Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja On, čigar slava je odmevala po aonskih mestih, je ljudem, ki so ga spraševali, dajal nezmotljive odgovore. Prva je zanesljivost njegovih prerokb preizkusila modra Liriopa. Nekoč jo je Kefis v vijugastem toku objel in jo, ujeto med svojimi valovi, posilil. Prelepa nimfa je iz polnega naročja rodila otroka, ki bi ga nimfe lahko ljubile že tedaj, in ga poimenovala Narcis. Ko so preroka vprašali, ali bo doživel dolga leta pozne starosti,

je videc odvrnil: »Če ne bo spoznal samega sebe.« Dolgo se je zdela prerokova beseda prazna; toda konec, potek dogodkov, način smrti in nenavadna blaznost so jo potrdili. Kefisov sin je namreč petnajstim letom dodal še eno in zdel se je hkrati deček in mladenič; mnogi mladeniči in mnoga dekleta so hrepeneli po njem. A v njegovi nežni lepoti je tičala tako trda prevzetnost, da se ga ni dotaknil noben mladenič, nobeno dekle.

Ko je preplašene jelene gnal v mreže, ga je zagledala glasna nimfa, ki ni znala molčati, kadar je kdo govoril, niti sama prva spregovoriti: odmevajoča Eho. Eho je tedaj še imela telo, ni bila le glas; pa vendar je zgovornica že takrat lahko uporabljala usta samo tako kakor zdaj: od množice besed je smela ponoviti le zadnje. To ji je storila Junona, ker bi boginja pogosto lahko zalotila nimfe, ki so v gorah ležale z njenim Jupitrom, pa jo je Eho premeteno zadrževala z dolgim govorjenjem, da so nimfe pobegnile. Ko je Saturnova hči to spoznala, je rekla: »Jeziku, s katerim si me varala, bo dana le neznatna moč, glasu pa prav kratka raba.«

In grožnjo je tudi uresničila. Eho zato ponavlja le glasove ob koncu govora in vrača besede, ki jih je slišala. Ko je torej zagledala Narcisa, ki je blodil po samotnih krajih, in se vnela zanj, je skrivaj sledila njegovim korakom; bolj ko mu je sledila, bolj jo je grel vse bližji plamen, prav kakor hitro vnetljivo žveplo, namazano po vrhovih bakel, zagrabi ogenj, ko mu ga približaš.

O, kolikokrat je hotela pristopiti z ljubkimi besedami in ga nežno prositi! A njena narava ji nasprotuje in ne dovoli, da bi začela. Zato je pripravljena storiti, kar sme: čakati na glasove, na katere bi odgovorila s svojimi besedami. Po naključju se je deček ločil od zvestega spremstva in rekel: »Je kdo tu?« Eho je odgovorila: »Tu!« Osupnil je in se ozrl na vse strani, nato pa glasno zaklical: »Pridi!« Ona pokliče njega, ki jo kliče.

Ozre se, in ker nihče ne prihaja, znova vpraša: »Zakaj bežiš pred menoj?« In dobi nazaj prav toliko besed, kolikor jih je izrekel. Vztraja in, prevaran od glasu, ki se mu zdi odgovor, reče: »Tu se združiva!« Nikdar še ni na noben glas odgovorila raje: »Združiva!« je ponovila Eho in sama pritrdila svojim besedam; stopila je iz gozda ter šla, da bi z rokami objela tako želeni vrat.

On pa zbeži in med begom reče: »Ne objemaj me! Prej umrem, kakor da bi se ti dal.« Ona ni ponovila ničesar razen: »Da bi se ti dal.« Zavrnjena se skriva v gozdovih, osramočeni obraz zakriva z listjem in odtlej živi v samotnih votlinah. A ljubezen ostaja in ob bolečini zavrnitve še raste. Skrbi, ki ji kratijo spanec, izčrpavajo njeno ubogo telo, shujšanost ji krči kožo in vse telesne moči izpuhtijo v zrak. Ostanejo le glas in kosti: glas živi naprej; kosti pa so se, pravijo, spremenile v kamen.

