Prevod

Zarja v žafranasti obleki se je razlivala čez vso zemljo, Zevs, ki se radosti groma, pa je sklical zbor bogov na najvišjem vrhu mnogogrebenega Olimpa. Sam jih je nagovoril in vsi bogovi so poslušali: »Poslušajte me, vsi bogovi in vse boginje, da povem, kar mi veleva srce v prsih.

Naj nobena boginja in noben bog ne skuša prelomiti moje besede, temveč mi vsi skupaj pritrdite, da čim prej dokončam ta dela.

Kogar pa zalotim, da se je na lastno pest odmaknil od bogov in šel pomagat Trojancem ali Danajcem, se bo tepen in osramočen vrnil na Olimp; ali pa ga zgrabim in vržem v megleni Tartar, daleč tja, kjer pod zemljo zeva najgloblje brezno, kjer so železna vrata in bronast prag, toliko pod Hadom, kolikor je nebo oddaljeno od zemlje. Tedaj bo spoznal, koliko močnejši sem od vseh bogov.

Le poskusite, bogovi, da boste vsi vedeli! Spustite z neba zlato verigo in se je oprimite vsi bogovi in vse boginje; vendar ne boste z neba na zemljo potegnili Zevsa, najvišjega svetovalca, četudi se še tako trudite.

Če pa bi jo jaz hotel z vso močjo potegniti, bi vas dvignil skupaj z zemljo in morjem; nato bi verigo okoli vrha Olimpa privezal in vse bi obviselo v zraku.

Tako daleč prekašam bogove in ljudi.« Tako je govoril, vsi pa so obmolknili osupli nad njegovimi besedami, saj je spregovoril z veliko silovitostjo.

Šele čez čas je spregovorila svetlooka boginja Atena: »Oče naš, Kronov sin, najvišji med vladarji, dobro tudi mi vemo, da tvoji moči ni mogoče kljubovati. Vendar se nam smilijo danajski suličarji, ki utegnejo izpolniti svojo bridko usodo in poginiti.

Res se bomo vzdržali boja, kakor ukazuješ; vendar bomo Argejcem dali kak koristen nasvet, da ne pomrejo vsi zaradi tvoje jeze.«

Zevs, zbiralec oblakov, se ji je nasmehnil in dejal: »Bodi brez skrbi, Tritogeneja, ljubi otrok! Saj ne govorim z vso resnostjo srca in želim biti blag s teboj.«

To je rekel in vpregel v voz bronastonoga konja, hitra kakor ptici, z zlatima grivama; sam si je nadel zlato obleko in prijel lepo izdelan zlati bič ter stopil na svoj voz. Zamahnil je z bičem, da bi pognal, in konja sta voljno poletela med zemljo in zvezdnatim nebom.

Prispel je na Ido, mnogostudenčno mater zveri, na Gargar, kjer sta bila njegov sveti gaj in dišeči oltar. Tam je oče ljudi in bogov ustavil konja, ju izpregel iz voza in okoli njiju razgrnil gosto meglo.

Sam je sedel na vrhu, ponosen na svojo veličastnost, in gledal trojansko mesto ter ahajske ladje. Dolgolasi Ahajci pa so zaužili jed naglo po šotorih in se takoj nato oborožili.

Na drugi strani so se po mestu oboroževali Trojanci, manj številni, a kljub temu željni boja, saj jih je neizprosna nuja gnala branit otroke in žene.

Vsa vrata so se odprla in vojska je privrela ven, pešci in bojevniki na vozovih; dvignil se je strašen hrum. Ko sta se vojski približali in se srečali na istem kraju, so se spoprijeli usnjeni ščiti, sulice in silovitost mož v bronastih oklepih; ščiti z izbočenimi sredinami so udarjali drug ob drugega in dvignil se je strašen hrum.

Tam sta se družila stokanje in zmagoslavno vpitje mož, ki so ubijali in umirali, zemlja pa je tekla od krvi. Dokler je bilo jutro in je sveti dan še rastel, so izstrelki obeh strani zadevali in možje so padali.

Ko pa je Sonce stopilo na sredo neba, je oče razpel zlato tehtnico in položil vanjo dve usodi smrti, ki prinaša dolgotrajno žalost: usodo Trojancev, krotilcev konj, in Ahajcev v bronastih oklepih. Prijel jo je na sredi in dvignil; usodni dan Ahajcev je potegnil navzdol.

