Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost členitve: srednja Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je vedeževalec po ahajskih mestih dosegel zasluženo slavo in njegovo ime je uživalo velik ugled. Vendar ga je med vsemi edini zaničeval Ehionov sin, Pentej, preziralec bogov; smejal se je preroškim besedam starca in mu očital temo ter nesrečo izgubljenega vida.

Ta je stresel glavo s sencema, pobeljenima od sivih las, in dejal: »Kako srečen bi bil, če bi tudi ti ostal brez te luči, da ne bi videl Bakovih obredov! Kajti prišel bo dan, ki po moji prerokbi ni več daleč, ko bo sem prišel novi bog Liber, Semelin sin; če ga ne boš imel za vrednega časti svetišč, boš raztrgan raztresen na tisoč krajih in s krvjo boš omadeževal gozdove, svojo mater in materine sestre.

To se bo zgodilo; božanstvu namreč ne boš izkazal časti in tožil boš, da sem v tej svoji temi videl preveč.« Medtem ko je tako govoril, ga je Ehionov sin odgnal. Besedam je sledila potrditev in vedeževalčeva prerokba se je uresničila: Liber je prišel in polja so odmevala od prazničnih vzklikov; množica je drla tja, med može so se pomešale matere in mlade žene, preprosto ljudstvo in velikaši so hiteli k neznanim obredom.

»Kakšna blaznost, iz kačjega rodu izšli, Marsovi potomci, je omamila vaše misli?« je dejal Pentej. »Mar premorejo tolikšno moč bron, ki udarja ob bron, piščal z ukrivljenim rogom in čarovniške prevare, da vas, ki vas niso prestrašili vojni meč, ne trobenta ne čete z izdrtim orožjem, premagajo ženski glasovi, od vina zbujena blaznost, nespodobne tolpe in votli bobni?

Naj se čudim vam, starci, ki ste prepluli širna morja in tu naselili Tir ter pregnane domače bogove, zdaj pa dopuščate, da vas osvojijo brez boja? Ali vam, ognjevitejši rod, mladeniči, ki ste mi bližji po letih in bi morali držati orožje, ne tirzov, ter si glave pokrivati s čeladami, ne z listjem? Spomnite se, prosim, iz kakšnega rodu izhajate, in navzemite se poguma tiste kače, ki je sama pokončala mnoge! Za izvire in jezero je umrla; vi pa zmagajte za svojo slavo!

Ona je pogubila junake, vi preženite mehkužneže in ohranite slavo očetov. Če je usoda branila, da bi Tebe dolgo stale, ko bi vsaj oblegovalni stroji in možje rušili obzidje in bi hrumela železo in ogenj! Nesrečni bi bili brez sramote; nad usodo bi lahko tožili, ne pa je skrivali, in naše solze bi bile brez sramu. Zdaj pa bo Tebe osvojil neoborožen deček, ki ga ne veselijo vojne, ne orožje ne ježa konj, temveč z miro prepojeni lasje, mehki venci, škrlat in zlato, vtkano v pisana oblačila.

Jaz ga bom nemudoma — le vi se mi umaknite — prisilil, da prizna izmišljenega očeta in lažne obrede. Mar ima Akrizij dovolj poguma, da prezre prazno božanstvo in mu ob prihodu zapre argoška vrata, Penteja pa bo skupaj z vsemi Tebami prestrašil tujec? Pojdite hitro,« je ukazal služabnikom, »pojdite in mi pripeljite njihovega vodjo vklenjenega! Brez lenega odlašanja z ukazi!« Ded, Atamant in vsi drugi njegovi bližnji so ga grajali in si ga zaman prizadevali zadržati.

Opomini so ga še podžgali; zadrževana jeza se je dražila in rasla, prav ovire so jo še stopnjevale. Tako sem videl hudournik, kako je tam, kjer mu nič ni stalo na poti, tekel mirneje in z le rahlim šumenjem; kjer pa so ga zadrževala debla in nakopičene skale, je drvel peneč se in kipeč, zaradi ovir še bolj divji. Glej, služabniki so se vrnili okrvavljeni in gospodarju, ki jih je spraševal, kje je Bak, odvrnili, da ga niso videli.

»Ujeli pa smo tega njegovega spremljevalca in služabnika pri obredih,« so rekli ter mu izročili moža z rokami, zvezanimi za hrbtom, ki je nekoč med Tirenci sprejel bogovo čaščenje. Pentej ga je pogledal z očmi, ki jih je jeza naredila strašne, in čeprav je komaj še odlagal trenutek kazni, je dejal: »Ti, ki boš umrl in s svojo smrtjo drugim dal svarilen zgled, povej svoje ime in imena staršev, svojo domovino ter zakaj se udeležuješ obredov te nove vere.« Ta je brez strahu odgovoril: »Ime mi je Akojt, moja domovina je Majonija, starši so iz skromnega ljudstva.