Odtlej se skriva v gozdovih in nikjer v gorah je ni videti; vsi pa jo slišijo: le zvok še živi v njej. Tako je osmešil njo, tako druge nimfe, rojene v vodah ali gorah, tako že prej množico mladeničev. Nekdo izmed prezrtih je zato dvignil roke proti nebu in rekel: »Naj tudi sam tako ljubi in naj tudi sam ne dobi ljubljenega!« Ramnuzijska boginja je uslišala pravično prošnjo.

Bil je izvir brez blata, srebrn od bleščeče vode, ki se ga niso dotaknili ne pastirji ne koze, ki so se pasle v gorah, ne druga živina; nobena ptica ne divja zver ga ni skalila, niti veja, padla z drevesa. Okrog njega je rasla trava, ki jo je hranila bližnja vlaga, in gozd, ki ni dopuščal, da bi sonce kdaj ogrelo ta kraj. Tu je deček, utrujen od lovske vneme in vročine, legel na tla, privabljen od lepote kraja in izvira.

Ko je hotel pogasiti žejo, se je v njem porodila druga žeja. Med pitjem ga je prevzela podoba lepote, ki jo je uzrl; ljubi upanje brez telesa: za telo ima to, kar je le voda. Osupne nad samim seboj in z nepremičnim obrazom obstane kakor kip, izklesan iz paroškega marmorja. Ležeč na tleh opazuje dvojno zvezdo, svoje oči, lase, vredne Bakha in vredne Apolona, golobrada lica, slonokoščeni vrat, lepoto obraza in rdečico, pomešano s snežno belino; občuduje vse, zaradi česar je sam vreden občudovanja.

Nevede hrepeni po sebi; on, ki občuduje, je tudi občudovani, ko želi, je sam želeni, hkrati neti ogenj in v njem gori. Kolikokrat je zaman poljubil varljivi izvir! Kolikokrat je sredi vode potopil roke, da bi objel vrat, ki ga je videl, pa se v njej ni mogel ujeti! Ne ve, kaj gleda, a ob tem, kar vidi, gori, in ista zmota, ki ga vara, mu vabi pogled. Lahkovernež, zakaj zaman loviš bežne podobe?

Tega, kar iščeš, ni nikjer; obrni se in izgubil boš, kar ljubiš. To, kar vidiš, je le senca odsevne podobe; ničesar nima svojega: s teboj pride in s teboj ostane, s teboj bo tudi odšla, če bi ti le mogel oditi. Ne potreba po Cererinih darovih ne potreba po počitku ga ne more odtrgati od tam; razprostrt po senčni travi z nenasitnim pogledom zre v varljivo lepoto in zaradi lastnih oči propada. Nekoliko se privzdigne, iztegne roke proti gozdovom, ki ga obdajajo, in reče: »O gozdovi, je kdo kdaj ljubil in trpel huje?

Saj veste, mnogim ste bili pripravno skrivališče. Ali se v svojem dolgem veku, ko preživljate toliko stoletij, spominjate koga, ki bi tako hiral? Vidim ga in všeč mi je; a tega, kar vidim in kar mi je všeč, ne morem doseči: tolikšna zmota me ima v oblasti, zaljubljenca. Da bi še bolj trpel, naju ne ločuje ne prostrano morje ne cesta ne gore ne obzidje z zaprtimi vrati: le drobec vode nama brani. Tudi on si želi objema; saj vsakokrat, ko nad bistro vodo ponudim poljub, se mi tudi on približa z navzgor obrnjenim obrazom.

