Prevod
_Gagliuso zaradi prebrisanosti mačke, ki mu jo je zapustil oče, postane velik gospod; ker pa se izkaže za nehvaležnega, mu mačka očita njegovo nehvaležnost._ _Ni mogoče opisati, kako zelo so se vse razveselile Violine sreče, saj si je s svojo bistroumnostjo znala ustvariti tako lepo usodo, v jezo svojim zlobnim sestram, ki sta ji kot sovražnici lastne krvi nastavljali toliko pasti, da bi si zlomila vrat. A ker je napočil čas, da Paola poravna svojo obveznost in iz ust izplača zlatnike lepih besed, je svoj dolg poravnala takole._ Nehvaležnost, gospodje, je zarjavel žebelj, ki, zabit v drevo dobrote, povzroči, da se drevo posuši; je počena kloaka, ki spodjeda temelje naklonjenosti; in saje, ki padejo v lonec prijateljstva ter mu odvzamejo vonj in okus, kakor vsak dan vidimo in občutimo in kakor se pokaže v zgodbi, ki vam jo bom povedala.
Nekoč je v mojem mestu Neaplju živel starček, reven, da bolj ne bi mogel biti; tako brez vsega, obubožan, shiran, oguljen, lahek in brez enega samega beliča v mošnji, da je hodil naokrog gol kakor uš. Ko je že stresal iz vreče še zadnje drobce življenja, je poklical svoja sinova Oratiella in Pippa ter jima rekel: »Že sem dobil poziv, naj po določilih pogodbe poravnam dolg, ki ga imam do narave. In verjemita mi, če sta kristjana: z velikim veseljem bi zapustil to brlogu podobno bivališče skrbi in to igrišče nadlog, ko ne bi bilo tega, da vaju puščam brez vsega, velika kakor cerkev svete Klare, na razpotju petih cest pri Melitu, brez ene same pare, prazna kakor brivčeva skleda, oguljena kakor narednik in suha kakor slivova koščica. Saj nimata niti toliko, kolikor muha odnese na nogi, in če pretečeta sto milj, vama iz žepa ne pade niti belič. Usoda me je namreč spravila tja, kjer trije psi opravljajo potrebo, in nimam drugega kot golo življenje: kakršnega me vidiš, takšnega me popiši. Kakor vesta, sem se vselej le prebijal in križal ter hodil spat brez sveče. Kljub temu vama želim ob smrti zapustiti kakšno znamenje ljubezni. Zato ti, Oratiello, moj prvorojenec, vzemi tisto sito, ki visi na steni; z njim si boš lahko služil kruh. Ti pa, ki si moj najmlajši, vzemi mačko in spominjajta se svojega očeta.« Ob teh besedah je planil v jok, malo zatem pa rekel: »Zbogom, saj je že noč.« Oratiello je z miloščino poskrbel za očetov pogreb, vzel sito in začel tu in tam sejati, da si je služil kruh; in več ko je sejal, več je zaslužil. Pippo pa je vzel mačko in rekel: »Le poglej, kakšno bedno dediščino mi je zapustil oče! Še zase nimam od česa živeti, zdaj pa bom moral preživljati dva. Kaj naj imam od te nesrečne zapuščine? Bolje bi bilo, da mi je sploh ne bi zapustil.« Mačka je slišala to tarnanje in mu rekla: »Pritožuješ se brez potrebe in imaš več sreče kakor pameti. Toda svoje sreče ne poznaš, kajti jaz te znam obogatiti, če se le lotim tega.« Ko je Pippo to slišal, se je zahvalil svoji mačji dobrotnici, jo trikrat ali štirikrat pogladil po hrbtu in se ji toplo priporočil. Mačka se je usmilila nesrečnega Gagliusa in je vsako jutro, ko sonce z vabo svetlobe na zlatem trnku lovi sence noči, šla bodisi na obalo Chiaje bodisi k ribji stojnici. Ko je zagledala kakšnega debelega ciplja ali lepo orado, jo je sunila in odnesla kralju z besedami: »Gospod Gagliuso, vdani služabnik
