Prevod

Nekoč sta živela revna človeka; ničesar nista imela razen treh sinov. Kako je bilo ime starejšima dvema, ne vem, najmlajšemu pa je bilo ime Peer. Ko sta starša umrla, naj bi otroci po njiju dedovali, toda dobiti ni bilo kaj drugega kot lonec, ploščo za peko in mačko. Najstarejši, ki mu je pripadalo najboljše, je vzel lonec. »Kadar bom posodil lonec, bom smel vsaj postrgati, kar bo ostalo v njem,« je dejal. Drugi je vzel ploščo za peko;

»kadar bom posodil ploščo, bom za pokušino vselej dobil kak hlebček,« je dejal. Najmlajši pa ni imel kaj izbirati; če je hotel kaj dobiti, se je moral zadovoljiti z mačko. »Če posodim mačko, ne bom dobil ničesar zanjo,« je rekel. »Če bo dobila malo mleka, ga bo hotela sama popiti. Pa jo bom vseeno vzel s seboj; škoda bi bilo, da bi ostala tu in poginila.« Tako so se bratje odpravili v svet iskat srečo in vsak je šel svojo pot. Ko pa je najmlajši že nekaj časa hodil, je mačka spregovorila: »Za to, da me nisi hotel pustiti v stari izbi, kjer bi poginila, boš že dobil povračilo. Zdaj bom šla v gozd in ujela nekaj lepih živali, ti pa pojdi h kralju na dvor, ki ga vidiš tamle, in povej, da si mu prinesel skromen dar. Ko te bo vprašal, od koga je, reci, da od Herrepeera.« In res, Peeru ni bilo treba dolgo čakati, že je mačka prišla iz gozda s severnim jelenom. Skočila mu je bila na glavo, se mu namestila med rogovje in rekla: »Če ne greš naravnost na kraljevi dvor, ti izpraskam oči.« Severni jelen si ni upal drugega. Ko je Peer prišel na dvor, je z jelenom stopil v kuhinjo in rekel: »Kralju sem prinesel skromen dar, če ga le ne bo zavrnil.« Kralj je prišel v kuhinjo in se silno razveselil, ko je zagledal velikega, postavnega severnega jelena. »Toda, ljubi prijatelj!

Kdo mi pošilja tako imeniten dar?« je vprašal kralj. »O, od Herrepeera je!« je odvrnil fant. »Od Herrepeera!« je rekel kralj. »Kje pa živi, če smem vprašati?« Sram ga je namreč bilo, da ne pozna tako plemenitega moža. Toda fant mu tega nikakor ni hotel povedati; dejal je, da si zaradi svojega gospodarja ne upa. Kralj je nato Peeru dal bogato napitnino in mu naročil, naj doma prenese njegove prisrčne pozdrave in iskreno zahvalo za dar.

Naslednji dan je šla mačka spet v gozd, skočila jelenu na glavo, se mu namestila med oči in mu zagrozila, da mora na kraljevi dvor. Peer je z njim spet stopil v kuhinjo in povedal, da je kralju prinesel skromen dar, če ga le ne bo zavrnil.

Kralj se je jelena razveselil še bolj kakor severnega jelena in spet vprašal, kdo mu vendar pošilja tako imeniten dar. »Od Herrepeera je,« je rekel fant, ko pa je kralj hotel vedeti, kje Herrepeer stanuje, je dobil enak odgovor kakor dan prej in tokrat je Peeru dal še večjo napitnino.

Tretji dan je mačka pripeljala losa. Ko je Peer stopil v kuhinjo na kraljevem dvoru, je povedal, da ima za kralja skromen dar, če ga le ne bo zavrnil. Kralj je nemudoma prišel v kuhinjo in ko je zagledal velikega, postavnega losa, se je tako razveselil, da kar ni vedel, kam bi stopil. Tistega dne je Peeru dal še veliko, veliko večjo napitnino; gotovo je bilo sto tolarjev.

Na vsak način je hotel izvedeti, kje živi Herrepeer, ter vrtal vanj in ga spraševal o tem in onem, toda fant je rekel, da mu zaradi svojega gospodarja tega nikakor ne sme povedati, saj mu je to najstrožje prepovedal. »Potem pa prosi Herrepeera, naj me obišče!« je dejal kralj. Fant je obljubil, da bo storil tako. Ko pa je spet prišel z dvora in srečal mačko, ji je Peer rekel: »Lepo si me spravila v kašo! Zdaj kralj hoče, da ga obiščem, jaz pa nimam ničesar razen teh cunj na sebi.« »Oh, zaradi tega se nikar ne boj,« je rekla mačka. »Čez tri dni boš dobil konje in kočijo pa tako imenitno obleko, da se bo zlato kar cedilo s tebe, in boš brez skrbi obiskal kralja. Toda karkoli boš videl pri njem, moraš reči, da imaš doma veliko lepše in razkošnejše; tega ne smeš pozabiti.« Ne, tega se bo Peer že spomnil, je zatrdil. Ko so minili trije dnevi, je mačka pripeljala kočijo in konje ter prinesla obleko in vse drugo, kar je Peer potreboval. Vse je bilo tako imenitno, da česa takega še nihče ni videl. Nato se je odpeljal in mačka je tekla z njim. Kralj ga je nadvse prijazno sprejel, toda karkoli mu je ponudil in karkoli mu je pokazal, je Peer dejal, da je sicer prav lepo, vendar ima sam doma še veliko razkošnejše in imenitnejše. Kralju to ni bilo nič kaj po volji, a Peer je vztrajal pri svojem, dokler se kralj ni tako razjezil, da se ni mogel več zadržati. »Zdaj pojdem s teboj domov,« je rekel, »da vidim, ali je res, da imaš vse toliko lepše in imenitnejše. Če pa lažeš, naj se te Bog usmili, drugega ti ne rečem!« »Lepo si me spravila v kašo!« je Peer rekel mački. »Zdaj hoče kralj z menoj domov, mojega doma pa ne bo tako lahko najti.« »Oh, zaradi tega si nikar ne beli glave,« je rekla mačka. »Samo vozi za menoj, jaz bom tekla spredaj.« Tako so se odpravili: prvi Peer, ki je vozil za mačko, ta pa je tekla pred njim, za njima pa kralj z vsem svojim spremstvom.

