O besedilu
Tri peresa
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 5 min branja
- Obseg
- 4 strani
- Naslov izvirnika
- Die drei Federn
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Tri peresa
Nekoč je živel kralj, ki je imel tri sinove. Dva sta bila pametna in bistra, tretji pa ni veliko govoril, bil je preprost in vsi so mu rekli le Tepček. Ko se je kralj postaral in oslabel ter začel misliti na svoj konec, ni vedel, kateri izmed sinov naj za njim podeduje kraljestvo. Zato jim je rekel: »Pojdite po svetu, in kdor mi prinese najfinejšo preprogo, bo po moji smrti kralj.« Da se ne bi sprli med seboj, jih je odpeljal pred grad, pihnil tri peresa v zrak in dejal: »Kamor poletijo, tja pojdite.« Prvo pero je odletelo proti vzhodu, drugo proti zahodu, tretje pa je poletelo naravnost, a ne daleč, temveč je kmalu padlo na tla. Tako je en brat odšel na desno, drugi na levo, oba pa sta se posmehovala Tepčku, ki je moral ostati pri tretjem peresu, tam, kjer je padlo na tla.
Tepček je sedel in bil žalosten. Tedaj je nenadoma opazil, da so poleg peresa vratca v tleh. Privzdignil jih je, našel stopnice in se spustil po njih. Prišel je do drugih vrat, potrkal in zaslišal, kako je nekdo v notranjosti zaklical:
»Gospodična majhna, zelena, Hutzelbein, psiček Hutzelbeinov, sem in tja poskakuj, brž poglej, kdo zunaj stoji.« Vrata so se odprla in zagledal je veliko debelo žabo (krastačo), okoli nje pa množico majhnih žab. Debela žaba ga je vprašala, kaj si želi. Odgovoril je: »Rad bi najlepšo in najfinejšo preprogo.« Tedaj je poklicala mlado žabo in dejala:
»Gospodična majhna, zelena, Hutzelbein, psiček Hurzelbeinov, sem in tja poskakuj, veliko škatlo mi prinesi.« Mlada žaba je prinesla škatlo, debela žaba pa jo je odprla in Tepčku iz nje podala preprogo, tako lepo in fino, kakršne zgoraj na zemlji nihče ne bi mogel stkati. Zahvalil se ji je in se povzpel nazaj na površje.
Druga dva brata pa sta imela najmlajšega za tako neumnega, da sta bila prepričana, da ne bo ničesar našel in prinesel. »Čemu bi se toliko trudila z iskanjem,« sta rekla, vzela prvi pastirici, ki sta jo srečala, groba ogrinjala in jih odnesla domov kralju. Ob istem času se je vrnil tudi Tepček in prinesel svojo lepo preprogo. Ko jo je kralj zagledal, je ostrmel in rekel: »Če naj bo po pravici, pripada kraljestvo najmlajšemu.« Toda druga dva očetu nista dala miru. Govorila sta, da Tepček, ki mu v vsem manjka pameti, nikakor ne more postati kralj, in ga prosila, naj postavi nov pogoj. Tedaj je oče rekel: »Kraljestvo bo podedoval tisti, ki mi prinese najlepši prstan.« Tri brate je odpeljal ven in pihnil v zrak tri peresa, za katerimi naj bi šli. Starejša dva sta spet odšla proti vzhodu in zahodu, Tepčkovo pero pa je poletelo naravnost in padlo poleg vratc v tleh. Spet se je spustil k debeli žabi in ji povedal, da potrebuje najlepši prstan. Takoj je naročila, naj ji prinesejo veliko škatlo, in mu iz nje podala prstan, ki se je bleščal od dragih kamnov in je bil tako lep, da ga noben zlatar na zemlji ne bi mogel izdelati. Starejša brata sta se smejala Tepčku, ki je hotel poiskati zlat prstan. Sama se nista prav nič trudila, temveč sta iz starega obroča voznega kolesa izbila žeblje in ga prinesla kralju. Ko pa je Tepček pokazal svoj zlati prstan, je oče spet rekel: »Njemu pripada kraljestvo.« Starejša dva nista nehala nadlegovati kralja, dokler ni postavil še tretjega pogoja in razglasil, da bo kraljestvo dobil tisti, ki bo domov pripeljal najlepšo žensko. Še enkrat je pihnil tri peresa v zrak in poletela so tako kakor prejšnjikrat.
