Prevod

Življenje v gozdu je zelo drugačno od življenja na travniku in gozdni prebivalci imajo mnogo navad, ki jih zunanji svet ne pozna. Tihi so in le redko govorijo ali pojejo, kadar so v bližini tujci. Nikoli jih ne bi mogel dobro spoznati, dokler se tudi sam ne bi naučil biti tih in hoditi skozi podrast, ne da bi ti pri vsakem koraku pod nogami pokale vejice. Če pa bi potem živel med njimi in govoril njihov jezik, bi ugotovil, da o marsičem ni vljudno govoriti. In vse to ima svoj razlog.

Na travniku se sicer prepirajo in imajo svoje težave, vendar se vedno spet pobotajo in so si prijatelji. V gozdu pa so tudi taki prebivalci, ki se nikakor ne morejo razumeti med seboj in zato ne hodijo na iste zabave niti se ne obiskujejo. Ne zato, ker bi bili čemerni, sebični ali hudobni. Tako je preprosto zaradi načina, kako morajo živeti in loviti, in na to ne morejo vplivati nič bolj, kakor lahko ti vplivaš na barvo svojih oči.

V gozdu vse to dobro razumejo in tamkajšnji prebivalci pazijo, kaj govorijo in počnejo, zato se prav lepo razumejo in v tem tihem, senčnem kraju preživijo mnogo srečnih trenutkov. Kdor se tam rodi, se vsega tega nauči, ne da bi sploh razmišljal o tem. Kdor pa pride od drugod, ima precej težav, saj se vsem zdi neumno, da tujci sprašujejo o tako preprostih rečeh.

Ko je gospod Rdeči Veveriček prvič prišel v gozd, ni o tamkajšnjih navadah vedel prav ničesar. Pozneje je dejal, da se je bilo gozdnega vedenja še teže naučiti kakor pobegniti iz starega doma. Gospod Rdeči Veveriček se je namreč rodil v gozdu, a so ga odnesli od tam, ko je bil še čisto majhen. Od takrat pa vse do odraslosti ni nikoli položil krempeljca na drevo in vse, kar je videl od sveta, je videl skozi rešetke kletke. Njegovi bratranci in sestrične v gozdu so se naučili razposajeno tekati po vrhovih ograj in skakati z ene zibajoče se veje na drugo. Ko pa si je ta ubogi malček zaželel, da bi se malo raztekel, je lahko le tekal v žičnatem kolesu, ki je med vrtenjem brnelo, in od tega se mu je strašno vrtelo v glavi.

Pogosto se je spraševal, ali v življenju res ni nič lepšega, saj so ga iz njegovega gozdnega doma odnesli, ko je bil še premajhen, da bi se ga lahko spominjal. Nekega dne je zunaj zagledal drugo veverico, ljubko drobno veveričko, ki je bila videti, kakor da je nikoli ne obide žalostna misel. Ob tem si je še bolj kot prej zaželel svobode. Ko se je tisti večer zvil v svojem bombažnem gnezdecu, je sanjal o njej in o tem, kako skupaj jesta želod visoko v krošnji hrasta.

Naslednji dan se je gospod Rdeči Veveriček pretvarjal, da je bolan. Ni hotel teči v kolesu niti pokusiti hrane v kletki. Ko ga je gospodar prišel pogledat, je milo stokal in ene tačke ni hotel niti premakniti. Gospodar je pomislil, da ima tačko zlomljeno, zato je mlahavega malega gospoda Rdečega Veverička vzel v dlan in ga odnesel k oknu, da bi videl, kaj je narobe. Okno je bilo odprto in ko je gospod Rdeči Veveriček opazil priložnost, je skočil na prosto in jo ubral proti gozdu. Njegove uboge tačke so bile zaradi življenja v tako majhni kletki šibke, toda kako je tekel! Srce mu je divje razbijalo pod mehkim kožuščkom na prsih in lovil je sapo v kratkih sunkih, pa vendar je tekel naprej, skakal, se kobacal in včasih tudi padel, a bil je vse bliže velikim zelenim drevesom svojega rojstnega kraja.

