Prevod
Pred davnimi časi je po veliki deželni cesti hodil velikan, ko je predenj nenadoma skočil neznan mož in zavpil: »Stoj! Niti koraka naprej!« »Kaj,« je rekel velikan, »ti, pritlikavec, ki te lahko strem med prsti, mi hočeš zapreti pot? Kdo si, da si drzneš tako predrzno govoriti?« »Jaz sem smrt,« je odgovoril prišlek, »meni se nihče ne more upreti in tudi ti moraš ubogati moje ukaze.« Velikan pa tega ni hotel in se je začel s smrtjo ruvati. Boj je bil dolg in silovit, nazadnje pa je velikan zmagal in s pestjo zbil smrt na tla, da se je sesedla ob kamnu. Velikan je šel svojo pot, smrt pa je obležala premagana in tako brez moči, da ni mogla več vstati. »Kaj bo iz tega,« je rekla, »če obležim tu v kotu? Nihče na svetu ne bo več umrl in svet se bo tako napolnil z ljudmi, da ne bodo imeli več prostora niti za to, da bi stali drug ob drugem.« Tedaj je po poti prišel mladenič, čil in zdrav, pel je pesem in se oziral sem ter tja. Ko je zagledal napol omedlelo postavo, je sočutno stopil k njej, jo dvignil, ji iz svoje steklenice dal požirek krepčilne pijače in počakal, da si je opomogla. »Ali sploh veš,« ga je vprašala smrt, ko se je vzravnala, »kdo sem in komu si pomagal spet na noge?« »Ne,« je odgovoril mladenič, »ne poznam te.« »Jaz sem smrt,« je rekla, »nikomur ne prizanesem in tudi pri tebi ne morem narediti izjeme. Da pa boš videl, da sem hvaležna, ti obljubim, da te ne bom presenetila, temveč ti bom najprej poslala svoje sle, preden pridem pote.« »Prav,« je rekel mladenič, »že to je nekaj, da bom vedel, kdaj prideš, dotlej pa bom vsaj varen pred teboj.« Nato je šel naprej, bil vesel in dobre volje ter živel brez skrbi od dneva do dneva. Toda mladost in zdravje nista dolgo trajala; kmalu so prišle bolezni in bolečine, ki so ga podnevi mučile, ponoči pa mu kratile mir. »Umrl ne bom,« si je govoril, »saj bo smrt najprej poslala svoje sle. Ko bi le ti hudi dnevi bolezni že minili.« Brž ko se je spet počutil zdravega, se je znova predal veselemu življenju. Nekega dne pa ga je nekdo potrepljal po rami. Ozrl se je in za njim je stala smrt ter rekla: »Pojdi z menoj, prišla je ura tvojega slovesa od sveta.« »Kako,« je odgovoril mož, »ali hočeš prelomiti svojo besedo? Ali mi nisi obljubila, da mi boš, preden sama prideš, poslala svoje sle? Nobenega nisem videl.« »Molči,« je odvrnila smrt, »ali ti nisem pošiljala sla za slom? Ali ni prišla vročica, te stresala in premetavala ter te vrgla na tla? Ali ti ni vrtoglavica omamila glave? Ali te ni protin zbadal po vseh udih? Ali ti ni šumelo v ušesih? Ali ti ni zobobol glodal po licih? Ali se ti ne temni pred očmi? In povrh vsega, ali te ni moj rodni brat, spanec, vsak večer spominjal name? Ali nisi ponoči ležal, kakor da bi bil že mrtev?« Mož ni vedel, kaj naj odgovori, vdal se je v svojo usodo in odšel s smrtjo.