Oče mi ni zapustil polj, ki bi jih obdelovali krepki voli, ne čred ovc ne kake druge živine; tudi sam je bil reven in je z vrvico ter trnki lovil ribe, ki jih je s trstiko vlekel iz vode, ko so poskakovale. Njegova veščina je bila vse njegovo premoženje. Ko mi jo je predajal, je dejal: ›Sprejmi, naslednik in dedič moje obrti, bogastvo, ki ga imam.‹ Ob smrti mi ni zapustil ničesar razen voda; le to lahko imenujem svojo očetno dediščino.

Kmalu sem se, da ne bi za vedno obtičal ob istih skalah, naučil z desnico voditi krmilo ladje in opazovati deževno zvezdo olenske Koze, Tajgeto, Hijade in Medveda, prepoznavati bivališča vetrov in pristanišča, primerna za ladje. Nekoč sem na poti proti Delosu pristal ob obali Hiosa; z desnimi vesli sem ladjo približal bregu, lahkotno skočil z nje in stopil na moker pesek.

Ko je minila noč — prva zarja se je že začela rdečiti — sem vstal in naročil, naj prinesejo svežo vodo, ter pokazal pot, ki je vodila do nje. Sam sem z visokega griča pogledal, kaj mi obeta veter, nato poklical tovariše in se vrnil na ladjo. ›Tu smo!‹ je vzkliknil Ofelt, prvi med tovariši, in kakor je sam mislil, je na samotnem polju našel plen: po obali je vodil dečka dekliške lepote.

Ta je, omamljen od vina in spanca, kakor kaže omahoval in mu komaj sledil. Ogledoval sem si njegovo opravo, obraz in hojo; na njem nisem videl ničesar, kar bi mogel imeti za smrtno. Začutil sem to in rekel tovarišem: ›Katero božanstvo prebiva v tem telesu, ne vem; toda v tem telesu prebiva božanstvo. Kdor koli si, bodi nam naklonjen in nam pomagaj pri našem delu.

Tudi tem odpusti.‹ — ›Nehaj moliti za nas,‹ je dejal Diktis, ki je znal hitreje kot kdor koli splezati na vrh jadrovnice in se, oprijemajoč se vrvi, spustiti nazaj. Z njim so se strinjali Libis, svetlolasi Melant, stražar premca, Alkimedont in Epopej, ki je veslačem z glasom odmerjal počitek in ritem ter jim vlival pogum, pa tudi vsi drugi: tako slepa je sla po plenu.

›Ne bom dopustil, da se ta ladja oskruni s svetim bremenom,‹ sem dejal. ›Tu imam največjo pravico odločati.‹ In stopil sem jim na pot. Tedaj je pobesnel najdrznejši med vsemi, Likabant, ki je bil izgnan iz etruščanskega mesta in je s pregnanstvom plačeval kazen za strašen umor. Ko sem se mu upiral, me je z mladeniško pestjo udaril v grlo in bi me sunil v morje, če se ne bi, čeprav omamljen, oprijel vrvi in obvisel na njej.

Brezbožna tolpa je odobravala dejanje. Šele tedaj je Bak — kajti to je bil Bak —, kakor da bi ga hrup prebudil iz spanca in bi se mu vračala od vina omamljena zavest, dejal: ›Kaj počnete? Kakšen hrup je to? Povejte, mornarji, kako sem prišel sem? Kam me nameravate odpeljati?‹ ›Nikar se ne boj,‹ je dejal Prorej, ›in povej, v katerem pristanišču bi rad pristal. Izkrcali te bomo v deželi, ki jo želiš.‹ — ›Proti Naksosu,‹ je dejal Liber, ›usmerite svojo plovbo.

Tam je moj dom in ta dežela vam bo ponudila gostoljubje.‹ Prevaranti so prisegli pri morju in vseh bogovih, da bo tako, meni pa ukazali, naj razpnem jadra pisane ladje. Naksos je bil na desni. Ko sem jadra usmeril v desno, je Ofelt dejal: ›Kaj počneš, norec? Kakšna blaznost te —?‹ Vsak se je bal zase; večina mi je z znamenji kazala, naj krenem levo, drugi pa so mi svojo željo šepetali na uho.

Osupnil sem in dejal: ›Naj kdo drug prevzame krmilo,‹ ter se umaknil tako od sodelovanja pri zločinu kot od svojega dela. Vsi so me zmerjali in vsa tolpa je godrnjala. Eden izmed njih, Ajtalion, je dejal: ›Seveda, samo od tebe je odvisna rešitev nas vseh!‹ Nato je sam stopil na moje mesto, prevzel moje delo in zaplul v drugo smer, proč od Naksosa. Tedaj se je bog poigral z njimi: kakor da bi šele zdaj sprevidel prevaro, je z ukrivljene krme pogledal po morju in s skoraj solznim glasom dejal: ›Niste mi obljubili te obale, mornarji, nisem prosil za to deželo.