Ko so prevozili že dobršen kos poti, so prišli do velike, velikanske črede lepih ovc; volna jim je segala skoraj do tal. »Če boš kralju, ko te vpraša, povedal, da je ta čreda ovc Herrepeerova, dobiš tole srebrno žlico,« je mačka rekla pastirju; žlico je bila vzela s kraljevega dvora. Da, prav rad bo to storil. Ko je prišel kralj, je pastirčku rekel: »Tako velike in lepe črede ovc pa še nisem videl! Čigava je, fantič moj?« »Herrepeerova je,« je odvrnil fant.

Malo zatem so prišli do velike, velikanske črede lepih, progastih krav; bile so tako rejene, da so se kar svetile. »Če boš kralju, ko te vpraša, povedala, da je ta čreda Herrepeerova, dobiš tole srebrno zajemalko,« je mačka rekla pastirici. Tudi srebrno zajemalko je bila vzela s kraljevega dvora. »Da, prav rada,« je odvrnila pastirica. Ko je prišel kralj, je kar ostrmel ob pogledu na veliko, imenitno čredo; zdelo se mu je, da tako lepe črede še nikoli ni videl. Zato je vprašal dekle, ki jo je paslo, čigavo je to progasto govedo. »O, Herrepeerovo!« je odvrnilo dekle.

Spet so se peljali naprej in prišli do velike, velikanske črede konj. To so bili najlepši konji, kar jih je bilo mogoče videti, veliki in rejeni, po šest vsake barve: rjavcev, rumencev in sivcev. »Če boš kralju, ko te vpraša, povedal, da je ta čreda konj Herrepeerova, dobiš tale srebrni vrč,« je mačka rekla pastirju.

Tudi vrč je bila vzela s kraljevega dvora. Da, to bo že storil, je rekel fant. Ko je prišel kralj, je kar ostrmel ob pogledu na veliko, imenitno čredo konj; dejal je, da takim konjem še nikoli ni videl enakih. Potem je pastirčka vprašal, čigavi so ti rjavci, rumenci in sivci.

»Herrepeerovi so,« je odvrnil fant. Ko so prevozili še precejšen kos poti, so prispeli do gradu. Najprej so bila medeninasta vrata, nato srebrna in nazadnje zlata; sam grad je bil iz srebra in se je tako bleščal, da je rezalo v oči, saj je prav ob njihovem prihodu nanj sijalo sonce. Vstopili so in mačka je Peeru naročila, naj reče, da tu stanuje. Znotraj je bil grad še razkošnejši kakor zunaj:

vse je bilo iz zlata, stoli, mize in klopi. Ko je kralj obhodil grad in si ogledal vse, od vrha do tal, ga je postalo pošteno sram. »Res, Herrepeer ima vse imenitnejše kakor jaz, tega nima smisla tajiti,« je dejal;

in že je hotel oditi. Toda Peer ga je poprosil, naj ostane in z njim povečerja, in kralj je res ostal, le da je bil ves čas kisel in čemeren. Medtem ko sta sedela pri mizi, je prišel trol, ki je bil lastnik gradu, in potrkal na vrata. »Kdo se tu notri kakor svinja baše z mojo jedjo in naliva z mojo medico?« je zavpil. Brž ko ga je mačka zaslišala, je stekla k vratom. »Počakaj malo, pa ti povem, kako kmet ravna z ozimno ržjo,« je rekla in mu začela na dolgo in široko pripovedovati o ozimni rži. »Najprej kmet zorje njivo,« je dejala, »potem jo pognoji in nato še enkrat preorje.« Medtem je vzšlo sonce. »Ozri se, pa boš videl lepo, prelepo deklico za seboj!« je mačka rekla trolu. Trol se je obrnil, zagledal sonce in počil.

»Zdaj je vse to tvoje,« je mačka rekla Herrepeeru. »Zdaj pa mi odsekaj glavo; samo to zahtevam od tebe v zameno za vse, kar sem storila zate.« »Ne,« je rekel Herrepeer, »tega nikakor ne bom storil.« »Pa boš,« je rekla mačka, »če ne, ti izpraskam oči.« Tako je Herrepeer vendarle moral storiti, čeprav skrajno nerad; mački je odsekal glavo. Toda v istem hipu se je spremenila v najlepšo kraljično, kar jih je kdaj videlo človeško oko, in Herrepeer se je do ušes zaljubil vanjo. »Da, vse to razkošje je bilo nekoč moje,« je rekla kraljična, »toda tisti trol me je začaral, da sem morala kot mačka živeti pri tvojih starših. Zdaj pa se sam odloči, ali me boš vzel za svojo kraljico ali ne;

kajti zdaj si kralj vsega kraljestva,« je rekla kraljična. O, seveda si je Herrepeer želel, da bi postala njegova kraljica! Potem sta bila poroka in gostija, ki sta trajali osem dni, dlje pa tudi jaz nisem ostal pri Herrepeeru in njegovi kraljici.