Waltey
Skušnjava sestre Marije
Cuentos de Navidad y Reyes
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Skušnjava sestre Marije
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- 002 La tentación de Sor María
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Skušnjava sestre Marije
Po stari samostanski navadi redovnice Presvete Krvi pripravijo in okrasijo na glavnem oltarju prizor skrivnosti jaslic in betlehemske votline ter ga ob uri polnočnice izpostavijo v češčenje vernikom; v njem je mogoče občudovati podobo Božjega Deteta, čudovito delo neznanega kiparja.
Dete redovnic je bolj podobno živemu bitju kakor negibni leseni podobi. Očarljivo goli trup ima mehke, a čvrste obline živega mesa. Zalite blazinice na vratu, nogah in rokah; rožnate jamice v licih, komolcih in kolenih; angelska navihanost v izrazu oči in nedolžnem smehu; presenetljivo naravna drža, kakor da izteguje ročice k materinim prsim ... Takšno je Dete, in zato redovnice vsakokrat, ko ga oblačijo in povijajo, vsakokrat, ko ga položijo na slamo in dišeče seno skromne zibelke, ganjene in očarane vzklikajo: »O moj božji Gospod! Saj je vendar pravi otročiček!«
Pri dolžnosti in časti, da strežejo Jezuščku, se redovnice menjavajo po strogem vrstnem redu — in tisto leto je sreča doletela sestro Marío, redovnico z opravljenimi zaobljubami, najmlajšo in najlepšo med vsemi. Sestra María ni zapustila sveta, kakor ga zapuščajo nekatere druge redovnice, zaradi preprečene ali nesrečne ljubezni, trpljenja, razočaranj ali pomanjkanja, temveč v cvetu svojih dvajsetih pomladi, z dušo, prav tako deviško kakor telo, in s telesom, prav tako lepim kakor prihodnost, ki jo je nedvomno čakala ob ljubečih in premožnih starših, v svetu, kjer ji je vse laskalo in se ji smehljalo. Čez njeno vedro čelo ni šinil niti oblaček; njenih senc se ni dotaknil niti dih moškega in njeno srce je utripalo samo za Boga. Njena mistična poklicanost je bila tako trdna, da je vzdržala odločno in silovito nasprotovanje družine, ki se ni mogla sprijazniti s tem, da bi se tolikšna lepota in mladost pokopali za samostanskimi zidovi. Toda sestra María je ob sprejemu redovniške tančice pokazala tolikšno radost, da sta ji nazadnje zavidala celo starša, prepričana, da je priplula v pristan miru.
Sestro Marío je preplavilo nepopisno veselje, ko so ji zaupali prijetno opravilo, naj obleče Dete in ga položi v jasli. Igrati se s to sveto punčko so bile sanje mlade redovnice vseh pet let, odkar je opravila zaobljube. »Ko bom jaz na vrsti za Dete, boste že videli, kako ljubko ga bom uredila!« je pogosto govorila. Zdaj je napočil tisti trenutek: Dete je za nekaj ur pripadalo njej in roke so se ji že tresle od vznemirjenja ob misli, da bo imela pri sebi podobo nebeškega otročiča.
S kolikšno skrbnostjo je sestra María zlikala plenice, ki jih je sama izvezla in okrasila z ažurom! S kolikšno vnemo je na vrtu nabrala poznih vrtnic in svežih temnih vijolic, da bi jih potresla po Detetovi slamnati posteljici! S kolikšnim spoštovanjem se je dotaknila kipa; s kolikšno pobožnostjo ga je slekla, s kolikšno slo je zrla njegove nedolžne obline in s kakšnim nenadnim, iz drobovja privrelim vzgibom se je sklonila, da bi ga poljubila, skoraj ugriznila v lička, ramena, okrogli trebušček!