Ahajske smrtne usode so se spustile na zemljo, hranilko mnogih, trojanske pa dvignile proti širnemu nebu. Sam je z Ide silno zagrmel in poslal goreč blisk med ahajsko vojsko; ko so ga zagledali, so osupnili in vse je prevzel bledi strah.

Tedaj si ni upal vztrajati ne Idomenej ne Agamemnon, niti nista ostala oba Ajanta, Aresova služabnika. Le gerenijski Nestor, varuh Ahajcev, je ostal, pa ne po svoji volji: njegov konj je trpel, ker ga je s puščico zadel božanski Aleksander, mož lepokose Helene, prav na teme, kjer konjem prvi lasje izraščajo iz lobanje in je rana najnevarnejša.

Od bolečine se je vzpel in puščica mu je prodrla v možgane; ko se je zvijal okoli bronaste osti, je zmedel še druge konje. Medtem ko je starec hitel z mečem rezat jermene stranskega konja, so Hektorjevi hitri konji pridrveli skozi bojni metež in pripeljali drznega voznika, Hektorja. Tedaj bi starec izgubil življenje, ko ga ne bi brž opazil Diomed, glasni bojni klicar. Strašno je zavpil, da bi spodbudil Odiseja: »Zevsov potomec, Laertov sin, premeteni Odisej, kam bežiš med množico, s hrbtom obrnjen proti boju kakor strahopetec?

Glej, da ti kdo med begom ne zasadi sulice v hrbet! Ostani, da od starca odženemo tega divjega moža!« Tako je govoril, a stanovitni božanski Odisej ga ni slišal, temveč je pohitel mimo proti votlim ahajskim ladjam.

Tidejev sin pa se je, čeprav sam, pognal med prve bojevnike, se ustavil pred konji starega Nelejevega sina in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Starec, mladi bojevniki te res hudo stiskajo; moč ti je popustila in težka starost te spremlja, tvoj sluga je slaboten, konji pa počasni.

Le stopi na moj voz, da boš videl, kakšni so trojanski konji, kako znajo po ravnini urno švigati sem in tja, v zasledovanju ali begu, ti, ki sem jih nekoč vzel Eneju, mojstri bega pred sovražnikom.

Za tvoja naj poskrbita služabnika, midva pa poženeva ta dva nad Trojance, krotilce konj, da bo tudi Hektor spoznal, ali moja sulica v rokah divja.«

Tako je govoril in gerenijski konjenik Nestor ga je ubogal. Za Nestorjeve konje sta nato poskrbela služabnika, krepki Stenel in Evrimedon, vrli mož.

Oba sta stopila na Diomedov voz; Nestor je v roke vzel bleščeče vajeti in z bičem pognal konja; kmalu sta se približala Hektorju.

Tidejev sin je zalučal sulico vanj, ko je silovito prihajal naravnost proti njima. Njega je zgrešil, zadel pa njegovega služabnika, voznika, Eniopeja, sina pogumnega Tebaja, ki je držal konjske vajeti, v prsi ob bradavici.

Padel je z voza in njegova hitronoga konja sta odskočila; tam sta ga zapustila življenje in moč. Hektorjevo srce je zaradi voznika zagrnila strašna žalost. Pustil ga je ležati, čeprav je žaloval za tovarišem, in se ozrl po drznem vozniku. Konja nista dolgo ostala brez vodnika, kajti brž je našel pogumnega Arheptolema, Ifitovega sina, ga postavil na voz za hitronoga konja in mu izročil vajeti.

Tedaj bi prišlo do pokola in nepopisnih dejanj in Trojanci bi bili kakor jagnjeta zaprti v Ilion, ko ne bi tega brž opazil oče ljudi in bogov. Strašno je zagrmel in zagnal bleščečo strelo na zemljo prav pred Diomedova konja. Strašen plamen je švignil od gorečega žvepla, konja pa sta se prestrašena stisnila pod jarem voza. Nestorju so bleščeče vajeti ušle iz rok; v srcu se je zbal in rekel Diomedu: »Tidejev sin, obrni enokopita konja v beg!

