Prevod

Ko je to izrekel, je slavni Hektor planil skozi vrata, z njim pa je šel njegov brat Aleksander; v srcu sta oba gorela od želje po boju in spopadu.

Kakor bog pošlje mornarjem težko pričakovani ugodni veter, ko se utrudijo ob gladko obtesanih veslih, s katerimi ženejo ladjo po morju, in jim od napora udje opešajo, tako sta se prikazala Trojancem, ki so hrepeneli po njiju.

Tedaj sta vsak svojega moža ubila: Aleksander sina kralja Arejtooja, Menestija, ki je prebival v Arni in sta ga spočela kijenosec Arejtoo in volooka Filomeduza; Hektor pa je z ostrim kopjem zadel Ejoneja v vrat pod bronasto obrobljeno čelado in udje so mu opešali.

Glavk, Hipolohov sin, poveljnik likijskih mož, je v silovitem boju s kopjem zadel Ifinoja, Deksijevega sina, ko je skočil na voz za hitrimi konji, v ramo; z voza je padel na tla in udje so mu opešali.

Ko je svetlooka boginja Atena opazila, kako v silovitem boju pobijajo Argivce, je planila z vrhov Olimpa proti svetemu Iliju; nasproti ji je pohitel Apolon, ki jo je uzrl s Pergama in je Trojancem želel zmago. Srečala sta se ob hrastu.

Prvi jo je nagovoril gospod Apolon, Zevsov sin: »Zakaj si spet vsa vneta prišla z Olimpa, hči velikega Zevsa? Kakšna silna želja te je prignala?

Mar zato, da bi Danajcem dala zmago in prevesila boj v njihovo korist? Saj se ti Trojanci, ki ginejo, prav nič ne smilijo. Toda če bi me poslušala, bi bilo veliko bolje: za danes ustaviva vojno in morijo; pozneje naj se spet bojujejo, dokler ne dočakajo konca Ilija, saj je vam nesmrtnim tako pri srcu, da bi to mesto razdejali.«

Svetlooka boginja Atena mu je odgovorila: »Naj bo tako, daljnosežni strelec; prav s to mislijo sem tudi sama prišla z Olimpa med Trojance in Ahajce.

A povej, kako nameravaš ustaviti boj mož?« Gospod Apolon, Zevsov sin, ji je odgovoril: »Podžgiva silni pogum Hektorja, krotitelja konj, da izzove katerega od Danajcev, naj se sam z njim spoprime iz oči v oči v strašnem boju. Ahajci z bronastimi golenicami bodo ogorčeni poslali enega svojih mož v boj s plemenitim Hektorjem.«

Tako je dejal in svetlooka boginja Atena je privolila. Helen, ljubi Priamov sin, je v srcu doumel načrt, ki je ugajal bogovoma, ko sta se posvetovala. Stopil je k Hektorju, obstal ob njem in ga nagovoril: »Hektor, Priamov sin, po preudarnosti enak Zevsu, poslušaj me, saj sem vendar tvoj brat. Ukaži drugim Trojancem in vsem Ahajcem, naj sedejo, sam pa izzovi najboljšega med Ahajci, naj se s teboj spoprime iz oči v oči v strašnem boju. Ni ti še usojeno umreti in dočakati smrti; tako sem slišal govoriti večne bogove.«

Tako je dejal in Hektor se je njegovih besed silno razveselil. Stopil je v sredo in zadržal trojanske vrste, ko je kopje prijel na sredi; vsi so posedli.

Tudi Agamemnon je ukazal Ahajcem z lepimi golenicami, naj sedejo. Atena in Apolon s srebrnim lokom sta se v podobi jastrebov usedla na visoki hrast očeta Zevsa, nosilca egide, in uživala ob pogledu na može; njihove strnjene vrste so sedele, naježene od ščitov, čelad in kopij.

Kakor se po morju razlije drhtenje, ko se pravkar zbujeni Zefir požene čezenj in morska gladina potemni, takšne so sedele vrste Ahajcev in Trojancev na ravnini. Hektor je nagovoril oboje: »Poslušajte me, Trojanci in Ahajci z lepimi golenicami, da povem, kar mi veleva srce v prsih.