Naposled je bil na varnem in je trepetaje sedel na najnižji veji bukve. Gozd je bil zanj nov svet, zato je debelušnemu staremu Sivemu Veveričku zastavljal številna vprašanja. Sivi Veveriček je bil eden tistih, ki veliko vedo, mislijo pa, da vedo še veliko, veliko več, in si želijo, da bi tako mislili tudi drugi. Bil je tako zelo učen in pomemben, da gospodu Rdečemu Veveričku, čeprav je odgovoril na vsa njegova vprašanja, pravzaprav ni povedal ničesar od tistega, kar si je ta najbolj želel izvedeti. Takole sta se pogovarjala:

»Kako se imenuje ta kraj?« je vprašal gospod Rdeči Veveriček. »Ta? To je vendar gozd, seveda,« je odgovoril Sivi Veveriček. »Drugega imena zanj nimamo. Mogoče so na svetu še drugi gozdovi, vendar ne morejo biti tako lepi kot ta, zato svojemu pravimo kar ‘gozd’.«

»Ali so tukaj prijazni sosedje?« je vprašal gospod Rdeči Veveriček. »Zelo dobri, zelo dobri. Z ženo jih sicer ne obiskujeva prav veliko, a se mi vendar zdijo čisto dobri prebivalci.«

»Zakaj pa jih potem ne obiskujeta?« »Zakaj? Zakaj? Ker ne sodijo v naš krog. To se nikakor ne bi spodobilo.« In Sivi Veveriček se je vzravnal, da je sedel čisto pokonci.

»Kdo je tisti, ki se spodaj plazi po tleh?« je vprašal novinec. »Je kateri od vaših prijateljev?« »Tisti? To je Klopotača. Nikoli ne govoriva drug z drugim. Med našima družinama so že od nekdaj težave.«

»Kdo živi v tistem votlem drevesu tamle?« »Pšš, pšš! Tam ima svoj dom Virginijski Uhar. Zdaj spi in ne smemo ga zbuditi, saj veverice in sove ne morejo biti prijateljice.«

»Zakaj ne?« »Zato. Vedno je bilo tako.« »In katera je tista ptica, ki pravkar leže jajce v svoje gnezdo nad nama?« »Govori tiho, prosim. To je Kravja Ptica in gnezdo ni njeno. V težave boš zašel, če boš o takih rečeh govoril na glas. Ne more si pomagati. Jajca mora leči v gnezda drugih ptic, vendar tem to ni všeč.«

Gospod Rdeči Veveriček se je zelo trudil izvedeti, zakaj je tako, toda vedno obstajajo reči, za katere ni mogoče navesti razloga, in veliko je vprašanj, na katera ni mogoče odgovoriti, pa čeprav bi ves dan spraševali: »Zakaj? Zakaj? Zakaj?« Ker je bil gospod Rdeči Veveriček prebrisan mali korenjak, je nehal spraševati in sklenil, da bo sčasoma z očmi in ušesi izvedel vse, kar mora vedeti. Imel je dobre oči in ostra ušesa, zato se je zelo hitro učil, ne da bi delal veliko napak. Med gozdnimi prebivalci je živel zelo srečno in morda je bil tudi to eden od razlogov. Naučil se je, da ne govori reči, ki bi njegove prijatelje prizadele, in ni zastavljal nepotrebnih vprašanj. Navsezadnje bi bilo, saj veš, zelo nespametno spraševati o rečeh, na katere nihče ne zna odgovoriti, še bolj nespametno pa bi bilo spraševati o tistem, kar bi lahko ugotovil sam.

V gozdu je tako kot v zunanjem svetu. Za marsikaj lahko vemo, da je tako, nikoli pa ne izvemo, zakaj je tako.