Prevod
Angleška zasedba dežele, ki so jo kmalu zatem preimenovali v Novo Škotsko, je bila eden najokrutnejših dogodkov v zgodovini. V njej je živelo dobro in srečno ljudstvo, ki je imelo veliko vere in malo zakonov, obilo jedače in pijače, nobenih davkarjev in nobenih sodnikov; skratka, ljudstvo, ki se je upravičeno imenovalo Akadijci, saj je iz svoje dežele naredilo Arkadijo. Nanje so planile britanske ladje, jih zajele neoborožene in nedolžne, jih nagnetle na prevozne ladje — pri tem pogosto ločile moža od žene, starše od otrok — ter jih razkropile daleč naokrog, brez upanja na vrnitev, na razvalinah blaginje in miru pa postavile križ svetega Jurija. Na obali zaliva Minas je še vedno mogoče razločiti temelje številnih domov, ki so jih morali takrat prisilno zapustiti, med njimi pa so tudi razvaline kraja Grand Pre.
Tu sta živela Evangeline Bellefontaine in Gabriel Lajeunesse, ki sta se ob običajnem veselju zaročila tik pred prihodom Angležev. Ko so njune rojake prijeli, sta pričakovala, da ju bodo odpeljali skupaj; toda večino moških so zadržali pod stražo in Gabriel je bil že na morju, namenjen ne on ne ona nista vedela kam, ko je Evangeline ostala sama v očetovi hiši. Žalost in pretres sta bila namreč prehuda za njenega ostarelega očeta in pokopali so ga ob obali, tik preden so ženske iz kraja nagnetli na prevozno ladjo. Ko je ladja odplula, so se njene žalujoče potnice ozrle nazaj in videle, kako njihovi domovi izginjajo v plamenih in dimu, Akadija pa jih ni nikoli več videla. Angleži so premišljeno poskrbeli, da se ti ljudje ne bi mogli združiti v zaroti ali maščevanju: razkropili so jih po vsej Ameriki, od Nove Fundlandije do južnih savan.
Evangeline niso odpeljali daleč, le v Novo Anglijo; toda brez Gabriela so bile vse dežele puste in odpravila se ga je iskat. Tu in tam je delala, včasih se je plaho ozirala na nagrobnike na svežih grobovih, nato pa potovala naprej. Nekoč je slišala, da je na prerijah coureur des bois, drugič, da je voyageur v nižavah Louisiane; toda njegovi rojaki, ki so ostali v njeni bližini, so se radi ponorčevali iz njene vere vanj in jo nagovarjali, naj se poroči z Leblancom, notarjevim sinom, ki jo je resnično ljubil. Odgovarjala jim je le: »Ne morem.«
Po Ohiu in Mississippiju je potovala — na splavu — z majhno skupino ljudi, ki so iskali francoske naselbine, kjer so jezik, vera in preprostost življenja spominjali na Akadijo. Takšno naselbino so našli na bregovih reke Teche in do hiše živinorejca Gabriela prispeli prav tistega dne, ko je odšel na sever iskat Evangeline. Z dobrim duhovnikom, ki ji je bil v letu žalosti v oporo, sta se obrnila in krenila za njim. Dolge, utrujajoče mesece sta čez prerije in skozi gozdove, mimo gora in močvirij, neovirano med domorodci, sledila jalovim sledem in nazadnje prispela v Filadelfijo. Tedaj je bila v duhu zlomljena, vendar zaradi prestanega trpljenja nič manj blaga. Ona, ki je dobila ime po angelih, je postala služabnica usmiljenja in v črnem nunskem oblačilu hodila naokrog ter prinašala tolažbo bolnim in revnim. Po mestu je pustošila kuga in tiste, ki niso imeli ne prijateljev ne negovalcev, so odpeljali v ubožnico. Tja je Evangeline, kakor je bila vajena, nekega blagega nedeljskega jutra odšla mirit ljudi v vročici in vedrit srca umirajočih.
Nekaterih bolnikov prejšnjega dne ni bilo več in na njihovih mestih so ležali novi. Nenadoma je pobledela in ob neki postelji padla na kolena ter v uho prezgodaj ostarelega moža, ki je pred njo hlastal za zrakom v smrtnem boju, dahnila krik: »Gabriel, moj ljubljeni!« Počasi se je zdramil iz otopelosti in skušal izgovoriti njeno ime. Privila mu je glavo na prsi, ga poljubila in za trenutek sta bila srečna. Nato je luč v njegovih očeh ugasnila in toplina je zapustila njegovo srce. Zatisnila mu je veke in sklonila glavo, kajti njena pot je bila zdaj jasnejša, in zahvalila se je Bogu, da je bilo tako.