Mar ne vidiš, da te Zevsova moč ne podpira? Zdaj namreč Kronov sin Zevs podarja slavo njemu, danes; pozneje jo bo tudi nama, če bo hotel, naklonil. Noben človek ne more ustaviti Zevsove volje, četudi je še tako močan, saj je Zevs mnogo mogočnejši.«

Odgovoril mu je Diomed, glasni bojni klicar: »Da, starec, vse to si prav povedal. A strašna žalost mi sega v srce in dušo: Hektor bo nekoč rekel pred zbranimi Trojanci: ‘Tidejev sin je pred menoj prestrašen zbežal k ladjam.’

Tako se bo nekoč bahal; tedaj naj se pod menoj odpre širna zemlja!« Odgovoril mu je gerenijski konjenik Nestor: »Gorje, sin bojevitega Tideja, kaj si dejal!

Četudi te Hektor razglasi za strahopetnega slabiča, mu ne bodo verjeli Trojanci in Dardanci, niti žene srčnih trojanskih ščitonoscev, katerih mlade može si vrgel v prah.«

To je rekel in obrnil enokopita konja v beg, nazaj skozi bojni metež; Trojanci in Hektor pa so za njima ob neznanskem vpitju usipali izstrelke, ki prinašajo bolečino. Veliki Hektor z lesketajočo se čelado je glasno zavpil za njim: »Tidejev sin, Danajci s hitrimi konji so te posebej častili s častnim sedežem, mesom in polnimi čašami; zdaj pa te bodo prezirali: postal si kakor ženska!

Izgini, bedna lutka! Ker se ti jaz ne umaknem, ne boš stopil na naše stolpe niti naših žena odpeljal na ladjah; prej ti bom naklonil smrt!« Tako je govoril, Tidejev sin pa je omahoval, ali naj obrne konja in se bojuje iz oči v oči.

Trikrat je premišljal v duši in srcu, trikrat pa je modri Zevs zagrmel z idajskih gora in Trojancem naznanil, da se bojna zmaga obrača na njihovo stran.

Hektor je glasno zavpil in spodbudil Trojance: »Trojanci, Likijci in Dardanci, ki se bojujete od blizu, bodite možje, prijatelji, in se spomnite svoje silovite bojne moči!

Vem, da mi je Kronov sin naklonjeno prikimal za zmago in veliko slavo, Danajcem pa za pogubo. Bedaki so si domislili to obzidje, slabotno in ničvredno; ne bo ustavilo naše moči, konji pa bodo zlahka preskočili izkopani jarek.

Ko pa pridem do njihovih votlih ladij, naj se kdo spomni uničujočega ognja, da ladje požgem in pobijem tudi Argejce ob ladjah, zbegane od dima.«

To je rekel, nato pa spodbudil konje in jih nagovoril: »Ksant, Podarg, Ajton in božanski Lamp, zdaj mi povrnite vso skrb, s katero vas je Andromaha, hči velikosrčnega Eetiona, obilno hranila s sladko pšenico, prej kakor je postregla meni, in vam mešala vino za pijačo, kadar vas je zamikalo, čeprav se ponašam, da sem njen mož v cvetu moči.

Le v korak in hitite, da osvojimo Nestorjev ščit, katerega sloves zdaj sega do neba, češ da je ves zlat, tako prečke kakor sam ščit; z ramen Diomeda, krotilca konj, pa snamemo umetelni oklep, ki ga je izdelal Hefajst.

Če dobimo oboje, smem upati, da bodo Ahajci še nocoj stopili na hitre ladje.« Tako se je bahal; vzvišena Hera pa se je razsrdila in se stresla na prestolu, da je vztrepetal visoki Olimp. Naravnost je nagovorila velikega boga Pozejdona: »Gorje, mogočni pretresovalec zemlje! Mar se niti tebi v prsih ne smilijo Danajci, ki ginejo?

Saj ti v Heliko in Ajge prinašajo darove, številne in dragocene; zaželi jim vendar zmago! Če bi vsi, ki pomagamo Danajcem, hoteli odgnati Trojance in zadržati daljnovidnega Zevsa, bi sam sedel tam na Idi in se jezil.«

Vladar, pretresovalec zemlje, je globoko vznejevoljen odgovoril: »Hera, predrzna v besedah, kaj si rekla! Ne bi hotel, da bi se mi drugi bojevali z Zevsom, Kronovim sinom, saj je mnogo mogočnejši.«

Tako sta se pogovarjala med seboj; ves prostor, ki ga je jarek ločeval od ladij in obzidja, pa se je napolnil s konji in ščitonosci, stisnjenimi v gnečo. Skupaj jih je gnal Hektor, Priamov sin, enak urnemu Aresu, saj mu je Zevs naklonil slavo.