Tepček se je brez obotavljanja spustil k debeli žabi in rekel: »Domov moram pripeljati najlepšo žensko.« – »Oh,« je odgovorila žaba, »najlepšo žensko! Te ni kar tako pri roki, a vseeno jo boš dobil.« Dala mu je izdolben rumen koren, v katerega je bilo vpreženih šest mišk. Tepček je ves žalosten rekel: »Kaj naj počnem s tem?« Žaba mu je odgovorila: »Le posadi vanj eno mojih malih žab.« Naključno je iz kroga izbral eno in jo posadil v rumeno kočijo. A komaj je sedla vanjo, se je spremenila v prelepo gospodično, koren v kočijo, šest mišk pa v konje. Poljubil jo je, oddirjal s konji in jo pripeljal h kralju. Za njim sta prišla njegova brata, ki se nista prav nič trudila iskati lepe ženske, temveč sta s seboj pripeljala prvi kmetici, ki sta jima prišli naproti. Ko jih je kralj zagledal, je rekel: »Po moji smrti pripada kraljestvo najmlajšemu.« Toda starejša dva sta kralju spet oglušila ušesa s svojim vpitjem: »Ne moreva dovoliti, da bi Tepček postal kralj!« Zahtevala sta, naj ima prednost tisti, čigar ženska bo znala skočiti skozi obroč, ki je visel sredi dvorane. Mislila sta si: »Kmetici bosta to že zmogli, saj sta dovolj krepki, nežna gospodična pa se bo pri skoku ubila.« Stari kralj je privolil še v to. Kmetici sta skočili, in sicer tudi skozi obroč, a sta bili tako okorni, da sta padli in si polomili svoje debele roke in noge. Nato je skočila lepa gospodična, ki jo je pripeljal Tepček, in švignila skozi obroč lahkotno kakor srna, tako da je moralo potihniti vsako ugovarjanje. Tako je Tepček dobil krono in še dolgo modro vladal.
Izvirnik
Die drei Federn
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es war einmal ein König, der hatte drei Söhne, davon waren zwei klug und gescheit, aber der dritte sprach nicht viel, war einfältig und hieß nur der Dummling. Als der König alt und schwach ward und an sein Ende dachte, wußte er nicht, welcher von seinen Söhnen nach ihm das Reich erben sollte. Da sprach er zu ihnen: "Zieht aus, und wer mir den feinsten Teppich bringt, der soll nach meinem Tod König sein." Und damit es keinen Streit unter ihnen gab, führte er sie vor sein Schloß, blies drei Federn in die Luft und sprach: "Wie die fliegen, so sollt ihr ziehen." Die eine Feder flog nach Osten, die andere nach Westen, die dritte flog aber geradeaus, und flog nicht weit, sondern fiel bald zur Erde. Nun ging der eine Bruder rechts, der andere ging links, und sie lachten den Dummling aus, der bei der dritten Feder, da, wo sie niedergefallen war, bleiben mußte.
Der Dummling setzte sich nieder und war traurig. Da bemerkte er auf einmal, daß neben der Feder eine Falltüre lag. Er hob sie in die Höhe, fand eine Treppe und stieg hinab. Da kam er vor eine andere Türe, klopfte an und hörte, wie es inwendig rief:
"Jungfer grün und klein,
Hutzelbein,
Hutzelbeins Hündchen,
Hutzel hin und her,
laß geschwind sehen, wer draußen wär."
Die Türe tat sich auf, und er sah eine große dicke Itsche (Kröte) sitzen und rings um sie eine Menge kleiner Itschen. Die dicke Itsche fragte, was sein Begehren wäre. Er antwortete: "Ich hätte gerne den schönsten und feinsten Teppich." Da rief sie eine junge und sprach:
"Jungfer grün und klein,
Hutzelbein,
Hurzelbeins Hündchen,
Hutzel hin und her,
bring mir die große Schachtel her."
Die junge Itsche holte die Schachtel, und die dicke Itsche machte sie auf und gab dem Dummling einen Teppich daraus, so schön und so fein, wie oben auf der Erde keiner konnte gewebt werden. Da dankte er ihr und stieg wieder hinauf.
