Waltey

Waltey

Gospa Pehtra

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Gospa Pehtra

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Frau Holle

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Gospa Pehtra

Neka vdova je imela dve hčeri: ena je bila lepa in pridna, druga pa grda in lena. Toda grdo in leno je imela veliko rajši, ker je bila njena prava hči, druga pa je morala opravljati vsa dela in biti doma za Pepelko. Ubogo dekle je moralo vsak dan sedeti ob vodnjaku pri veliki cesti in toliko presti, da mu je iz prstov tekla kri. Nekoč se je zgodilo, da je bilo vreteno vse krvavo, zato se je z njim sklonila nad vodnjak, da bi ga oprala; vendar ji je zdrsnilo iz rok in padlo vanj. Zajokala je, stekla k mačehi in ji povedala, kakšna nesreča jo je doletela. Mačeha pa jo je hudo ozmerjala in ji brez usmiljenja rekla: »Če si vreteno spustila v vodnjak, ga tudi prinesi nazaj.« Dekle se je vrnilo k vodnjaku in ni vedelo, kaj naj stori; v hudi stiski je skočila vanj, da bi poiskala vreteno. Izgubila je zavest, in ko se je prebudila ter prišla k sebi, je ležala na čudovitem travniku, kjer je sijalo sonce in raslo na tisoče cvetlic. Šla je čez travnik in prišla do krušne peči, polne kruha. Kruh pa je zaklical: »Oh, vzemi me ven, vzemi me ven, sicer bom zgorel! Že zdavnaj sem pečen.« Stopila je k peči in z loparjem izvlekla vse hlebce, drugega za drugim. Nato je šla naprej in prišla do drevesa, polnega jabolk, ki ji je zaklicalo: »Oh, potresi me, potresi me, vsa jabolka smo že zrela!« Potresla je drevo, da so jabolka padala kakor dež, in ga tresla, dokler ni na njem ostalo niti eno. Ko jih je zložila na kup, je šla naprej. Nazadnje je prišla do majhne hiše, iz katere je gledala starka. Ker je imela tako velike zobe, se je dekle prestrašilo in hotelo zbežati. Toda starka je zaklicala za njo: »Česa se bojiš, ljubi otrok? Ostani pri meni; če boš skrbno opravljala vsa hišna dela, se ti bo dobro godilo. Le na to moraš paziti, da mi lepo postelješ in temeljito stresaš pernico, da bo perje letelo na vse strani; takrat na svetu sneži. Jaz sem gospa Holle.« Ker ji je starka tako prijazno prigovarjala, je dekle zbralo pogum, privolilo in stopilo k njej v službo. Vse je opravljala v njeno zadovoljstvo in vselej tako močno stresala pernico, da je perje letelo naokrog kakor snežinke. Zato se ji je pri njej dobro godilo: nikoli ni slišala žal besede, vsak dan pa je imela na mizi kuhane in pečene jedi. Ko je bila že nekaj časa pri gospe Holle, je postala žalostna. Sprva še sama ni vedela, kaj ji manjka, nazadnje pa je spoznala, da jo muči domotožje. Čeprav ji je bilo tu tisočkrat bolje kakor doma, si je vendar želela nazaj. Naposled ji je rekla: »Začela sem hrepeneti po domu, in čeprav se mi tu spodaj še tako dobro godi, ne morem več ostati. Moram se vrniti gor k svojim.« Gospa Holle je odgovorila: »Všeč mi je, da si želiš spet domov, in ker si mi tako zvesto služila, te bom sama popeljala nazaj gor.« Prijela jo je za roko in jo odpeljala pred velika vrata. Vrata so se odprla, in ko je dekle stalo prav pod njimi, se je nanjo usul silen zlati dež. Vse zlato se je prijelo nanjo, tako da je bila z njim prekrita od glave do peta. »To dobiš, ker si bila tako pridna,« je rekla gospa Holle in ji vrnila tudi vreteno, ki ji je padlo v vodnjak. Nato so se vrata zaprla in dekle se je znašlo zgoraj na svetu, nedaleč od materine hiše. Ko je stopila na dvorišče, je petelin sedel na vodnjaku in zaklical:

»Kikiriki, naša zlata deklica spet doma stoji!« Nato je vstopila k materi, in ker je bila vsa prekrita z zlatom, sta jo mati in sestra prijazno sprejeli.