vaše visokosti vse do zadnjega lasu na glavi, vam s spoštovanjem pošilja to ribo in pravi: velikemu gospodu majhen dar.« Kralj je z veselim obrazom, kakršnega navadno pokažemo tistemu, ki nam kaj prinese, odgovoril mački: »Povej temu gospodu, ki ga ne poznam, da se mu prav lepo zahvaljujem.« Drugič je mačka stekla tja, kjer so lovili po močvirjih ali v Astroniju; ko so lovci sklatili kakšno kobilo, jerebico ali penico, jo je pobrala in jo z istim sporočilom odnesla kralju. To zvijačo je uporabljala tako dolgo, da ji je kralj nekega jutra rekel: »Temu gospodu Gagliusu se čutim tako dolžnega, da bi ga rad spoznal in mu povrnil prijaznost, ki mi jo je izkazal.« Mačka mu je odgovorila: »Gospod Gagliuso si želi za vašo krono darovati življenje in kri. Jutri zjutraj, brž ko bo sonce zažgalo strnišča na nebesnih poljih, se vam bo zagotovo prišel poklonit.« Ko je prišlo jutro, je mačka odšla h kralju in mu rekla: »Moj gospod, gospod Gagliuso prosi, naj mu oprostite, ker ga ne bo. Ponoči mu je namreč pobegnilo nekaj služabnikov in mu niso pustili niti srajce.« Ko je kralj to slišal, je nemudoma dal iz svoje garderobe vzeti nekaj oblek in perila ter jih poslal Gagliusu. Niti dve uri nista minili, ko je ta v mačkinem spremstvu prišel v palačo. Kralj ga je sprejel z neštetimi vljudnostmi, ga posadil predse in mu pripravil gostijo, da bi človek ostrmel. Med jedjo pa se je Gagliuso kar naprej obračal k mački in ji govoril: »Mucka moja, pazi na tiste moje štiri cunjice, da se ne izgubijo.« Mačka mu je odgovarjala: »Bodi tiho, zapri usta, ne govori o teh beraških rečeh!« Ko je kralj hotel vedeti, kaj potrebuje, je mačka odgovorila, da si je zaželel majhne limone. Kralj je takoj poslal na vrt po celo košarico, Gagliuso pa je znova začel isto pesem o svojih capah in cunjah. Mačka mu je spet rekla, naj si zamaši usta, kralj pa je ponovno vprašal, kaj mu manjka. Mačka je imela že pripravljeno novo opravičilo, da bi prikrila Gagliusovo nizkost. Ko so naposled pojedli in še nekaj časa kramljali o tem in onem, je Gagliuso prosil za dovoljenje, da se poslovi. Mačka je ostala pri kralju in mu opisovala Gagliusovo veljavo, bistroumnost in razsodnost, predvsem pa veliko bogastvo, ki ga je imel po rimskem podeželju in v Lombardiji. Zato bi si zaslužil, da bi se s poroko povezal s kronanim kraljem. Ko je kralj vprašal, koliko premoženja ima, je mačka odgovorila, da premičnin, nepremičnin in dragocenosti tega bogataša ni mogoče prešteti in da še sam ne ve, kaj vse ima. Če pa bi se kralj rad prepričal, naj z njo pošlje nekaj ljudi iz kraljestva, pa jim bo pokazala, da na svetu ni bogastva, ki bi se lahko primerjalo z njegovim. Kralj je poklical nekaj svojih zaupnikov in jim ukazal, naj zadevo temeljito raziščejo. Odpravili so se za mačko, ta pa je, brž ko so prestopili mejo kraljestva, pod pretvezo, da jim bo na poti sproti priskrbela okrepčilo, tekla pred njimi. Pri vsaki čredi ovac, krav, konj ali prašičev, ki jo je našla, je pastirjem in čuvajem rekla: »Hej, pamet v roke! Tolpa razbojnikov namerava izropati vse, kar je na tem podeželju. Če se hočete izogniti njihovemu besu, recite, da je vse to last gospoda Gagliusa, pa se vam ne bo skrivil niti las.« Enako je govorila po kmetijah, ki jih je srečevala ob poti. Tako so kraljevi ljudje povsod, kamor so prišli, slišali isto ubrano pesem: vse, kar so videli, je pripadalo gospodu Gagliusu. Naposled so se naveličali nadaljnjega poizvedovanja, se vrnili h kralju in mu pripovedovali čuda o bogastvu gospoda Gagliusa. Ko je kralj to slišal, je mački obljubil lepo nagrado, če uredi poroko.
