Prevod
Nekoč je živel kralj, ki je imel toliko gosi, da je moral imeti deklo samo za to, da jih je pasla. Ime ji je bilo Aase, zato so ji pravili Aase, gosja pastirica. Neki kraljevič iz Anglije pa se je odpravil iskat nevesto in Aase se mu je posedla ob pot. »Ali sediš tu, mala Aase?« jo je vprašal kraljevič.
»Da, tu sedim, šivam šiv na šiv in krpam krpo na krpo, danes pa pričakujem kraljeviča iz Anglije,« je rekla mala Aase. »Nikar ne pričakuj, da ga boš dobila,« je rekel princ. »O pač, če mi je namenjen, ga bom že dobila,« je rekla mala Aase. — Nato so v vse dežele in kraljestva poslali slikarje, da bi naslikali najlepše princese, med katerimi si je princ hotel izbrati nevesto. Ena mu je bila tako všeč, da se je odpravil ponjo, da bi se z njo poročil, in bil je ves srečen in zadovoljen, ko je postala njegova zaročenka. Toda princ je imel s seboj kamen, ki ga je položil pred svojo posteljo, in ta kamen je vedel vse. Ko je princesa prispela, ji je Aase, gosja pastirica, povedala, da ne sme stopiti čez kamen pred prinčevo posteljo, če je že imela kakšnega ljubega ali če ve za kaj, česar ne bi hotela razkriti princu. »Kajti ta mu pove vse o tebi,« je rekla. Ko je princesa to slišala, se je silno užalostila, potem pa se je domislila, da bi prosila Aase, naj gre zvečer namesto nje in leže k princu. Ko bo zaspal, naj bi se spet zamenjali, tako da bi imel zjutraj, ko se zdani, ob sebi pravo.
Tako sta tudi storili. Ko je prišla Aase, gosja pastirica, in stopila na kamen, je princ vprašal: »Kdo je ta, ki lega v mojo posteljo?« »Čista, nedolžna devica!« je rekel kamen, in legla sta spat. Ko pa je minilo nekaj noči, je prišla princesa in legla na Aasino mesto. Zjutraj, ko naj bi vstala, je princ spet vprašal kamen: »Kdo je ta, ki vstaja iz moje postelje?« »Taka, ki je imela že tri otroke!« je rekel kamen. Ko je princ to slišal, je seveda ni več hotel imeti, zato jo je poslal domov in si namesto nje izbral drugo zaročenko.
Ko se je odpravil k njej na obisk, se mu je mala Aase, gosja pastirica, spet posedla ob pot. »Ali sediš tu, mala Aase, gosja pastirica?« je vprašal princ. »Da, tu sedim, šivam šiv na šiv in krpam krpo na krpo, kajti danes pričakujem kraljeviča iz Anglije,« je rekla Aase. »Oh, nikar ne pričakuj, da ga boš dobila,« je rekel kraljevič. »O pač, če mi je namenjen, ga bom že dobila,« je menila Aase.
S to princeso se je zgodilo natanko tako kot s prvo, le da je kamen, ko je zjutraj vstala, povedal, da je imela že šest otrok. Zato tudi te princ ni hotel in jo je odgnal. Vendar je sklenil še enkrat poskusiti, ali ne bi vendarle našel katere, ki bi bila čista in nedolžna. Spet je iskal daleč naokrog po številnih deželah, dokler ni našel take, ki mu je bila všeč. Ko pa se je odpravil k njej na obisk, se mu je Aase, gosja pastirica, spet posedla ob pot. »Ali sediš tu, mala Aase, gosja pastirica?« je vprašal princ.
»Da, tu sedim, šivam šiv na šiv in krpam krpo na krpo, kajti danes pričakujem kraljeviča iz Anglije,« je rekla Aase. »Nikar ne pričakuj, da ga boš dobila,« je rekel princ. »O pač, če mi je namenjen, ga bom že dobila,« je rekla mala Aase.
Ko je princesa prispela, ji je Aase, gosja pastirica, povedala kakor že obema prejšnjima, da ne sme stopiti na kamen pred prinčevo posteljo, če je že imela kakšnega ljubega ali če je kaj drugega, za kar ne bi hotela, da princ izve, kajti kamen mu pove prav vse. Princesa se je ob teh besedah užalostila in postalo ji je tesno pri srcu, a bila je prav tako prebrisana kakor prejšnji dve in je prosila Aase, naj gre zvečer namesto nje in leže k princu. Ko bo zaspal, naj bi se zamenjali, tako da bi imel zjutraj, ko se zdani, ob sebi pravo. Tako sta tudi storili. Ko je mala Aase, gosja pastirica, prišla in stopila na kamen, je princ vprašal: »Kdo je ta, ki lega v mojo posteljo?« »Čista, nedolžna devica,« je rekel kamen, in legla sta. Ponoči je princ Aase nataknil na prst prstan, ki je bil tako tesen, da ga ni mogla več sneti. Princ je namreč že slutil, da nekaj ni prav, zato je hotel imeti znamenje, po katerem bi prepoznal pravo. Ko je princ zaspal, je prišla princesa, odgnala Aase v gosjak in sama legla na njeno mesto. Zjutraj, ko naj bi vstala, je princ vprašal: »Kdo je ta, ki vstaja iz moje postelje?« »Taka, ki je rodila že devet otrok,« je rekel kamen. Ko je princ to slišal, se je tako razjezil, da jo je pri priči odgnal. Nato je kamen vprašal, kako je vendar s temi princesami, ki so stopale nanj, saj tega nikakor ne more razumeti. Kamen mu je tedaj povedal, kaj se je zgodilo: princese so ga prevarale in namesto sebe poslale Aase, gosjo pastirico. Princ je hotel zadevi priti do dna, zato je šel dol k njej, kjer je sedela in pasla svoje gosi, da bi pogledal, ali ima prstan. Če ga ima, bo najbolje, da jo vzamem za kraljico, si je mislil. Ko je prišel do nje, je takoj opazil, da ima okoli enega prsta ovito krpo, in jo vprašal, zakaj si ga je povila.
»Oh, tako grdo sem se urezala,« je rekla mala Aase, gosja pastirica. Na vsak način je hotel pogledati njen prst, toda Aase nikakor ni hotela odviti krpe. Tedaj jo je princ prijel za prst, Aase pa mu je hotela izmakniti roko. Pri tem je krpa zdrsnila z njega in princ je prepoznal svoj prstan. Odpeljal jo je s seboj na kraljevi dvor ter jo obdaril z obilico lišpa in razkošnimi oblačili, potem pa sta obhajala poroko. Tako je mala Aase, gosja pastirica, vendarle dobila kraljeviča iz Anglije, samo zato, ker ji je bil namenjen.
