Prevod

Nekoč sta se dva kraljeva sinova odpravila iskat pustolovščine in se predala tako divjemu in razuzdanemu življenju, da se sploh nista več vrnila domov. Najmlajši, ki so mu pravili Tepček, se je odpravil na pot, da bi poiskal svoja brata. Ko ju je naposled našel, sta se mu posmehovala, češ kako se misli s svojo preprostostjo prebiti skozi svet, ko pa še njima ne uspe, čeprav sta veliko pametnejša.

Vsi trije so skupaj nadaljevali pot in prišli do mravljišča. Starejša brata sta ga hotela razkopati, da bi gledala, kako drobne mravlje v strahu begajo sem ter tja in odnašajo svoja jajčeca, toda Tepček je rekel: »Pustita živali pri miru! Ne dovolim, da jih vznemirjata!«

Šli so naprej in prišli do jezera, po katerem je plavalo vse polno rac. Brata sta jih hotela nekaj ujeti in speči, toda Tepček jima ni dovolil in je rekel: »Pustita živali pri miru! Ne dovolim, da jih pobijeta!«

Naposled so prišli do čebeljega gnezda, v katerem je bilo toliko medu, da je tekel po deblu navzdol. Brata sta hotela pod drevesom zakuriti ogenj in zadušiti čebele, da bi si lahko vzela med. Toda Tepček ju je spet zadržal in rekel: »Pustita živali pri miru! Ne dovolim, da jih sežgeta!«

Nazadnje so trije bratje prišli v grad, kjer so v hlevih stali sami kamniti konji, nikjer pa ni bilo videti žive duše. Šli so skozi vse hleve, dokler niso čisto na koncu prišli do vrat, na katerih so visele tri ključavnice. Sredi vrat pa je bilo okence, skozi katero se je dalo pogledati v sobo. V njej so zagledali sivega možička, ki je sedel za mizo. Poklicali so ga enkrat, dvakrat, a jih ni slišal. Naposled so ga poklicali še tretjič; tedaj je vstal, odklenil ključavnice in prišel ven. Ni spregovoril niti besede, temveč jih je odpeljal k bogato obloženi mizi. Ko so se najedli in napili, je vsakega odpeljal v njegovo spalnico.

Naslednje jutro je sivi možiček prišel k najstarejšemu, mu pomignil in ga odpeljal do kamnite plošče, na kateri so bile zapisane tri naloge, s katerimi bi bilo mogoče grad rešiti uroka. Prva je bila takšna: v gozdu je pod mahom ležalo tisoč biserov kraljeve hčere. Vse je bilo treba poiskati, in če bi pred sončnim zahodom manjkal en sam, bi se tisti, ki jih je iskal, spremenil v kamen. Najstarejši se je odpravil v gozd in iskal ves dan, a ko se je dan iztekel, jih je našel šele sto. Zgodilo se je, kakor je pisalo na plošči: spremenil se je v kamen. Naslednji dan se je naloge lotil drugi brat, vendar se mu ni godilo dosti bolje kakor najstarejšemu. Našel je le dvesto biserov in se spremenil v kamen. Naposled je prišel na vrsto tudi Tepček. Iskal je po mahu, a bisere je bilo tako težko najti in delo je napredovalo tako počasi, da je sedel na kamen in zajokal. Ko je tako sedel, je prišel mravljinčji kralj, ki mu je nekoč rešil življenje, s pet tisoč mravljami. Ni trajalo dolgo, pa so drobne živali skupaj našle vse bisere in jih znesle na kup.

Druga naloga je bila iz jezera prinesti ključ spalnice kraljeve hčere. Ko je Tepček prišel do jezera, so priplavale race, ki jih je nekoč rešil, se potopile in prinesle ključ iz globine.

Tretja naloga pa je bila najtežja: med tremi spečimi kraljevimi hčerami je bilo treba prepoznati najmlajšo in očetu najljubšo. Bile so si popolnoma podobne in razlikovale so se le po tem, da so pred spanjem jedle različne sladkosti: najstarejša košček sladkorja, druga malo sirupa, najmlajša pa žlico medu. Tedaj je priletela matica čebel, ki jih je Tepček obvaroval pred ognjem, in vsem trem pokusila ustnice. Nazadnje je obstala na ustnicah tiste, ki je jedla med, in tako je kraljevi sin prepoznal pravo.

Tedaj je bil urok razbit, vse se je prebudilo iz spanja, in kdor je bil iz kamna, je spet dobil človeško podobo. Tepček se je poročil z najmlajšo in očetu najljubšo hčerjo ter po smrti njenega očeta postal kralj, njegova brata pa sta se poročila z drugima dvema sestrama.