In z gorečim ognjem bi bil požgal lepe ladje, ko ne bi vzvišena Hera Agamemnonu položila v srce, naj sam naglo ukrepa in spodbudi Ahajce. Odpravil se je vzdolž ahajskih šotorov in ladij z velikim škrlatnim plaščem v krepki roki. Stopil je na Odisejevo prostorno črno ladjo, ki je bila na sredi, da se je njegov glas lahko razlegal na obe strani, tako do šotorov Ajanta, Telamonovega sina, kakor do Ahilovih; ta dva sta svoje lepe ladje potegnila na skrajna konca, zaupajoč svoji hrabrosti in moči rok. Predirljivo je zavpil, da so ga Danajci slišali: »Sram vas bodi, Argejci, bedni strahopetci, le na videz občudovanja vredni! Kam so šle bahave besede, ko smo trdili, da smo najboljši, ko ste se na Lemnosu prazno širokoustili, jedli obilico mesa pokončnorogih volov in pili iz vrčev, do roba polnih vina, češ da bo vsak v boju kos stotim ali dvestotim Trojancem? Zdaj pa nismo kos niti enemu, Hektorju, ki bo kmalu z gorečim ognjem požgal ladje!

Oče Zevs, si že kdaj kakega mogočnega kralja zaslepil s takšno pogubo in mu vzel veliko slavo? Saj nikoli, tako trdim, nisem šel mimo tvojega prelepega oltarja, ko sem z mnogoveselno ladjo potoval sem, ne da bi na vsakem sežgal volovsko tolščo in stegna, v želji, da razrušim dobro utrjeno Trojo.

Toda, Zevs, izpolni mi vsaj to željo: dovoli vsaj nam, da pobegnemo in se rešimo, in ne dopusti, da Trojanci tako pokončajo Ahajce!« Tako je govoril in očetu se je zasmilil, ko je točil solze; prikimal mu je, da bo vojska ostala živa in ne bo poginila.

Takoj je poslal orla, najzanesljivejšega med pticami za znamenje, ki je v krempljih držal jelenčka, mladiča hitre košute. Jelenčka je spustil ob prelepem Zevsovem oltarju, kjer so Ahajci darovali Zevsu, izvoru vseh znamenj.

Ko so videli, da je ptico poslal Zevs, so še siloviteje planili na Trojance in se spomnili bojne vneme. Noben Danajec, čeprav jih je bilo veliko, se ni mogel pohvaliti, da je pred Tidejevim sinom svoje hitre konje pognal čez jarek in se bojeval iz oči v oči. Daleč prvi je ubil oboroženega Trojanca, Agelaja, Fradmonovega sina; ta je konja obrnil v beg, ko pa se je obrnil, mu je Diomed zasadil sulico v hrbet med rameni in jo porinil skozi prsi. Padel je z voza in orožje je na njem zaropotalo.

Za njim sta prišla Atrejeva sinova, Agamemnon in Menelaj, za njima Ajanta, odeta v silovito bojno moč, za njima Idomenej in njegov spremljevalec Merion, enak Enialiju, ubijalcu mož; za njima Evripil, sijajni Evajmonov sin. Deveti je prišel Tevker, napel svoj nazaj ukrivljeni lok in se postavil pod ščit Ajanta, Telamonovega sina.

Ajant je tedaj odmaknil ščit, junak pa se je razgledal; ko je s puščico zadel koga v množici, je ta padel na mestu in izgubil življenje, sam pa se je spet umaknil kakor otrok k materi k Ajantu, ki ga je zakril z bleščečim ščitom.

Koga izmed Trojancev je najprej ubil brezgrajni Tevker? Najprej Orsiloha, nato Ormena in Ofelesta, Dajtorja, Hromija in bogovom podobnega Likofonta, Amopaona, Poliajmonovega sina, in Melanipa; vse drugega za drugim je položil na zemljo, hranilko mnogih.