Kronov sin, ki prestoluje na višavah, ni izpolnil naših priseg, temveč obojim snuje zlo in nam ga namenja, dokler bodisi vi ne zavzamete Troje z mogočnimi stolpi bodisi sami ne padete ob ladjah, ki plujejo po morju.

Med vami so najboljši junaki vseh Ahajcev; kogar izmed njih srce nagiba, da se bojuje z menoj, naj stopi sem pred vsemi in se pomeri s plemenitim Hektorjem.

Takole pravim in Zevs naj nama bo priča: če me oni premaga z dolgim bronastim rezilom, naj mi sname orožje in ga odnese k votlim ladjam, moje telo pa naj vrne domov, da me bodo Trojanci in njihove žene mrtvega izročili ognju.

Če pa jaz premagam njega in mi Apolon nakloni slavo, mu bom snel orožje in ga odnesel v sveti Ilij ter obesil v svetišče daljnosežnega Apolona; njegovo truplo pa bom vrnil k ladjam z lepimi klopmi, da ga dolgolasi Ahajci pokopljejo in mu nasujejo gomilo ob širokem Helespontu.

In nekoč bo kdo izmed poznih rodov, ko bo na ladji z mnogimi vesli plul po vinsko temnem morju, dejal: ‘To je grob moža, ki je davno umrl; nekoč ga je, čeprav je bil silen junak, ubil slavni Hektor.’

Tako bo nekoč kdo govoril in moja slava ne bo nikdar umrla.« Tako je dejal, vsi pa so obmolknili v popolni tišini: sram jih je bilo odkloniti, strah pa sprejeti izziv. Naposled je vstal Menelaj in spregovoril; grajal jih je z očitki in v srcu globoko vzdihoval: »Gorje, bahači, Ahajke, ne več Ahajci! To bo res strašna, neznosna sramota, če zdaj noben Danajec ne stopi Hektorju nasproti.

Naj se vsi spremenite v vodo in prst, ko vsak zase sedite tu brez srca in brez slave! Jaz sam pa se bom oborožil zoper njega; tam zgoraj nesmrtni bogovi držijo v rokah odločitev o zmagi.«

Ko je to izrekel, si je nadel lepo orožje. Tedaj bi te, Menelaj, doletel konec življenja pod Hektorjevimi rokami, saj je bil veliko močnejši, če ne bi skočili pokonci ahajski kralji in te zadržali. Sam Atrejev sin, mogočni vladar Agamemnon, ga je prijel za desnico, ga poklical po imenu in dejal: »Nespametno ravnaš, Menelaj, Zevsov rejenec; nič ti ni treba te norosti. Obvladaj se, čeprav te boli, in nikar si v prepirljivosti ne želi boja z močnejšim možem, s Hektorjem, Priamovim sinom, pred katerim trepetajo tudi drugi.

Še Ahil se ga je bal srečati v boju, ki možem prinaša slavo, pa je veliko boljši od tebe. Zdaj pojdi in sedi med svoje tovariše, Ahajci pa bodo zoper njega poslali drugega bojevnika.

Naj bo še tako neustrašen in nenasiten boja, pravim ti, da bo z veseljem upognil kolena k počitku, če uide pogubni bitki in strašni moriji.«

S temi besedami je junak pregovoril bratovo srce; govoril mu je razumno in brat ga je poslušal. Nato so mu veseli služabniki sneli orožje z ramen. Nestor pa je vstal med Argivci in spregovoril: »Gorje, res velika žalost prihaja nad ahajsko deželo!

Kako bi zajokal stari konjenik Pelej, plemeniti svetovalec in govornik med Mirmidonci, ki me je nekoč v svojem domu tako veselo spraševal po rodu in poreklu vseh Argivcev!

Ko bi zdaj slišal, da vsi trepetajo pred Hektorjem, bi pogosto dvigal roke k nesmrtnim in prosil, naj mu duša zapusti ude in odide v Hadovo hišo.

Oče Zevs, Atena in Apolon, ko bi le bil mlad kakor takrat, ko so se ob deročem Keladontu bojevali zbrani Pilijci in Arkadijci, vajeni kopij, ob obzidju Feje, ob vodah Jardana!

