Prevod

Neka vdova je imela dve hčeri: ena je bila lepa in pridna, druga pa grda in lena. Toda grdo in leno je imela veliko rajši, ker je bila njena prava hči, druga pa je morala opravljati vsa dela in biti doma za Pepelko. Ubogo dekle je moralo vsak dan sedeti ob vodnjaku pri veliki cesti in toliko presti, da mu je iz prstov tekla kri. Nekoč se je zgodilo, da je bilo vreteno vse krvavo, zato se je z njim sklonila nad vodnjak, da bi ga oprala; vendar ji je zdrsnilo iz rok in padlo vanj. Zajokala je, stekla k mačehi in ji povedala, kakšna nesreča jo je doletela. Mačeha pa jo je hudo ozmerjala in ji brez usmiljenja rekla: »Če si vreteno spustila v vodnjak, ga tudi prinesi nazaj.« Dekle se je vrnilo k vodnjaku in ni vedelo, kaj naj stori; v hudi stiski je skočila vanj, da bi poiskala vreteno. Izgubila je zavest, in ko se je prebudila ter prišla k sebi, je ležala na čudovitem travniku, kjer je sijalo sonce in raslo na tisoče cvetlic. Šla je čez travnik in prišla do krušne peči, polne kruha. Kruh pa je zaklical: »Oh, vzemi me ven, vzemi me ven, sicer bom zgorel! Že zdavnaj sem pečen.« Stopila je k peči in z loparjem izvlekla vse hlebce, drugega za drugim. Nato je šla naprej in prišla do drevesa, polnega jabolk, ki ji je zaklicalo: »Oh, potresi me, potresi me, vsa jabolka smo že zrela!« Potresla je drevo, da so jabolka padala kakor dež, in ga tresla, dokler ni na njem ostalo niti eno. Ko jih je zložila na kup, je šla naprej. Nazadnje je prišla do majhne hiše, iz katere je gledala starka. Ker je imela tako velike zobe, se je dekle prestrašilo in hotelo zbežati. Toda starka je zaklicala za njo: »Česa se bojiš, ljubi otrok? Ostani pri meni; če boš skrbno opravljala vsa hišna dela, se ti bo dobro godilo. Le na to moraš paziti, da mi lepo postelješ in temeljito stresaš pernico, da bo perje letelo na vse strani; takrat na svetu sneži. Jaz sem gospa Holle.« Ker ji je starka tako prijazno prigovarjala, je dekle zbralo pogum, privolilo in stopilo k njej v službo. Vse je opravljala v njeno zadovoljstvo in vselej tako močno stresala pernico, da je perje letelo naokrog kakor snežinke. Zato se ji je pri njej dobro godilo: nikoli ni slišala žal besede, vsak dan pa je imela na mizi kuhane in pečene jedi. Ko je bila že nekaj časa pri gospe Holle, je postala žalostna. Sprva še sama ni vedela, kaj ji manjka, nazadnje pa je spoznala, da jo muči domotožje. Čeprav ji je bilo tu tisočkrat bolje kakor doma, si je vendar želela nazaj. Naposled ji je rekla: »Začela sem hrepeneti po domu, in čeprav se mi tu spodaj še tako dobro godi, ne morem več ostati. Moram se vrniti gor k svojim.« Gospa Holle je odgovorila: »Všeč mi je, da si želiš spet domov, in ker si mi tako zvesto služila, te bom sama popeljala nazaj gor.« Prijela jo je za roko in jo odpeljala pred velika vrata. Vrata so se odprla, in ko je dekle stalo prav pod njimi, se je nanjo usul silen zlati dež. Vse zlato se je prijelo nanjo, tako da je bila z njim prekrita od glave do peta. »To dobiš, ker si bila tako pridna,« je rekla gospa Holle in ji vrnila tudi vreteno, ki ji je padlo v vodnjak. Nato so se vrata zaprla in dekle se je znašlo zgoraj na svetu, nedaleč od materine hiše. Ko je stopila na dvorišče, je petelin sedel na vodnjaku in zaklical:

»Kikiriki, naša zlata deklica spet doma stoji!« Nato je vstopila k materi, in ker je bila vsa prekrita z zlatom, sta jo mati in sestra prijazno sprejeli.

Dekle je povedalo vse, kar se ji je zgodilo, in ko je mati slišala, kako je prišla do tolikšnega bogastva, je hotela enako srečo priskrbeti še drugi, grdi in leni hčeri. Ta je morala sesti ob vodnjak in presti. Da bi bilo njeno vreteno krvavo, se je zbodla v prste in porinila roko v trnovo živo mejo. Potem je vrgla vreteno v vodnjak in še sama skočila vanj. Kakor njena sestra se je znašla na lepem travniku in šla naprej po isti poti. Ko je prišla do krušne peči, je kruh spet zaklical: »Oh, vzemi me ven, vzemi me ven, sicer bom zgorel! Že zdavnaj sem pečen.« Lenoba pa je odgovorila: »Še tega se mi manjka, da bi se umazala!« in šla naprej. Kmalu je prišla do jablane, ki je zaklicala: »Oh, potresi me, potresi me, vsa jabolka smo že zrela!« Ona pa je odgovorila: »Kar misli si! Še kakšno jabolko bi mi padlo na glavo,« in šla dalje. Ko je prišla pred hišo gospe Holle, se ni prestrašila, saj je že slišala za njene velike zobe, in takoj je stopila k njej v službo. Prvi dan se je prisilila k delu, bila pridna in ubogala gospo Holle, kadar ji je kaj naročila, saj je mislila na vse zlato, ki ji ga bo podarila. Drugi dan pa je že začela lenariti, tretji še bolj, in zjutraj sploh ni hotela vstati. Tudi postelje gospe Holle ni postiljala, kakor bi bilo treba, in pernice ni stresala, da bi perje letelo naokrog. Gospa Holle se je tega kmalu naveličala in jo odpustila. Lenoba je bila s tem prav zadovoljna, saj je mislila, da se bo zdaj nanjo usul zlati dež. Gospa Holle jo je res odpeljala do vrat, ko pa je stala pod njimi, se je namesto zlata nanjo izlil velik kotel, poln smole. »To je plačilo za tvoje delo,« je rekla gospa Holle in zaprla vrata. Tako se je lenoba vrnila domov, vsa prekrita s smolo. Ko jo je petelin na vodnjaku zagledal, je zaklical:

»Kikiriki, naša umazana deklica spet doma stoji!« Smola pa se je trdno držala njenega telesa in je do konca življenja ni mogla spraviti s sebe.