S čim sem si zaslužil kazen? Kakšna slava je za vas, če mladeniči prevarate dečka, če mnogi prevarate enega?‹ Jaz sem že dolgo jokal; brezbožna druščina se je smejala mojim solzam in s hitrimi vesli gnala ladjo po morju. Zdaj ti prisegam pri njem samem — kajti noben bog ni očitneje navzoč od njega —, da ti pripovedujem resnico, čeprav presega vse, kar je mogoče verjeti: ladja je obstala na morju, kakor da bi stala na suhem v ladjedelnici.

Začudeni so še naprej udarjali z vesli, razpeli jadra in skušali pluti z obojno pomočjo. Bršljan je oviral vesla, se v ovinkastih zavojih plazil po njih in s težkimi grozdi jagod posejal jadra. Bog sam je s čelom, ovenčanim z grozdjem, vihtel kopje, ovito z listi vinske trte. Okrog njega so ležali tigri, votle podobe risov in divja telesa lisastih panterjev. Možje so poskakali pokonci, bodisi od blaznosti bodisi od strahu, in Medontovo telo je prvo začelo črneti, hrbtenica pa se mu je zvila v izrazit lok.

Likabant mu je dejal: ›V kakšno čudo se spreminjaš?‹ A že med govorom se mu je razširilo žrelo, nos se mu je ukrivil, otrdela koža pa se je prekrila z luskami. Libis je hotel obrniti vesla, ki so se zatikala, pa je videl, da se mu roke krčijo, da niso več roke in jih že lahko imenuje plavuti. Drug je hotel z rokami zagrabiti zavite vrvi, a rok ni več imel; z usločenim, brezrokim telesom je skočil v valove: na koncu je imel srpast rep, ukrivljen kakor rogova polmeseca.

Od vsepovsod so skakali in škropili z obilnim pršem, spet prihajali na površje in se znova potapljali pod gladino; igrali so se, kakor da bi plesali v zboru, razposajeno premetavali telesa in skozi široke nosnice izpihovali zajeto morsko vodo. Od prej dvajsetih — toliko jih je namreč nosila tista ladja — sem ostal sam. Preplašenega, ledenega, tresočega se in komaj še pri sebi me je bog opogumil z besedami: ›Preženi strah iz srca in pluj proti Diji.‹ Ko sem prispel tja, sem se pridružil obredom in odtlej častim Baka.« »Poslušali smo,« je dejal Pentej, »tvoje dolge ovinke, da bi jeza med tem odlašanjem izgubila svojo moč.

Služabniki, hitro ga odvlecite in njegovo telo, izmučeno s strašnimi mukami, pošljite v stigijsko noč!« Takoj so odvlekli tirenskega Akojta in ga zaprli za trdne zidove; medtem ko so pripravljali kruta orodja ukazane smrti, železo in ogenj, pa so se, kakor pripovedujejo, vrata odprla sama od sebe in verige so mu same zdrsnile z rok, ne da bi jih kdo razklenil. Ehionov sin je vztrajal. Ni več pošiljal drugih, temveč je sam odšel tja, kjer je Kitajron, izbran za obhajanje obredov, odmeval od pesmi in jasnih glasov bakhantk.

Kakor zarezgeta ognjevit konj, ko vojaški trobentač z donečim bronom da znamenje, in ga prevzame sla po boju, tako je Penteja razdražil zrak, prebit z dolgimi vzkliki, in ko je slišal hrup, se mu je jeza znova razplamtela. Približno na sredi gore je z vseh strani vidna planjava, brez dreves, le ob robovih obdana z gozdom. Ko je tam z neposvečenimi očmi opazoval obrede, ga je prva zagledala mati, prva planila proti njemu v blaznem teku in prva s tirzom, ki ga je zalučala, ranila svojega Penteja.

»Oj, sestri,« je zakričala, »pridita! Tisti merjasec, največji, kar jih tava po naših poljih, tisti merjasec mora pasti pod mojim udarcem!« Vsa pobesnela množica je planila na enega; vse so se zgrnile in zasledovale prestrašenega, zdaj že prestrašenega, zdaj že manj nasilnega v besedah, zdaj že takega, ki je obsojal samega sebe in priznaval svoj greh. Čeprav ranjen, je dejal: »Pomagaj, teta Avtonoa! Naj te gane Aktajonova senca!« Ona ni vedela, kdo je Aktajon, in je prosečemu odtrgala desnico; drugo roko mu je z divjim sunkom odtrgala Ino.

Nesrečnež ni več imel rok, da bi jih iztegnil proti materi, temveč ji je pokazal rane na pohabljenem telesu, ki je ostalo brez udov, in dejal: »Poglej, mati!« Ob tem pogledu je Agava zavriskala, zavihtela vrat in stresla lase po zraku, nato pa z okrvavljenimi prsti zgrabila odtrgano glavo in zakričala: »Oj, tovarišice, ta zmaga je naše delo!« Ne odnaša veter listja, ki se ga je dotaknil jesenski mraz in se le še rahlo drži visokega drevesa, nič hitreje, kot so brezbožne roke raztrgale moževe ude.

Posvarjene s takšnimi zgledi so se Ismenove hčere udeleževale novih obredov, darovale kadilo in častile svete oltarje.