Pred njimi je stal kot prvi bojevnik bogovom podobni Erevtalion, na ramenih pa je nosil orožje kralja Arejtooja, plemenitega Arejtooja, ki so ga po vzdevku Kijenosec imenovali možje in žene z lepimi pasovi, ker se ni bojeval z lokom ali dolgim kopjem, temveč je z železnim kijem prebijal bojne vrste.

Likurg ga je ubil z zvijačo, ne z močjo, na ozki poti, kjer ga železni kij ni obvaroval pogube: Likurg ga je prehitel in mu s kopjem prebodel trup, on pa je zgrmel na hrbet. Snel mu je orožje, ki mu ga je podaril bronasti Ares.

Nato ga je sam nosil v Aresovem bojnem metežu; ko pa se je Likurg postaral v svojih dvorih, ga je dal nositi ljubemu služabniku Erevtalionu. V tem orožju je ta izzival vse najboljše junake.

Vsi so močno trepetali in se bali, nihče si ni upal; mene pa je vztrajno srce spodbudilo k boju s svojim pogumom, čeprav sem bil najmlajši med vsemi. Spoprijel sem se z njim in Atena mi je dala slavo.

Ubil sem najvišjega in najmočnejšega moža; velikanski je ležal, raztegnjen daleč na obe strani. Ko bi bil spet tako mlad in bi bila moja moč neomajna, bi Hektor z bleščečo čelado hitro našel nasprotnika v boju.

Vi pa, ki ste najboljši junaki vseh Ahajcev, še vi ne želite prostovoljno stopiti Hektorju nasproti.« Tako jih je starec grajal in deveterica je vstala.

Prvi med vsemi je vstal Agamemnon, kralj mož, za njim silni Diomed, Tidejev sin, za njima oba Ajanta, odeta v divjo bojevito moč, nato Idomenej in njegov spremljevalec Merion, enak Enialiju, morilcu mož, za njima Evripil, slavni Evajmonov sin, vstala sta tudi Toant, Andrajmonov sin, in plemeniti Odisej. Vsi so se hoteli bojevati s plemenitim Hektorjem.

Tedaj jim je spet spregovoril gerenijski konjenik Nestor: »Zdaj žrebajte, da se odloči, komu bo žreb namenil boj. Ta bo pomagal Ahajcem z lepimi golenicami in tudi lastno srce bo razveselil, če uide pogubni bitki in strašni moriji.«

Tako je dejal; vsak je zaznamoval svoj žreb in ga vrgel v čelado Agamemnona, Atrejevega sina. Moštvo je molilo in dvigalo roke k bogovom. Marsikdo je pogledal v široko nebo in dejal: »Oče Zevs, naj žreb zadene Ajanta ali Tidejevega sina ali samega kralja z zlatom bogatih Miken!«

Tako so govorili, gerenijski konjenik Nestor pa je stresal čelado. Iz nje je skočil žreb, ki so si ga sami želeli: Ajantov. Glasnik ga je nosil skozi vso množico in ga po vrsti, od leve proti desni, pokazal vsem ahajskim junakom.

Ker ga niso prepoznali, ga je vsak odklonil. Ko pa je z njim skozi množico prišel do moža, ki ga je zaznamoval in vrgel v čelado, do slavnega Ajanta, je ta iztegnil roko; glasnik je stopil k njemu in mu ga položil vanjo. Ajant je uzrl znamenje na žrebu, ga prepoznal in se v srcu razveselil.

Vrgel ga je na tla k svojim nogam in spregovoril: »Prijatelji, žreb je res moj in tudi sam se v srcu veselim, saj verjamem, da bom premagal plemenitega Hektorja.

Medtem ko si bom nadel bojno orožje, molite h gospodu Zevsu, Kronovemu sinu, potiho sami zase, da vas Trojanci ne slišijo, ali pa tudi naglas, saj se vendar nikogar ne bojimo. Nihče me ne bo proti moji volji pregnal ne s silo ne s spretnostjo, kajti tudi jaz, tako vsaj mislim, se nisem rodil in odrastel na Salamini povsem nevešč boja.«

Tako je dejal in molili so h gospodu Zevsu, Kronovemu sinu. Marsikdo je pogledal v široko nebo in dejal: »Oče Zevs, ki vladaš z Ide, najslavnejši, največji, daj Ajantu zmago in mu nakloni, da doseže sijočo slavo. Če pa ljubiš tudi Hektorja in skrbiš zanj, daj obema enako moč in slavo.«

Tako so govorili, Ajant pa si je nadeval bleščeči bron. Ko je vse orožje nadel na telo, je planil naprej kakor velikanski Ares, ki gre v boj med može, katere je Kronov sin pognal v spopad s silovito srcejedo zdraho.

