Prevod

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta vsak dan govorila: »Oh, ko bi le imela otroka!« A otroka ni in ni bilo. Ko se je kraljica nekoč kopala, je iz vode na breg prilezla žaba in ji rekla: »Tvoja želja se bo izpolnila. Še preden mine leto, boš rodila hčerko.«

Kar je žaba napovedala, se je tudi zgodilo, in kraljica je rodila deklico, ki je bila tako lepa, da je bil kralj ves iz sebe od veselja in je priredil veliko slavje. Nanj ni povabil le sorodnikov, prijateljev in znancev, temveč tudi modre žene, da bi bile otroku naklonjene in mu želele dobro. V njegovem kraljestvu jih je bilo trinajst, a ker je imel le dvanajst zlatih krožnikov, s katerih naj bi jedle, je morala ena ostati doma.

Slavje so praznovali z vsem sijajem, in ko se je bližalo koncu, so modre žene otroka obdarile s svojimi čudežnimi darovi: ena s krepostjo, druga z lepoto, tretja z bogastvom in tako z vsem, kar si je mogoče želeti na svetu. Ko jih je enajst ravno izreklo svoje želje, je nenadoma vstopila trinajsta. Hotela se je maščevati, ker je niso povabili, in ne da bi kogarkoli pozdravila ali ga sploh pogledala, je glasno zaklicala: »Kraljeva hči se bo v svojem petnajstem letu zbodla z vretenom in padla mrtva na tla.« Brez nadaljnje besede se je obrnila in zapustila dvorano. Vsi so se prestrašili, tedaj pa je stopila naprej dvanajsta, ki svoje želje še ni izrekla. Ker hudobnega uroka ni mogla izničiti, temveč ga je lahko le omilila, je rekla: »Toda kraljeva hči ne bo umrla, temveč bo potonila v globok, stoletni spanec.«

Kralj, ki je hotel svojega ljubega otroka obvarovati nesreče, je ukazal, naj sežgejo vsa vretena v kraljestvu. Na deklici pa so se izpolnili prav vsi darovi modrih žena, saj je bila tako lepa, krepostna, prijazna in razumna, da jo je moral vzljubiti vsakdo, ki jo je zagledal. Zgodilo se je, da kralja in kraljice prav na dan, ko je dopolnila petnajst let, ni bilo doma in je deklica ostala čisto sama v gradu. Hodila je naokrog ter si po mili volji ogledovala sobe in kamrice, nazadnje pa je prišla do starega stolpa. Povzpela se je po ozkih polžastih stopnicah in prišla do majhnih vrat. V ključavnici je tičal zarjavel ključ, in ko ga je obrnila, so se vrata odprla. V majhni izbi je sedela stara žena z vretenom in marljivo predla lan.

»Dober dan, stara mamica,« je rekla kraljeva hči. »Kaj pa delate?« – »Predem,« je odvrnila starka in pokimala. »Kaj pa je to, kar tako veselo poskakuje?« je vprašala deklica, vzela vreteno in hotela tudi sama presti. A komaj se je vretena dotaknila, se je urok izpolnil in zbodla se je v prst. V trenutku, ko je začutila vbod, se je zgrudila na posteljo, ki je stala tam, in potonila v globok spanec.

Ta spanec pa se je razširil po vsem gradu: kralj in kraljica, ki sta se pravkar vrnila domov in stopila v dvorano, sta zaspala, z njima pa ves dvor. Zaspali so tudi konji v hlevu, psi na dvorišču, golobi na strehi in muhe na steni. Celo ogenj, ki je plapolal na ognjišču, se je umiril in zaspal, pečenka je nehala cvrčati, kuhar, ki je hotel kuhinjskega pomočnika zaradi neke napake povleči za lase, pa ga je izpustil in zaspal. Tudi veter je potihnil in na drevesih pred gradom se ni premaknil niti listič. Okrog gradu pa je začela rasti trnova živa meja, ki je bila vsako leto višja, dokler ni obdala vsega gradu in ga prerasla, tako da od njega ni bilo videti ničesar več, niti zastave na strehi.

Po deželi pa je krožila pripoved o lepi speči Trnuljčici, kakor so imenovali kraljevo hčer. Tako so od časa do časa prihajali kraljeviči, ki so hoteli skozi živo mejo prodreti v grad. Toda ni jim uspelo, saj se je trnje, kakor da bi imelo roke, trdno oklepalo drugo drugega. Mladeniči so obtičali v njem, se niso mogli več osvoboditi in so umrli bridke smrti.

Po dolgih letih je v deželo spet prišel kraljevič in slišal starca pripovedovati o trnovi živi meji. Za njo naj bi stal grad, v katerem že sto let spi prelepa kraljeva hči, imenovana Trnuljčica, z njo pa kralj in kraljica ter ves dvor. Starec je od svojega deda vedel tudi, da je prišlo že veliko kraljevičev, ki so skušali prodreti skozi trnovo živo mejo, vendar so obtičali v njej in umrli žalostne smrti. Mladenič je tedaj rekel: »Ne bojim se. Šel bom tja in videl lepo Trnuljčico.« Dobri starec mu je še tako prigovarjal, naj tega ne stori, a mladenič njegovih besed ni poslušal. Prav tedaj pa je minilo sto let in napočil je dan, ko naj bi se Trnuljčica spet prebudila. Ko se je kraljevič približal trnovi živi meji, je bila ta polna velikih, lepih cvetov, ki so se sami razmaknili in ga nepoškodovanega spustili skoznjo, za njim pa so se spet strnili v živo mejo. Na grajskem dvorišču je videl konje in lisaste lovske pse, ki so ležali in spali; na strehi so sedeli golobi z glavicami pod perutmi. Ko je stopil v grad, so na steni spale muhe, kuhar v kuhinji je še vedno držal roko, kakor da bi hotel zgrabiti pomočnika, dekla pa je sedela pred črno kokošjo, ki bi jo morala oskubiti.

Šel je naprej in v dvorani zagledal ves dvor, ki je ležal in spal, zgoraj pri prestolu pa sta ležala kralj in kraljica. Šel je še naprej in vse je bilo tako tiho, da je lahko slišal lastno dihanje. Nazadnje je prišel do stolpa in odprl vrata v malo izbo, v kateri je spala Trnuljčica. Ležala je tam in bila tako lepa, da ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil.

Komaj se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala. Skupaj sta se spustila po stopnicah, kralj in kraljica ter ves dvor pa so se prebudili in se začudeno gledali. Konji na dvorišču so vstali in se stresli; lovski psi so poskočili in pomahali z repi; golobi na strehi so potegnili glavice izpod peruti, se razgledali in odleteli na polje; muhe na stenah so se spet začele premikati; ogenj v kuhinji se je razplamtel, zaplapolal in kuhal jedi; pečenka je spet začela cvrčati; kuhar je pomočniku primazal zaušnico, da je zavpil; dekla pa je do konca oskubila kokoš.

Nato so z vsem sijajem praznovali poroko kraljeviča in Trnuljčice, in srečno sta živela do konca svojih dni.