Mira

Besedilo

Mira

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Iz nje se je rodil tisti, ki bi ga, če bi ostal brez potomstva, lahko šteli med srečne ljudi: Kiniras. O grozotah bom pel: proč od tod, hčere, proč, starši! Če pa bodo moje pesmi božale vaše duše, mi vsaj v tem delu ne verjemite in ne mislite, da se je zgodilo; če pa boste verjeli, verjemite tudi v kazen za to dejanje.

Če narava vendar dopušča, da se tak zločin zgodi, čestitam izmarskim ljudstvom in našemu svetu, čestitam tej deželi, ker je daleč od krajev, ki so rodili tolikšno brezbožnost. Naj bo panhajska dežela bogata z amomom, naj daje svoj cimet in kostus in kadilo, ki se izceja iz lesa, pa še druge dišavne cvetove, če daje tudi miro: novo drevo ni bilo vredno take cene. Sam Kupido zanika, da bi te ranile njegove puščice, Mira, in svoje plamenice oprošča krivde za ta zločin.

S stigijsko baklo in nabreklimi gadami te je ošinila ena izmed treh sester. Zločin je sovražiti očeta; ta ljubezen pa je hujši zločin od sovraštva. Od vsepovsod izbrani veljaki hrepenijo po tebi in mladeniči z vsega vzhoda se potegujejo za tvojo roko. Izmed vseh si enega izberi za moža, Mira: le tistega edinega ne izberi. Ona pa se tega zaveda in se upira ostudni ljubezni ter si pravi: »Kam me nosijo misli? Kaj nameravam?

Bogovi, prosim vas, in ti, spoštovanje družinskih vezi, in svete pravice staršev, preprečite to brezbožnost in ustavite moj zločin — če je to sploh zločin. Saj pravijo, da družinska zvestoba ne obsoja takšne ljubezni, in druge živali se parijo brez vsake krivde. Za telico ni sramotno, če ji oče stopi na hrbet, konju postane njegova hči družica, kozel zaskakuje koze, ki jih je sam zaplodil, in tudi ptica zanosi s semenom tistega, iz čigar semena je nastala.

Srečna bitja, ki jim je to dovoljeno! Človeška skrb je postavila zlobne zakone in kar narava dopušča, zavistni predpisi prepovedujejo. Vendar pravijo, da obstajajo ljudstva, pri katerih se mati združi s sinom in hči z očetom, da bi se družinska vez krepila z dvojno ljubeznijo. Nesrečnica, ker mi ni bilo dano roditi se tam, ker me tepe naključje rojstnega kraja! — Zakaj se vračam k tem mislim?

Proč, prepovedani upi! Vreden je ljubezni, a le kot oče. — Če torej ne bi bila hči velikega Kinira, bi lahko legla s Kinirom; zdaj pa, ker je že moj, ni moj, in prav najina bližina mi škoduje: kot tujka bi imela več možnosti. Rada bi odšla daleč od tod in zapustila meje domovine, da bi ubežala zločinu. A zlobna strast me, zaljubljeno, zadržuje, da bi bila ob Kiniru, ga gledala, se ga dotikala in govorila z njim ter ga poljubljala, če mi nič več ni dovoljeno.

Mar lahko upaš še na kaj več, brezbožna devica? Ali se zavedaš, koliko pravic in sorodstvenih imen bi pomešala? Boš ti materina tekmica in očetova ljubica? Boš ti sestra svojemu sinu in mati svojemu bratu? Se ne boš bala sester s črnimi kačami v laseh, ki jih grešne duše vidijo, kako z neusmiljenimi baklami napadajo njihove oči in obraze? Dokler še nisi s telesom zagrešila brezbožnosti, je ne spočni v duši in s prepovedanim združenjem ne omadežuj zaveze mogočne narave.

Recimo, da si tega želiš: stvar sama ti brani. On je pobožen in se drži starih običajev — a o, ko bi tudi njega obšla podobna blaznost!« Tako je govorila; Kiniras pa, ki ga množica vrednih snubcev spravlja v dvom, kaj naj stori, njo samo vpraša, potem ko našteje njihova imena, katerega bi hotela za moža. Sprva molči, potem pa, z očmi prikovana na očetov obraz, vsa žari in oči ji zalije topla rosa.

Kiniras misli, da je to znamenje dekliškega strahu, in ji veli, naj ne joče, ji obriše lica in jo poljubi. Mira se teh poljubov vse preveč veseli; ko jo vpraša, kakšnega moža si želi, reče: »Podobnega tebi.« On pa pohvali besede, ki jih ni razumel, in pravi: »Bodi vselej tako vdana.« Ob omembi vdanosti dekle povesi obraz, saj se zaveda svojega zločina. Bila je polnoč in spanec je sprostil skrbi in telesa. A Kiniru rojena devica bedi, razjeda jo neukročeni ogenj in znova premleva svoje blazne želje.