Mačka je švigala sem in tja kakor tkalski čolniček in nazadnje sklenila ženitev. Gagliuso je prišel, kralj pa mu je izročil hčer in bogato doto. Po mesecu dni slavja je Gagliuso povedal, da želi nevesto odpeljati na svoja posestva. Kralj ju je pospremil do meje, nato pa sta odšla v Lombardijo. Tam je po mačkinem nasvetu nakupil toliko posestev in zemlje, da je postal baron. Ko se je Gagliuso videl tako neznansko bogatega, se mački ni mogel dovolj zahvaliti. Govoril je, da njej in njenemu dobremu posredovanju dolguje svoje življenje in veličino; da mu je prebrisanost ene mačke prinesla več koristi kakor očetova pamet; in da zato lahko z njegovim premoženjem in življenjem ravna, kakor se ji zljubi. Obljubil ji je, da jo bo, ko čez sto let umre, dal balzamirati in položiti v zlato kletko v svoji spalnici, da bo imel spomin nanjo vedno pred očmi. Ko je mačka slišala to bahaštvo, niso minili niti trije dnevi, pa se je iztegnila na vrtu in se naredila mrtvo. Gagliusova žena jo je zagledala in zavpila: »O moj mož, kakšna nesreča! Mačka je umrla!« »Naj gre vse zlo za njo,« je odgovoril Gagliuso. »Bolje ona kakor midva.« »Kaj bova z njo?« je vprašala žena. On pa je rekel: »Primi jo za nogo in jo vrzi skozi okno.« Ko je mačka slišala, kakšno lepo plačilo jo čaka, čeprav bi ga najmanj pričakovala,
je začela govoriti: »To je torej velika zahvala za uši, ki sem ti jih spravila z vratu? To je tistih tisoč zahval za cunje, ki sem ti jih pomagala odvreči, cunje, na katerih bi lahko obešal vretena? To je plačilo, ker sem ti dala kraljevsko podobo in te nasitila, ko si umiral od lakote, ti berač, ti raztrganec! Saj si bil ves razcefran, oguljen, zakrpan in ušiv, da bi še obešencu ukradel obleko. Tako se godi tistemu, ki oslu umiva glavo! Naj ti bo prekletstvo vse, kar sem storila zate, saj si ne zaslužiš niti tega, da bi ti pljunila v usta. Lepo zlato kletko si mi pripravil! Lep grob si mi namenil! Kar pojdi, služi, trpi, garaj in se poti za takšno lepo nagrado! Gorje tistemu, ki pristavi lonec v upanju na drugega! Prav je rekel tisti modrijan: kdor se uleže kot osel, se kot osel tudi zbudi. Skratka, kdor več stori, naj manj pričakuje.
A lepe besede in grda dejanja preslepijo tako modrece kakor bedake.« S temi besedami je stresla z glavo in se odpravila ven. Gagliuso jo je še tako skušal pridobiti s sladkimi besedami in ponižnostjo, a je nikakor ni mogel pripraviti do tega, da bi se vrnila. Tekla je naprej, ne da bi se enkrat samkrat ozrla, in govorila:
Bog te obvaruj bogataša, ki je obubožal_, _in berača, ki je obogatel_.