Tako se je vzdignil velikanski Ajant, obrambni zid Ahajcev, z nasmehom na svojem strašnem obličju. Stopal je z dolgimi koraki in vihtel kopje z dolgo senco.

Argivci so se ob pogledu nanj veselili, vsakemu Trojancu pa je strašen trepet spreletel ude in celo Hektorju je srce razbijalo v prsih. A ni se mogel več prestrašeno umakniti nazaj med množico, saj jih je sam izzval v boj.

Ajant se je približal s ščitom, velikim kakor stolp, bronastim, iz sedmih volovskih kož; izdelal mu ga je Tihij, daleč najboljši usnjar, ki je imel dom v Hili. Naredil mu je blesteč ščit iz sedmih kož dobro rejenih bikov, čeznje pa kot osmo plast skoval bron.

Telamonov sin Ajant ga je držal pred prsmi in stopil čisto blizu Hektorja ter mu preteče dejal: »Hektor, zdaj boš v boju mož na moža jasno spoznal, kakšne junake imajo Danajci tudi poleg Ahila, lomilca bojnih vrst, z levjim srcem.

On sicer pri ladjah z ukrivljenimi premci, ki plujejo po morju, počiva in kuha jezo na Agamemnona, pastirja ljudstev; toda nas, ki bi se mogli spoprijeti s teboj, je še mnogo. Začni torej boj in spopad!«

Veliki Hektor z bleščečo čelado mu je odgovoril: »Ajant, Zevsov potomec, Telamonov sin, poveljnik ljudstev, nikar me ne preizkušaj kakor šibkega otroka ali ženske, ki ne pozna bojnih opravil.

Jaz dobro poznam bitke in pobijanje mož; znam na desno, znam na levo obračati ščit iz suhe volovske kože, ki mi je trdna obramba v boju. Znam planiti v bojni metež hitrih konj in znam v boju iz oči v oči plesati ples pogubnega Aresa.

Toda takšnega moža, kakršen si ti, ne želim zadeti skrivaj iz zasede, temveč odkrito, če mi bo uspelo.« Tako je dejal, zavihtel kopje z dolgo senco in ga vrgel. Zadel je Ajantov strašni ščit iz sedmih volovskih kož v vrhnjo bronasto plast, ki je bila osma na njem.

Neupogljivi bron je prebil šest plasti, v sedmi koži pa se je ustavil. Nato je drugi vrgel kopje z dolgo senco Zevsov potomec Ajant in zadel Priamovemu sinu enakomerno zaobljeni ščit.

Silno kopje je prebilo bleščeči ščit in se zarilo skozi bogato okrašeni oklep; tik ob boku mu je povsem prerezalo hiton, a Hektor se je nagnil vstran in ušel črni smrti.

Oba sta hkrati z rokami izdrla dolgi kopji in planila drug na drugega kakor leva, ki žreta surovo meso, ali divja merjasca, katerih moč nikakor ni šibka.

Priamov sin je s kopjem sunil v sredo ščita, toda bron ga ni predrl in ost se mu je ukrivila. Ajant je planil naprej in zabodel v njegov ščit; kopje je šlo skozenj in Hektorja kljub vsej bojni vnemi omajalo, oplazilo mu je vrat in pritekla je temna kri. A niti tedaj Hektor z bleščečo čelado ni odnehal; umaknil se je in z močno roko pobral kamen, črn, hrapav in velik, ki je ležal na ravnini. Z njim je zadel Ajantov strašni ščit iz sedmih volovskih kož v sredo, na izboklino, in bron je zadonel naokoli.

Nato je Ajant dvignil veliko večji kamen, ga zavihtel in vrgel z neizmerno silo; s skalo, podobno mlinskemu kamnu, je vdrl ščit navznoter in Hektorju spodnesel kolena. Ta se je zleknil na hrbet, pritisnjen ob ščit, a Apolon ga je brž postavil pokonci.