Die beiden andern hatten aber ihren jüngsten Bruder für so albern gehalten, daß sie glaubten, er würde gar nichts finden und aufbringen. "Was sollen wir uns mit Suchen groß Mühe geben," sprachen sie, nahmen dem ersten besten Schäfersweib, das ihnen begegnete, die groben Tücher vom Leib und trugen sie dem König heim. Zu derselben Zeit kam auch der Dummling zurück und brachte seinen schönen Teppich, und als der König den sah, staunte er und sprach: "Wenn es dem Recht nach gehen soll, so gehört dem jüngsten das Königreich." Aber die zwei andern ließen dem Vater keine Ruhe und sprachen, unmöglich könnte der Dummling, dem es in allen Dingen an Verstand fehlte, König werden, und baten ihn, er möchte eine neue Bedingung machen. Da sagte der Vater: "Der soll das Reich erben, der mir den schönsten Ring bringt," führte die drei Brüder hinaus, und blies drei Federn in die Luft, denen sie nachgehen sollten. Die zwei ältesten zogen wieder nach Osten und Westen, und für den Dummling flog die Feder geradeaus und fiel neben der Erdtüre nieder. Da stieg er wieder hinab zu der dicken Itsche und sagte ihr, daß er den schönsten Ring brauchte. Sie ließ sich gleich ihre große Schachtel holen, und gab ihm daraus einen Ring, der glänzte von Edelsteinen und war so schön, daß ihn kein Goldschmied auf der Erde hätte machen können. Die zwei ältesten lachten über den Dummling, der einen goldenen Ring suchen wollte, gaben sich gar keine Mühe, sondern schlugen einem alten Wagenring die Nägel aus und brachten ihn dem König. Als aber der Dummling seinen goldenen Ring vorzeigte, so sprach der Vater abermals: "Ihm gehört das Reich." Die zwei ältesten ließen nicht ab, den König zu quälen, bis er noch eine dritte Bedingung machte und den Ausspruch tat, der sollte das Reich haben, der die schönste Frau heimbrächte. Die drei Federn blies er nochmals in die Luft, und sie flogen wie die vorigemale.
Da ging der Dummling ohne weiteres hinab zu der dicken Itsche und sprach: "Ich soll die schönste Frau heimbringen." - "Ei," antwortete die Itsche, "die schönste Frau! die ist nicht gleich zur Hand, aber du sollst sie doch haben." Sie gab ihm eine ausgehöhlte gelbe Rübe mit sechs Mäuschen bespannt. Da sprach der Dummling ganz traurig: "Was soll ich damit anfangen?" Die Itsche antwortete: "Setze nur eine von meinen kleinen Itschen hinein." Da griff er auf Geratewohl eine aus dem Kreis und setzte sie in die gelbe Kutsche, aber kaum saß sie darin, so ward sie zu einem wunderschönen Fräulein, die Rübe zur Kutsche, und die sechs Mäuschen zu Pferden. Da küßte er sie, jagte mit den Pferden davon und brachte sie zu dem König. Seine Brüder kamen nach, die hatten sich gar keine Mühe gegeben, eine schöne Frau zu suchen, sondern die ersten besten Bauernweiber mitgenommen. Als der König sie erblickte, sprach er: "Dem jüngsten gehört das Reich nach meinem Tod." Aber die zwei ältesten betäubten die Ohren des Königs aufs neue mit ihrem Geschrei: "Wir könnens nicht zugeben, daß der Dummling König wird," und verlangten, der sollte den Vorzug haben, dessen Frau durch einen Ring springen könnte, der da mitten in dem Saal hing. Sie dachten: "Die Bauernweiber können das wohl, die sind stark genug, aber das zarte Fräulein springt sich tot." Der alte König gab das auch noch zu. Da sprangen die zwei Bauernweiber, sprangen auch durch den Ring, waren aber so plump, daß sie fielen und ihre groben Arme und Beine entzweibrachen. Darauf sprang das schöne Fräulein, das der Dummling mitgebracht hatte, und sprang so leicht hindurch wie ein Reh, und aller Widerspruch mußte aufhören. Also erhielt er die Krone und hat lange in Weisheit geherrscht.
Nadaljuj z branjem