Kralj mož Agamemnon se je razveselil, ko ga je videl, kako z močnim lokom uničuje trojanske vrste. Stopil je k njemu, se ustavil ob njem in mu rekel: »Tevker, ljubi moj, Telamonov sin, voditelj ljudstva, tako streljaj, da boš prinesel luč rešitve Danajcem in svojemu očetu Telamonu, ki te je vzredil, ko si bil še majhen, in skrbel zate v svojem domu, čeprav si bil nezakonski sin. Nakloni mu slavo, čeprav je daleč od tod!

Povem ti nekaj, kar se bo tudi izpolnilo: če mi Zevs, nosilec egide, in Atena dovolita razrušiti lepo zgrajeno mesto Ilion, bom tebi prvemu za menoj položil v roke častni dar, bodisi trinožnik bodisi dva konja skupaj z vozom ali žensko, ki bo s teboj legala v posteljo.«

Odgovoril mu je brezgrajni Tevker: »Preslavni Atrejev sin, zakaj me spodbujaš, ko že sam hitim? Dokler imam kaj moči, ne odneham; vse odkar smo jih potisnili proti Ilionu, z lokom prežim na može in jih pobijam.

Izstrelil sem že osem puščic z dolgimi ostmi in vse so se zasadile v telesa mladih, v boju urnih mož; a tega besnega psa ne morem zadeti!« To je rekel in iz tetive izpustil še eno puščico naravnost proti Hektorju, saj ga je srce gnalo, da ga zadene. Njega je zgrešil, zadel pa brezgrajnega Gorgitiona, vrlega Priamovega sina, s puščico v prsi; rodila ga je mati, ki je prišla za nevesto iz Ajsime, lepa Kastianejra, po postavi podobna boginjam.

Kakor mak na vrtu nagne glavo vstran, obtežen s plodom in pomladno mokroto, tako je sklonil glavo vstran, obteženo s čelado. Tevker je iz tetive izpustil drugo puščico naravnost proti Hektorju, saj ga je srce gnalo, da ga zadene.

A tudi tokrat ga je zgrešil, ker jo je Apolon odklonil; zadel pa je pogumnega Arheptolema, Hektorjevega voznika, ki je drvel v boj, v prsi ob bradavici. Padel je z voza in njegova hitronoga konja sta odskočila; tam sta ga zapustila življenje in moč.

Hektorjevo srce je zaradi voznika zagrnila strašna žalost. Pustil ga je tam, čeprav je žaloval za tovarišem, bratu Kebrionu, ki je bil blizu, pa ukazal, naj vzame konjske vajeti; ta ga je slišal in ubogal.

Sam je skočil z bleščečega voza na tla s strašnim krikom in prijel v roko kamen; šel je naravnost proti Tevkru, srce pa ga je gnalo, da ga zadene.

Tevker je ravno vzel iz tulca ostro puščico in jo položil na tetivo; Hektor z lesketajočo se čelado pa ga je, ko je lok napenjal, ob rami, kjer ključnica ločuje vrat od prsi in je rana najnevarnejša, zadel z ostrorobim kamnom, ko se je ta pripravljal, da ga ustreli. Pretrgal mu je tetivo; roka mu je v zapestju odrevenela, zgrudil se je na koleno in lok mu je padel iz rok.

Ajant ni prezrl padlega brata, temveč je pritekel, stopil čezenj in ga zakril s ščitom. Nato sta ga podprla dva zvesta tovariša, Mekistej, Ehijev sin, in božanski Alastor, ter ga, globoko stokajočega, odnesla k votlim ladjam.

Olimpijec pa je Trojancem znova vlil pogum; potisnili so Ahajce naravnost proti globokemu jarku, Hektor pa je šel med prvimi, strašen v svoji moči.

Kakor pes divjega merjasca ali leva zasleduje s hitrimi nogami in ga od zadaj napada v stegna in zadnjico, obenem pa pazi, kdaj se bo obrnil, tako je Hektor gonil dolgolase Ahajce in vedno ubijal zadnjega; oni pa so bežali.

Ko so na begu prešli med koli in čez jarek, mnogi pa padli pod trojanskimi rokami, so se ustavili in obstali pri ladjah. Klicali so drug drugemu in vsak je k vsem bogovom z dvignjenimi rokami glasno molil. Hektor pa je sem in tja obračal lepogrive konje, z očmi Gorgone in Aresa, pogube smrtnikov.