Zdaj bi se od blizu sekala z mečema, če ne bi prišla glasnika, poslanca Zevsa in ljudi, eden od Trojancev, drugi od Ahajcev v bronastih oklepih, Taltibij in Idaj, oba preudarna moža. Mednju sta iztegnila žezli in spregovoril je glasnik Idaj, vešč modrih sklepov: »Ljuba sinova, nehajta se bojevati in spopadati! Oba vaju ljubi Zevs, zbiralec oblakov, oba sta izvrstna bojevnika, to vemo vsi.

Noč že prihaja; prav je, da se tudi noči uklonimo.« Telamonov sin Ajant mu je odgovoril: »Idaj, Hektorju naročita, naj to reče; on je namreč vse najboljše junake izzval v boj.

Naj začne; jaz se bom rade volje ravnal po njem.« Veliki Hektor z bleščečo čelado mu je odgovoril: »Ajant, ker ti je bog dal velikost in moč in preudarnost in si s kopjem najboljši med Ahajci, za danes nehajva z bojem in morijo. Pozneje se bova spet bojevala, dokler božanstvo ne razsodi med nama in enemu ne nakloni zmage.

Noč že prihaja; prav je, da se tudi noči uklonimo, da ti razveseliš vse Ahajce ob ladjah, še zlasti svoje sorodnike in tovariše, ki jih imaš, jaz pa bom v velikem mestu kralja Priama razveselil Trojance in Trojanke z dolgimi vlečkami, ki bodo z molitvami zame prihajale na sveti kraj.

Dajva si drug drugemu dragocena darova, da bo kdo med Ahajci in Trojanci dejal: ‘Bojevala sta se v srcejedem sporu, nato pa sta se spravljena razšla v prijateljstvu.’«

Ko je to izrekel, mu je dal meč s srebrnimi žeblji, skupaj z nožnico in lepo izdelanim jermenom; Ajant pa mu je dal pas, ki se je bleščal v škrlatu. Nato sta se razšla: eden je šel med ahajsko moštvo, drugi v množico Trojancev. Ti so se razveselili, ko so ga videli prihajati živega in nepoškodovanega, potem ko je ušel Ajantovi silovitosti in nepremagljivim rokam. Odvedli so ga v mesto, čeprav niso več upali, da bo ostal živ.

Na drugi strani so Ahajci z lepimi golenicami Ajanta, veselega zmage, odvedli k plemenitemu Agamemnonu. Ko so prišli v bivališče Atrejevega sina, jim je Agamemnon, kralj mož, zaklal bika, petletnega samca, v dar vsemogočnemu Kronovemu sinu.

Odrli so ga, pripravili in vsega razkosali, meso spretno narezali in nataknili na ražnje, ga skrbno spekli in vse sneli z njih.

Ko so končali delo in pripravili gostijo, so se gostili in nikomur ni manjkalo pravičnega deleža. Ajanta pa je s celim hrbtnim kosom počastil junak, Atrejev sin, mogočni vladar Agamemnon.

Ko so se nasitili jedi in pijače, je prvi začel snovati nasvet stari Nestor, čigar svet se je že prej vselej izkazal za najboljšega. Z dobrimi nameni jih je nagovoril in dejal: »Atrejev sin in drugi najboljši junaki vseh Ahajcev, mnogo dolgolасih Ahajcev je umrlo; njihovo temno kri je ob lepo tekočem Skamandru razlil divji Ares in njihove duše so odšle v Had. Zato moraš ob zori ustaviti boj Ahajcev; mi pa se bomo zbrali in z vozovi sem pripeljali mrtve, ki jih bodo vlekli voli in mule. Sežgali jih bomo nedaleč od ladij, da bo vsak lahko odnesel kosti otrokom domov, ko se vrnemo v rodno deželo.

Okoli grmade bomo nasuli eno skupno gomilo iz prsti, ki jo bomo nanosili z ravnine; ob njej bomo hitro zgradili visoke stolpe za obrambo ladij in nas samih.