Izvirnik
_Gagliuso pe ’nnustria de na Gatta lassata da lo Patre, deventa signore; ma mostrannose sgrato, l’è rrenfacciata la sgratetudine soja._ _Non se pò dire lo gusto granne ch’appero tutte de la bona fortuna de Viola, che co lo ’nciegno sujo se seppe fravecare cossì bona sciorta a sfastio de le garge de le ssore, che nnemmiche de lo proprio sango le facevano tante cavallette pe ffarele rompere lo cuollo; ma essenno tiempo, che Paola pagasse lo cienzo, che deveva, sborzanno da la vocca monete d’oro de le belle parole, cossì a lo debeto sujo sodesfece._ La sgratetudine, Segnore, è chiuovo arreggiuto, che ’mpezzato all’arvolo de la cortesia lo fa seccare: chiaveca rotta, che spogna li
fonnamiente dell’affrezzione; e folinia, che cascanno dinto lo pignato de l’ammecizia, le leva l’addore, e lo sapore, comme se vede e pprova jornalmente nne lo cunto, che ve dirraggio. Era na vota a la Cetà de Napole mio, no Viecchio pezzente pezzente, lo quale era cossì ’nzenziglio, sbriscio, grimmo, granne, lieggio, e ssenza na crespa ’ncrispo a lo crespano, che ghieva nudo comme a lo peducchio. Lo quale essenno a lo scotolare de li sacche de la vita, chiammaje Oratiello, e Pippo figlie soje, decennole; già sò stato zitato sopra lo tenore de lo stromiento pe lo debeto, ch’aggio co la natura, e crediteme (si site cristiane) ch’io senterria no gusto granne de scire da sto mantracchio d’affanne, e da sto mantrullo de travaglie,
si non fosse ca ve lasso scadute, granne comme a S. Chiara, a le ccinco vie de Melito, e senza na maglia, niette comm’a bacile de varviero, liste comm’a sargente, asciutte comm’uosso de pruno, che n’avite quanto porta ’mpede na mosca; e si corrite ciento miglia, non ve cade no picciolo: pocca la sciorte mia m’ave arreddutto dove li tre cane cacano, che n’aggio la vita, e comme mme vide, cossì mme scrive, che sempre comme sapite aggio fatto alizze, e ccrocelle, e mme sò corcato senza cannela; co ttutto chesso voglio puro a la morte mia lassareve quarche ssigno d’ammore, perzò tu Oratiello, che si lo primmogeneto mio, pigliate chillo crivo che stace appiso a lo muro, co lo quale te puoje guadagnare lo ppane; e tu che si lo cacanitolo, pigliate la
gatta, ed allecordateve de lo tata vuostro: così decenno, scappaje a cchiagnere, e poco dapo decette: a Dio, ca è nnotte. Oratiello fatto atterrare pe lemmosena lo patre, pigliatose lo crivo, jette cernenno da ccà, e da llà pe abboscare la vita: tanto che quanto cchiù ccerneva, cchiù guadagnava; e Pippo pigliatase la Gatta, disse: Ora vide, che negra redetà m’ha lassato patremo? che n’aggio da campare pe mmene, mo averraggio da fare le spese a duje; Che se n’ha visto de sto scuro lasseto? che mmeglio se ne fosse stato. Ma la Gatta, che ssentette sto taluorno; le disse: Tu te lamiente de lo ssopierchio, e aje cchiù sciorte, che sinno: ma non canusce la sciorte toja, ca io so bona pe ffarete ricco, si mme ’nce metto. Pippo, che ssentette sta cosa
rengraziaje la gattaria soja, e facennole tre, o quatto allisciate sopra la schena, se le raccomannaje caudamente; tanto che la Gatta compassionevole de lo nnegrecato Gagliuso ogne matina, che lo Sole co l’esca de la luce posta co l’ammo d’oro nne pesca l’ombre de la notte, se consigliava o a la marina de Chiaja, o a la preta de lo pesce, e abbistanno quarche cefaro gruosso, o na bona aurata, nne la zeppoliava, e portava a lo Rrè, decenno; lo Signore Gagliuso schiavo de V. Autezza fi ’ncoppa l’astraco, ve manna sto pesce co lleverenzia, e ddice, a gran Segnore picciolo presiento. Lo Rrè co na facce allegra, comm’è soleto de fare a chi porta rrobba, respose a la gatta: dì a sto Segnore, che non canosco ca lo rengrazio a gran merzè. Quarc’autra vota