Ko jih je videla, se jih je usmilila beloroka boginja Hera in nemudoma nagovorila Ateno s krilatimi besedami: »Gorje, otrok Zevsa, nosilca egide! Mar ne bova poskrbeli za umirajoče Danajce vsaj zdaj, v zadnjem trenutku?

Saj bodo izpolnili svojo bridko usodo in poginili pod naletom enega samega moža, ki divja že neznosno, Hektorja, Priamovega sina, ki je povzročil že toliko gorja.«

Odgovorila ji je svetlooka boginja Atena: »Ko bi le izgubil moč in življenje, ubit od argejskih rok v domači deželi! Toda moj oče v svojem srcu besni brez pameti, krut, zmeraj hudoben, ovira mojo vnemo; prav nič se ne spomni, kako pogosto sem njegovega sina reševala, ko so ga mučile Evristejeve naloge.

Ta je jokaje klical proti nebu, Zevs pa me je z neba pošiljal, naj mu pomagam. Ko bi bila v svojem bistrem umu vedela za to, ko ga je Evristej poslal v Hadovo hišo s trdno zaprtimi vrati, da iz Ereba privede psa strašnega Hada, ne bi ubežal strmim tokovom Stiksovih voda.

Zdaj pa mene sovraži, Tetidine namere pa je izpolnil; poljubljala mu je kolena in ga z roko prijela za brado ter prosila, naj počasti Ahila, rušilca mest.

Prišel bo še čas, ko me bo znova imenoval svojo ljubo svetlooko hčer. Ti zdaj pripravi nama enokopita konja, jaz pa grem v hišo Zevsa, nosilca egide, in se oborožim za boj, da vidim, ali se bo Priamov sin, Hektor z lesketajočo se čelado, razveselil, ko se midve pokaževa na bojišču, ali pa bo kateri Trojanec nasitil pse in ptice s svojo tolščo in mesom, ko pade ob ahajskih ladjah.«

Tako je govorila in beloroka boginja Hera jo je ubogala. Odpravila se je pripravljat konje z zlatimi naglavnimi jermeni, Hera, častitljiva boginja, hči velikega Krona; Atena pa, hči Zevsa, nosilca egide, je na očetova tla spustila mehko obleko, pisano, ki jo je sama izdelala in stkala s svojimi rokami. Nadela si je hiton Zevsa, zbiralca oblakov, in se oborožila za boj, ki prinaša solze.

Stopila je na plameneči voz in prijela sulico, težko, veliko in čvrsto, s katero podira vrste junaških mož, na katere se razsrdi hči mogočnega očeta.

Hera je z bičem urno pognala konje; sama od sebe so zagrmela nebeška vrata, ki jih čuvajo Hore, njim sta zaupana širno nebo in Olimp, da gost oblak odpirajo in zapirajo.

Skoznje sta pognali konje, poslušne ostrogi. Ko ju je oče Zevs zagledal z Ide, se je strašno razjezil in poslal zlatokrilo Iris s sporočilom: »Pojdi, hitra Iris, obrni ju nazaj in jima ne dovoli, da mi stopita nasproti; kajti boj med nami se ne bo dobro končal.

To ti povem in tako se bo tudi zgodilo: pohabim jima hitre konje pod vozom, njiju vržem z voza in voz razbijem; niti v desetih letih, ki se bodo zvrstila, se jima ne bodo zacelile rane, ki jih bo zadala strela, da svetlooka spozna, kaj pomeni bojevati se z očetom.

Na Hero se ne jezim toliko in ji ne zamerim tako močno, saj je že vajena oporekati vsemu, kar rečem.« Tako je govoril in Iris, hitra kakor vihar, je šinila s sporočilom, z idajskih gora proti visokemu Olimpu.

Pri prvih vratih mnogogubega Olimpa ju je prestregla, ustavila in jima povedala Zevsove besede: »Kam hitita? Kakšna norost vama divja v srcu?

Kronov sin vama ne dovoli pomagati Argejcem. Tako je zagrozil Kronov sin in grožnjo bo tudi izpolnil: pohabil vama bo hitre konje pod vozom, vaju vrgel z voza in voz razbil; niti v desetih letih, ki se bodo zvrstila, se vama ne bodo zacelile rane, ki jih bo zadala strela, da spoznaš, svetlooka, kaj pomeni bojevati se z očetom.

