Waltey

Waltey

Stari dedek in vnuk

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Stari dedek in vnuk

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
2 min branja
Obseg
1 stran
Naslov izvirnika
Der alte Großvater und der Enkel

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Stari dedek in vnuk

Nekoč je živel zelo star mož, ki so mu oči oslabele, ušesa oglušela, kolena pa so se mu tresla. Kadar je sedel za mizo in je komaj še držal žlico, je polival juho po prtu, nekaj pa mu je je tudi steklo iz ust. Njegovemu sinu in njegovi ženi se je to gnusilo, zato je moral stari ded nazadnje sedeti v kotu za pečjo. Hrano sta mu dajala v majhno lončeno skledico, pa še te ne toliko, da bi se nasitil. Žalostno je pogledoval proti mizi in oči so se mu orosile. Nekoč s tresočimi se rokami ni mogel zadržati skledice; padla je na tla in se razbila. Mlada žena ga je oštela, on pa ni rekel nič, le vzdihnil je. Nato mu je za nekaj vinarjev kupila leseno skledico, iz katere je moral odslej jesti. Ko so tako sedeli, je mali štiriletni vnuk na tleh zbiral deščice. »Kaj pa delaš?« ga je vprašal oče. »Majhno korito delam,« je odgovoril otrok, »iz njega bosta jedla oče in mati, ko bom velik.« Tedaj sta se mož in žena nekaj časa gledala, nazadnje pa sta začela jokati. Pri priči sta pripeljala starega deda k mizi in odtlej je vedno jedel z njima; tudi kadar je kaj malega polil, mu nista rekla ničesar.

Izvirnik

Der alte Großvater und der Enkel

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war einmal ein steinalter Mann, dem waren die Augen trüb geworden, die Ohren taub, und die Knie zitterten ihm. Wenn er nun bei Tische saß und den Löffel kaum halten konnte, schüttete er Suppe auf das Tischtuch, und es floß ihm auch etwas wieder aus dem Mund. Sein Sohn und dessen Frau ekelten sich davor, und deswegen mußte sich der alte Großvater endlich hinter den Ofen in die Ecke setzen, und sie gaben ihm sein Essen in ein irdenes Schüsselchen und noch dazu nicht einmal satt; da sah er betrübt nach dem Tisch und die Augen wurden ihm naß. Einmal auch konnten seine zittrigen Hände das Schüsselchen nicht festhalten, es fiel zur Erde und zerbrach. Die junge Frau schalt, er sagte nichts und seufzte nur. Da kaufte sie ihm ein hölzernes Schüsselchen für ein paar Heller, daraus mußte er nun essen. Wie sie da so sitzen, so trägt der kleine Enkel von vier Jahren auf der Erde kleine Brettlein zusammen. "Was machst du da?" fragte der Vater. "Ich mache ein Tröglein," antwortete das Kind, "daraus sollen Vater und Mutter essen, wenn ich groß bin." Da sahen sich Mann und Frau eine Weile an Fingen endlich an zu weinen, holten alsofort den alten Großvater an den Tisch und ließen ihn von nun an immer mitessen, sagten auch nichts, wenn er ein wenig verschüttete.