Prevod
Pravkar sem povedal, da si je eno od prvih treh oljk, zasajenih v Peruju, prilastil neki čilski možak, ki ga je zaradi tatvine doletelo nič manj kot veliko izobčenje. To strašno sredstvo ga je nekaj let pozneje pripravilo do tega, da je vrnil ukradeni potaknjenec, iz katerega je ob bregovih Mapocha ali kake druge reke zrasel znamenit oljčni nasad.
Kadar sem slišal rek »Oliva, ena sama«, sem mislil, da v njem ni ne zvijače ne posebnega pomena, temveč da se je porodil iz slovarja rim ali v glavi kakega neznanca, ki je lovil zvočne odmeve in ujemanja. A zdaj boste videli, da sem se pošteno motil in da imata tako ta rek kakor tisti drugi, »Prva oliva je zlato, druga srebro, tretja pa te pokonča«, svojo zgodovino in svoj razlog za obstoj.
Za človeka, ki je ljudem navadno všeč ali jim je simpatičen, so od nekdaj govorili: »Ta ima srečo kakor olive.« V tem reku se skriva globoka misel, kajti olive imajo to lastnost, da jih ne maramo ali odklanjamo napol, temveč docela. »Priti na olive« je bil še en izraz, s katerim so naši dedje povedali, da se je kdo na gostiji prikazal šele pri posladku ali ujel samo konec slavja. »Čevljarska oliva« so pravili olivi, ki je izgubila barvo in dober okus ter se je zaradi pomanjkanja soka začela krčiti. Tako so lepi ženski, ki so ji leta ali bolezni začele jemati lepoto, rekli: »Draga moja, prava čevljarska oliva si postala.« Najbrž si bratje svetega Krispina niso mogli privoščiti drugih oliv kakor zavržene.
Več kronistov pripoveduje — med njimi naj omenim patra Acosto, ki se ga najprej spomnim —, da so v prvih časih na velikih gostijah kot znamenje posebne pozornosti in razkošja vsakemu gostu ponudili po eno olivo. Gostitelj je, kakor da bi hotel opravičiti skopost, ki je bila v resnici pravo razkošje, saj je bil pridelek pičel in silno drag, svojim povabljencem navadno dejal: »Gospodje, oliva, ena sama.« In tako se je rodil ta rek.
Že leta 1565 so na vrtu don Antonia de Ribere prodajali po štiri olive za en real. Pri tej ceni si je gostitelj že lahko privoščil razkošje in od tistega leta so vsakemu pogrinjku pripadale po tri olive.
Naj so menili, da olika zahteva, da ne pojemo vsega, kar imamo na krožniku, ali pa je hišni gospodar v zahvalo za pohvalo oliv dejal: »Prva oliva je zlato, dve sta srebro, tretja pa te pokonča« — dejstvo je, da je sklep tega verziča marsikateremu kristjanu dal misliti. Ko je prežvečil prvo in drugo olivo, si ni upal lotiti še zadnje, saj bi to pomenilo, da si zavestno jemlje življenje. Če tretja ubija, jo pustimo na krožničku, pa naj jo poje njegova babica.
Čas je tekel in prišli so dnevi ña Cereza, prodajalca oliv pri mostu, starega dedca, ki je pri sedemdesetih letih dal povod za to duhovito in pikro štirivrstičnico:
Govori se, da Cerezo ženo svojo je oplodil. Jaz pa pravim: ni je mogel, saj za to ni več moči. Kakor sem torej pravil, je bila v Cerezovih časih oliva neločljiva spremljevalka kozarčka žganja; vsak pošten Perujec pa se je zmrdoval nad pivom, saj mu je za grenkobo zadostovala že lastna. Od tod izraz, ki so ga v dneh San Martína in Bolívarja uporabljali, kadar so šli na malico ob enajstih (danes se temu po gringovsko reče lunch): »Gospodje, pojdimo namočit kako olivico.«
In zakaj, bo kdo vprašal, so stari temu, da so si po poldnevu malce podprli želodec, rekli »ob enajstih«? Zakaj? Enajst črk ima aguardiente, žganje. Zdaj ve tudi radovedni nadležnež.