Dekle je povedalo vse, kar se ji je zgodilo, in ko je mati slišala, kako je prišla do tolikšnega bogastva, je hotela enako srečo priskrbeti še drugi, grdi in leni hčeri. Ta je morala sesti ob vodnjak in presti. Da bi bilo njeno vreteno krvavo, se je zbodla v prste in porinila roko v trnovo živo mejo. Potem je vrgla vreteno v vodnjak in še sama skočila vanj. Kakor njena sestra se je znašla na lepem travniku in šla naprej po isti poti. Ko je prišla do krušne peči, je kruh spet zaklical: »Oh, vzemi me ven, vzemi me ven, sicer bom zgorel! Že zdavnaj sem pečen.« Lenoba pa je odgovorila: »Še tega se mi manjka, da bi se umazala!« in šla naprej. Kmalu je prišla do jablane, ki je zaklicala: »Oh, potresi me, potresi me, vsa jabolka smo že zrela!« Ona pa je odgovorila: »Kar misli si! Še kakšno jabolko bi mi padlo na glavo,« in šla dalje. Ko je prišla pred hišo gospe Holle, se ni prestrašila, saj je že slišala za njene velike zobe, in takoj je stopila k njej v službo. Prvi dan se je prisilila k delu, bila pridna in ubogala gospo Holle, kadar ji je kaj naročila, saj je mislila na vse zlato, ki ji ga bo podarila. Drugi dan pa je že začela lenariti, tretji še bolj, in zjutraj sploh ni hotela vstati. Tudi postelje gospe Holle ni postiljala, kakor bi bilo treba, in pernice ni stresala, da bi perje letelo naokrog. Gospa Holle se je tega kmalu naveličala in jo odpustila. Lenoba je bila s tem prav zadovoljna, saj je mislila, da se bo zdaj nanjo usul zlati dež. Gospa Holle jo je res odpeljala do vrat, ko pa je stala pod njimi, se je namesto zlata nanjo izlil velik kotel, poln smole. »To je plačilo za tvoje delo,« je rekla gospa Holle in zaprla vrata. Tako se je lenoba vrnila domov, vsa prekrita s smolo. Ko jo je petelin na vodnjaku zagledal, je zaklical:

»Kikiriki, naša umazana deklica spet doma stoji!« Smola pa se je trdno držala njenega telesa in je do konca življenja ni mogla spraviti s sebe.

Izvirnik

Frau Holle

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Eine Witwe hatte zwei Töchter, davon war die eine schön und fleißig, die andere häßlich und faul. Sie hatte aber die häßliche und faule, weil sie ihre rechte Tochter war, viel lieber, und die andere mußte alle Arbeit tun und der Aschenputtel im Hause sein. Das arme Mädchen mußte sich täglich auf die große Straße bei einem Brunnen setzen und mußte so viel spinnen, daß ihm das Blut aus den Fingern sprang. Nun trug es sich zu, daß die Spule einmal ganz blutig war, da bückte es sich damit in den Brunnen und wollte sie abwaschen; sie sprang ihm aber aus der Hand und fiel hinab. Es weinte, lief zur Stiefmutter und erzählte ihr das Unglück. Sie schalt es aber so heftig und war so unbarmherzig, daß sie sprach: "Hast du die Spule hinunterfallen lassen, so hol sie auch wieder herauf." Da ging das Mädchen zu dem Brunnen zurück und wußte nicht, was es anfangen sollte; und in seiner Herzensangst sprang es in den Brunnen hinein, um die Spule zu holen. Es verlor die Besinnung, und als es erwachte und wieder zu sich selber kam, war es auf einer schönen Wiese, wo die Sonne schien und vieltausend Blumen standen. Auf dieser Wiese ging es fort und kam zu einem Backofen, der war voller Brot; das Brot aber rief: "Ach, zieh mich raus, zieh mich raus, sonst verbrenn ich: ich bin schon längst ausgebacken." Da trat es herzu und holte mit dem Brotschieber alles nacheinander heraus. Danach ging es weiter und kam zu einem Baum, der hing voll Äpfel, und rief ihm zu: "Ach, schüttel mich, schüttel mich, wir Äpfel sind alle miteinander reif." Da schüttelte es den Baum, daß die Äpfel fielen, als regneten sie, und schüttelte, bis keiner mehr oben war; und als es alle in einen Haufen zusammengelegt hatte, ging es wieder weiter. Endlich kam es zu einem kleinen Haus, daraus guckte eine alte Frau, weil sie aber so große Zähne hatte, ward ihm angst, und es wollte fortlaufen. Die alte Frau aber rief ihm nach: "Was fürchtest du dich, liebes Kind? Bleib bei mir, wenn du alle Arbeit im Hause ordentlich tun willst, so soll dir's gut gehn. Du mußt nur achtgeben, daß du mein Bett gut machst und es fleißig aufschüttelst, daß die Federn fliegen, dann schneit es in der Welt; ich bin die Frau Holle." Weil die Alte ihm so gut zusprach, so faßte sich das Mädchen ein Herz, willigte ein und begab sich in ihren Dienst. Es besorgte auch alles nach ihrer Zufriedenheit und schüttelte ihr das Bett immer gewaltig, auf daß die Federn wie Schneeflocken umherflogen; dafür hatte es auch ein gut Leben bei ihr, kein böses Wort und alle Tage Gesottenes und Gebratenes. Nun war es eine Zeitlang bei der Frau Holle, da ward es traurig und wußte anfangs selbst nicht, was ihm fehlte, endlich merkte es, daß es Heimweh war; ob es ihm hier gleich vieltausendmal besser ging als zu Haus, so hatte es doch ein Verlangen dahin. Endlich sagte es zu ihr: "Ich habe den Jammer nach Haus gekriegt, und wenn es mir auch noch so gut hier unten geht, so kann ich doch nicht länger bleiben, ich muß wieder hinauf zu den Meinigen." Die Frau Holle sagte: "Es gefällt mir, daß du wieder nach Haus verlangst, und weil du mir so treu gedient hast, so will ich dich selbst wieder hinaufbringen." Sie nahm es darauf bei der Hand und führte es vor ein großes Tor. Das Tor ward aufgetan, und wie das Mädchen gerade darunter stand, fiel ein gewaltiger Goldregen, und alles Gold blieb an ihm hängen, so daß es über und über davon bedeckt war. "Das sollst du haben, weil du so fleißig gewesen bist," sprach die Frau Holle und gab ihm auch die Spule wieder, die ihm in den Brunnen gefallen war. Darauf ward das Tor verschlossen, und das Mädchen befand sich oben auf der Welt, nicht weit von seiner Mutter Haus; und als es in den Hof kam, saß der Hahn auf dem Brunnen und rief:

"Kikeriki,

Unsere goldene Jungfrau ist wieder hie."

Da ging es hinein zu seiner Mutter, und weil es so mit Gold bedeckt ankam, ward es von ihr und der Schwester gut aufgenommen.

Das Mädchen erzählte alles, was ihm begegnet war, und als die Mutter hörte, wie es zu dem großen Reichtum gekommen war, wollte sie der andern, häßlichen und faulen Tochter gerne dasselbe Glück verschaffen. Sie mußte sich an den Brunnen setzen und spinnen; und damit ihre Spule blutig ward, stach sie sich in die Finger und stieß sich die Hand in die Dornhecke. Dann warf sie die Spule in den Brunnen und sprang selber hinein. Sie kam, wie die andere, auf die schöne Wiese und ging auf demselben Pfade weiter. Als sie zu dem Backofen gelangte, schrie das Brot wieder: "Ach, zieh mich raus, zieh mich raus, sonst verbrenn ich, ich bin schon längst ausgebacken." Die Faule aber antwortete: "Da hätt ich Lust, mich schmutzig zu machen," und ging fort. Bald kam sie zu dem Apfelbaum, der rief: "Ach, schüttel mich, schüttel mich, wir Äpfel sind alle miteinander reif." Sie antwortete aber: "Du kommst mir recht, es könnte mir einer auf den Kopf fallen," und ging damit weiter. Als sie vor der Frau Holle Haus kam, fürchtete sie sich nicht, weil sie von ihren großen Zähnen schon gehört hatte, und verdingte sich gleich zu ihr. Am ersten Tag tat sie sich Gewalt an, war fleißig und folgte der Frau Holle, wenn sie ihr etwas sagte, denn sie dachte an das viele Gold, das sie ihr schenken würde; am zweiten Tag aber fing sie schon an zu faulenzen, am dritten noch mehr, da wollte sie morgens gar nicht aufstehen. Sie machte auch der Frau Holle das Bett nicht, wie sich's gebührte, und schüttelte es nicht, daß die Federn aufflogen. Das ward die Frau Holle bald müde und sagte ihr den Dienst auf. Die Faule war das wohl zufrieden und meinte, nun würde der Goldregen kommen; die Frau Holle führte sie auch zu dem Tor, als sie aber darunterstand, ward statt des Goldes ein großer Kessel voll Pech ausgeschüttet. "Das ist zur Belohnung deiner Dienste," sagte die Frau Holle und schloß das Tor zu. Da kam die Faule heim, aber sie war ganz mit Pech bedeckt, und der Hahn auf dem Brunnen, als er sie sah, rief:

"Kikeriki,

Unsere schmutzige Jungfrau ist wieder hie."

Das Pech aber blieb fest an ihr hängen und wollte, solange sie lebte, nicht abgehen.