V njih bomo napravili trdno sklenjena vrata, da bo skoznje vodila pot za vozove; zunaj pa bomo tik ob zidu izkopali globok jarek, ki bo obdajal vse in zadrževal konje in moštvo, da nas ne preplavi napad ponosnih Trojancev.«

Tako je dejal in vsi kralji so mu pritrdili. Tudi Trojanci so imeli zbor na ilijski akropoli, silno razburkan in nemiren, pred Priamovimi vrati. Med njimi je prvi spregovoril preudarni Antenor: »Poslušajte me, Trojanci, Dardanci in zavezniki, da povem, kar mi veleva srce v prsih.

Dajte, vrnimo argivsko Heleno in z njo vse njeno imetje Atrejovima sinovoma, naj jo odpeljeta. Zdaj se bojujemo, potem ko smo prelomili slovesne prisege; zato ne pričakujem, da se nam bo vse srečno izteklo, če tega ne storimo.«

Ko je to izrekel, je sedel; med njimi pa je vstal plemeniti Aleksander, mož lepolase Helene, in mu odgovoril s krilatimi besedami: »Antenor, to, kar govoriš, mi ni več po volji; znal bi si izmisliti tudi boljši nasvet.

Če pa res govoriš povsem resno, so ti bogovi sami očitno uničili razum. Jaz bom pred Trojanci, krotitelji konj, povedal svoje: naravnost izjavljam, da žene ne bom vrnil. Vse imetje, ki sem ga iz Argosa pripeljal v naš dom, pa sem pripravljen dati in mu dodati še kaj svojega.«

Ko je to izrekel, je sedel; med njimi pa je vstal Priam, Dardanov potomec, po modrosti enak bogovom. Z dobrimi nameni jih je nagovoril in dejal: »Poslušajte me, Trojanci, Dardanci in zavezniki, da povem, kar mi veleva srce v prsih.

Zdaj povečerjajte po mestu kakor doslej, mislite na stražo in vsak naj ostane buden. Ob zori pa naj gre Idaj k votlim ladjam povedat Atrejovima sinovoma, Agamemnonu in Menelaju, Aleksandrove besede, zaradi katerega je nastal spor. Naj jima pove še to tehtno besedo: ali bi hotela ustaviti hrupno vojno, dokler ne sežgemo mrtvih? Pozneje se bomo spet bojevali, dokler božanstvo ne razsodi med nami in enim ne nakloni zmage.«

Tako je dejal; pozorno so ga poslušali in ubogali. Nato so po četah povečerjali v taboru. Ob zori je Idaj odšel k votlim ladjam; Danajce, Aresove služabnike, je našel na zboru ob krmi Agamemnonove ladje. Stopil je mednje in kot glasnik z močnim glasom spregovoril: »Atrejev sin in drugi najboljši junaki vseh Ahajcev, Priam in drugi plemeniti Trojanci so mi naročili, naj vam povem, če bi vam bilo to ljubo in po volji, Aleksandrove besede, zaradi katerega je nastal spor. Vse imetje, ki ga je Aleksander na votlih ladjah pripeljal v Trojo — ko bi bil le prej poginil! — je pripravljen vrniti in mu dodati še kaj svojega. Zakonite žene slavnega Menelaja pa pravi, da ne bo vrnil, čeprav mu Trojanci to velevajo.

Naročili so mi tudi, naj povem še to: ali bi hoteli ustaviti hrupno vojno, dokler ne sežgemo mrtvih? Pozneje se bomo spet bojevali, dokler božanstvo ne razsodi med nami in enim ne nakloni zmage.«

Tako je dejal, vsi pa so obmolknili v popolni tišini. Naposled je spregovoril Diomed, mogočni bojni klicar: »Naj zdaj nihče ne sprejme Aleksandrovega imetja niti Helene! Še največjemu bedaku je jasno, da se Trojancev že oprijemajo vezi pogube.«

Tako je dejal in vsi ahajski sinovi so glasno vzkliknili, navdušeni nad besedami Diomeda, krotitelja konj. Tedaj je vladar Agamemnon nagovoril Idaja: »Idaj, sam slišiš besede Ahajcev in njihov odgovor tebi; tudi meni je tako po volji. Kar pa zadeva mrtve, nič ne nasprotujem njihovemu sežigu. Mrtvim, potem ko umrejo, ne gre odrekati, da jih čim prej pomiri ogenj.