Nekatere redovnice, med najbolj razgledanimi in dobrohotnimi, so se strinjale, da Jezušček še nikoli ni bil tako ljubek in tako lepo okrašen; stare, nosljajoče, medle in navadam suženjsko vdane pa so godrnjale, da mu manjka obeskov iz biserčkov in sljude ter pisanih trakov. In ko se je sestra María umaknila v svojo celico ter pokleknila k molitvi, preden bi se ulegla na ubogi leseni pograd, kjer je brez udobja, skoraj brez odeje spala angelsko spanje, jo je nenadoma obšla globoka žalost; zazdelo se ji je, da se pred njo odpira črno, silno globoko brezno, in prešinilo jo je neustavljivo hrepenenje po smrti. Ne mislite slabega o sestri Maríi, o dvomljivci. Nikar je ne imejte za lahkomiselno redovnico!
Ni bila posvetna ljubezen s svojo slastno čašo tisto, kar je skušnjavec vrtinčil pred njenimi očmi, polnimi žgočih solza. Verjemite, čistost sestre Maríe je segala tako daleč, da sploh ni vedela, ali se je z odpovedjo ljubezni odrekla tudi sreči. V ljubezni je slutila le grdoto, razočaranja, ponižanja in nizkotnosti, nevredne izbrane in plemenite duše. Tisto, zaradi česar je redovnica v tem trenutku ihtela, je bil materinski nagon, ki se je z neustavljivo močjo prebudil ob pogledu na preljubkega Jezuščka in ob dotiku z njim ...
In proti svoji volji, zaslepljena od zahrbtne skušnjave — samo Prekleti ji je mogel vdihniti tako prepozne in neprimerne misli — je bila sestra María le še korak od tega, da se odreče zaobljubam, redovniškemu pokrivalu in dolžnostim, ki so jo vezale na samostan. Nikoli ne bo k svojim nerodovitnim prsim privila nežne glavice s kodrastimi lasmi; nikoli ne bo poljubila čistega, nebeškega čela; nikoli je ne bodo okrog vratu objele mehke ročice. Edino bitje, ki ji ga je bilo dano držati v naročju in ga obsipati z nežnostmi, je bil lesen otročič, trd in hladen, ki se ni odzival na ljubkovanje in ni pretrgano jecljal besede mama. In sestra María se je v vse globljem obupu tisto usodno uro spominjala doma, ki ga je zapustila, in mislila na to, s kakšno zamaknjeno ljubeznijo bi njen oče ljubil vnučka; jokala je s še bridkejšim jokom, s krvavimi solzami, kakor bi na smrt obsojena izraelska devica objokovala nerodovitnost svojega telesa in večno samoto srca, obsojenega, da nikoli ne okusi najsilnejše in najpopolnejše ženske ljubezni ...
A glejte, ko je bila sestra María že vsa iz sebe in tik pred tem, da se brezbožno upre svoji usodi ter prelomi prisego zvestobe Božjemu Ženinu, se je, kakor pripovedujejo kronike — ne vem, ali boste temu ugovarjali vi, ki vam zenice prekriva krtova mrena, nevera — celica razsvetlila z belo in blago svetlobo in nenadoma je Dete iz jaslic, ne več togo in negibno v svoji nespremenljivi drži, temveč živo, iz mesa, smehljajoče se, grgrajoče in ljubeče, stopilo iz rahlega oblaka ter pohitelo redovnici v naročje.
»Jaz sem, tvoj Jezušček, ki se je nocoj rodil ob dvanajstih,« je, kakor se je zdelo, jecljalo dete in se nežno prilizovalo sestri Maríi. In ko mu je ta ljubkovanje vračala s poljubi, je otročič milo zajokal, redovnica pa je pozabila na lastne solze in nedavno obupanost ter začela poplesavati, da bi ga razvedrila, ga zibati, mu peti in pripovedovati pravljice; nazadnje ga je zavila v svoji postelji, ga pritegnila k toploti lastnega telesa in ga položila na svoje tople prsi, ki so jih polnili živi tokovi življenjske moči in ljubezni. In tam je ubogo dete prebilo noč, dokler ni bela zarja, ki razganja sence in odganja skušnjave, poslala prvih žarkov skozi rešetko in ni zvon poklical redovnic v cerkev; te so ostrmele nad zamaknjenim sijajem, ki je žarel na lepem obrazu sestre Maríe ...