Hvala bogu, da nam danes nihče več ne odmerja obrokov in da se dandanes lahko nabašemo z olivami, ne da bi nas strašili kaki reki. Kako se časi spreminjajo!
Tudi danes pravijo: »Oliva, ena sama; če je dobra, pa ducat.«
Izvirnik
Acabo de referir que uno de los tres primeros olivos que se plantaron en el Perú fué reivindicado por un prójimo chileno, sobre el cual recayó por el hurto nada menos que excomunión mayor, recurso terrorífico merced al cual, años más tarde, restituyó la robada estaca, que a orillas del Mapocho u otro río fuera fundadora de un olivar famoso.
Cuando yo oía decir aceituna, una, pensaba que la frase no envolvía malicia o significación, sino que era hija del diccionario de la rima o de algún quídam que anduvo a caza de ecos y consonancias. Pero ahí verán ustedes que la erré de medio a medio, y que si aquella frase como esta otra: aceituna, oro es una, la segunda plata y la tercera mata, son frases que tienen historia y razón de ser.
Siempre se ha dicho por el hombre que cae generalmente en gracia o que es simpático: Este tiene la suerte de las aceitunas, frase de conceptuosa profundidad, pues las aceitunas tienen la virtud de no gustar ni disgustar a medias, sino por entero. Llegar a las aceitunas era también otra locución con que nuestros abuelos expresaban que había uno presentádose a los postres en un convite, o presenciado sólo el final de una fiesta. Aceituna zapatera llamaban a la oleosa que había perdido color y buen sabor y que, por falta de jugo, empieza a encogerse. Así decían por la mujer hermosa a quien los años o los achaques empiezan a desmejorar:--Estás, hija, hecha una aceituna zapatera--. Probablemente los cofrades de San Crispín no podían consumir sino aceitunas de desecho.
Cuentan varios cronistas, y citaré entre ellos al padre Acosta, que es el que más a la memoria me viene, que a los principios, en los grandes banquetes, y por mucho regalo y magnificencia, se obsequiaba a cada comensal con una aceituna. El dueño del convite, como para disculpar una mezquindad que en el fondo era positivo lujo, pues la producción era escasa y carísima, solía decir a sus convidados: caballeros, aceituna, una. Y así nació la frase.
Ya en 1565 y en la huerta de don Antonio de Ribera, se vendían cuatro aceitunas por un real. Este precio permitía a su anfitrión ser rumboroso, y desde ese año eran tres las aceitunas asignadas por cada cubierto.
Sea que opinasen que la buena crianza exige no consumir toda la ración del plato, o que el dueño de la casa dijera, agradeciendo el elogio que hicieran de las oleosas: aceituna, oro es una, dos son plata y la tercera mata, ello es que la conclusión de la coplilla daba en qué cavilar a muchos cristianos que, después de masticar la primera y segunda aceituna, no se atrevían con la última, que eso habría equivalido a suicidarse a sabiendas. Si la tercera mata, dejémosla estar en el platillo y que la coma su abuela.
Andando los tiempos vinieron los de ño Cerezo, el aceitunero del Puente, un vejestorio que a los setenta años de edad dió pie para que le sacasen esta ingeniosa y epigramática redondilla:
Dicen por ahí que Cerezo tiene encinta a su mujer. Digo que no puede ser, porque no puede ser eso.
Como iba diciendo, en los tiempos de Cerezo era la aceituna inseparable compañera de la copa de aguardiente; y todo buen peruano hacía ascos a la cerveza, que para amarguras bastábanle las propias. De ahí la frase que se usaba en los días de San Martín y Bolívar para tomar las once (hoy se dice lunch, en gringo):--Señores, vamos a remojar una aceitunita.
Y ¿por qué--preguntará alguno--llamaban los antiguos las once, al acto de echar después de mediodía, un remiendo al estómago? ¿Por qué?
Once las letras son del aguardiente. Ya lo sabe el curioso impertinente.
Gracias a Dios que hoy nadie nos ofrece ración tasada y que hogaño nos atracamos de aceitunas sin que nos asusten frases. ¡Lo que va de tiempo a tiempo!
Hoy también se dice: aceituna, una; mas si es buena, una docena.