Priča prisegam naj bo gromoviti Zevs, Herin mož.« Ko je to izrekel, je dvignil žezlo k vsem bogovom, Idaj pa se je vrnil proti svetemu Iliju. Trojanci in Dardanci so sedeli na zboru, vsi skupaj zbrani, in čakali, kdaj bo prišel Idaj. Prišel je, stopil mednje in jim povedal sporočilo. Hitro so se pripravili: eni, da pripeljejo mrtve, drugi, da gredo po drva. Na drugi strani so se tudi Argivci od ladij z lepimi klopmi odpravili po mrtve, drugi pa po drva.

Sonce je pravkar obsijalo polja, ko se je iz mirno tekočega, globokega Oceana vzpenjalo na nebo; oboji so se srečevali med seboj. Težko je bilo prepoznati vsakega posameznega moža; a z vodo so jim umivali strjeno kri in jih ob vročih solzah dvigali na vozove.

Veliki Priam jim ni dovolil glasno žalovati; molče so z žalostjo v srcu zlagali mrtve na grmado, jih sežgali v ognju in odšli proti svetemu Iliju.

Prav tako so na drugi strani Ahajci z lepimi golenicami z žalostjo v srcu zlagali mrtve na grmado, jih sežgali v ognju in odšli k votlim ladjam. Ko še ni nastopila zora in je noč šele sivela v somrak, se je ob grmadi zbralo izbrano ahajsko moštvo. Okoli nje so nasuli eno skupno gomilo iz prsti, ki so jo nanosili z ravnine, ob njej pa postavili obzidje in visoke stolpe za obrambo ladij in sebe.

V njih so napravili trdno sklenjena vrata, da bi skoznje vodila pot za vozove; zunaj so tik ob obzidju izkopali globok jarek, širok in velik, ter vanj zabili ostre kole.

Tako so se trudili dolgolasi Ahajci; bogovi pa so sedeli ob Zevsu, metalcu bliskov, in opazovali veliko delo Ahajcev v bronastih oklepih. Med njimi je prvi spregovoril Pozejdon, tresalec zemlje: »Oče Zevs, ali je na brezmejni zemlji še kak smrtnik, ki bo nesmrtnim razodel svoje misli in načrte?

Mar ne vidiš, da so dolgolasi Ahajci spet zgradili obzidje pred ladjami in okoli njega izkopali jarek, bogovom pa niso darovali veličastnih hekatomb?

Njegova slava bo segala, do koder se razliva zora, pozabili pa bodo obzidje, ki sva ga jaz in Fojbos Apolon s trudom zgradila junaku Laomedontu.«

Zevs, zbiralec oblakov, mu je močno razburjen odgovoril: »Gorje, mogočni tresalec zemlje, kaj vendar govoriš! Takšne misli bi se lahko bal kdo drug izmed bogov, ki je po moči rok in pogumu veliko šibkejši od tebe; tvoja slava pa bo segala, do koder se razliva zora.

Ko bodo dolgolasi Ahajci odpluli z ladjami v ljubo rodno deželo, razruši obzidje in ga vsega zruši v morje, veliko obalo pa spet prekrij s peskom, da bo veliko ahajsko obzidje povsem izginilo.«

Tako sta govorila drug z drugim; sonce je zašlo in delo Ahajcev je bilo končano. Po bivališčih so klali govedo in povečerjali.

Z Lemnosa je prispelo mnogo ladij z vinom, ki jih je poslal Evnej, Jazonov sin; rodila ga je Hipsipila Jazonu, pastirju ljudstev.

Posebej za Atrejeva sinova, Agamemnona in Menelaja, je Jazonov sin poslal v dar tisoč mer vina. Od tam so si dolgolasi Ahajci kupovali vino, eni za bron, drugi za bleščeče železo, drugi za kože, drugi za živo govedo, drugi za sužnje; in pripravljali so si obilno gostijo.

Nato so vso noč dolgolasi Ahajci gostovali, Trojanci in njihovi zavezniki pa po mestu. Vso noč jim je modri Zevs snoval gorje in strašno grmel; prevzemala jih je bleda groza. Iz čaš so zlivali vino na tla in nihče si ni drznil piti, dokler ni izlil pitne daritve silnemu Kronovemu sinu.

Nato so legli in sprejeli dar spanca.