Rekel bi, da se ga lahko dotaknem: tako malo stoji med zaljubljencema. Kdor koli si, pridi sem! Zakaj me varaš, edinstveni deček, in kam se umikaš, ko te iščem? Saj ne moja lepota ne moja leta niso takšna, da bi bežal pred njimi; tudi nimfe so me ljubile. S prijaznim obrazom mi obljubljaš neko upanje, in ko ti iztegnem roke, jih tudi ti iztegneš proti meni; ko se nasmehnem, se mi nasmehneš; pogosto sem opazil tudi tvoje solze, ko sem jokal, in tudi na moje kretnje odgovarjaš s kretnjami; in kolikor lahko sklepam po gibanju tvojih lepih ust, mi vračaš besede, ki ne dosežejo mojih ušes.

To sem jaz! Spoznal sem in lastna podoba me ne vara več. Gorim od ljubezni do sebe, sam netim plamene in jih trpim. Kaj naj storim? Naj čakam prošnje ali naj sam prosim? In za kaj naj potem prosim? Kar želim, je pri meni: obilje me je naredilo siromaka. O, ko bi se mogel ločiti od svojega telesa! Nenavadna želja zaljubljenca: rad bi, da bi bilo to, kar ljubim, daleč! — Bolečina mi že jemlje moči in mojemu življenju ne ostaja več mnogo časa; ugašam v prvem cvetu mladosti.

Smrt mi ni težka, saj bom z njo odložil bolečine; želel pa bi, da bi ta, ki ga ljubim, živel dlje. Zdaj bova umrla oba, združena v eni duši.« Tako je rekel in se v svoji blaznosti vrnil k isti podobi; s solzami je skalil vodo in v vzvalovani gladini se je podoba zabrisala. Ko je videl, da izginja, je zaklical: »Kam bežiš? Ostani in me, krutež, ne zapusti, saj te ljubim! Naj vsaj gledam, česar se ne morem dotakniti, in hranim svojo nesrečno blaznost.« Med žalovanjem si je z zgornjega roba potegnil oblačilo in z marmornatimi dlanmi udarjal po golih prsih.

Prsi so od udarcev dobile rahlo rdečico, prav kakor jabolka, ki so na eni strani bela, na drugi rdeča, ali kakor grozdje v pisanih grozdih, ki še nezrelo dobiva škrlatno barvo. Ko je prsi znova zagledal v zbistreni vodi, ni mogel več zdržati; kakor se rumeni vosek topi ob blagem ognju in jutranja slana ob toploti sonca, tako se tudi on, shujšan od ljubezni, tali in ga skriti ogenj počasi razjeda.

Nič več ni rdečice, pomešane z belino, ne čilosti ne moči ne vsega, kar mu je ob pogledu še pravkar ugajalo; tudi telesa, ki ga je nekoč ljubila Eho, ni več. Ko ga je videla, jo je vendarle zabolelo, čeprav je bila še jezna in ni pozabila; vsakokrat, ko je nesrečni deček vzdihnil: »Gorje!«, je tudi ona z odmevajočim glasom ponovila: »Gorje!«; in ko se je z rokami udarjal po nadlakteh, je tudi ona vračala isti zvok žalnih udarcev.

Njegove zadnje besede, ko je gledal v znano gladino, so bile: »Gorje, zaman ljubljeni deček!« In kraj mu je vrnil iste besede; ko je rekel: »Zbogom!«, je tudi Eho rekla: »Zbogom!« Utrujeno glavo je položil na zeleno travo; smrt je zaprla oči, ki so občudovale lepoto svojega gospodarja. Še potem, ko je bil sprejet v podzemno bivališče, se je gledal v vodi Stiksa. Žalovale so njegove sestre, najade, in ostrižene lase položile v dar bratu; žalovale so driade in Eho je odmevala njihovo žalovanje.

Že so pripravljale grmado, prižgane bakle in mrtvaški oder; a telesa ni bilo nikjer. Namesto njega so našle žafranasto cvetlico, katere sredico so obdajali beli cvetni listi.