Prevod

Gospo Eunice Cole iz Hamptona v Massachusettsu so tako »močno sumili, da je čarovnica«, da so jo leta 1680 vrgli v ječo in ji na nogo nadeli verigo. Imela je navado mrmrati, kar je bilo slabo, in divji pogled, kar je bilo še huje. Smrt dveh telet so pripisali njenim čarovnijam, verjeli pa so tudi, da je priklicala vihar, ki je skupino veseljakov poslal na morsko dno ob otočju Isles of Shoals, ker so jo tisto jutro žalili. Nekateri so trdili, da se spreminja v orle, pse in mačke ter da je bila podobna opici, ko je izvajala čarovniške obrede, zaradi katerih je umrl otrok gospe Marston; čeprav je bila tedaj v ječi v Ipswichu, pa je na dan otrokovega pogreba po pokopališču lomastila njena podoba. Zaradi takšnih prestopkov, kot je bil ta, da je povzročala vrenje kruha in širjenje zlih vonjav, ki so jih gospodinje lahko pregnale le z molitvijo, jo je krajevni stražnik večkrat prebičal in potapljal v vodo.

Nazadnje je bila obsojena na smrt, saj je Anna Dalton izjavila, da so ji v zibelki zamenjali otroka ter da sovraži in se boji bitja, ki so ga pustili v njej. Njen mož Ezra jo je zaman rotil. »To ni moj otrok,« je vpila. »To je hudičev mladič. Mar ne vidiš, kako je star in prekanjen? Kako je zguban in grd? Ne pije mojega mleka: sesa mi kri in me izžema do kosti.« Nekoč se je, ko je zamišljeno sedela ob ognju, obrnila k možu in rekla: »Izgrebi žerjavico in položi otroka vanjo. Gospa Cole bo prav hitro priletela, ko ga bo slišala kričati, in se skozi dimnik spustila v podobi sove ali netopirja ter odnesla to stvar. Potem bova dobila nazaj najinega otročička.«

Gospodar Dalton je zavzdihnil, ko se je zazrl v izmučeni, mrki obraz svoje žene; nato ji je položil roke na glavo in molil k Bogu, naj jo popelje iz sence in ji pomaga znova vzljubiti otroka. Med njegovo molitvijo je skozi okno posijal žarek zahajajočega sonca in okoli obraza smehljajočega se dojenčka spletel svetniški sij. Gospa Dalton je dvomeče pogledala drobceno bitje; nato ji je v očeh zasijalo prepoznanje in z radostnim ihtenjem je stisnila otroka k prsim, Dalton pa je oba objel, presrečen, ker se je njegovi ženi povrnil razum. Sredi solz in poljubov je žena pridušeno kriknila in se zdrznila: spomnila se je, da bo uboga starka na vislicah plačala za zločin, ki se nikoli ni zgodil. Moža je rotila, naj kar najhitreje odjezdi k sodniku Sewallu in zahteva, da gospo Cole izpustijo. Dobri gospodar je to tudi storil in ob desetih zvečer prispel v Newbury, kjer so bili meščani že zdavnaj v posteljah in so spali. Z glasnim razbijanjem po sodnikovih vratih je uglednega moža priklical na prag v halji in nočni čepici; ko mu je pojasnil zadevo, je sodnik napisal nalog za izpustitev gospe Cole.

S tem listom v roki je Dalton takoj odjezdil v Ipswich, in ko je ob svitu zapel petelin, je žrtev tiste strašne obtožbe stopila na prostost brez okovov. Toda mračni sum se je starke držal do konca in umrla je, kakor je živela, sama v mali koči, ki je stala blizu kraja, kjer je pozneje stala akademija. Še po njeni smrti so vaščani le stežka zbrali pogum, da so vstopili v njeno kočo in jo pokopali. Njeno truplo so zvrnili v jamo, na hitro izkopano blizu vrat, in ji skozi srce zabili kol, da bi izgnali zle sile, ki so jo obsedale za življenja.