correva sta Gatta, dove se cacciava a le ppadule, o l’astrune, e comme li Cacciature aveano fatto cadere, o Golano, o Parrella, o Capofuscolo, nne l’auzava, e lo presentava a lo Rrè co la mmedesema ’mmasciata, e tanto usaje st’arteficio ficchè lo Rrè na matina le disse: io mme sento cossì obrecato a sto Segnore Gagliuso, che lo desidero canoscere pe le rrennere la pariglia de st’amorosanza, che m’ha mostrato, a lo quale respose la Gatta: Lo desiderio de lo Segnore Gagliuso, è mmettere la vita, e lo sango pe la Corona soja, e ccraje mmatino senz’autro, quanno lo Sole averrà dato fuoco a le rrestocchie de li campe dell’ajero venerrà a fareve lleverenzia. Cossì venuto la matina, la Gatta se nne jette da lo Rrè, decennole: Segnore mio, lo Signore Gagliuso se
manna a scusare si non vene, perchè sta notte se nne so fojute cierte Cammariere, e no l’hanno lassato manco la cammisa. Lo Rrè sentenno chesto, subeto fece pigliare da lo Guardarobba soja na mano de vestite, e biancarie, e le mmannaje a Gagliuso, e non passaro doje ore, ch’isso venne ’n palazzo, guidato da la gatta, dove appe da lo Rrè mille compremiente, e ffattolo sedere nn’ante ad isso, le fece no banchetto da strasecolare. Ma ’ntanto, che se magnava, Gagliuso a bota a bota se votava a la Gatta, decennole: moscia mia, sianote arrecommannate chille quattro peruoglie, che non vagano a mmala via; e la gatta responneva sta zitto, appila, non parlare de ste pezzentarie; e lo Rrè volenno sapere, che l’accorreva, la gatta responneva, ca l’era venuto golio
de no lemmonciello picciolo; e lo Rrè mannaje subeto a lo ciardino a pigliarene no canestriello, e Gagliuso tornaje a la stessa museca de le zandraglie, e ppettole soje; e la gatta tornaje a dicere, che ammafarasse la vocca; e lo Rrè domannaje de nuovo, che l’accorresse, e la gatta co n’autra scusa pronta pe rremmediare a la viletate de Gagliuso: all’utemo manciato, e chiacchiariato no piezzo de chesto, e de chell’autro, Gagliuso cercaje lecienzia, e la gatta restaje co lo Rrè, descrevenno lo valore, lo ’nciegno, lo jodizio de Gagliuso, e sopra tutto la recchezza granne, che se trovava pe le ccampagne de Romma, e de Lommardia. Pe la quale cosa mmeretava d’apparentare co no Rrè de Corona; e demannanno lo Rrè, che se poteva trovare: Respose
la gatta, ca non se poteva tenere cunto de li mobele, stabele, e soppellettole de sto riccone, che non sapeva chello ch’aveva; e si lo Rrè se nne volesse ’nformare, avesse mannate gente cod’essa fore lo Regno, ca l’averria fatto canoscere a la prova, ca non c’era recchezza a lo munno, comme la soja. Lo Rrè chiammato certe fidate suoje, le commannaje, che se fossero ’nformate menutamente de sto fatto, li quale jettero pe le ppedate de la Gatta, la quale co scusa de farele trovare refrisco pe la strata de passo ’mpasso, comme fu sciuta li confine de lo Regno, correva ’nnante, e quante mmorre de pecore, mantre de vacche, rezze de cavalle, e branche de puorce trovava, deceva a li Pasture, e guardiane; Olà, state ’ncellevriello, ca na mano de vannite vonno