Odtlej sestra María dela čudeže v strogosti, mrtvičenju in pokori. Njena kolena so krvava, spokorni pas ji odira boke, post ji bledi lica, molk ji stiska usta. Toda vsako leto se po polnočnici in skrivnosti jaslic ponovi Detetov obisk v otožni in samotni celici in za nekaj ur sestra María verjame, da je mati.
Izvirnik
002 La tentación de Sor María
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Siguiendo costumbre tradicional del convento, las monjitas de la Santísima Sangre preparan, adornan y ofrecen á la adoración de los fieles, en el altar mayor, á la hora en que se celebra la misa del Gallo, el Misterio del pesebre y gruta de Belén, donde puede admirarse la efigie del Niño Dios, obra maravillosa de un escultor anónimo.
Más que inerte imagen de madera, criatura viva parece el Niño de las monjas. La encantadora desnudez de su torso presenta el modelado blando y sólido de la carne. Mollas regordetas en cuello, piernas y brazos; hoyuelos de rosa en carrillos, codos y rodillas; picardía angelical en la expresión de los ojos y en la cándida risa; naturalidad sorprendente en la actitud, que se diría de tender las manos al pecho maternal... así es el Niño, y por eso las monjitas, cada vez que le visten y enfajan, cada vez que le reclinan en la paja y el heno aromático de la humilde cuna, exclaman enternecidas y embelesadas: «¡Ay mi divino Señor! ¡Pero si es un pequeñito de veras!»
Turnan rigurosamente las monjitas en el oficio y honor de camareras del Jesusín,--y aquel año correspondió la suerte á Sor María, monja profesa, la más joven y linda de todas. Sor María ha dejado el mundo, no como suelen dejarlo otras religiosas, por contrariados ó infelices amores, por sufrimientos, desengaños ó escaseces de fortuna, sino en la flor de sus veinte abriles, con el espíritu tan virgen como el cuerpo, y el cuerpo tan hermoso como el porvenir que sin duda la esperaba al lado de unos padres amantes y opulentos, y en un mundo donde todo la halagaba y sonreía. Por su serena frente no ha cruzado ni una nube; no ha rozado su sién ni un aliento de hombre, y su corazón no ha palpitado sino para Dios. Su mística vocación fue tan firme, que resistió á la oposición decidida y enérgica de una familia que no se avenía á ver sepultarse en el claustro tanta hermosura y juventud. Pero Sor María demostró tal júbilo al tomar el velo, que ya sus mismos padres la envidiaban, creyéndola llegada al puerto de paz.
Sintió un gozo inexplicable Sor María al ser encargada de la grata faena de vestir al Niño para depositarle en el pesebre. Jugar con aquel sagrado muñeco había sido el sueño de la joven monja en los cinco años que de profesa contaba.--«¡Cuando me toque á mí el Niño, verán qué precioso le pongo!»--solía decir á menudo. Era llegado el instante: el Niño la pertenecía por algunas horas, y ya sus manos temblaban de emoción ante la idea de poseer la efigie del nene celestial.
¡Con qué esmero planchó Sor María los pañales por ella misma bordados y calados! ¡Con qué diligencia recogió en el jardín rosas tardías y frescas violetas oscuras, á fin de esparcirlas sobre la camita de paja del Niño! ¡Con qué respeto tocó la escultura; con qué reverencia la desnudó, con qué avidez miró sus formas inocentes y con qué ímpetu repentino, de las entrañas, se inclinó para besarla, mordiéndola casi en las mejillas, en los hombros, en el redondo ventrezuelo!
Algunas monjas, de las más ilustradas y benévolas, estuvieron conformes en que nunca había salido tan mono y tan bien adornado el Jesusín; pero las viejas gangosas, ñoñas y esclavas de la rutina, murmuraron que le faltaban dijes de abalorio y talco y cintas de colores.--Y cuando Sor María se recogió á su celda y se arrodilló para rezar antes de extenderse en la pobre tarima, donde, sin regalo, casi sin abrigo, dormía el sueño de los ángeles, sintióse de repente profundamente triste, y le pareció que delante de ella se abría un abismo negro, muy hondo, y que la entraban ganas vehementes de morir. No penséis mal, oh escépticos, de Sor María. ¡No la creáis una monja liviana!
