Prevod

Poletje je bilo na travniku čas veselja. Bilo je tudi čas marljivega dela in od jutra do večera sta se cvrčanje in brenčanje njegovih srečnih prebivalcev mešala s šelestenjem listja in tihim »ššš, ššš« visoke trave, kadar je čeznjo zavel veter.

Resda je bilo tudi nekaj prepirov in neprijetnih dogodkov, a ti drobni prebivalci so bili dovolj modri, da so vse žalostne spomine zavrgli in ohranili le vesele. Zdaj pa je bilo poletja konec. Listje gozdnih dreves se je iz zelenega barvalo v škrlatno, oranžno in rjavo. Žir in oreški hikorije so čakali le še na prijazno slano, ki bi jim razprla zunanje lupine in zrahljala peclje, da bi lahko popadali na tla.

Veter je bil zdaj mrzel in travniški prebivalci so vedeli, da je napočil čas za priprave na zimo. Gosenica, ki jo je zeblo, je rekla drugi: »Brrr! Kako je mrzlo! Najti si moram prostor za svoj zapredek. Kaj, ko bi to zimo spali druga ob drugi in se zibali na istem grmu?«

Prijateljica ji je odgovorila: »Potem pa morava pohiteti, sicer bova prestari in preokorni, da bi si spletli dobra zapredka.« Podvezna kača je bila ves čas zaspana in je naznanila, da bo čez nekaj dni zadremala vse do pomladi.

Drevesna žaba si je že izbrala zimsko domovanje, čebele pa so kar najbolje izkoriščale čas, obiskovale zadnje jesenske cvetlice in nabirale sleherno kapljico medu, ki so jo še našle, da bi si pripravile zalogo za mrzle dni.

Zadnja jajčeca so bila izležena in ob mnogih je bila že pripravljena hrana za mladičke, ki se bodo izvalili spomladi. Preostalo jim je le še, da si rečejo »Zbogom« in zaspijo. Zato je po travniku zaokrožilo vabilo, naj vsi pridejo na poslovilno zabavo pod brestom.

Prišli so prav vsi in kdor je znal peti, je pel, črički in komarji pa so godli, da so drugi lahko plesali. Drevesna žaba je zaplesala prva s črno-rumenim pajkom, za njima se je zavrtela podvezna kača s krompirjevim hroščem, plesu na travi pa so se pridružili še vsi drugi lazilci, medtem ko so jim nad glavami z lahkotno milino poplesavali metulji in druga lahkokrila bitjeca.

Polž in stari, debeli čriček sta nameravala le gledati in nekaj časa sta res opazovala iz toplega kotička ob drevesu, a čriček ni zdržal, da se ne bi pridružil veselju. Najprej so se mu zasvetile oči, tipalke so mu zanihale in z nožicami je začel udarjati v taktu glasbe. Ko pa mu je pomahala živahna mlada mravlja, je visoko poskočil in zaplesal z drugimi; zibal se je, poskakoval in se vrtel tako, da so se mu vsi čudili.

Ko se je stemnilo, so lučke kresnic zažarele kakor drobne zvezde in ples se je nadaljeval, dokler niso bili vsi utrujeni in pripravljeni, da skupaj zapojejo zadnjo poletno pesem, saj bodo naslednji dan legli k počitku. In takole je zvenela njihova pesem:

Jesensko listje, ki na debelo tla prekriva, poletna ptica, ki nad travnikom se skriva, pravita: »Zbogom.« Drobna semena, ki padajo nam izpred oči, kačji pastir, ki sredi leta za hip postoji, pravijo: »Zbogom.«

Rdeče veverice, ki oreške na drevo nosijo, divji zajci, ki za drobne mladičke skrbijo, pravijo: »Zbogom.« Sončni žarki so zdaj medli in bledi, tople sapice so se v vihar spremenile, zato: »Zbogom.«

Čas za delo se počasi poslavlja, danes se končujeta igra in lenarjenje, zato: »Zbogom.« Podvezna kača, ki tiho k počitku se plazi, kosmate gosenice, ki v toplih gnezdecih spijo, pravijo: »Zbogom.«

Medonosne čebele, ki po polnem satju lazijo, drobne mravlje, ki druga drugo domov vabijo, pravijo: »Zbogom.« Končali smo s petjem, s plesom in igro in glas narave nam zdaj doni, da napočil je čas, ko še mi izrečemo: »Zbogom.«