sacchiare quanto se trova a sta campagna, perzò si volite scappare sta furia, decite, ca so robbe de lo Signore Gagliuso, ca non ve sarrà toccato no pilo. Lo simmele decenno pe le mmassarie, che ttrovava pe lo cammino; tale che dovonca arrivavano le gente de lo Rrè, trovavano na zampogna accordata, che tutte le ccose, che scontravano, l’era ditto, ch’erano de lo Segnore Gagliuso: tanto ch’essenno stracque d’addemmannare cchiù, se nne tornaro a lo Rrè, decenno mare e mmunte de la recchezza de lo Segnore Gagliuso: la quale cosa sentenno lo Rrè, prommese no buono veveraggio a la gatta, si trattava sto matremmonio: e la Gatta fatto la navettola da ccà, e da llà, all’utemo concruse lo parentato; e benuto Gagliuso, e consegnatole lo Rrè na grossa dote,
e la figlia, dapò no mese de feste disse, ca nne voleva portare la Zita a le tterre soje, e accompagnate da lo Rrè fi a li confine, se ne jette a Llommardia; dove pe cconziglio de la Gatta compraje na mano de territorie, e de terre, che se fece Barone. Ora mo Gagliuso vedennose ricco a ffunno, rengraziaje la Gatta, che non se pò ddicere cchiù, decenno, ca da essa recanosceva la vita, e la grannezza soja, da li buone afficie suoje, che l’aveva fatto cchiù bene l’arteficio de na Gatta, che lo ’nciegno de lo patre; perzò poteva fare e sfare de la rrobba, e de la vita soja comme le pareva, e ppiaceva; dannole parola, che comme fosse morta da llà a cient’anne, l’averria fatta ’mbauzamare, e mmettere dinto a na gajola d’oro dinto la stessa cammara soja, pe
ttenere sempre nnanze all’uocchie la mammoria soja. La Gatta, che ssentette chesta spanfiata, non passaro tre ghiuorne, che ffegnennose morta, se stese longa longa dinto lo ciardino; la quale cosa vedenno la mogliere de Gagliuso, gridaje; oh marito mio, che ddesgrazia granne, la Gatta è mmorta. Ogne mmale vaga appriesso ad essa, respose Gagliuso, meglio ad essa, c’a nnuje. Che ne farrimmo? Leprecaje la mogliere; ed isso: pigliala pe no pede, e ghiettala pe na fenestra. La Gatta, che ssentette sto buono mmiereto, quanno manco se l’averria mmagenato; commenzaje a ddicere: Chesta è la gran merzè de li peducchie, che t’aggio levato da cuollo? Chesta è la mille grazie de le ppetacce, che t’aggio fatto jettare, che ’nce potive appennere le ffusa? Chesto è lo
cammio d’averete puosto ’n forma de Ragno; ed averete sbrammato, dove avive l’allanca, pezzente, straccia-vrache; Che jere no sbrenzoluso, sdellenzato, spetacciato, perogliuso, spoglia ’mpise. Cossì va chi lava la capo all’aseno, và che te sia ’marditto quanto t’aggio fatto, ca non mmierete, che te sia sputato ’ncanna: bella gajola d’oro, che mm’avive apparecchiata? bella sebetura, che mm’avive consegnata? Va sierve tu, stenta, fatica, suda ped’avere sto bello premmio. Oh negrecato chi mette lo pigniato a speranza d’autro. Disse buono chillo Felosofo, chi aseno se corca, aseno se trova, ’nsomma chi cchiù fa, manco aspetta.
Ma bone parole, e triste fatte ’ngannano li sapie, e li matte. Cossì decenno, e ccapozzeanno se pigliaje la via de fore; e cquanto Gagliuso co lo premmone de l’omeletà cercaje alliccarela, non ce ffu rremmedio, che tornasse arreto: ma correnno sempre senza votare maje capo dereto, deceva: Dio te guarda de ricco ’mpoveruto_, _E de pezzente, quanno è rresagliuto_.