No era el amor profano y su deleitosa copa lo que el tentador hacía girar ante sus ojos preñados de lágrimas de fuego. Tened por seguro que la pureza de Sor María llegaba al extremo de ignorar si renunciando al amor sacrificaba venturas. En el amor sólo sospechaba fealdades, desencantos, humillaciones y groserías indignas de un alma escogida y bien puesta. Lo que en aquel momento hacía sollozar á la monja era el instinto maternal, despertado con fuerza irresistible á la vista y al contacto del monísimo Jesusín...
Y mal de su grado, ofuscada por la insidiosa tentación (solo el Maldito pudo infundirla tan trasnochados y estemporáneos pensamientos), Sor María no estaba á dos dedos de renegar de los votos y de las tocas y de los deberes que al convento la sujetaban. Nunca estrecharía contra su infecundo seno una tierna cabecita de rizada melena; nunca besaría una frente pura y celestial; nunca unos brazos mórbidos ceñirían su garganta. La única criatura que le había sido dado tener en brazos y á la cual pudo prodigar ternezas, era un chiquillo de palo, duro, frío, que ni respondía á las caricias, ni balbucía entrecortado el nombre de madre. Y Sor María, cada vez más hondamente desesperada, acordábase, en aquella hora fatal, de su propio hogar que había abandonado, y pensaba en el delirio con que su padre amaría á un nietezuelo, y lloraba con llanto más amargo, con lágrimas sangrientas, como lloraría una virgen de Israel, condenada á muerte, la esterilidad de su seno y la soledad eterna de su corazón, sentenciado á no probar nunca el más intenso y completo de los cariños femeniles...
Mas he aquí que al hallarse Sor María fuera ya de sentido y á punto de rebelarse impíamente contra su destino y de romper su juramento de fidelidad al Divino Esposo, cuentan las crónicas (no sé si protestaréis los que lleváis sobre las pupilas la membrana del topo, la incredulidad) que la celda se iluminó con luz blanca y suave, y que de súbito el Niño del Misterio, no rígido é inmóvil en su invariable actitud, sino animado, hecho de carne, sonriendo, gorgeando, acariciando, salió de una nube ligera y se vino apresuradamente á los brazos de la monja.
--Soy yo, tu Jesusín, el que nació hoy á las doce--parecía balbucir la criatura, halagando blandamente á Sor María. Y como ésta pagase con besos los halagos, el chiquillo rompió á llorar tiernamente, y la monja, olvidando sus propias lágrimas y su reciente desconsuelo, comenzó á bailar para entretenerle, á arrullarle, á cantarle, á contarle cuentos, y al fin le arropó en su cama, llegándole al calor de su propio cuerpo y recostándole sobre su pecho tibio, que henchían activas corrientes de vitalidad y de amor. Y allí se pasó la noche el pobre nene, hasta que la blanca aurora, que disipa las sombras y ahuyenta las tentaciones, lanzó sus primeras claridades al través de la reja, y la campana llamó al templo á las monjas, que se pasmaron del resplandor extático que brillaba en el hermoso semblante de Sor María...
Desde entonces Sor María hace prodigios de austeridad, mortificación y penitencia. Sus rodillas están ensangrentadas, sus costados los desuella el cilicio, sus mejillas las empalidece el ayuno, su boca la contrae el silencio.--Pero todos los años, después de la misa del Gallo y el Misterio del pesebre, se repite la visita del Niño á la celda melancólica y solitaria, y por espacio de unas cuantas horas, Sor María se cree madre.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Nune iz mesta Carthage
Myths and Legends of Our Own Land · 2 min branja
2 skupnih tagov
Evangelina
Myths and Legends of Our Own Land · 4 min branja
2 skupnih tagov
Božična zgodba
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · 9 min branja
2 skupnih tagov
Menihova spreobrnitev v islam
Tisoč in ena noč · 8 min branja
2 skupnih tagov