Na Hero se ne jezi toliko in ji ne zameri tako močno, saj je že vajena oporekati vsemu, kar reče; toda ti, predrzna psica, si najstrašnejša, če se boš res drznila dvigniti mogočno sulico proti Zevsu!«

To je rekla hitronoga Iris in odšla, Hera pa je nagovorila Ateno: »Gorje, otrok Zevsa, nosilca egide! Ne bom več dopustila, da se zaradi smrtnikov bojujeva proti Zevsu. Naj eden izmed njih umre, drugi pa živi, kakor komu nanese; on pa naj po svojih srčnih namerah razsoja Trojancem in Danajcem, kakor se mu zdi prav.«

To je rekla in obrnila enokopita konja nazaj. Hore so jima izpregle lepogriva konja in ju privezale k jaslim z ambrozijo, voz pa prislonile k bleščeči sprednji steni. Sami sta sedli na zlata sedeža med druge bogove, z žalostjo v srcu.

Oče Zevs pa je z Ide pognal voz z lepimi kolesi in konja proti Olimpu ter prišel do bivališč bogov. Slavni pretresovalec zemlje mu je izpregel konja, voz postavil na podstavke in ga prekril s platnom. Sam daljnovidni Zevs je sedel na zlati prestol in veliki Olimp je vztrepetal pod njegovimi nogami.

Atena in Hera pa sta sami sedeli stran od Zevsa in ga nista ne nagovorili ne kaj vprašali. A on je vedel, kaj jima je v srcu, in spregovoril: »Zakaj sta tako potrti, Atena in Hera?

Saj se vendar nista utrudili v boju, ki možem prinaša slavo, ko bi pobijali Trojance, na katere sta tako strašno jezni. Naj bo kakorkoli: takšna je moja moč in takšne moje nepremagljive roke, da me ne bi mogli odvrniti vsi bogovi na Olimpu.

Vama pa je trepet zajel sijajne ude, še preden sta videli boj in njegove grozote. To vama povem in tako bi se tudi zgodilo: zadeti od strele se na svojem vozu ne bi vrnili na Olimp, kjer je sedež nesmrtnih.«

Tako je govoril, Atena in Hera pa sta zamrmrali; sedeli sta tesno skupaj in snovali gorje Trojancem. Atena je molčala in ni nič rekla, jezna na očeta Zevsa, vsa prevzeta od divjega srda; Herine prsi pa niso mogle zadržati jeze in je spregovorila: »Najstrašnejši Kronov sin, kaj si rekel!

Dobro tudi mi vemo, da tvoja moč ni neznatna; vendar se nam smilijo danajski suličarji, ki utegnejo izpolniti svojo bridko usodo in poginiti.

Res se bomo vzdržali boja, če tako ukazuješ; vendar bomo Argejcem dali kak koristen nasvet, da ne pomrejo vsi zaradi tvoje jeze.«

Odgovoril ji je Zevs, zbiralec oblakov: »Ob zori boš, če boš hotela, videla še mogočnejšega Kronovega sina, častita volooka Hera, kako pogublja silno množico argejskih suličarjev. Kajti silni Hektor ne bo prej odnehal bojevati se, dokler ob ladjah ne vzdigne hitronogega Pelejevega sina, tistega dne, ko se bodo pri ladijskih krmah bojevali v najhujši stiski za mrtvega Patrokla. Tako je namreč usojeno. Za tvojo jezo mi ni mar, tudi če bi odšla do skrajnih meja zemlje in morja, kjer Japet in Kronos sedita in se ne veselita ne žarkov Hiperionovega sonca ne vetrov, okoli njiju pa zeva globoki Tartar. Tudi če bi v svojem tavanju prišla tja, se jaz za tvojo nejevoljo ne zmenim, saj ni nič bolj predrznega od tebe.«

Tako je rekel, beloroka Hera pa mu ni nič odgovorila. Sijoča sončna luč je utonila v Okeanu in nad rodovitno zemljo pritegnila črno noč.

Trojancem je svetloba zašla proti volji, Ahajcem pa je prišla temna noč, dobrodošla in trikrat zaželena. Slavni Hektor je sklical zbor Trojancev in jih odpeljal stran od ladij k vrtinčasti reki, na čist kraj, kjer je bila zemlja prosta trupel.

