dati nekaj prednosti, saj bi potem, razumete, lahko rekla, da je zmagala, ne da bi se ji bilo treba vsaj malo potruditi.

Pedic je krenil z dobrim, enakomernim korakom, in ko je premeril nekaj čevljev, je Kobilica naredila dva mogočna skoka in pristala daleč pred njim. Nato se je ustavila, da bi pogrizljala travno bilko in poklepetala z Listnimi kobilicami, ki so gledale tekmo. Čez čas je naredila še nekaj skokov in znova prehitela Pedica. Tokrat se je začela postavljati in skakati naravnost v zrak, ob vsakem pristanku pa je klicala bližnjim gledalcem, naj le pogledajo, kako močna je in kako zlahka bo dobila tekmo. In vsi so govorili: »Kako je vendar močna!« »Kakšne čudovite noge ima!« in »Pedica bi lahko premagala z zaprtimi očmi!« Zaradi tega je Kobilica postala tako neznansko nečimrna, da se je vse pogosteje ustavljala in razkazovala svojo moč in drznost.

Tako je šlo, dokler nista bila le še malo pred koncem tekmovalne proge. Kobilica je bila vse bolj zadovoljna ob misli, kako zlahka zmaguje, in še zadnjič se je ustavila, da bi pogrizljala nekaj trave in se ponorčevala iz Pedica. Mogočno se je pognala v zrak, in ko je pristala, je bil Pedic že na ograji! Vsi prebivalci travnika so ob takšnem razpletu tekme regljali, cvrčali in čričkali, Kobilica pa je bila strašno nejevoljna. »Njega že ne bi smeli razglasiti za zmagovalca,« je rekla. »Če se potrudim, sem lahko desetkrat hitrejša od njega.«

»Da,« so odgovorili sodniki, »to vsi vemo, vendar o zmagi ne odloča tisto, kar bi lahko storila, temveč tisto, kar si zares storila.« In vsi prebivalci travnika so vzklikali: »Živel Pedic! Živel Pedic!«