Zdaj obupuje, zdaj bi rada poskusila, sram jo je in hrepeni, pa ne ve, kaj naj stori. Kakor mogočno deblo, ranjeno s sekiro, ko manjka le še zadnji udarec, ne ve, kam bo padlo, in se ga bojijo z vseh strani, tako njena duša, omajana od raznovrstnih ran, niha, nestanovitna, sem in tja in se nagiba v obe smeri. Ljubezen ne najde ne konca ne počitka, razen v smrti. Smrt ji ugaja. Vstane in sklene, da si bo vrat ovila z zanko; pas priveže na vrh podboja in reče: »Ljubi Kiniras, zbogom, in spoznaj vzrok moje smrti!« Nato si nastavlja zanko okoli bledega vratu.

Pravijo, da je šepet njenih besed dosegel ušesa zveste dojilje, ki je čuvala prag svoje varovanke. Starka vstane in odpre vrata; ko zagleda pripravo za smrt, še isti hip zakriči, se bije po prsih, trga si obleko in ji z vratu sname zanko ter jo raztrga. Šele nato utegne zajokati, jo objeti in vprašati, zakaj se je hotela obesiti. Dekle nemo molči in nepremično zre v tla, žalostno, ker je bil njen poskus prepočasne smrti odkrit.

Starka vztraja, razgali svoje sive lase in usahle prsi ter jo pri njeni zibelki in prvi hrani roti, naj ji zaupa, kaj jo muči. Ona se od prosilke obrne in zastoka. Dojilja je odločena izvedeti resnico in ne obljublja le molčečnosti: »Povej,« pravi, »in mi dovoli, da ti pomagam; moja starost še ni brez moči. Če te je obšla blaznost, poznam žensko, ki jo ozdravi z uroki in zelišči; če ti je kdo škodoval, te bomo očistili s čarovnim obredom; če gre za jezo bogov, se jo da pomiriti z daritvami.

Kaj naj še pomislim? Tvoja sreča in tvoj dom sta vendar nedotaknjena in cvetoča, živa sta ti mati in oče.« Ko Mira zasliši besedo oče, ji iz globine prsi uide vzdih. Dojilja še vedno ne pomisli na nikakršno brezbožnost, a vendar zasluti neko ljubezen; vztraja pri svojem in jo prosi, naj ji razkrije, karkoli že je; jokajočo vzame v svoje ostarelo naročje in tako, ko njeno telo objema s slabotnimi rokami, reče: »Spoznala sem: zaljubljena si! A tudi pri tem ti bo — nikar se ne boj — moja skrb lahko pomagala in tvoj oče ne bo nikoli izvedel za to.« Mira besno skoči iz naročja in v ležišče zakoplje obraz: »Pojdi proč, prosim, in prizanesi

moji nesrečni sramoti!« Ko starka vztraja, ji reče: »Pojdi proč ali nehaj spraševati, kaj me boli: kar hočeš izvedeti, je zločin.« Starko spreleti groza; roke, ki se tresejo od let in strahu, iztegne predse in ponižno pade pred noge svoje varovanke, zdaj ji prigovarja, zdaj jo straši, če ji ne bo zaupala svoje skrivnosti; grozi, da bo razkrila zanko in poskus samomora, ter obljublja pomoč pri ljubezni, če ji jo zaupa.

Dekle dvigne glavo in s privrelimi solzami zmoči dojiljine prsi; večkrat poskuša priznati, a vsakič zadrži glas, od sramu si z obleko zakrije obraz in reče: »O, srečna mati, ki ima takšnega moža!« Le toliko pove in zastoka. Ledena drhtavica prodre dojilji v ude in kosti, saj je razumela, in beli lasje se ji po vsej glavi ščetinasto postavijo pokonci. Še marsikaj reče, da bi, če bi mogla, iz nje izgnala strašno ljubezen; dekle ve, da njeni opomini niso lažni, a je vendar odločeno umreti, če ne doseže svoje ljubezni.

»Živi,« ji pravi dojilja, »imela boš svojega …« — in ker si ne upa reči »očeta«, umolkne ter obljubo potrdi s prisego pri božanstvu. Matere so obhajale vsakoletni praznik blage Cerere, ko, odete v snežno bela oblačila, darujejo prvine svojih pridelkov, vence iz klasja, in devet noči štejejo ljubezen in dotike moških za prepovedane. Med njimi je tudi Kenhreida, kraljeva žena, in se udeležuje skrivnih obredov.