Stopili so z vozov na tla in poslušali besede, ki jih je govoril Zevsu ljubi Hektor. V roki je držal enajst komolcev dolgo sulico; na vrhu ji je blestela bronasta ost, okoli nje pa je tekel zlat obroč. Oprl se je nanjo in nagovoril Trojance: »Poslušajte me, Trojanci, Dardanci in zavezniki! Mislil sem, da bom danes uničil ladje in vse Ahajce ter se vrnil v vetrovni Ilion. Toda prej je prišel mrak, ki je zdaj bolj kot vse drugo rešil Argejce in njihove ladje ob morskem obrežju.

Zdaj se torej uklonimo črni noči in si pripravimo večerjo. Konje z lepimi grivami izprezite iz vozov in jim položite krmo. Iz mesta pa hitro privedite govedo in tolste ovce, prinesite si medeno sladkega vina in živeža iz domov ter naberite veliko drv, da bomo vso noč do zgodnje zore kurili številne ognje in bo njihov sij segal v nebo, da se dolgolasim Ahajcem ne bi zahotelo še ponoči zbežati čez široki hrbet morja.

Naj se nikar ne vkrcajo na ladje brez boja in v miru, temveč naj kateri izmed njih še doma preboleva rano, zadeto s puščico ali ostro sulico, ko je skakal na ladjo, da bo tudi druge strah prinašati vojno, polno solza, Trojancem, krotiteljem konj.

Zevsu ljubi glasniki pa naj po mestu razglasijo, naj se mladeniči, ki šele vstopajo v možato dobo, in sivolasi starci zberejo po mestu na stolpih, ki so jih zgradili bogovi. Ženske pa naj vsaka v svojem domu zakurijo velik ogenj. Straža naj bo čvrsta, da se med odsotnostjo vojske v mesto ne prikrade sovražna četa.

Tako naj bo, srčni Trojanci, kakor vam pravim. Kar sem zdaj povedal, naj velja kot dober nasvet, ostalo pa bom ob zori povedal Trojancem, krotiteljem konj.

Upam in molim k Zevsu in drugim bogovom, da bom od tod pregnal te pse, ki jih nosi poguba, ki so jih boginje smrti prinesle na črnih ladjah. Ponoči pa skrbno pazimo nase; zgodaj ob zori si nadenimo bojno opravo in ob njihovih votlih ladjah zanetimo srdit boj.

Spoznal bom, ali me bo silni Diomed, Tidejev sin, od ladij potisnil nazaj proti obzidju ali pa bom jaz njega pokončal z bronom in odnesel njegovo krvavo bojno opravo.

Jutri bo spoznal svojo hrabrost, če si bo upal pričakati mojo sulico, ko plane nadenj. Mislim pa, da bo ranjen obležal med prvimi in z njim mnogi tovariši, ko bo jutri vzšlo sonce. Ko bi le mogel biti nesmrten in večno mlad vse dni ter uživati čast kakor Atena in Apolon, tako gotovo, kakor bo ta dan prinesel gorje Argejcem!«

Tako je govoril Hektor, Trojanci pa so mu glasno pritrdili. Prepotene konje so izpregli izpod jarma in jih z jermeni privezali vsak ob svojem vozu. Iz mesta so hitro privedli govedo in tolste ovce, prinesli so si medeno sladkega vina in živeža iz domov ter nabrali veliko drv.

Nesmrtnim so darovali popolne hekatombe, vetrovi pa so z ravnine nosili v nebo sladki vonj žgalnih daritev. A blaženi bogovi ga niso bili deležni in ga tudi niso hoteli, saj so jim bili silno zoprni sveti Ilion, Priam in ljudstvo Priama, veščega sulice. Trojanci pa so, polni ponosa, na bojišču sedeli vso noč in okoli njih so goreli številni ognji.

Kakor kadar na nebu okoli svetle lune žarijo bleščeče zvezde in je ozračje brezvetrno; pokažejo se vse gorske straže, vrhovi vzpetin in doline, zgoraj pa se odpre brezmejni nebesni svod, vse zvezde so vidne in pastirju se srce raduje — toliko ognjev je med ladjami in Ksantovimi tokovi svetilo pred Ilionom, kjer so jih zakurili Trojanci.

Tisoč ognjev je gorelo po ravnini, ob vsakem pa je sedelo petdeset mož v siju plamenečega ognja. Konji so grizli beli ječmen in piro ter stoje ob vozovih čakali Zoro na njenem lepem prestolu.