Prevod
Leta 1834 so v Fall Riverju v Massachusettsu izkopali okostje moškega z medeninastim prsnim oklepom in pasom iz cevk iste kovine; ob njem je ležalo nekaj bakrenih puščičnih osti. Truplo je bilo umetno balzamirano ali pa so ga ohranile soli v zemlji. Njegovo orožje in oklep kažeta na feničanski izvor, vendar naj bi okostje pripadalo Dancu ali Norvežanu, ki je zadnjo zimo svojega življenja preživel v Newportu. Morda je pomagal vklesati znamenja v skalo pri West Newburyju ali v bolj znano dightonsko skalo ob reki Taunton, prekrito z napisi, ki jih plimovanje in zmrzal naglo brišeta. Razlagali so jih kot zapis o nordijskem raziskovanju in odkritjih, čeprav nekateri vztrajajo, da je te podobe vanjo vklesal neizogibni kapitan Kidd, da bi z njimi označil zakopani zaklad. Indijanci poznajo legendo o prihodu belih mož v »ptici«, nedvomno ladji, iz katere sta prihajala grom in blisk. Ko so obiskovalci stopili na kopno, se je vnel boj, belci pa so zgodbo o njem zapisali na skalo. Nekateri učenjaki osemnajstega stoletja so trdili, da je na skali zapis o prihodu feničanskih pomorščakov, ki jih je veter zanesel čez Atlantik in se niso mogli ali hoteli vrniti. Med vklesanimi podobami naj bi bila tudi upodobitev Herkulovih stebrov, kar naj bi kazalo, da so brodolomci poznali Sredozemlje. O dightonski skali pa je zanesljivo znano le to, da je ob prihodu angleških naseljencev v te kraje stala na istem mestu in bila videti prav takšna kot danes. Indijanci so pripovedovali, da so bile v njeni bližini še druge skale s podobnimi znamenji, dokler jih nista izbrisala plimovanje in plavajoči led.
Longfellow prikliče prikazen davno pokopanega izgnanca v oklepu in ji da povedati svojo zgodbo: bil je Viking, ki je ljubil hčer kralja Hildebranda, in ker kralj ni privolil v njuno zvezo, je z dekletom pobegnil, kralj in sedemdeset jezdecev pa so se pognali za njima. Viking je prvi dosegel svojo ladjo, razpel jadra in nadaljeval beg po morju, toda zasledovalci so ga kmalu dohiteli. Ker mu ni preostalo drugega, kakor da se bojuje ali pusti ujeti, je obrnil ladjo z vetrom in z njenim kljunom treščil v bok Hildebrandove galeje ter ji zdrobil leseno oplato. Ladja se je nagnila in potonila, z njo pa vsi do zadnjega na krovu, medtem ko je Vikingova ladja nadaljevala svojo pot in po treh tednih plovbe pristala v zalivu Narragansett. Okrogli stolp v Newportu je ta vihravi zaljubljenec zgradil kot zavetje za svojo izvoljenko in jo tam varoval pred nevarnostmi, ki prežijo na prve prišleke v divjih deželah. Ko je princesa umrla, so jo pokopali v stolpu, osamljeni Viking pa si je nadel oklep, se kakor Brut vrgel na svoje kopje in izdihnil.