Ker je torej zakonska postelja brez zakonite žene, dojilja, v zlu tako prizadevna, najde Kinira omamljenega od vina in mu pod izmišljenim imenom razkrije resnično ljubezen ter hvali dekletovo lepoto. Ko jo vpraša, koliko let ima devica, odgovori: »Toliko kot Mira.« Ko ji nato naroči, naj jo pripelje, se vrne domov in reče: »Veseli se, moja varovanka: zmagali sva.« Nesrečno dekle se ne veseli z vsem srcem; prsi mu težijo zle slutnje, pa vendar se tudi raduje: tolikšen razdor vlada v njegovi duši.

Bila je ura, ko vse molči, in med zvezdami Medveda je Bootes obrnil Voz s poševnim ojesom: tedaj se je odpravila zagrešit svoj zločin. Zlata luna zbeži z neba, črni oblaki zakrijejo zvezde, ki se skrivajo; noč ostane brez svoje svetlobe. Prvi si zakriješ obraz, Ikarij, in ti, Erigona, ki te je posvetila pobožna ljubezen do očeta. Trikrat jo spotik noge kot znamenje pokliče nazaj, trikrat mrtvaški čuk s pogubnim petjem napove nesrečo; vendar gre naprej, saj tema in črna noč zmanjšujeta sram; z levico drži dojiljo za roko, z drugo pa tipaje raziskuje nevidno pot. Že se dotakne praga spalnice, že odpre vrata, že jo vodijo noter; tedaj ji

klecnejo noge, kolena se zatresejo, izgine ji barva z obraza in kri se umakne, pogum pa jo med hojo zapusti. Bolj ko se bliža svojemu zločinu, bolj jo je groza; obžaluje svojo drznost in si želi, da bi se lahko vrnila, ne da bi jo spoznali. Starka jo, omahujočo, prime za roko in jo odvede k visoki postelji; ko jo preda, reče: »Sprejmi jo, Kiniras, tvoja je,« in združi prekleti telesi.

Oče sprejme na oskrunjeno ležišče lastno kri in pomirja dekliški strah ter opogumlja prestrašeno. Morda ji je zaradi njene mladosti rekel tudi »hči«, ona pa njemu »oče«, da zločinu ne bi manjkala niti imena. Zapusti očetovo spalnico, polna njegovega semena, in v brezbožnem trebuhu nosi strašen zarod, spočeti zločin. Naslednja noč zločin ponovi. In s tem še ni konec: nazadnje Kiniras, ki po tolikih združenjih hrepeni, da bi spoznal svojo ljubico, prinese luč in zagleda tako zločin kot hčer; od bolečine ne more spregovoriti, iz obešene nožnice pa iztrga bleščeči meč.

Mira zbeži in tema, dar slepe noči, jo reši smrti; blodi po prostranih poljih in zapusti s palmami poraslo Arabijo ter panhajsko podeželje; devetkrat se obnovi lunin srp, medtem ko tava, dokler se naposled utrujena ne ustavi v sabejski deželi; komaj še nosi breme svojega trebuha. Tedaj, ne vedoč, kaj naj si želi, razpeta med strahom pred smrtjo in naveličanostjo življenja, izreče takšno molitev: »O, če ste katera božanstva dostopna tistim, ki priznajo krivdo: zaslužila sem si kazen in ne zavračam bridkega trpljenja. A da kot živa ne bi omadeževala živih in kot mrtva umrlih, me izženite iz obeh kraljestev; spremenite me in mi odrecite tako življenje kot smrt.«

Neko božanstvo je dostopno tistim, ki priznajo krivdo: vsaj njene poslednje želje so našle svoje bogove. Kajti medtem ko govori, ji zemlja prekrije noge in skozi razpokane nohte se poševno iztegnejo korenine, opora visokemu deblu; kosti se spremenijo v les, mozeg ostane v sredini, kri preide v sokove, roke v velike veje, prsti v manjše, koža otrdi v lubje. Rastoče drevo je že objelo njen težki trebuh, ji prekrilo prsi in se pripravljalo, da zakrije vrat; ni prenesla odlašanja, temveč je prihajajočemu lesu naproti sklonila telo in svoj obraz potopila v lubje.

Čeprav je skupaj s telesom izgubila nekdanje čute, vendar joka in iz drevesa polzijo tople kaplje. Tudi solze imajo svojo čast: mira, ki se izceja iz lesa, ohranja ime svoje gospodarice in nobena doba ga ne bo zamolčala.