Prevod

Jonathan Moulton iz Hamptona je bil v kolonialnih vojnah pomemben general, vendar mu zunaj vojaških zadev niso vedno zaupali. Šušljalo se je celo, da je njegova prva žena umrla prezgodaj, saj je po njeni smrti hitro našel tolažbo v poroki z njeno družabnico. Sredi noči se je nevesta sunkoma prebudila, ker je začutila mrzlo roko, ki ji je zatikala za poročni prstan, nekoč last pokojne gospe Moulton, in glas ji je zašepetal na uho: »Vrni mrtvi, kar je njeno.« S krikom groze je skočila iz postelje, prebudila moža in priklicala služinčad s svečami. Prstana ni bilo več.

Dolgo po tem dogodku je general sedel ob ognjišču in premišljeval o težkem življenju v novih deželah ter o tem, kako težko je priti do bogastva, kajti stari Jonathan je ljubil denar in njegovo pomanjkanje ga je mučilo huje kakor slaba vest. »Ko bi le imel dovolj zlata,« je zamrmral, »bi zanj prodal dušo.« Švist! Nekaj je priletelo po dimniku navzdol. Generala je zaslepil izbruh isker, iz katerih je stopil slok mož v črnem žametu, s čistimi naborki in bleščečimi dragulji. »Hitro govorite, general,« je rekel neznanec, »kajti čez petnajst minut moram biti petnajst milj od tod, v Portsmouthu.« S prsti je pobral žareč ogorek in si ob njegovi svetlobi ogledal uro. »No, dajte. Saj veste, kdo sem. Velja kupčija?«

General je potreboval nekaj časa, da je prišel k sebi, toda ob besedi »kupčija« je zastrigel z ušesi in začel razmišljati o ugodnih pogojih. »S čim lahko dokažete, da boste izpolnili svoj del dogovora?« je vprašal. Neznanec si je šel s prsti skozi lase in na tla se je z žvenketom usul dež gvinej. Bile so precej vroče, a Moulton se je v svoji vnemi vrgel na vse štiri in jih začel grabiti k prsim.

»Dajte mi kaj žganega,« je nato zahteval Satan, kajti seveda ni bil nihče drug. Vrček je napolnil z rumom, ga prižgal ob sveči, prijazno pripomnil: »Da bi se bolje spoznala,« in gorečo pijačo izpraznil na dušek. »Iz vas bom naredil,« je dejal, »najbogatejšega človeka v pokrajini. Podpišite ta papir in prvega dne vsakega meseca vam bom škornje napolnil z zlatom; če pa me boste skušali prelisičiti, vam bo še žal. Kajti poznam vas, Jonathan. Podpišite.«

Moulton je omahoval. »Hm!« se je posmehnilo njegovo veličanstvo. »Torej ste mi ves ta trud nakopali zaman.« In začel je pobirati gvineje, ki jih je Moulton zložil na mizo. Tega žrtev njegovih zvijač ni mogla prenesti. Pogoltnil je požirek ruma, zgrabil pero, ki mu ga je ponujal, in se silovito zatresel, ko je predse dobil list; ko pa je videl, da bo njegovo ime stalo ob imenih nekaterih najuglednejših ljudi v pokrajini, se je pomiril in med podpise imenitne družbe dodal še svojega, z nekaj krivuljastimi okraski in črticami čez vse t-je. »Dobro!« je vzkliknil hudič, se zavil v plašč, stopil v ogenj in v hipu švignil po dimniku navzgor.

Prebrisani Jonathan je naslednji dan šel v mesto in kupil največji par visokih škornjev, kar jih je mogel najti v Hamptonu. Zadnjo noč tistega meseca jih je obesil na kotelni kavelj nad ognjiščem in tako je počel tudi vse naslednje mesece, dokler je živel; naslednje jutro so bili vselej do vrha polni kovancev. Moulton se je kopal v bogastvu. Sosedje so njegovo nenadno blaginjo sprva opazovali z začudenjem, nato z zavistjo, pozneje pa s sumničavostjo. A Jonathanu se je kljub vsemu zdelo, da ne bogati dovolj hitro.

Ko je hudič nekoč prišel izplačat enega od svojih rednih obrokov, je pol ure sipal gvineje po dimniku, vendar se škornji nikakor niso hoteli napolniti. Mernik za mernikom zlata je praznil v ti prostorni denarni vreči, pa se nič ni razsulo čez rob, zato se je nazadnje spustil do ognjišča, da bi videl, zakaj. Moulton je škornjema odrezal podplate in po tleh je bilo denarja do kolen. Hudič se je zarežal generalovi prebrisanosti in izginil, toda čez nekaj minut se je po hiši razširil vonj po žveplu in poslopje je zajel ogenj. Moulton je ušel v sami srajci in si pulil lase, ko je gledal, kako se plameni kakor kače plazijo po tramovih, v oknih pa poplesujejo fantastične prikazni iz dima. Nato mu je šinila v glavo misel in se je pomiril: zlato, skrito v stenskih oblogah, omari, podu in skrinji, se bo le stalilo in iz ruševin ga bo lahko izkopaval na stote funtov, tako da bo spet premožen. Še preden so se ruševine ohladile, je že brskal po razbitinah, toda niti unče zlata ni našel. Vse njegovo bogastvo je izginilo. Kmalu zatem je general umrl, in da bi utišali govorice o nemiru na pokopališču, so izkopali njegovo krsto. Bila je prazna.